Stopnice in ograja
Tako stopnice kot ograje so znotraj ali zunaj hiše ne samo zgolj obvezen pripomoček, temveč vse bolj služijo tudi za dekoracijo prostora in okolice. Izbira med materiali, barvami in izvedbami je sedaj ogromna. Osnovno vprašanje je: »Kaj izbrati?« Odgovor je na prvi pogled preprost: »Tisti izdelek, ki bo lep in hkrati dovolj vzdržljiv.« Ti dve različni lastnosti pa je seveda težko združiti v en proizvod.
Naj bo nova ograja znotraj ali zunaj prostora, vedno si naj pred dokončno izbiro vzamemo nekaj časa vsaj za osnovno poznavanje različnih modelov in materialov iz katerega sta ta dva elementa izdelana. Pomembne podatke si lahko preskrbimo že pri izbranem mojstru, ki nam bo na podlagi svojih izkušenj zaupal kaj je dobro in slabo pri določeni ograji ali stopnišču.
Načrtovanje stopnišča
Glavna prometna žila v hiši so stopnice. S tem je ta del opreme tudi eden izmed najbolj obremenjenih in opaznih površin v stanovanju. In ravno zaradi tega moramo pri njihovi izgradnji biti še posebej pozorni. Z novimi arhitekturnimi načrti stanovanjskih hiš so se stopnice iz odmaknjenega dela hiše preselile v njeno “srce”. To je dnevna soba, predsoba ali celo kuhinja z jedilnico. Tako so stopnice kar naenkrat postale pomemben dekorativni element doma. Z razliko od nekaterih drugih gradbenih del kot je na primer pleskanje ali montaža pohištva, je izdelava stopnišča gotovo eden izmed najbolj strokovno zahtevnih posegov. Celo pri izbiri mojstrov je potrebno biti previden, saj bo le dovolj izkušen in strokovno usposobljen mojster znal izdelati pravilne stopnice. Izdelava stopnišča je zakompliciran gradbeni projekt, kjer je nujno potrebno upoštevati lepo število dejavnikov, ki vplivajo na njihovo pravilno izgradnjo. Pravilna lega stopnišča v zgradbi je že eden izmed njih. Nadalje je pomembno ustrezno razmerje med višino in širino stopnišča, upoštevanje mer in mesta vmesnih podestov, izbira pravilnega naklona stopnišča, izbira ustrezne konstrukcije glede na izbrani material in navsezadnje je potrebno paziti tudi, da se oblika stopnišča in material iz katerega je izdelano, pravilno ujemata s celotnim prostorom. Ustrezno lego stopnišča v hiši sicer določi že arhitekt v gradbenem načrtu, zato si zaradi statike občutnejših sprememb po izbiri načrta niti ne moremo privoščiti. Tisti, ki prisegajo na prisotnost pozitivne energije v stanovanju (feng šui energija), trdijo, da se po stopnicah s stanovalci v nadstropja premika tudi vitalna energija, zato naj bi bile stopnice nekakšen usmerjevalec energije. Poznavalci feng šui energije odsvetujejo, da bi bile notranje stopnice neposredno nasproti vhodnih vrat ali v središču hiše. Najbolje je, če so nekje ob strani, zamaknjene od glavnih vrat. Ustrezno razmerje med višino in globino stopnic je gotovo eden najbolj pomembnih dejavnikov za udobno hojo po njih. Vedimo, da se bomo ob stopnice vedno znova spotikali, če se razmerje višine in globine posamezne stopnice ne bo ujemala z dolžino našega koraka. Idealna mera za višino stopnice je od 17 do 21 centimetrov. Globina stopnice naj bi bila od 23 do 29 cm. Glede globine stopnice je pomembno, da se na stopnico prilega celotno stopalo ali vsaj celoten sprednji del stopala, z delom pete. Vendar, ker je dolžina stopala odraslega človeka daljša od 23 cm, se stopnice ne morejo optimalno prilegati človekovi nogi. Pomemben element pri načrtovanju posameznih stopnic v celotno konstrukcijo stopnišča je upoštevanje enake višine vseh stopnic v stopnišču. V primeru, da bo ena sama stopnica po višini izstopala iz ostalega niza stopnic, bo s tem praktičnost celotnega stopnišča izničena, saj se bomo ob neenako stopnico vedno znova spotikali. Višino posamezne stopnice določimo tako, da celotno višino delimo s številom stopnic. Razmerje med višino in globino stopnice pa določa naklonski kot. Naklon stopnišča izključno določata višina nadstropja in tlorisni prostor stopnišča. Najbolj ugoden naklon za stopnišče je 30° ali malo več. Večina stopnišč ima naklonski kot med 30° in 40°. Da bo stopnišče pravilno izdelano, je pomembna tudi velikost podesta in mesto njegove postavitve. Izraz podest sicer pomeni bistveno širšo ravno ploskev kot je pri stopnici. Ta se nahaja med skupinami posameznih stopnic. Pri mestu postavitve podesta se največkrat spremeni smer vzpenjanja, hkrati pa služi tudi kot nekakšno počivališče pri vzpenjanju po stopnicah. Slaba plat podesta je v tem, da ta porabi kar nekaj razpoložljivega stopniščnega prostora. Zato se pri stopniščih z malo prostora uporabljajo stopnice brez podesta. V tem primeru obračališče, ki se je prej rešilo s podestom, sedaj nadomestijo kotne stopnice, s katerimi lahko zelo praktično izkoristimo manjšo tlorisno površino. S tem pridobimo na isti velikosti tlorisne površine še na večjem številu stopnic, kar je pri načrtovanju stopnišča skoraj vedno dobrodošlo. Vendar hkrati moramo vedeti, da kotne stopnice niso v nobenem primeru tako udobne za hojo kot stopnišče s podestom.
