Gradnja do podstrehe

Ob takšnem življenjskem projektu kot je gradnja lastne stanovanjske hiše mora vsak investitor imeti že takoj na začetku razjasnjena osnovna vprašanja katerega izvajalca izbrati, da bo gradnja do podstrehe čim hitrejša in čim manj stresna, ter kakšne gradbene materiale uporabiti, da bo že osnovna konstrukcija stavbe brezkompromisno služila svojemu namenu.

Osnovna zasnova sedanje stanovanjske hiše je precej drugačna kot je ta bila še pred nekaj desetletij nazaj. Nekdaj se je praviloma gradilo veliko hišo z več etažami, v kateri bi lahko stanovalo celo več generacij. Dejstvo pa je, da marsikatera takšna hiša danes sameva in na skoraj 300 kvadratnih metrih prebivata le dve osebi. Za današnje razmere glede potrebe po visoko energijsko učinkovitih stavbah in tudi vse večjem obdavčevanju nepremičnin je to seveda nevzdržno. Po eni strani strožji predpisi o rabi energije in tudi naše vse večje zavedanje po čim manjših stroških energije ter po drugi strani bistveno večja izbira gradbenih materialov in tehnologij kot nekdaj so privedli k temu, da je zasnova sedanje stanovanjske hiše precej manjša. Ta ima kvadraturo približno 100 kvadratnih metrov, ki se nahajajo le v pritličnem in mansardnem prostoru.

Obvezen gradbeni nadzor

Gradnja v lastni režiji je ob sedanjih zahtevah po visoko energijsko učinkovitih zgradbah skorajda nesmiselna, saj mi kot laik ne poznamo lastnosti številnih sedanjih gradbenih materialov in postopkov njihovih izvedb. Tudi v primeru najetja izvajalca gradnje nas ta ob našem nepoznavanju kaj lahko zavede in na naš račun varčuje pri delu ali materialu, površno gradi ali ne upošteva arhitekturnega načrta in njegovih navodil. Ob sedanjih vse večjih željah po gradnji nizkoenergijske ali celo pasivne hiše se s tem kaj hitro naredijo usodne napake, katerih se pozneje, ko je hiša končana, ni več moč odpraviti.
Rešitev vseh teh težav je najem gradbenega nadzornika. Gradbeni nadzor pomeni opravljanje strokovnega nadzorstva na gradbišču. Nadzornik preverja ali gradnja poteka v skladu s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Poleg tega še preverja izvajanje dogovorjenih rokov gradnje in nadzoruje kakovost izvedenih del, kakovost gradbenih materialov, inštalacij in naprav, ki so vgrajene v objekt.
Po sedanji veljavni gradbeni zakonodaji je pri vsakem objektu za katerega je zahtevano gradbeno dovoljenje, obvezna prisotnost gradbenega nadzornika. Ta ni obvezna le v primeru gradnje nezahtevnega objekta, ki ga bo gradil ustrezno usposobljen izvajalec.
Gradbeni nadzor lahko opravlja pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje predpisane pogoje za projektanta ali izvajalca in ne sodeluje kot izvajalec kakršnihkoli del pri gradnji hiše, katero nadzoruje, niti kot dobavitelj gradbenih materialov. Poleg tega nadzornik ne sme z gradbenimi izvajalci ali dobavitelji poslovno sodelovati ali biti v sorodstvu.
Pooblaščeni nadzornik mora za mesto gradnje imenovati odgovornega nadzornika, ki je zadolžen, da se projekt za izvedbo (PZI) po potrebi sproti dopolnjuje glede na nastale spremembe med gradnjo. Če ugotovi manjša odstopanja pri uporabi dogovorjenih gradbenih materialov ali se roki izvedbe nekoliko podaljšajo, mora o tem obvestiti investitorja. V primeru hujše kršitve pri izvedbi del je dolžan obvestiti pristojnega gradbenega inšpektorja.
Poleg osnovnega gradbenega nadzora nadzornik lahko preverja še dejansko količino posameznih vgrajenih materialov. Lahko pa tudi medsebojno usklajuje delo zidarjev, inštalaterjev, krovcev in ostalih obrtnikov, poskrbi za tehnični pregled stavbe in pridobitev uporabnega dovoljenja.

