Zdravi zobje in dober vid
Redna in pravilna nega zob, ustrezna prehrana in predvsem pravočasni obisk zobozdravnika bodo vsekakor pripomogli k temu, da si bomo tudi v zrelejših letih ohranili zdrave in lepe zobe. Z izbiro dovolj kakovostnih sončnih očal pa si bomo zagotovili zaščito oči pred vse bolj škodljivim UV sevanjem.
Zdrave in lepe zobe bomo ohranili le, če bomo skrbeli za njihovo vsakodnevno nego, pravilno prehrano in redno obiskovali svojega zobozdravnika. S tem bomo preprečili nastanek kariesa in paradontalnega obolenja, ki lahko vpliva na ostala kronična obolenja v telesu.
Pravilna nega zob
Zavedati se moramo, da je naša vsakodnevna nega zob zaman, če jo ne znamo pravilno opravljati. Ščetkanje zob je potrebno opraviti 2x dnevno, zjutraj in zvečer. To je pomembno ker s ščetkanjem v razmaku 12-tih ur učinkovito zaščitimo dlesni in zobe pred razrastom bakterijskega biofilma. Pomembno je poudariti, da zob ne smemo ščetkati takoj po obroku. Bakterije pri postopku razgradnje hrane v ustih namreč povzročijo padec pH-ja iz nevtralnega 7pH, na kislo raven 4,5pH, kar pa že lahko povzroči mehkejšo zobno površino, ki je seveda bolj dovzetna za poškodbe. Še posebej pri jedeh, ki vsebujejo več sladkorja in kislin (sladice in sadje) z umivanjem zob počakamo najmanj 30 minut, da se pH ponovno povrne na nevtralno raven. Pri zaužitju ostalih jedeh pa naj zobe ščetkamo vsaj 20 minut po hranjenju. Če je le možno, se priporoča po vsakem prehranjevanju ustno votlino sprati z vodo. Tako bomo še najbolj varno in učinkovito poskrbeli za našo zobno sklenino. Če nam razmere to ne dopuščajo, zobe speremo z vodo vsaj dvakrat dnevno. Takoj po zajtrku in preden odidemo spat. Izbira zobne ščetke je odvisna od mnogih dejavnikov kot so na primer ali imamo zobne prevleke, implantate, snemne protetične izdelke, velikosti medzobnih prostorov, morebitnih vnetih dlesni, globokih žepkov. Izbira ščetke je odvisna tudi od našega splošnega zdravja in razvad kot je kajenje, pitje gaziranih pijač in kave, ipd. Na primer v primeru vgrajenih zobnih implantatov (vsadkov) ni primerna uporaba ščetke s kovinsko sredico, saj lahko poškoduje titanovo površino. Če imamo snemno protetitični izdelek oziroma protezo, potrebujemo za njeno čiščenje posebno ščetko, medtem ko v primeru vgrajenega mostička lahko uporabljamo klasično ščetko. Zobna ščetka naj bo ustrezne velikosti glede na velikost ustne odprtine in naj ne bo preširoka, tako da lahko zajame enega do dva zoba. S preveliko ščetko lahko poškodujemo obzobno tkivo, s premajhno ščetko pa ostankov oblog ne bomo dovolj odstranili. S ščetko, ki je proti koncu zožena, bomo lažje dostopali do notranjih površin sprednjih zob in težje dostopnih predelov pri zadnjih zobeh. Da preprečimo poškodbe dlesni in dosežemo vse zobe, mora ročka krtačke dobro »ležati« v roki. Da ne bi vlakna ščetke poškodovala sklenine in dlesni, nikakor ne smejo biti preveč trdna, temveč naj bodo srednje čvrsta ali mehka. S tem je omogočeno