Izbira materiala za stopnice
Beton, kamen, kovina, les in kombinacija omenjenih materialov so vrste gradiv iz katerih so lahko izdelane katerekoli stopnice. Odlike armirano betonskih stopnic sta trajnost in odpornost materiala ter visoka požarna odpornost. Negativna plat je v tem, da jih je potrebno zaradi dimenzioniranja statičnega razmerja izdelati že med gradnjo armirano betonske plošče. S tem predstavljajo kar velik gradbeni poseg v zgradbo. Za oblogo betonskega stopnišča se pogosto uporablja naravni kamen. Od tega predvsem visoko odporni granit. Stopnice so lahko obložene tudi s keramičnimi ploščicami ali lesom. Pri izbiri stopniščnih oblog naj pazimo, da pohodna površina ni spolzka, hkrati pa je dovolj trpežna in neobčutljiva vsaj na manjše praske in udarce. Nekdaj so bile stopnice v slovenskih hišah obložene predvsem s keramičnimi ploščicami ali granitom. Sedaj pa se vse bolj uveljavljajo stopnice obložene z lesom. To so lahko širinsko lepljene masivne lesene plošče, furnirane iverne plošče ali parketne obloge. V največ primerih so obložene pohodne in čelne površine stopnic. Možna pa je tudi izvedba stopnic brez obloženih čelnih lesenih zapor. Betonske stopnice obložene z lesom se razlikujejo še na klasično izvedbo stopnic s previsom pohodnega dela čez čelno zaporo in sodobnejšo izvedbo brez previsa pohodnega dela čez čelno zaporo, z ostrejšimi linijami. Odlika stopnic obloženih s parketom se kaže ne samo v njihovem lepem videzu in prijetnem občutku s hojo po njih (bosa stopala na lesu), ampak predvsem v popolni vizualni usklajenosti med talno oblogo v spodnjem ali zgornjem prostoru in stopniščem. S tem so lahko povsod brezhibni prehodi, oziroma so tla v prostoru in stopnišče iz enake vrste lesa. Takšno vizualno usklajenost ne bomo mogli doseči s kombinacijo parketa in masivnega lesenega stopnišča, kaj šele z ostalimi vrstami oblog. Še bolj kot pri polaganju parketa po talnem tlaku velja previdnost pri polaganju parketa na stopnišču. Ob tem je predvsem pomembna priprava podlage stopnic. Če je betonsko stopnišče oziroma so vse takšne stopnice dovolj natančno izdelane, lahko uporabimo le izravnalno maso in dovolj elastično lepilo. Ob lepljenju parketnih deščic na stopnice moramo biti dovolj pazljivi, da pod parketnimi deskami ne ostanejo prazni zračni žepki. V tem primeru bodo stopnice s hojo po njih votlo donele. Ob hoji po stopnicah lahko prihaja tudi do škripanja, če ne bomo preprečili neposrednega stika enega lesena elementa z drugim. Najbolj pogosto se za stopnice obložene s parketom uporablja dvoslojni ali trislojni gotovi parket, ki je lahko lakiran ali oljen. Niso pa ob tem izjema tudi tehno ali ostali masivni parketi. Bolj kot lakiran parket je za stopnišče priporočljiv oljen. S tem bo čiščenje in obnova parketnih stopnic enostavnejša, saj ne bo potrebno brusiti celotnega stopnišča. Pri obnovi bo tako potrebno obrusiti le poškodbe, celotno površino pa se enostavno le ponovno naolji. S tem je stopnišče zopet kot novo. Enako kot pri talnem parketu, je tudi stopniščni parket lahko izdelan iz poljubnih lesnih vrst. Tako iz domačih, kot tudi iz eksotičnih. Parketno stopnišče je lahko izdelano v katerihkoli parketnih vzorcih, različnih dizajnih ali zaključkih. Kovinske stopnice se velikokrat uporabljajo pri družinskih hišah za dostop na balkon ali teraso, niso pa izjema tudi znotraj prostora, saj s samosvojo eleganco lahko zanimivo popestrijo notranjost doma. Med stopnice izdelane iz kovine se štejejo tiste, ki so v celoti kovinske in tudi kombinacijo kovine z lesom, kamnom ali betonom. V tem primeru je konstrukcija kovinska, pohodne plošče pa so iz ostalega materiala, najbolj pogosto je to les. Nosilna konstrukcija notranjega stopnišča je lahko iz inoxa ali jeklenih profilov, ki so prašno barvani. Na stopniščno konstrukcijo so pritrjene lesene pohodne plošče. Takšen tip stopniščne konstrukcije je izrazito odprt in zračen. S tem poda prostoru zelo veliko svetlobe. Stopnišče je lahko izdelano tudi kot zaprti tip. S tem je konstrukcija obložena s pohodnimi, čelnimi in stranskimi oblogami, z vgrajeno notranjo zvočno izolacijo. Spodnja stran konstrukcije pa je običajno obložena z mavčnimi ploščami. V sedanjih novogradnjah so aktualne sodobne konzolne stopnice. Konzolna jeklena podkonstrukcija je več ali manj skrita očem in s tem daje vtis navideznega lebdenja pohodnih ploskev v prostoru. Izvedba konzolnega stopnišča je možna le v primeru, da je stena armirano betonska, na katero izvedemo vpetje podkonstrukcije. Veliko lastnikov hiš prisega na samonosilne lesene notranje stopnice, zato niti ni čudno, da so takšne stopnice kljub višji investiciji kot pri betonskih ali kovinskih, zelo pogosta izbira za premagovanje višinske razlike znotraj