Začne se z izkopom

V primeru, da je na gradbeni parceli še star dotrajan objekt, bo kot prvo potrebno njega najprej zrušiti. Po sedanjem veljavnem gradbenem zakonu za rušenje objekta sicer ne potrebujemo več gradbenega dovoljenja, vendar je potrebna pridobitev dokumentacije za odstranitev. Njo moramo oddati ob obvezni prijavi začetka gradnje.
Zlasti, če nameravamo zrušiti večji objekt, naj poiščemo takšnega izvajalca, ki je s svojo težko gradbeno mehanizacijo specializiran za večje rušitve objektov.
Običajno poteka postopek rušenja objekta v obratnem vrstnem redu kot gradnja. Najprej moramo odklopiti vse morebitne inštalacije na objektu. Zatem iz objekta odstranimo vso notranjo opremo in stavbno pohištvo. Sledi odstranitev strešne kritine in celotnega ostrešja. Nato zrušimo in odstranimo predelne stene. Šele zatem pa sledi glavno rušenje nosilne konstrukcije objekta, s tem da najprej zrušimo nosilno medetažno konstrukcijo in na koncu še zunanje stene ter stebre. Ves rušitveni material odpeljemo na že prej ustrezno izbrano mesto deponije.
Prva gradbena faza se prične s pripravo zemljišča za izkop in nadaljnjo gradnjo. Na mestu bodoče gradnje se odstrani vse morebitno grmičevje, večje skale in drevesa, poravna se teren in zasuje vse jarke ter kotanje, v katerih bi se lahko nabirala odvečna voda in blato, ki bi pri gradnji pozneje motila.
Pred pričetkom gradnje bomo morali poskrbeti za zakoličenje hiše. Ta postopek opravi pristojno geodetsko podjetje. Z zakoličenjem terena se prenese tlorisni položaj stavbe iz projektne dokumentacije v dejanski prostor. Položaj stavbe mora biti točno na tistem mestu, ki je določen v projektni dokumentaciji. Najpozneje 8 dni pred zakoličenjem moramo občinsko upravo obvestiti o kraju in datumu zakoličenja. Pozicijo količkov se prenese na stavbne profile, ki se postavijo dovolj daleč, da ne motijo nadaljnjih gradbenih del. Za stavbni profil se na vsak vogal bodoče stavbe pričvrsti v zemljo tri močnejše količke v višini dobrega metra od tal. V vodoravni smeri na zunanjo stran količkov se zabijejo deske, nato pa se z napeto žico med dvema nasproti si ležečima profiloma določi lego in debelino zunanjih zidov. Po zakoličenju geometer izdela zakoličbeni načrt in izda zapisnik o zakoličbi.
Z označitvijo položaja zidov imamo pripravljeno za začetek zemeljskih del. Izkop gradbene jame in temeljev naj opravi usposobljen strojnik, ki ima za to primerne gradbene stroje. Vedeti je potrebno, da je gradbena parcela lahko iz različne vrste zemljišča. Če imamo srečo in je naše zemljišče brez večjega kamenja, se bo gradbeni izkop opravil že z manjšim gradbenim strojem. V kolikor pa je zemlja iz zbite ilovice in večjimi trdnimi kamni, bo potreben močnejši gradbeni stroj z raznimi dodatnimi vpetji, kot je na primer pnevmatsko kladivo za razbijanje skal.
Da bo poznejša gradnja nemoteno potekala, je priporočljivo, da strojnik in izvajalec gradbenih del med sabo sodelujeta ves čas postopka izkopa. Na utrjenem terenu se opravi le ozki izkop. Globina je odvisna od karakteristik zemljišča in objekta ter od načina gradnje. Za stanovanjsko hišo je predvidena globina temelja najmanj 80 cm (razen za gradnjo pasivnih hiš, kjer je tehnologija gradnje drugačna). Globina se sorazmerno povečuje s slabšanjem karakteristik zemljišča in nivoja podzemne vode ob zmrzovanju. Če bo bodoča stavba podkletena ali če so temeljna tla slabo nosilna, je potreben široki izkop. V tem primeru se odstrani ves material na mestu gradnje do nivoja raščenega (nosilnega) terena. Pri vsakem izkopu mora strojnik pričeti z izkopom s strani, ki je najbolj oddaljena od dovozne poti. V primeru, da je zemljina mehkejša, naj bodo stene zaradi nevarnosti rušenja izkopane v nagibu. Če je izkop gradbene jame globlji od globine temeljev sosednjih objektov, je potrebno upoštevati tudi zavarovanje in podpiranje teh objektov, ki se izvede po vnaprejšnjih načrtih in izračunih.
Na bodočo hišno kanalizacijo je potrebno razmišljat še pred betonskim temeljenjem, saj pri poznejši njeni uporabi lahko zastajanje odplak v ceveh povzroči hud problem. Priključki in zbiralni vodi, ki vodijo od sanitarne opreme do vertikalnega voda ter naprej v osnovni vod, morajo biti čim krajši. Pri polaganju kanalizacijskih cevi naj bomo pozorni še na ustrezen naklon padca in premera cevi.