učinkovito čiščenje in masaža dlesni. Za mladostnika je ščetka s tršimi vlakni mogoče še ustrezna, saj so zobje in dlesni še trdni in zdravi, za odraslega pa je vsekakor bolj priporočljiva ščetka z mehkejšimi vlakni. V ponudbi so sicer srednje mehka (medium), mehka (soft) in zelo mehka (x soft) vlakna ščetk. Pomembno je, da zobno ščetko redno menjamo, kar pomeni da jo zamenjamo po približno dveh mesecih uporabe. Čiščenje zob s ščetko ni časovno omejeno, oziroma se priporoča toliko časa, dokler z jezikom ne občutimo gladke površine. Po končanem ščetkanju pa le izpljunemo ostanek zobne paste, zob pa naj ne spiramo. S tem bomo omogočili prisotnemu fluoru v zobni pasti, da se vgradi v zobno sklenino. S ščetko je potrebno čim bolj temeljito z manjšimi krožnimi gibi od dlesni proti zob najprej zajeti zunanjo in zatem notranjo površino ter na koncu še grizno površino vseh zob. Ob umivanju zob z nežnimi krožnimi gibi ščetke masiramo dlesni. Ne pozabimo očistiti tudi jezik, na katerem se nabirajo škodljive bakterije. Ob ščetkanju je pomembno, da ščetko držimo mehko in z minimalnim pritiskom na zobe in dlesni. Če bo pritisk ščetke na mehko tkivo prevelik, bo nastala trajna poškodba dlesni, oziroma se bo dlesen umaknila od zobovja, zobje pa bodo bolj občutljivi na mrzlo pijačo in hrano. Po uporabi ščetko temeljito operemo in osušimo. S klasično zobno ščetko ne bomo mogli doseči tako imenovanih medzobnih prostorov, ki predstavljajo kar cca 30% zobne površine. Za njihovo čiščenje je ustrezna posebna medzobna ščetka ali zobna nitka. Medzobna ščetka je tako oblikovana, da optimalno zapolni medzobni prostor. Le z enim vstopom v medzobni prostor tik ob dlesni lahko odstranimo vse ostanke hrane in druge nečistoče. Tovrstne ščetke se med seboj razlikujejo glede na njihovo velikost, obliko in način uporabe. Pri izbiri je potrebno upoštevati velikost naših medzobnih prostorov. S preveliko ščetko bomo poškodovali dlesni in zobe, s premajhno ščetko pa ne bomo dovolj učinkovito očistili medzobnih prostorov. Z ustrezno velikostjo medzobne ščetke bomo pri njeni uporabi čutili blag pritisk ščetin na zob. Priporočljivo je, da na začetku izberemo manjšo ščetko, ko pa se bodo dlesni privadile na medzobno čiščenje, pa lahko postopoma uporabimo večje ščetke. Glede velikosti medzobnih ščetk za medzobne prostore se je najbolje posvetovati z osebnim zobozdravnikom, ki z merjenjem posameznih medzobnih prostorov natančno določi ustrezne velikosti medzobnih ščetk za vsakega pacienta individualno. S pomočjo zobne nitke bomo temeljito očistili prostore med zobmi, oziroma površine, ki jih s klasično zobno ščetko ne dosežemo. Vendar z nitko lahko učinkovito očistimo le medzobne predele zgornjih in spodnjih sprednjih zob. Za čiščenje zadnjih zob pa je bolje uporabiti medzobno ščetko. Na trgu so v ponudbi različne vrste zobnih nitk. Ob pričetku našega nitkanja zob lahko izberemo model z oznako sensitive, ki je mehkejša in ob močnejšem pritisku na