prostora. Glavni razlog je izredno lep estetski videz in naravna toplina lesa. Poleg tega so dobre lastnosti teh vrst stopnic tudi v dokaj enostavni obdelavi, majhni teži in preprosti montaži, ki poteka brez večje umazanije. Tako kot ostali materiali, imajo tudi lesene stopnice nekatere slabe plati. Ena izmed njih je ta, da les ni požarno varen in ni primeren za uporabo v vlažnem okolju kot so razne kleti in zunanje površine. Ravno pri lesenih stopnicah lahko opazovalec hitro vidi strokovnost izdelave, zato naj pri izbiri izdelovalca lesenega stopnišča izbiramo le med vrhunskimi mojstri, ki imajo za sabo že lepo število izdelanih stopnišč. Vedimo, da površno zasnovane in izdelane lesene stopnice močno skvarijo še tako vrhunsko opremljeno hišo. Ker je les živo gradivo, ki zaradi različnih vplivov (temperaturne razlike, suh zrak, prekomerna vlaga…) ne miruje, ga lahko ukrotimo le s sodobnimi metodami obdelave in z uporabo raznih dodatkov kot so specialna lepila, laki, itd. V našem okolju se izdelujejo kakovostnejše stopnice v glavnem iz hrastovega lesa, ki so tudi najbolj trajne, lahko pa tudi iz bukve, jesena, javorja ali češnje. Nekoliko manj kakovostne stopnice so izdelane iz smreke, bora ali macesna. Izbira na slovenskem trgu je povečana tudi med drugimi vrstami lesa, predvsem med eksotičnimi vrstami. Pohodne površine se pri lesenih stopniščih izdelujejo iz masivnega lepljenega lesa ali zafurniranega lesa z masivnimi nalimki. V kolikor se uporabi masiven les, ki ni lepljen, se zaradi delovanja ta sčasoma zvije in deformira. Za izdelavo lesenih stopnice je priporočena gostota lesa nad 550 kg/m3. Les naj bo dovolj odporen proti biološkemu razkroju ali sposoben zadostne impregnacije. Zagotovljena mora biti dovolj visoka trdnost lesa in njegova zadostna stabilnost. Degradacije pri sušenju lesa naj bodo minimalne. Nemalokrat se pri lesenem stopnišču uporabi tudi kombinacijo drugih materialov, ki pa naj bo, če se le da, previdno izbrana. Ne pozabimo, da je les naraven material, zato se k lesenim stopnicam še zdaleč ne poda vsak dodatek. Najbolj primerni dodatki so kamen, steklo ali kovani elementi, ki le še poudarijo izvorno lepoto lesa.
Stopniščna ograja
V namen zadostne varnosti in ugodne opore naj upoštevamo pravilno višino stopniščne ograje. Njena višina naj znaša od 90 do 110 cm. Višina se meri od zgornjega dela stopnice do zgornjega dela držala ograje. Poleg tega mora biti ograja seveda tudi dovolj stabilna, razteza pa se naj po celotni dolžini stopnic in podesta. Ob tem je predvsem pomembna pravilna montaža nosilnih stebričkov, ki so najbolj izpostavljeni prenosu sil. Med posameznimi prečkami naj ne bo večjega razmika kot 12 cm, sicer ograja postane za manjše otroke nevarna. Z zaključkom zgornjega dela ograje oziroma držala ograje smo največkrat v neposrednem stiku, zato naj bo ta ustrezne ovalne oblike in izdelan iz materialov, ki so prijetni na dotik. To je les, guma, umetna masa in tudi kovina. Za usklajen videz celotne ograje morata ogrodje ograje in držalo biti medsebojno usklajena. Pri videzu stopniščne ograje igrajo poglavitno vlogo izbrani material, oblika ograje in njena barva. Pri izbiri materiala mogoče še najbolj vpliva ravno mesto nahajanja bodoče ograje. Za ograjo pri notranjih stopnicah odpornost materiala niti ni tako pomembna, medtem ko pri zunanjih ograjah ta lastnost igra seveda bistveno večjo vlogo. Tako zunanja kot notranja stopniščna ograja je običajno izdelana iz lesa, kovine, stekla ali kombinacije materialov. To velja ne glede na to, če je stopniščna ograja znotraj ali zunaj objekta. Marsikatero novozgrajeno ali adaptirano hišo krasi moderna svetleča ograja iz nerjavnega jekla oziroma inoxa. Glavni odliki tovrstne ograje sta moderen dizajn in trajnost materiala. Znano je, da je inox nerjaveča kovina, ki ima praktično neomejeno življenjsko dobo, kar je v primerjavi z ostalimi materiali za ograje, največja prednost. Poleg tega zaradi idealne gladke površine in visoke trdnosti ne potrebuje vzdrževanja, kar je za zunanje vremenske razmere še posebej dobrodošlo. Z večjim povpraševanjem se je povečalo tudi število ponudnikov izdelave tovrstnih ograj. Ob tem naj bomo previdni, saj imajo nekateri montažerji to dejavnost le kot dopolnilno uslugo in s tem malo izkušenj s tovrstnim materialom. Prav tako naj pazimo na kakovost inox materiala, saj je z obsežnejšo ponudbo nekateri inox slabše kvalitete in ima dodano preveliko vrednost železa, kar je posledica, da lahko takšna ograja z leti prične nekoliko rjaveti. Inox ograja s svojo polirano površino z visokim sijajem vsekakor izstopa iz okolice. Mogoče nam lahko s časom postane njen videz tudi nekoliko preveč vsiljiv. Alternativa temu je rešitev izvedbe inox prašno barvane ograje. Pri