Brezplačna energija sonca

Zakaj ne bi izkoriščali sonce, če si lahko z njegovo pomočjo tako rekoč brezplačno proizvajamo električno energijo? Glede na enormno višanje cen vseh energentov v zadnjem letu, je to nedvomno vse bolj aktualno vprašanje. Dokaz temu je letošnje izjemno povečanje zanimanja po izgradnjah sončnih elektrarn na slovenskih hišah.

Eden najbolj zanimivih in obetavnih obnovljivih virov je sončna energija. Kot prvo lahko za sončno energijo rečemo, da je ogromen, oziroma kar neomejen vir energije. To pa lahko zatrdimo za zelo malo energijskih virov. Toliko energije kot jo vso prebivalstvo na celotni zemlji porabi v enem letu, jo sonce na zemljo pošlje vsako uro. Torej se njegova energijska kapaciteta sploh ne more primerjati s porabo vseh prebivalcev zemlje.
V svojem domu lahko sonce izkoriščamo na dva različna načina. Prvi način je pasivna raba sončne energije, katerega velikokrat ne vedoč pogosto uporabljamo. Pod pasivno rabo se razume ogrevanje stavbe neposredno s sončnimi žarki skozi prozorne ali prosojne površine kot so okna, steklene strehe ali podobne steklene površine. Pri tem načinu ne potrebujemo nobenih mehanskih pripomočkov, saj je to povsem samostojen in naraven način ogrevanja. Svoje stanovanje bomo imeli v spomladanskih, jesenskih in tudi zimskih sončnih dneh občutno toplejše ne samo s pomočjo ogrevalnega sistema, ampak tudi, če imamo večje okenske površine na južni strani.
Drugi način je aktivna raba sončne energije s pomočjo solarnih sistemov. To je neprimerno bolj učinkovita raba energije, ki pa seveda zahteva temu primeren investicijski vložek.

Ogrevanje s pomočjo sonca

Najcenejša investicija je seveda v solarni sistem za ogrevanje sanitarne vode. Če želimo s pomočjo sonca hišo še ogrevati, je potreben zmogljivejši solarni sistem, ki ima čim boljšo učinkovitost. V primerjavi z naložbo v fotonapetostni sistem je vsekakor cenejša investicija v solarni sistem za ogrevanje sanitarne vode in pomoč pri ogrevanju hiše.
Približno 80% vse potrebne letne energije hišnega gospodinjstva pripada ogrevanju bivalnih površin in sanitarne vode. Celo do 80% energijskih potreb po sanitarni vodi in do 40% energijskih potreb centralnega ogrevanja lahko pokrijemo s solarnim sistemom.
Vendar se tukaj zelo hitro pojavijo težave z viški energije in njihovo hrambo, ko jih ne moremo porabiti, in zagotavljanje v času manjše osončenosti, ko nam jo primanjkuje. Prav tako se pojavijo težave v primeru izpadov električne energije, kjer se sistemi pregrevajo. Z nepravilnim dimenzioniranjem lahko pride tudi do večjih poškodb na opremi.
Sprejemnik sončne energije oziroma kolektor, bojler kot hranilnik tople vode in vsi vmesni deli (ventili, instalacijske cevi, obtočna črpalka, ekspanzijska posoda, elektronska regulacija) sestavljajo solarni sistem za ogrevanje sanitarne vode. Medij za prenos toplote je običajno voda, zaradi nizkih temperatur v zimskem času pa je lahko tudi glikol ali kakšno drugo sredstvo proti zmrzovanju.
Preko sprejemnika se sončna energija zbira in se prenaša na ogrevalni medij. Njega poganja po ceveh sistema obtočna črpalka do prenosnikov toplote, kjer se toplota medija odda v hranilnik toplote. Neposredno iz hranilnika ogrevana voda potuje preko cevi do izpustnih pip. Regulacija z diferencialnim termostatom črpalko vklopi, ko je temperatura vode v sprejemniku sončne energije višja kot v bojlerju. Ko temperaturna razlika postane premajhna, pa jo izklopi.
Letni prihranek energije, ki ga dosežemo z vgradnjo solarnega sistema za ogrevanje sanitarne vode, je za štiričlansko družino s povprečno porabo tople vode približno do 3000 kWh na leto. S tem se nam investicija v takšen solarni sistem v celoti povrne nekje v petih do osmih letih. Dimenzioniranje solarnega sistema za ogrevanje sanitarne vode moramo prilagoditi številu oseb v gospodinjstvu in njihovi potrošnji ogrevane vode. Dnevna poraba tople vode je v povprečju 50 in nekaj več litrov na osebo. S tem mora biti velikost toplotnega hranilnika (bojlerja) približno 80 litrov na osebo. Na ta način bo omogočena zaloga tople vode tudi v dnevih brez sonca. Ne glede na število uporabnikov naj bi solarni sistem ne imel manj od 6 m2 absorbcijskih površin v primeru ploščatih kolektorjev, oziroma 3 do 4 m2 absorbcijskih površin vakuumskih cevnih kolektorjev.
Dogrevanje hiše s solarnim sistemom praviloma izvršimo tako, da sistem za ogrevanje sanitarne vode dogradimo s hranilnikom tople vode, dodatnim kolektorjem in krmilno avtomatiko. Največkrat je krmiljenje naravnano tako, da sonce najprej ogreje sanitarno vodo v hranilniku do določene temperature, zatem pa preklopi na ogrevanje hranilnika. Solarno ogrevanje hiše je manj učinkovito pri radiatorskem ogrevanju, ki je visokotemperaturni ogrevalni sistem, precej bolj pa je učinkovit pri nizkotemperaturnem sistemu kot je talno gretje. Poleg tega je pomembno, da je ogrevani objekt dovolj dobro izoliran. Zato je solarno ogrevanje zlasti aktualno v nizkoenergijskih in pasivnih hišah.