dlesen ne povzroči tako hitre poškodbe. Da lahko nitko enostavno vpnemo med palec in kazalec ter nam pri tem ne drsi s prstov, naj bo uporabljeni del nitke dovolj dolg - vsaj 25 cm. Za omogočanje boljšega nadzora nad nitkanjem in hkrati preprečitve poškodbe obzobnega tkiva, naj bo uporabni delovni del nitke dolg dober centimeter. V ponudbi so sicer tudi zobne nitke, ki so že vpete v lok. Pri postopku nitkanja naj bomo čim bolj nežni, sicer kaj hitro lahko z nitko zarežemo v dlesen, kar povzroči njeno krvavitev. Ob postopku čiščenja naj z nitko ne »žagamo« naprej in nazaj, ampak naj zob z nitko objamemo v podobi črke C, ob tem pa nitko mehko potegnemo navzdol. Vsak nov zob naj čistimo z nerabljenim delom nitke. Priporočljivo je, da nitkanje zob opravimo enkrat dnevno, najbolje v večernem času pred spanjem. Za čiščenje zobnega mostička je namenjena posebna interdentalna nitka. Tudi implantate lahko vzdržujemo z nitkanjem. Tako za implantate kot za fiksne ortodontske aparate se uporablja enako nitko za čiščenje. Poleg pravilne tehnike čiščenja zob in uporabe ustrezne ščetke, je tretji ključni dejavnik za dovolj učinkovito nego zob uporaba ustrezne zobne paste. Na tržišču najdemo številne paste različnih proizvajalcev, ki se med seboj bolj ali manj razlikujejo. Žal so na trgovinskih policah tudi takšne zobne paste, ki skoraj v ničemer ne doprinesejo k boljši higieni zob. Po ocenah strokovnjakov je fluorid najbolj pomembna sestavina zobne paste, ki dokazano učinkovito vpliva na zmanjšanje pojava kariesa. Preko paste se fluoridi izločajo v slino in s tem obdajo površino zob v nekakšen ovoj, ki zobe naredi bolj odporne proti zobni gnilobi. Minerali fluorida se vgrajujejo tudi v površino zob in na ta način postane sklenina bolj odporna. Vse zobne paste že zdaleč ne vsebujejo fluorida, zato izberemo le tisto, ki ga vsebuje v zadostni količini, ki pa ne sme presegati 1500 ppm. Za odraslo osebo je najpogostejša vsebnost fluorida v pasti 1450 ppm, kar velja tudi za otroka od 6. leta dalje. Za otroka od 3. do 6. leta je priporočljiva vsebnost fluorida 1000 ppm, za manjšega otroka od 6. meseca do 2. leta pa 500 ppm. Poleg fluorida nastanek kariesa preprečujejo tudi nekatere ostale sestavine v zobni pasti kot so obrazivi, detergenti in antiseptiki. Abrazivi so strgalna sredstva, ki z drgnjenjem ob zobno površino pripomorejo k odstranjevanju nečistoč. Priporoča se uporaba zobne paste le s finimi manjšimi zrnci abrazivov, saj groba zrna ob pogosti uporabi lahko poškodujejo sklenino. Detergenti zmehčajo zobni plak in drugo nečistočo na zobnih površinah. Poleg tega so v zobnih pastah dodana še barvila in arome, umetna sladila, zgoščevalci, konzervansi, vlažilcu, belilne snovi, ipd. Odsvetuje se uporaba agresivne belilne zobne paste, saj ta vsebuje močna abrazivna in belilna sredstva. V primerjavi s profesionalnim beljenjem zob, ki ga izvajajo usposobljeni zobozdravniki, bomo s takšno zobno pasto dosegli tudi precej manjši učinek.