takšni ograji je ravno tako uporabljen v celoti inox material, le da je na njega naknadno še nanešen prašni sloj barve. S tem je lahko takšna ograja v vseh barvnih odtenkih glede na RAL lestvico, medtem ko smo pri »klasični« inox ograji seveda omejeni le na izbiro svetlo sive tipične barve. Nedavne podražitve vseh surovin, med katerimi je še posebej izstopalo jeklo, so seveda vplivale na dvig cen kovinskih ograj. Da lahko klasična jeklena ograja kljubuje zunanjim vremenskim razmeram, mora biti zaščitena s postopkom vročega cinkanja, slojem temeljne barve in še dvema slojema zaključne barve. Vsi ti postopki in materiali pa seveda ob visoki ceni jekla precej podražijo takšno ograjo. Ker ima inox barvana ograja nanešen le en prašni barvni sloj, je njena končna cena že povsem primerljiva s prej omenjeno pocinkano in barvano jekleno ograjo. Če se odločimo za izvedbo prašno barvane inox ograje, je pomembno, da je barva dovolj obstojna in pravilno nanešena, kar bo garancija, da s časom ne bo moglo priti do luščenja barve. Steklena ograja je primerna za vgradnjo v skoraj vsakem tipu stanovanja. Steklo je sicer nevtralen material, ki se ga lahko kjerkoli kombinira s katerimkoli materialom. Kljub temu, da lahko nekaterim vzbuja na pogled krhek občutek, je steklena ograja ena izmed najbolj varnih izbir. Steklo poda prostoru poseben učinek večje prostornosti in je kot takšen primeren za ograjevanje teras, stopnišč ali balkonov. Edina slaba lastnost stekla je mogoče njegovo čiščenje. Še posebej, če je takšna ograja na težko dosegljivem kraju in v večji površini. Vendar, če potrebujemo varnost ter ne želimo omejevanja svetlobe in zatrtega pogleda, je zagotovo steklena ograja ena izmed najprimernejših opcij. Pri stekleni ograji po navadi izbiramo med varnostnim kaljenim steklom (ESG8 + ESG8), ki ima debelino 18 mm in varnostnim kaljenim steklom (ESG10 + ESG10), debeline 21 mm. Ta se pritrdi na nosilno konstrukcijo, katera je lahko armirano betonska, iz lesa ali kovine. Steklo se pritrdi na predhodno pripravljene stebre, nosilci pa so običajno prilagojeni tako videzu kot funkciji ograje. Samonosne steklene ograje so sicer običajno debele od 16 do 22 mm. Steklene ograje na stebričkih pa so debele od 8 do 10 mm. Je pa debelina stekla odvisna od velikosti površine in obremenitve. Najbolj prilagodljiva opcija je steklena ograja v obliki polnila med inoks stebrički. Uporabljajo se tudi leseni ali armiranobetonski stebri. Kot takšna se lahko pritrdi skoraj na vse situacije ograjevanj. Na enostavno izvedbo stebrov in ročajev iz nerjavnega jekla se s sponkami pritrdi steklene panele. Najbolj pogosta varianta steklene ograje je steklo vpeto v profil. Steklena plošča se lahko pritrdi s strani ali na nosilno ploščo, leseni tram ali kovinski profil. Zgornji vrh steklene plošče je povezan z ročajem iz nerjavnega jekla. Takšna izvedba je najbolj stabilna opcija steklenih ograj. Steklarji nudijo tudi možnost montaže steklene ograje brez konstrukcije oziroma prijemal. V tem primeru je varnostno steklo samo točkovno pritrjeno v betonsko ploščo. V nekaterih primerih se uporabijo tudi posebej za to namenjene profile. Na spodnjem dele steklene ograje, ki zakriva betonsko ploščo, je lahko nanešen barvni rob, ki zakrije lice betonske plošče in s tem ograji doda še večji eleganten pridih. Največkrat je takšna ograja brez zgornjega ročaja, vendar jo je priporočljivo kombinirati z ročajem iz nerjavnega jekla ali lesa. Po želji se lahko v ta ročaj namestijo tudi LED diode. Za pritrditev zunanje steklene ograje se največkrat uporabijo prijemala iz inoks jekla. Pri notranji stekleni ograji, ki ni toliko podvržena klimatskim vplivom, pa so lahko tudi aluminijasta prijemala. Pomembno je, da so prijemala lično izdelana, saj poleg stekla pomemben dodaten videz ograje predstavljajo ravno prijemala. Kljub svojem krhkem videzu steklena ograja ni nič manj varna kot iz ostalih materialov. Pogoj ob tem je le, da je uporabljeno varnostno steklo, kar pomeni, da je lepljeno ali kaljeno steklo, oziroma oboje. Najbolj pogosto je kaljeno in nato še lepljeno (varnostno kaljeno steklo) ter zaključno površinsko obdelano. Na vsako stran lepljene steklene plošče je nameščena še kaljena steklena plošča. Takšno steklo tudi v primeru razbitja ostane v enem kosu. Varnostno kaljeno steklo se uporablja tudi za pohodno steklo. V namen varne uporabe ograje je priporočljivo, da so robovi stekla zaobljeni. Glede na način površinske obdelave so steklena polja lahko satinirana (jedka), transparentna, fuzijska, peskana z različnimi vzorci, prelepljena s samolepilnimi folijami, ipd. Izbiramo lahko med različnimi barvnimi odtenki kot je bela, črna, rjava, itd, vendar se najbolj pogosto uporablja navadno mlečno steklo.