Izdelava temeljev

Ker so temelji osnova vsake zgradbe in je njena statika odvisna neposredno od njih, nikakor ne smemo varčevati na materialu, ampak se strogo držati predpisanih meril v projektni dokumentaciji. V preteklosti se je pogosta napaka pri načrtovanju temeljev zgodila, ko so se zunanji temelji izdelali dovolj globoko in široko, notranji temelji na katerega pridejo nosilne stene, pa so se izdelali ožji, z izgovorom, da ti niso tako pomembni. Obtežba stropov na srednje zidove je večja kot na stranske. Posledica takšne napake je seveda neenakomerno posedanje temeljev.
V kolikor bo hiša podkletena, je priporočljiva izdelava tako imenovane temeljne pete. Odvisno od njene potrebne širine je ta lahko v prečnem prerezu različnih oblik kot je pravokotna, trapezna ali stopničasta.
V pripravljen jarek temelja se z nabijanjem po plasteh ali z vibriranjem vgradi svež beton. Zamudno in naporno izdelavo betona z ročnim betonskim mešalcem je že precej zadnjih let nadomestil izdelan beton iz betonarne. Njega s specializiranim tovornjakom s cisterno pripeljejo na gradbišče in prečrpajo s črpalko direktno v temelj. Pridelani beton iz betonarne je nedvomno kakovostnejši kot iz domačega mešalca, saj je njegova mešanica računalniško dozirana in optimalno zmešana. Tako že v naprej vemo kakšne kvalitete je beton.
Poleg betona so za gradnjo temelja nujno potrebne še jeklene palice (rebrasto betonsko železo) in armature. Rebrasto betonsko železo je izdelano s postopkom vročega valjanja iz naravno trdega jekla. Dolžina palic je 6 metrov, debelina pa je lahko različna; od 6 do 20 mm in tudi več.
V temeljnem jarku po potrebi izdelamo jekleno armaturo. Z njo bistveno pridobimo pri večji nosilnosti temelja. Armatura je sestavljena iz množice podolgovatih in prečnih jeklenih palic, ki so med seboj zvezane z jekleno žico. Trgovine z gradbenim materialom imajo v ponudbi tovarniško izdelane armaturne jeklene mreže. Te so sestavljene iz več pravokotno si privarjenih okroglih palic. Armaturne mreže se uporabljajo predvsem za betonske tlake in plošče. Vse armature so lahko različnih debelin, ki jo izbiramo glede na namembnost vgradnje. Vgrajene jeklene armature so zelo pomemben element za trdnost zgradbe, zato naj z njimi ne varčujemo, ampak dosledno upoštevamo navodila v projektni dokumentaciji.
Na zunanji strani izdelanih temeljev je priporočljivo izdelati drenažo. S tem se omogoči vodi prost pretok pod tlemi in okrog objekta. Posledično s tem se prepreči nabiranje vlage v zunanjih zidovih. Drenažo izvedemo tako, da na zunanji strani objekta ob izdelanem temelju položimo posebej v ta namen prirejeno PVC cev, ki jo zasujemo z drobnim gramozom.