Solarno pridobivanje elektrike

Napredek fotovoltaične tehnologije je v zadnjih letih bil izreden, kar se seveda pozna tudi na učinkovitosti takšnih naprav. Vsekakor so solarni sistemi za pridobivanje električne energije ena izmed tehnologij z največjim tehnološkim in komercialnim potencialom. Nedvomno prihodnost pripada njim. Strokovnjaki iz tega področja napovedujejo, da bomo tudi v naslednjih letih še vedno priča visokemu porastu takšne tehnologije. Svetovni porast tovrstnih solarnih naprav je v zadnjih letih v povprečju za 50% letno.
Fotovoltaični sistem, ki je bolj poznan pod nazivom sončna elektrarna, je na kratko obrazloženo sistem, ki pretvarja sončno energijo v električno. S posebnimi fotovoltaičnimi paneli, ki proizvajajo enosmerni električni tok, se sončno sevanje pretvori v električno energijo. Predvsem sedanje sodobnejše fotovoltaične tehnologije omogočajo učinkovito direktno pretvorbo sončne energije v električno. To omogočajo silicijeve polprevodniške spojine, ki so najbolj uporabljene vrste sončnih celic, saj pokrivajo cca 90% celotnega trga. Prve silicijeve sončne celice so sicer nastale že leta 1954, vendar razvoj fotovoltaične tehnologije je dal otipljive rezultate šele v zadnjih desetletjih. Sončne elektrarne so se namreč po svetu razširile šele v zadnjih 15-tih letih.

Samooskrba z električno energijo

Iz začetka leta 2016 uporabljena Uredba o samooskrbi električne energije iz obnovljivih virov hišnim gospodinjstvom in zasebnikom omogoča, da lahko z domačo sončno elektrarno pridelujejo lasten vir električne energije, javno distribucijsko omrežje pa zagotovi shranjevanje viškov proizvedene električne energije za čas, ko domača sončna elektrarna ne more zagotoviti samooskrbe z električno energijo. Drugače povedano to pomeni, da domača sončna elektrarna v času visoke osončenosti proizvede več energije kot jo gospodinjstvo porabi in viške energije oddaja v javno omrežje. V času nizke osončenosti, ko elektrarna ne more proizvajati dovolj električne energije kot jo porabi njeno hišno gospodinjstvo, pa prejema nazaj shranjeno energijo iz omrežja. Distribucijsko elektro omrežje ima pri tem torej vlogo hranilnika viška proizvedene električne energije. S to uredbo naj bi bilo lastniku domače sončne elektrarne omogočeno, da ima maksimalno znižane stroške za porabo lastne električne energije.
Način obračuna pridobljene oziroma porabljene električne energije v primeru lastne samooskrbne sončne elektrarne torej temelji na letnem obračunskem obdobju in možnosti oddaje trenutnih viškov proizvedene električne energije v javno omrežje po načelu »kWh za kWh«. Ta princip se s tujko imenuje »Net-metering«, saj se po drugih evropskih državah in ZDA uporablja že več kot 10 let. Gre dejansko za neto merjenje oziroma neto obračun v obračunskem obdobju od 1.1. do 31.12. v tekočem letu. Merilni števec skozi celo leto beleži, koliko električne energije je bilo oddane v omrežje in koliko se jo je prevzelo iz omrežja. Ob zaključku leta se to sešteje in plača samo strošek razlike v odčitku energije: če smo porabili preko leta več energije kot smo je proizvedli, plačamo samo za ta manko. Tudi prispevke, ki so obračunani na električno energijo, plačamo samo za ta dokupljeni del. Če pa smo proizvedli več kot smo porabili, se viški predajo našemu trgovcu z električno energijo. Še vedno pa je nam potrebno mesečno plačevati strošek za obračunsko moč odjemnega mesta in prispevek za SPTE in OVE. Da je ta princip neto merjenja čim bolj poenostavljen, je tudi uvedena enotna tarifa za odjemalca s sončno elektrarno.
S prenovljeno Uredbo o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 17/19) je največja dovoljena nazivna moč samooskrbne sončne elektrarne lahko največ 0,8-kratnik priključne moči odjema merilnega mesta, na katerega notranjo inštalacijo je ta elektrarna priključena. Da je sončna elektrarna samooskrbna in v skladu z omenjeno uredbo, njena nazivna moč ne sme biti večja od 11 kW in ne sme presegati priključne moči iz soglasja za priključitev.