Balkonska ograja
Kot prvo je potrebno poudariti, da je ograja na balkonu nujno potrebna takoj, ko smo vseljeni v hiši. Poleg varnostne vloge je njen estetski videz eden glavnih atributov ob izbiri. Vendar ob tem velja previdnost, da ne pretiravamo ob izbiri barv, oblik in materialov, saj bo s tem kaj hitro lahko nova ograja postala kičasta in s tem moteča tudi za ostalo okolico. Bodoča balkonska ograja naj bo predvsem prilagojena fasadi objekta. Podobno kot pri stopniščni, naj bo tudi pri balkonski ograji višina nekje okoli 100 cm, saj je ta mera najbolj idealna za ugoden oprijem njenega držala ali naslonitev telesa na njo. Še ne dolgo nazaj je na slovenskih hišah dominirala lesena ograja. Kot takšna je bila z jeklenimi stebrički in širokimi lesenimi polnili. PVC, aluminij, kovano jeklo in v zadnjem času tudi steklo so prevzeli velik tržni delež lesu pri izbiri materiala za balkonsko ograjo. Kljub temu se nekateri investitorji še vedno odločajo za klasično leseno ograjo. Razlog tega je predvsem v izbiri naravnega materiala, še bolj pa v unikatnem in razkošnem videzu ograje. Unikatnost in razkošen videz ograje je neposredno odvisen od tipa ograje, oziroma od oblike izdelanih lesenih prečk. Te so v ponudbi v neštetih oblikah in praktično lahko mizarski mojster izdela obliko lesenega polnila povsem po želji naročnika. Med seboj se razlikujejo po širini, debelini, obliki in tudi razmiku med prečkami. Žal pa ima les seveda svojo napako v hitrem propadanju pod neugodnimi vremenskimi vplivi. Ker je balkonska lesena ograja še posebej na udaru mraza, snega, dežja in vročine, je zelo pomembno, da je leseni del redno in dovolj zaščiten s sistemskimi premazi za les. V nasprotnem primeru bomo imeli ograjo trajno poškodovano že po nekaj letih od montaže. Pri zadostni trajnosti lesene ograje je še toliko bolj pomembna izbira specializiranega mizarskega mojstra, ki ima z izdelavo lesnih ograj dolgoletne izkušnje. Takšen mojster bo vedel, kakšen les izbrati za ograjo, kako in v kašni meri mora biti ta osušen in s kakšnimi sistemskimi premazi zaščititi lesene površine. Za dolgoletno obstojnost lesene ograje je vsekakor priporočljivo, da so vsi leseni deli impregnacijsko zaščiteni. Les, ki je sušen v sušilnici, se bo na soncu in dežju manj raztezal kot naravno sušen les. Pri izbiri vrste lesa je zaradi možnosti poljubne obdelave in ugodne cene aktualna predvsem smreka. Pogosta izbira je tudi macesen, ki zaradi počasne rasti omogoča dolgo življenjsko dobo ograje. Čeprav je glede varnosti bolj primerna montaža pokončnih lesenih elementov, je glede življenjske dobe ograje takšna postavitev lesenih delov manj primerna. V tem primeru je prečni rez čez letev obrnjen navzgor in izpostavljen dežju, ta del pa najbolj vpija vlago. Tega problema se montažerji rešijo z večkratnim dodatnim zaščitnim premazom ali vgradnjo zaščitne strešice. V zadnjih letih je na našem trgu lesa za zunanjo opremo doma postal precej aktualen sibirski macesen. To drevesno vrsto odlikuje predvsem izredna odpornost na nizke temperature, visoka trdnost in odpornost proti lesnim gobam. V primerjavi z drugimi iglavci ima sibirski macesen višjo gostoto, zato ima tudi boljšo trdnost. Takšen les ima na primer z metodo po Janki povprečno trdoto 1100, medtem ko ima smreka 480 in bor od 690 do 870. Poleg tega se sibirski macesen lahko zelo dobro obdeluje. Zaradi teh odlik je idealen material za opremo zunanjega prostora. Poleg zunanjih ograjnih elementov je ta aktualen zlasti še za fasadne obloge in terase, pa tudi za pode balkonov, stavbno pohištvo, vrtno pohištvo, razna korita in ostalo vrtno opremo. Njegova prvotna barva je v enakomernem svetlem zlato-rumenem odtenku z zgoščenimi letnicami. Naš domači alpski macesen je bolj rdečkaste barve in ima letnice redkejše. Zaradi tega je ta les lažji, konstrukcijsko manj trden in manj odporen na udarce. Ko je les sibirskega macesna nekaj časa na prostem, taninska kislina v njem ustvari zaščitno plast, ki ščiti sredico pred vlago, UV žarki in toplotnimi spremembami. Zaradi tega les posivi. Sprememba barve na vpliva na katerekoli druge lastnosti lesa in je zgolj estetski odraz naravnega staranja. Z občasnim oljanjem (dva do trikrat letno) bomo na macesnovem lesu vzdrževali njegovo naravno maščobo, zaščitili površinsko plast in zmanjšali možnost manjših površinskih razpok, ne bomo pa s tem podaljšali njegove življenjske dobe. Sicer pa je takšen les tudi brez zaščitnih premazov in oljenja zelo obstojen in odporen na vse zunanje vplive. Ker ima sibirski macesen dokaj ugodno ceno, je z vidika kakovosti in cene ena najboljših opcij izbire vrste lesa za zunanjo ograjo.
Dvoriščna ograja