Ustrezna kakovost betona

Kakovost betona se kaže z razredom tlačne trdnosti (C20/25, C25/30, C30/37) ter več stopnjami izpostavljenosti na zunanje vplive (XC, XD, XF, XA, PV). Tlačna trdnost betona s starostjo narašča in to tudi po 28-tih dneh, pa tudi še več kot po 20-tih letih.
Ob izbiri izdelanega betona iz betonarne moramo vedeti, da sama tlačna trdnost betona še ni zagotovilo za beton želene kvalitete. Dodatno naj preverimo tudi ali ima izbrana betonarna veljaven Certifikat notranje kontrole proizvodnje, izdan s strani certifikacijskega organa, kot tudi ali ima betonarna Izjavo o lastnostih za izbrani beton. Ob vsaki dobavi betona naj preverimo ali je dobavljeni beton identičen naročenemu glede na zahtevane karakteristike, kot tudi kdaj je bil beton zamešan na betonarni. Na dobavnici morajo biti tudi navedeni vsi dodatki v betonu, kateri so bili naročeni (npr. dodatek proti zmrzovanju).
Sestava betona je sicer iz grobega in finega agregata (peska), cementa, kemičnih dodatkov in vode. Velikost maksimalnega zrna (agregata) v betonu je odvisna od konstrukcije, za katero se beton uporablja. Pri večini konstrukcij je maksimalna velikost od 16 do 32 mm (Dmax32, Dmax16). Cement deluje kot vezivo in ko se beton posuši, sami mešanici oziroma betonu daje različno trdnost ter odpornost na zunanje vplive. Največji razvojni korak v kvaliteti betona se je pojavil v 90-tih letih z razvojem kemičnih dodatkov, ki dodatno vplivajo na obdelavnost in končno kvaliteto betona. Danes vsi proizvajalci betona redno uporabljajo v svoji proizvodnji kemične dodatke.
Končna kvaliteta betonskega konstrukcijskega elementa je odvisna ne samo od kakovosti betonske mešanice, temveč tudi od zunanjih okoliščin v času strjevanja. Predvsem kvaliteta vgrajevanja ter nega svežega betona lahko močno vpliva na kvaliteto končnega izdelka. Sveži beton je potrebno vgraditi v roku dveh ur od zamešanja na betonarni. Izvajalec betonskih del se mora na vgradnjo betona primerno pripraviti in zagotoviti potrebno opremo ter usposobljeno ekipo, ki bo celoten postopek vgradnje in nege betona izvedla skladno z zahtevami stroke. Pomembno je, da se beton vgradi preden le-ta začne vezati, prav tako se izogibamo dodajanju vode betonu, saj s tem direktno vplivamo na končno kvaliteto betona. V kolikor je možno, se o korigiranju betona na gradbišču posvetujemo s tehnično službo, katero ima danes vsaka resna betonarna. Izogibajmo se vgrajevanja betona v hladnejših dnevih, ko je temperatura pod lediščem, saj bi v tem primeru voda v betonu zmrznila. Proizvajalci betona imajo sicer v ponudbi tudi beton s posebnimi dodatki za preprečitev zmrzovanja, kar pa podraži ceno betona. Ravno tako ni priporočljivo vgrajevanje betona v zelo vročem času, ker takrat voda iz betona prehitro izhlapeva. To težavo se sicer delno omili s pravilno nego svežega betona. Pri 30°C zunanje temperature je čas vezanja betona približno eno uro, medtem ko se pri 10°C temperature podaljša čas vezanja na 6 ur. V prvih sedmih dneh od vgradnje betona je za njegovo nemoteno sušenje najbolj optimalna relativna vlažnost okolja nad 80% s temperaturo okolja od 17 do 20°C. V prvih dneh časa sušenja je obvezno zagotoviti svežemu betonu dovolj vlage, ki jo zahteva sušenje cementa. Le na ta način ne bo prišlo do poznejših razpok ali drugih deformacij.