Zdrava hrana in zobje
Zdravo vsakodnevno prehranjevanje usodno pripomore ne samo k boljši kondiciji našega celotnega organizma, ampak tudi k zdravemu zobovju. Pod zdravo prehrano za naše zobe se razume raznoliko, pestro, svežo in predvsem čim manj predelano polnovredno hrano. Ob tem se je pomembno držati osnovnih načel glede hrane - to je uravnoteženo prehranjevanje. Načeloma lahko jemo vse. Pomembno je le, da ne pretiravamo s kariogeno hrano (sladkarije, ipd). Tako kot za zdravje celotnega organizma, velja tudi za zdrave zobe, da se naj izogibamo sladkorju, že pripravljeni konzerviranih jedeh, hitro pripravljeni hrani, mastnim pečenkam, salamam in klobasam, slanim prigrizkom in ostali kemično predelani hrani s konzervansi, barvili in podobnimi kemičnimi snovmi. Živila iz bele moke so bolj kariogena kot tista iz črne moke. Bela moka namreč vsebuje beljakovino gliadin, ki je zelo lepljiva in s tem težko odstranljiva z zobne površine. Poleg tega bela moka vsebuje fino mlete delce, ki lažje prodrejo v medzobne prostore. Mlečni izdelki vsebujejo veliko kalcija, ki je glavni gradnik naših zob. Poleg tega vsebujejo še visoko vrednost koristnega kazeina, ki zaščitno deluje na naše zobe. Izrazito negativno za naše zobe je sladka in lepljiva hrana kot so čokolade, lizike, bomboni in žvečilni gumiji, ki se nalepijo na površino zob in tam ostanejo dolgo časa. Kariogene bakterije, za katere je osnoven vir energije sladkor, izločajo kislino, ki poškoduje zobno sklenino. Sladkarije naj omejimo na njihovo uživanje le neposredno po osnovnih obrokih, brez vmesnih prigrizkov, saj bo na ta način naša slina imela dovolj časa za remineralizacijo sklenine. K zdravim zobem bo pripomoglo tudi uživanje veliko vlaknatega svežega sadja in zelenjave. V špinači, brokoliju in zelju je veliko vitamina K, ki skrbi za mineralizacijo naših kosti in zob. Kisla hrana zniža pH v ustih in s tem pospeši raztapljanje zobne sklenine. Zaradi tega je priporočljivo, da po zaužitju kisle hrane in pijače usta izplaknemo z vodo. Zobe v tem primeru očistimo s ščetko šele po 30-tih minutah, da se kislina nevtralizira. Priporočljivo je, da spijemo najmanj dva litra tekočine na dan, saj se bakterije najmočneje razmnožujejo v suhih ustih, kjer primanjkuje suhe sline in kisika. Cigaretni dim vsebuje škodljive kancorogene snovi. Dolgotrajno vdihavanje cigaretnega dima lahko povzroči parodontalne bolezni, zabarvanost zob, nastanek kariesa, izpadanje zob in tudi možnost raka v ustni votlini. Tudi uživanje alkohola povzroči hitrejše izpadanje zob, njihovo zabarvanost in nastanek kariesa, ter tudi možnost pokanja sklenine. Da bi ohranili zdrave in lepe zobe je potrebno zamenjati nekatere navade prehranjevanja. Predvsem prisotnost sladkorja v prehrani je potrebno zmanjšati na razumno mero. Še posebej se je potrebno izogibati sladkarijam kot so čokolade, lizike, karamele, bonboni in običajni žvečilni gumiji. Kolikor bolj so sladkarije sladke, lepljive in dlje se zadržujejo v ustih, toliko večja je nevarnost za poškodbo zob.