S pojavom nekaterih novih materialov je sedanja izbira dvoriščnih oziroma vrtnih ograj dokaj pestra. Ta je lahko tradicionalno lesena, kovana, iz plastificiranih mrežnih ali panelnih sistemov, plastična ali iz aluminija. Kovana ograja je med najlepšimi vrstami ograj tako na vrtu, dvorišču, kot tudi na balkonu ali stopnišču. Kovani jekleni elementi podajo hiši svojevrsten pečat unikatnosti in elegance, ter s tem mejijo že na pravi prestiž. S povečanim povpraševanjem se na trgu pojavlja veliko ponaredkov, med katerimi nekateri precej dobro posnemajo prave kovane elemente, pri drugih pa lahko že skoraj vsaki laični opazovalec vidi, da so elementi industrijsko hladno krivljeni ali so celo odlitki. Industrijski elementi, ki so imitacija kovanih okraskov, so na trgu dostopni po ugodnih cenah. Njih se z varjenjem skombinira z jeklenimi palicami in takšna »kovana« ograja je na hiter in ugoden postopek izdelana. Nekateri ponudniki ograj gredo celo tako daleč, da se pred neukimi potrošniki hvalijo s hladnim kovanjem. Vedimo, da si takšen ponaredek nikakor ne zasluži naziva »kovana ograja«, saj s tem praktično nima nič skupnega. Edino to, da poskuša čim bolj posnemati videz prave kovane ograje. Naj nam ne bo nerodno, da nam kovač pokaže tudi v resnici kako zna vihteti kladivo po razbeljenem železu. Če hočemo pravo kovano ograjo, je seveda treba poiskati kovača. Pravzaprav umetnega kovača, saj se on ukvarja s kovanjem okrasnih izdelkov. Skozi stoletja se kovaški poklic ni bistveno spremenil, saj je še vedno osnovno kovačevo orodje kladivo. Umetnemu kovaču varilni aparat ni ravno v ponos, saj je to tradicionalni poklic, kjer ni prostora za industrijo in novodobne stroje. Le na pravi kovani ograji so kovani elementi med seboj kovičeni in speti z vezicami. Značilnost te ograje je, da se dela po zahtevah in merah kupcev, zato bi lahko rekli, da je toliko različnih opcij kolikor je okusov. Torej je vsaka ograja unikat za sebe. To pa je pri katerikoli sedanji zunanji ali notranji opremi doma že velika redkost. Če smo pristaš unikatnih izdelkov, je kovana ograja za nas verjetno najboljša izbira. Prava kovana ograja je sicer kar nekaj dražja od na primer lesene ograje, se pa investicija kmalu obrestuje. Železo je namreč v primerjavi z lesom možno zelo dobro površinsko zaščititi (vroče pocinkanje in debelo slojno barvanje), zato taka ograja brez vzdrževanja preživi nekaj generacij. Tudi izbira je praktično neomejena, saj se iz žarečega železa lahko skujejo zelo raznoliki elementi in se poljubno kombinirajo med seboj. Če se že odločimo za pravo kovano ograjo, naj isto visok nivo kvalitete upoštevamo tudi pri njeni površinski zaščiti. Zato je priporočljivo kot je bilo že omenjeno, da je ta vroče pocinkana. Če je proti rji zaščitena z vročim nanosom cinka, je takšna ograja obstojna 50 in več let. Po želji lahko ograjo še dodatno pobarvamo v želeni barvni odtenek ali patiniramo, s katerim dosežemo še bolj izrazit rustikalen videz. Laični investitorji velikokrat pomešajo pojma »jeklena ograja« in »kovana ograja«, saj mislijo, da je to eno in isto. Vendar to ni res. Kovana ograja je torej le tista ograja, ki je tudi dejansko izdelana iz kovanih elementov. Nič manj kot izdelava kovane ograje je pomembna tudi njena montaža. Ko je ograja primerno površinsko zaščitena, jo je neodgovorno rezati, brusiti, vrtati ali variti. Na teh mestih bo prej ali slej začela rjaveti. V kolikor ni možno predvideti vseh nevšečnosti ob montaži, je pametno opraviti predmontažo. Takrat se brez vsake škode segmenti skrajšajo, krivijo, se izvrtajo luknje, ipd. Ob končni montaži se vse skupaj sestavi z nerjavečimi vijaki. S tem lahko pozabimo na kakršnokoli vzdrževanje takšne ograje. Zaradi želje po čim trajnejši dvoriščni in tudi balkonski ali stopniščni ograji, proizvajalci v zadnjih letih s pomočjo umetnih materialov nudijo PVC ograjne sisteme. Medtem, ko se je PVC material že močno uveljavil zlasti pri zunanjem stavbnem pohištvu, postaja vse bolj popularen tudi pri vseh vrstah ograj. Vzrok tega so pozitivne lastnosti PVC materiala, ki se kaže predvsem v tem, da ta ne rjavi, ne vpija vlage, ne poka, ne trohni in ga ne napada lesni črv. Zaradi tega ima PVC ograja dolgo življenjsko dobo. Prednost pred leseno in kovinsko ograjo je tudi v vzdrževanju, saj PVC ograjo ni potrebno barvati z zaščitnimi premazi, ampak jo občasno le operemo, da odstranimo nabrano umazanijo. Vedeti pa moramo, da je na trgu ogromno vrst plastičnih materialov, ki se med seboj razlikujejo v kvaliteti. Na videz se kvalitetnejši PVC material razlikuje od manj kvalitetnega že po gladki površini. Na takšni površini se ne bo nabirala plesen in se ne bo izločal bel prah (kreda). Kakovosten PVC material vsebuje dodatke za odpornost na ultravijolične žarke in dodatke za žilavost materiala. Prvi dodatek zagotavlja, da material ne porumeni, drugi pa, da so plastične letvice odporne tudi na udarce z močnejšo točo. Slaba plat PVC ograje se mogoče odraža le v nenaravnosti materiala in pri izdelavi zahtevnejših oblik, vendar je s sodobno tehnologijo izdelave videz PVC ograje vse bolj podoben dizajnu kovinske ali lesene ograje. Montaža PVC ograje je enostavna, tako da se v večini primerov lahko njene vgradnje lotimo kar sami. Plastičnih materialov iz katerih se izdelujejo ograjni elementi, je več vrst, zato se nam splača pred nakupom pozanimati kakšne vrste je material. Od tega bo namreč odvisna tudi cena, ki se lahko giblje od 1 do 3 kratnik. Najcenejši material je penjeni PVC, osnovni PVC (za rolete), PVC z dodatki (okenski profili), ASA kompozit akrila, akrilno steklo in plastični material z dodatki lesa pa so boljši materiali. Iz tega razloga je imenovanje PVC ograje napačno in bi bilo bolj prav govoriti o plastičnih materialih za gradbeništvo in o ograjah iz plastičnih materialov za gradbeništvo. Pomemben podatek pri PVC ograji je garancija na obstojnost barve. Nekateri proizvajalci jo imajo tudi do 20 let, kar je odvisno od vrste plastičnega materiala in barve ograjnih elementov. Glede barvne obstojnosti PVC ograje je podobno kot pri barvah; npr. prašno