Gradnja zidov

Ko je zgornja površina temeljev dovolj osušena, izvedemo horizontalno hidroizolacijo. Da dosežemo gladko podlago, zgornjo površino temeljev premažemo s finim slojem cementne malte. Preko tega posušenega sloja nanesemo hladni bitumenski premaz. Na ta premaz pa s pomočjo plinskega grelnika nalepimo trakove lepenke, ki se med seboj prekrivajo približno 10 cm. Da bo temeljna plošča z zgornjega dela povsem vodotesna, moramo vse stike trakov dovolj natančno zavariti.
Pri zidanju zlagamo zidake v določenem redu in zaporedju ter jih med seboj povezujemo z malto, ki mora zaradi zadostne trdnosti zidu zapolnjevati vse ležeče in pokončne stike med zidaki. Za malto uporabljamo ne pran drobno zrnati (do 5mm) pesek, ki ga mešamo z apnom v razmerju: pesek - apno od 1:1 do 1:4. Uporabljamo lahko tudi tako imenovano podaljšano malto z dodanim cementom, ki je trdnejša in se bolje oprijema podlage. Vse več se uporablja že pripravljeno malto v vrečah, ki jo enostavno samo stresemo v mešalec in dodajamo vodo. Ob postopku izdelave malte moramo paziti, da jo ne izdelamo preveč na enkrat. To še posebej velja pri višji temperaturi, kjer se malta bistveno hitreje strdi.
Za poznejšo natančno linijo zidu je pomemben prvi sloj zidakov. Površina, na katero se nanaša malto, mora biti čista in ovlažena. Na prvi sloj malte čim bolj natančno položimo vogalne zidake. Ob tem si pomagamo z gradbenimi profili, s katerimi označimo bodoče vogale stavbe. Na te profile napnemo vrvico. Ob mestu križanju vrvic natančno priložimo vogalni zidak. Odstranimo gradbene profile in vrvico napnemo ob vogalnike ter ob njej polagamo zidake na maltni sloj izmenično z vsake strani proti sredini. Maltni sloj nanašamo s pomočjo zidarske žlice v debelini sloja od 12 do 14 mm. Naslednjo vrsto zidakov pričnemo polagati po istem zaporedju; torej najprej vogalnike, na katere ponovno napnemo vrvico in ob njej nato še ostale zidake. Ob tem pazimo, da se vsi zidaki med sabo na polovici prekrivajo, s čimer dosežemo boljšo povezavo. S pomočjo vodne tehtnice, ravnalne deske in kladiva čim bolj izravnamo površino položene vrste zidakov. Ob zviševanju zidu sproti preverjamo, da ne pride do nagiba zidu. Na mestih okenskih in vratnih odprtin izdelamo betonske nosilce oziroma preklade. Predhodno izdelamo montažno leseno konstrukcijo, vanjo vgradimo jekleno armaturo in jo zalijemo z betonom. Enostavnejši način je uporaba že tovarniško izdelanih prefabriciranih montažnih elementov, ki so različnih dimenzij in različne sestave.