Parodontalno obolenje
Parodontalno obolenje sodi med najbolj razširjena degenerativna obolenja sodobne družbe. Gre za kronično vnetje obzobnih tkiv, ki dolgo poteka asimptomatsko (brez bolečin), zato se pogosto diagnosticira šele v napredovali fazi. Nezdravljen parodontitis ima za posledico ne samo izgubo zob, temveč lahko privede tudi do resnih sistemskih bolezni oz. poslabšanja le teh.( srčno-žilne bolezni, diabetes). Zato je važno, da že ob prvih znakih krvavečih dlesni, ko je stanje še v začetni fazi obiščemo zobozdravnika, ki bo s parodontalnimi meritvami ocenil stanje zob in obzobnih tkiv ter pričel z zdravljenjem. Parodontalno obolenje - parodontitis, med ljudmi imenovano parodontoza, se prične kot vnetje dlesni (bolezen gingivitis) na predelu, kjer je le-ta v stiku z zobmi. Dlesen se na vnetje odzove enako kot vsa telesna tkiva. Nabrekne, pordeči in zakrvavi. Slednje je tisto, kar najpogosteje opazimo pri umivanju zob. Gingvitis je sicer blaga oblika bolezni dlesni, ki je v zgodnjih stadijih ozdravljiva. Zato je pomembno, da se v primeru krvavenja dlesni pogovorimo s svojim zobozdravnikom, še preden bolezen napreduje v hujši stadij. Ob našem hitrem ukrepanju bo zobozdravnik brez težav pozdravil gingvitis. Nevarnost pojava te bolezni lahko uspešno preventivno zmanjšamo tudi sami z rednim dvakrat dnevnim ščetkanjem zob. Večina ljudi krvavitev v ustni votlini in ustni zadah ne jemlje dovolj resno, saj je v zgodnji fazi bolezen zelo redko boleča. Posledično je bolnikov s prizadetostjo obzobnih tkiv vedno več, bolezen pa tudi hitro napreduje. Po nekaterih raziskavah ima kar 93% odraslih prebivalcev Slovencev eno od oblik paradontalne bolezni. Na zobeh se ob robu dlesni kopičijo bakterije, ki se nahajajo v mehkih zobnih oblogah. Bakterije s svojimi strupi in encimi povzročajo vnetje. Minerali v slini v kombinaciji z zobnimi oblogami tvorijo trde zobne obloge oziroma zobni kamen, ki se lahko razširi tudi pod nivo dlesni. Bakterije v zobnih oblogah izločajo strupe, ki v povezavi z imunskim odzivom povzročajo vnetje in s tem propadanje obzobnih tkiv. Z napredkom parodontalne bolezni v globlja tkiva, nastane tako imenovani parodontalni žep, ki povzroči izgubo podporne kosti zoba, zaradi česar postane zob vse bolj majav, dokler na koncu ne izpade. Študije kažejo tudi močno povezavo med stanjem zob in obzobnih tkiv ter našim sistemskim zdravjem. Za ljudi s parodontalnim obolenjem velja večje tveganje za srčni infarkt, večjo verjetnost za možgansko kap, bolj verjeten prezgodnji porod pri nosečnicah, občutno slabše metabolično stanje sladkornih bolnikov ter splošno slabše sistemsko zdravje. Znaki, ki nakazujejo parodontalno bolezen, so torej krvavitev dlesni pri ščetkanju zob, oteklina in nabreklost dlesni, sprememba barve dlesni iz rožnate v rdečo ali vijoličasto, iztekanje gnoja ob zobeh, dlje časa prisoten zadah iz ust, odmikanje dlesni od zob, pojav razmikov med zobmi, sprememba okusa in majavost zob. V večini primerov lahko zobozdravnik parodontalno obolenje popolnoma ustavi. Na podlagi anamneze, kliničnega pregleda, parodontalnih meritev in morebitne rentgenske preiskave se odloči za ustrezno zdravljenje. S pomočjo lokalne anestezije je omogočeno zdravljenje parodontoze brez bolečin. Parodontozo zobozdravnik zdravi s čiščenjem zobnega kamna ter luščenjem in glajenjem zobnih korenin. Na ta način odstrani vse bakterijske obloge nad dlesnijo in iz obzobnih žepkov. Na nastalih gladkih površinah korenin je zmanjšana možnost nastajanja novih oblog, olajšano pa je tudi čiščenje. Če je potrebno, sledi temu še kirurški poseg, pri katerem zobozdravnik odmakne dlesen od zobne korenine. Z njene površine mehanično očisti bakterijski biofilm, zobni kamen in nekrotični del cementa. Obzobni žep pa ob tem nekoliko zmanjša. Tudi po kiruršem posegu so v trimesečnem ali polletnem intervalu potrebni redni obiski zobozdravnika, kateri spremlja globino obzobnih žepov in odstranjuje bakterijskega biofilma iz njih, da ne pride do ponovnih vnetij. Sodoben pristop zdravljenja parodonotoze je tudi laserski način. Laserska terapija ne zahteva rezanja s kirurškim nožem, z njo je dosežena skoraj 100% stopnja uničenja bakterij, sama terapija je izrazito selektivna in vpliva le na določeno obolelo tkivo, ob tem pa zdravo dlesen pušča nedotaknjeno. Okužena medzobna tkiva s škodljivimi bakterijami laser nežno dezinficira, ter tako prepreči, da bi se parodontoza dalje širila. Uspešna ozdravitev parodontalne bolezni je mogoča le z aktivnim sodelovanjem pacienta, ki se mora naučiti postopkov pravilne ustne higiene, ter jo dosledno izvajati tako med potekom zdravljenja kot tudi po njem.