barvan aluminij ali fasadne barve. Obstojnost barve je odvisna od izbire barvnega odtenka. Zelo kričeče barve kot so rumena in rdeča, so slabo barvno obstojne, prav tako so slabše obstojne temnejše barve. S plastičnimi materiali pa se želimo obnavljanju barve izogniti, zato bomo z izbiro boljših plastičnih materialov za ograje dobili enako barvno obstojnost kot pri ostalih fasadnih elementih (fasadna barva, barva oken in vrat), kar pa je tudi osnovni razlog, da se odločimo za plastično ograjo. Torej za optimalno izbiro materiala in barve ograje je ključno usklajevanje z ostalimi vgrajenimi fasadnimi elementi na konkretnem objektu po oblikovni in kvalitetni ravni. Zanemarljiv tudi ni podatek, da nekateri ponudniki PVC ograj z svojim enostavnim sistemom montaže nudijo možnost, da si lahko sami saniramo obstoječo jekleno podkonstrukcijo in zmontiramo nove letvice. S tem seveda nekaj privarčujemo pri strošku montaže. Ravno pri PVC ograji imamo možnost enostavne adaptacije stare ograje, kjer staro jekleno podkonstrukcijo prekrijemo s plastičnimi profili, ki so pripravljeni za lažjo montažo plastičnih letvic. PVC letve montiramo na obstoječo staro kovinsko konstrukcijo, ki si jo predhodno temeljno prebarvamo. Zaključno barvo pa nadomesti prekrivni plastičen profil s pokrovčkom, saj je staro jeklo težko lepo in kvalitetno prebarvati. Glede na obliko ograjnih letvic ločimo linijsko oblikovane letvice, ki so lahko polne ali v prekatni izvedbi in oblikovane letvice. Linijsko oblikovane letvice se režejo na mero po naročilu iz letvic dolgih ponavadi od 5 do 6 metrov in so zelo primerne za vrtne ograje. Pri balkonskih ograjah pa so se pojavile oblikovane letvice, ki sledijo razvoju oblikovanja fasade. Plastični material pa je že od nekdaj zelo priljubljen pri oblikovalcih tudi pri gradbenih elementih, kar lahko spremljamo pri oblikovanju panelov za vhodna vrata. Oblikovane ograjne letvice so masivne, da pridejo na fasadi do izraza, zato je težava v porabi plastičnega materiala. V ta namen so oblikovane letvice izdelane kot kompoziti. Lahko so kompoziti plastičnih materialov (PVC, PP (polipropilena,…) cca. 30% in lesa cca. 70% ali pa kompozit plastičnih materialov in pocinkanih ojačitev. V prvem primeru je fino drobljen les prepojen s plastičnim materialom, v tistem deležu, da zagotavlja optimalno odpornost na zunanje vplive. Takšen kompozit je na izgled in po lastnostih podoben najkvalitetnejšemu tropskemu lesu, s tem da je trajen in ga ni potrebno barvati. Letvica iz kompozita plastičnih materialov in pocinkanih profilov pa je oblikovana iz visoko kvalitetne plastike na površini, ki poda obliko in jeklenega pocinkanega profila, ki skrbi za trdnost in pritrjevanje letvice. WPC profili so primerni za različne vrste zunanjih ograj in tudi oblog kot na primer za terase in fasade. To so sicer lesni kompoziti, ki so izdelani iz lesa, kateri je v kompozitu v večjem deležu (cca 60%) in iz polietilena v manjšem deležu (cca 30%) ter aditivov (cca 10%). Za les se pogosto uporablja bambus. Les zagotavlja lesnemu kompozitu trdoto, togost in moč, polimer pa je namenjen kot vezivo. WPC profili imajo enak videz in način uporabe kot les. Vendar v nasprotju z lesom se ne zvijajo, ne cepijo, ne gnijejo, ne napadajo jih škodljivci, odporni so na rast in razvoj gliv, lišajev ter mahov (očisti se jih z vodo), profili so homogeni ter »predvidljivi« materiali, saj so jim odvzete notranje silnice, ki so sicer prisotne v lesu. V primerjavi z lesom jih ni potrebno barvati, saj lesena moka impregnira že v fazi izdelave s polietilenom, kar omogoča WPC profilom, da minimalno absorbirajo vodo (WPC profili do 2%, leseni profili do 20%). S tem se zelo dobro obnesejo v vlažnih pogojih kot je na čolnih, terasah in bazenih. Ker absorbirajo zelo malo vode, zagotavljajo dobro odpornost proti zmrzovanju. Zaradi vseh teh številnih odlik, je njihova življenjska doba preko 35 let. WPC deske enostavno čistimo le z vodo, lahko tudi s pritiskom do 60 barov. V ponudbi so v različnih barvah in z različnimi strukturami površin, tako da omogočajo različne možnosti načrtovanja. WPC kompoziti so okolju prijazni materiali saj jih je možno v celoti reciklirati. Tako kot les je tudi WPC profile potrebno skladiščiti v suhem in zračnem prostoru. WPC ograjni profili so sicer masivni ograjni sistemi, kar pomeni, da zastirajo pogled. So dobra vetrna ovira. Kljub visoki kvaliteti, ki naj bi jo imeli WPC profili, pa naj bomo vseeno previdni pri izbiri. Pri lesnem kompozitu je zlasti pomembno kolikšen je delež lesa in polietilena ter kakšna vrsta lesa in vrsta plastike je uporabljena. WPC s HDPE plastiko je na primer bistveno boljše kvalitete kot PVC. Sicer pa nam bo dober dokaz lahko že dolžina garancije, ki jo zagotavlja proizvajalec. WPC profili se montirajo enako kot lesene letve in tudi obdelujejo se ravno tako na lesnoobdelovalnih strojih. Zaradi raztezanja materiala mora med WPC letvami vedno biti razmak. Pri montaži je bistvena razlika med leseno in WPC ograjo pri postavitvi stebrov. Ker je WPC material težji kot les, potrebuje več opore, sicer se deske lahko zvijajo. Klasičnim tradicionalnim materialom za dvoriščno ograjo postaja vse bolj močen konkurent aluminij. Prednost ograje iz aluminija je zlasti v njenih specifičnih karakteristikah, ki jih lahko ponudi le malokateri material. Aluminijasta ograja je popolnoma nerjaveča, čisti