Spremembe z novo uredbo

Čeprav evropska direktiva o spodbujanju porabe obnovljivih virov energije (OVE) spodbuja samooskrbo, pa koncept netiranja po Energetskem zakonu ni skladen z evropsko direktivo o trgu z električno energijo.
Posledično s tem je nedavno nazaj slovenska vlada izdala novo uredbo o samooskrbi z električno energijo iz OVE, ki prinaša nov obračun omrežnine in dajatev ter postopno ukinja koncept netiranja (neto obračunavanja).
Bistvena novost je spremenjen način zaračunavanja omrežnine in spremembe pri pridobivanju soglasja za priključitev elektrarne. Po prejšnji uredbi lastnik samooskrbne sončne elektrarne ni plačeval omrežnine, s tem, da je plačal le za tisti del prejete električne energije, ki je bil večji od v omrežje oddane energije, katero je v enem letu proizvedla sončna elektrarna. Z novo zakonodajo pa bo moral plačevati omrežnino na vso prevzeto električno energijo iz omrežja. Drugače bolj preprosto povedano: ukinja se tako imenovani »Net-metering« in se uvaja plačilo omrežnine za vso električno energijo iz omrežja in ne le za razliko med oddano in prejeto energijo.
Ob tem je potrebno poudariti, da je z novo zakonodajo omogočeno, da v dosedanjem sistemu prej omenjenega Net-meteringa ostanejo vse že prej priključene samooskrbne sončne elektrarne in tudi vse tiste, ki bodo v omrežje priključene najpozneje do konca leta 2023. Torej, če razmišljamo o izgradnji samooskrbne sončne elektrarne na naši strehi po pogojih prejšnje uredbe o samooskrbi, ki temelji na principu »net meteringa«, imamo še čas za realizacijo projekta do 31. decembra 2023.
Z novo uredbo ostaja osnovni koncept samooskrbe z električno energijo nespremenjen, oziroma je še nekoliko nadgrajen, saj lastniku sončne elektrarne na primer omogoča oprostitve plačil določenih prispevkov, omogoča jim pridobitev potrdil o izvoru in podpor za proizvodnjo električne energije iz OVE. Nova uredba nadalje omogoča vstop v sistem samooskrbe vsem končnim odjemalcem, ki so priključeni na distribucijsko omrežje, kar do sedaj ni bilo mogoče, saj je bil omejen le na gospodinjske in male poslovne odjemalce. Poleg tega se investitorjem v sončne elektrarne po novem omogoča tudi naložbeno pomoč v obliki nepovratnih sredstev. Ugodnosti za končne odjemalce s samooskrbo naj bi prinesli tudi novi predpisi Agencije za energijo, ki urejajo omrežnino, kar bo bistvenega pomena, saj bo potrebno tudi po sistemu samooskrbe glede na zakon zagotoviti dovolj spodbud, da bi se v čim večji meri spodbudilo investiranje v samooskrbne sončne elektrarne.
Z novo uredbo so tudi spremembe pri pridobivanju soglasja za priključitev samooskrbne sončne elektrarne v distribucijsko omrežje. Za samooskrbno elektrarno, katere priključna moč ne presega 50 kW, nova uredba omogoča njeno priključitev po poenostavljenem postopku.