Zaščita oči pred soncem
Dober vid je osnova, da lahko sploh vsakodnevno komuniciramo. S svojo zgradbo je po eni strani oko dobro zaščiteno pred različnimi zunanjimi vplivi, vendar po drugi strani je oko tudi hitro ranljivo. To velja še posebej sedanjih mesecih, ko sonce postaja vse močnejše. Klinično je dokazano, da lahko očesno tkivo poškoduje daljša izpostavljenost sončnemu ultravijoličnem sevanju. Kolikor bolj so naše oči izpostavljene UV sevanju, toliko večja je možnost nastanka očesnega obolenja. Slednje ne nastane čez noč, saj se učinki UV sevanja z leti kopičijo in ko dosežejo kritično mejo, se navzven pokažejo z resnim očesnim obolenjem kot je na primer nastanek sive mrene, poškodba mrežnice, sprememba roženice in veznice ali celo nastanek kožnega raka okrog vek. Ker imajo otroci in najstniki večje zenice in prozornejše leče, je UV zaščita pri njih še posebej pomembna. Dandanes lahko sončna očala kupimo praktično kjerkoli. Ne glede na njihovo ceno imajo skoraj vsaka sedanja očala nekakšno oznako, ki naj bi zagotavljala dovolj učinkovito zaščito vida. Vendar ali je temu res tako? Na izbranih očalih naj poiščemo certifikat ali oznako, ki izda podatek o odstotku zaščite pred UV sevanjem. Oznaka na očalih, ki izdaja stopnjo zaščite pred infrardečimi žarki ali modrimi žarki, nima nič skupnega z zaščito pred UV žarki, in ne more preprečiti poškodbe oči. Kvalitetna sončna očala imajo vgrajen neviden filter za UV žarke. Z uporabo zatemnjenih očal brez UV filtra se očesna zenica razširi in s tem onemogoči naravno zaščito pred UV žarki. Če sončna očala nimajo filtra ali je ta slab, si bomo z njimi naredili več škode kot če sploh ne nosimo očal. Očala naj bodo dovolj velika in široka, saj s tem bolj ovirajo dostop svetlobe. Izdelana naj bodo iz kakovostnih materialov in kvalitetno površinsko obdelana. Sicer lahko povzročijo optične defekte (distorzijo). Najboljšo zaščito pred UV sevanjem dosežemo z očali, ki imajo poleg UV zaščite še polarizirane leče. Sončni žarki, ki prihajajo na zemljo, se odbijajo od različnih gladkih površin kot so vodne površine, sneg, mokre ceste, steklo, ipd. Takšna svetloba, ki prihaja iz različnih zornih kotov v oči, lahko povzroči z bleščanjem momentno zaslepljenost. Polarizirane leče zmanjšujejo bleščanje in na ta način dodatno varujejo oči. Malo znano je, da imajo sončna očala oziroma njihova UV zaščita omejeno življenjsko dobo. Po treh letih se stopnja UV zaščite na filtru očal precej zmanjša. Višina UV zaščite je odvisna tudi od tega, kako skrbno vzdržujemo očala.
pripravil: M.A.