se enostavno le z vodo in po več kot desetih letih zgleda še vedno kot nova. Prednost je tudi v tem, da nudi možnost številnih različnih izvedb v široki paleti barv po RAL lestvici. S sedanjimi sodobnimi postopki prašnega barvanja, kakršni se uporabljajo tudi v avtomobilski industriji, je obstojnost barve na aluminijasti ograji na visokem nivoju. Takšna barva ima površinsko trdnost in trajno odpornost na vse vremenske razmere ter lep gladek videz. Poudariti velja tudi enostavno vzdrževanje in čiščenje. Aluminijasto ograjo preprosto operemo z vodo, enako kot avtomobil, in ponovno bo sijoča. Nekateri proizvajalci aluminijastih ograj so šli celo tako daleč, da se lahko med izbiro široke palete modelov, barv in dodatkov ustvari svojo unikatno ograjo. Torej se izdela ograjo po meri stranke. Ponudba aluminijastih ograj danes podobno kot pri ostalih vrstah zajema poleg vrtnih ograj tudi dvoriščna vrata in balkonske sisteme, ki lahko v istem stilu zaokrožijo videz hiše in celotne okolice. Aluminij je sicer svetla kovina, ki ima majhno težo (trikrat lažja kot železo). Je toplotno in električno prevodna in odbija svetlobo. Obdeluje se jo lahko z vsemi znanimi postopki za obdelavo kovin. Klasično dvoriščno oziroma vrtno ograjo s kovinsko mrežo je v veliki večini nadomestila sedanja sodobna panelna ograja. Ta je sestavljena v posebne panele iz jeklenih palic, debeline 5 mm. Te palice so med seboj točkovno zvarjene. Na vsakem panelu je na več mestih vtisnjena ojačitev v obliko črke V, s katero se doseže večjo stabilnost in trdnost ograje. Za dosego maksimalne odpornosti na vremenske razmere je panelna ograja vroče pocinkana in še dodatno zaščitena s plastificiranim slojem. S tem proizvajalci zagotavljajo tudi 10 letno garancijo na prerjavenje materiala. Največje odlike panelne ograje so njena enostavna in hitra montaža, ograja ne potrebuje nikakršnega vzdrževanja, s trodimenzionalno obliko pa ima lep in sodoben videz. Če je naše dvorišče neposredno ob cesti, na kateri se odvija gost promet, prihaja seveda do nenehnega hrupa, kar posredno vpliva tudi na naše kvaliteto bivanja. Rešitev tega je lahko ustrezna zaščitna, protihrupna ograja. Poznanih je sicer več vrst protihrupnih ograj kot so aluminijaste, betonske, opečnate, lesene, ipd. Vse od teh več ali manj učinkovito zadržujejo hrup ter tudi širjenja smoga in prahu ob prometnih cestah, pomanjkljivost pri njih pa je v tem, da zapirajo pogled na okolico. Na trgu je v ponudbi tudi prosojna oziroma prozorna ograja iz umetnega materiala, ki pa ne zapira pogleda na okolico in s tem ne poda občutka utesnjenosti. Za osnoven material takšne ograje se uporabljajo akrilne plošče ali polikarbonatno steklo. Akrilne plošče so izdelane iz litega akrilnega stekla. Ograja iz akrilnih plošč je sicer pogosta izbira za ograjevanje prometnih cest v naseljih in ograjevanje na mostovih ter železniških progah. Proizvajalci so njo razvili tudi za ograjevanje hišnih dvorišč, balkonov, teras in stopnišč. V primerjavi z ograjami iz tradicionalnih materialov kot je npr. beton, ima ograja iz akrilnih plošč prednost tudi v majhni teži materiala in s tem možnosti uporabe lažje konstrukcije. Zaradi odlične UV-zaščite plošč, ograja omogoča njeno dolgotrajno uporabo. Vzdrževanje in češčenje takšne ograje je dokaj preprosto. V ponudbi je na voljo v različnih barvnih možnostih kot je v prozorni, transparentnih, translucentnih in netransparentnih barvah. Standardne debeline plošč so 12, 15, 20 in 25 mm. Dimenzije plošč pa so 400 x 200 cm, 300 x 200 cm in 250 x 200 cm. Glede na sestavo akrilnega stekla sta možni dve opciji takšne ograje. Prva možnost so akrilne plošče brez poliamidnih vlaken. Druga vrsta pa so plošče s poliamidnimi vlakni. V primeru nesreče slednje plošče preprečijo, da bi se le-te razletele. Nekateri proizvajalci akrilnih ograj dopuščajo tudi možnost dodatne obdelave plošč kot je rezanje po naročilu, termično oblikovanje, peskanje, lasersko in CNC rezanje, vrtanje lukenj, poliranje in rezkanje utorov. Za zaščito ptic pred zaletavanjem v steklo je možno tudi dotiskati vzorec. Ena izmed možnosti ograjevanja dvorišča ali vrta je tudi tako imenovana kamena košara. Ta je polnjena z naravnim kamnom različnih dimenzij in je kot takšna primerna predvsem za izdelavo škarpe. Z njo je mogoče po principu sestavljanja in skladanja na nov iznajdljiv način zgraditi stabilne stene iz naravnega kamna. Mreže so varjene in vroče pocinkane, zato zagotavljajo visoko stabilnost, odpornost na korozijo in dolgo življenjsko dobo. Masivne ograje, ki jih zgradimo s kamenimi košarami, lahko v najkrajšem času ozelenimo z različnimi rastlinami, saj to omogoča njihova struktura z mnogimi naravnimi, vodopropustnimi votlinicami. Kamene košare je mogoče tudi odstraniti in jih vgraditi na drugem mestu. Zaradi naravnega dekorativnega videza so primerne za ograjevanje vrtov in parcel. Učinkovita rešitev so tudi za protiplazno gradnjo, za utrjevanje brežin in nasipov, za zaščito pred hrupom, itd. S pomočjo gradbenih strojev poteka njihova gradnja neodvisno od vremena in letnega časa z enostavnim skladanjem polnih košar hitro in natančno po merah. Poleg že napolnjenih kamenih košar so v ponudbi tudi tako imenovane legi-fil mreže, ki jih po sestavi lahko sami polnimo s različnim kamenjem. Na voljo so v osmih različnih višinah. Od 63 cm do 203 cm in širine 25 cm.
pripravil: M.A.