Izbira ustreznih zidakov

Opeka je največkrat uporabljen material za gradnjo zidov. Glina je osnovni material za izdelavo opečnatega zidaka oziroma bloka. Opečni blok najlažje spoznamo po rdečkasti barvi in lahkem materialu, saj lahko posamezni blok enostavno prestavljamo z eno roko. Danes je na trgu več vrst tovrstnih blokov. Klasični bloki imajo linijsko razporejeno satovje. Sistem pero-utor omogoča bistveno hitrejše zidanje takšnih blokov. Pa tudi poraba malte je manjša. S povezavo blokov na pero-utor je dodatno ojačan vertikalni spoj in preprečen toplotni most.
Izboljšana vrsta opečnih blokov ima linijsko zamaknjeno satovje in povečano maso gline v volumski enoti. S tem hladen ali topel zrak dlje časa potuje znotraj satovja v notranjost objekta, večja masa opeke pa doprinese k večji akumulaciji toplotne energije in s tem posledično k boljšemu uravnavanju temperature znotraj bivalnih prostorov. Ker je zagotovljen tesen spoj blokov, malta v vertikalnem spoju z zunanje strani ni vidna. Ravno tako tudi ni v direktnem kontaktu z zunanjim ometom. Zunanje nazobčene stene omogočajo boljši oprijem malte, dve večji luknji pa zagotavljata enostavno prijemanje zidakov.
Na trgu so v ponudbi tudi tanjši opečni bloki za izvedbo nenosilnih predelnih sten, opečnih stropov in vogalnih ter zidnih protipotresnih elementov. Opečni vogalni elementi zagotavljajo dobro povezavo med armiranobetonskim stebrom in opečnim zidom.
Opečni bloki sodijo med zelo trajne in odporne materiale predvsem, če so narejeni iz kvalitetne gline in pravilno žgani. Pri zidanju z opeko je v poletnih dneh, ko ima sonce večjo moč, potrebno pred vgradnjo zidake navlažiti z vodo, da ne bi vpili vode iz sveže malte, saj je le ta potrebna za zadostno vezavo in trdnost zidu. Najbolj enostavna rešitev je, da se približno 15 minut pred vgradnjo zidakov celotno paleto nekaj minut poliva z vodo.
Sedanja sodobna izvedba zidakov so bloki iz porobetona. Ti so sicer na našem tržišču že kar nekaj časa. Izdelani so iz naravnih materialov kot je kremenčev pesek, apno, cement in voda. Njihova površina je iz množice značilnih majhnih, zaprtih zračnih por, kar je posledica, da imajo takšni zidaki zelo dobro toplotno izolativnost. Hitra in enostavna gradnja je največja prednost zidanja s porobetonskimi bloki. Razlog tega je večja velikost blokov in uporaba posebnega gradbenega lepila namesto zamudne izdelave malte. Porobetonski bloki se med sabo vežejo s tankim slojem lepila debeline od 2 do 3 mm.

Nadaljevanje gradnje do podstrehe

Po končani gradnji nosilnih zidov sledi izdelava armiranobetonske stropne plošče, ki je kompleksen in dokaj strokoven gradben poseg. Postopek njene izdelave poteka tako, da najprej sestavimo montažno opažno konstrukcijo. Ta zahteva sicer več potrebnega časa kot sama izdelava betonske plošče. Na takšno konstrukcijo vgradimo jekleno armaturo. Slednja je sestavljena iz raznih jeklenih palic premera od 6 do 12 mm in armaturnih mrež. Ob sestavljanju armature naj ne varčujemo z železom. Razmik med palicami ne sme biti večji od 20 cm oziroma ne sme presegati dvakratne debeline plošče. Stropna plošča za stanovanjsko hišo je običajno debela od 10 do 12 mm.
Tako kot temelje se tudi stropno ploščo betonira s pripravljenim betonom iz betonarne. S pomočjo avtocisterne in črpalke se beton na hiter in enostaven način transportira neposredno na opažno konstrukcijo.
Ko se stropna plošča dovolj osuši, nadaljujemo z gradnjo zidov do bodoče strešne konstrukcije. Končani zid na podstrešni etaži je izdelan v obliki trikotnika, z naklonom kot je predviden v projektni dokumentaciji. S tem postopkom je zaključena groba izdelava stanovanjske hiše do podstrehe.

pripravil: M.A.

Najbolj brano