Ustrezen izvajalec in oprema

Za dobro izkoriščenost fotovoltaičnega sistema je pomembno, da imajo razsmerniki visoko učinkovitost. Manjše stroške lahko dosežemo samo z natančnim preračunom in načrtovanjem. Potrebno je vedeti, da so posamezni deli sistema (moduli, inverterji, ogrodje,…) običajno oblikovani tako, da sovpadajo med seboj samo elementi enega proizvajalca. Da bi dosegli navidezno nižjo ceno ponudbe, nekateri izvajalci v ponudbi ne prikažejo tudi posrednih stroškov. Nekateri tako ponujajo le tipiziran projekt, s ceno preračunano na kW energije, drugi zajamejo vse stroške, vključno z zagonom sončne elektrarne. Med ponudbama lahko nastane velika razlika, ki je posledica neupoštevanja prevozov, različne učinkovitosti ali načina povezave v sistem.
Zaradi tega je pameten dogovor izgradnje sončne elektrarne »na ključ«. To pomeni, da izvajalec prevzame celoten postopek izgradnje sistema. Torej od pridobitve potrebnih soglasij, do izgradnje elektrarne. Najprej z izvajalcem na terenu preverimo lokacijo, izmerimo uporabno površino strehe in preverimo električno inštalacijo objekta. Na podlagi tega se bomo dogovorili o optimalno učinkovitem sistemu postavitve. Zatem izvajalec izdela ponudbo, v kateri naj bodo zajeti vsi izračuni stroškov z donosnostjo naložbe. Po sklenitvi pogodbe izvajalec prične s pridobivanjem ustreznih soglasij in dokumentov pri pristojnem elektrodistribucijskem podjetju.
Za postavitev male sončne elektrarne ni potrebnega gradbenega dovoljenja. Sončna elektrarna mora biti nameščena na legalno zgrajeni stavbi. Lahko je nameščena tudi na pomožnem, enostavnem ali nezahtevnem objektu, ki se nahaja ob stavbi in je zgrajen v skladu z veljavnimi predpisi s področja graditve objektov.
Sama postavitev sončne elektrarne ne predstavlja večjega posega na objektu, razen postavitve modulov na strehi. Fotovoltaični moduli so lahko vgrajeni na strešno kritino ali so integrirani v samo streho. Dobra plat vgradnje integriranih panelov v streho je predvsem pri prihranku stroškov kritine in modernem videzu strehe. Slabost tega načina je mogoče le v zapleteni morebitni poznejši sanaciji strehe.
Za optimalno delovanje fotonapetostnega sistema je pomembno, da je oprema pravilno izbrana in dimenzionirana. Manjše stroške lahko dosežemo samo z natančnim preračunom in načrtovanjem, za kar imajo izvajalci dostop do tehnične podpore in nam lahko podajo zelo natančne podatke.
Samooskrbna sončna elektrarna je sestavljena iz fotonapetostnih modulov, optimizatorjev moči, podkonstrukcije, povezovalnih kablov enosmernega toka, razsmernika in priključnega kabla na interno inštalacijo objekta. Elektrodistribucijsko podjetje pa skladno z izdanim soglasjem za priključitev zahteva namestitev drugih elementov v priključno merilno omarico, predvsem je pomemben dvosmerni napredni števec, ki tudi vsebuje funkcijo limitatorja.
Trenutno veljavna zakonodaja in tehnični pogoji, ki so predpisani za priključevanje sončnih elektrarn, zahtevajo visoke standarde predvsem kar se tiče zagotavljanja varnosti teh naprav. Osnovni pogoj je izklop elektrarne v primeru izpada javnega omrežja ali v primeru nihanj napetosti ali frekvence omrežja izven predpisanih standardiziranih meja. Nadalje je zahtevano zagotavljanje varne male napetosti v stanju izklopa sončne elektrarne. Navedene varnostne zahteve omogočajo lažje vzdrževanje elektrarne, varna mala napetost po izklopu elektrarne pa omogoča tudi varno gašenje stavbe v primeru požara. Vsaka stavba s samooskrbno sončno elektrarno naj bi ob vhodnih vratih na vidnem mestu imela nameščeno tudi tablico z informacijo, da se na tem objektu nahaja fotonapetostni sistem.
Fotonapetostni modul v času svetlobnega obsevanja proizvaja enosmerni električni tok, le-ta se preko optimizatorjev moči in DC vodnikov poveže z razsmernikom, ki enosmerno električni tok pretvori v izmeničnega. Kot investitor lahko na trgu izbiramo med široko paleto fotonapetostnih modulov različnih cenovnih razredov. Ker je fotonapetostni modul generator FN naprave za samooskrbo, ni priporočljivo izbrati najcenejših, saj nizka cena pomeni tudi slabšo kvaliteto (tako kot pri ostalih proizvodih). Vsekakor se je potrebno izogibati neznanih kitajskih proizvajalcev, ki lahko že jutri izginejo s tržišča, mi pa smo posledično prikrajšani z uveljavljanjem obljubljene garancije. Priznani proizvajalci dajejo na svoje izdelke že 25 letno splošno garancijo, kakor tudi 25 letno garancijo na izplen modula.
Kot nosilna konstrukcija za namestitev solarnih modulov so posebej v ta namen izdelani certificirani montažni elementi. Na trgu so v ponudbi različne vrste teh elementov, glede na tip kritine in naklonino strehe objekta. Pri vgradnji je našega izvajalca smiselno povprašati tudi kako je z nadaljnjo veljavnostjo garancije za našo kritino, kako je s certifikati krovcev, ki bodo izvajali dela, ipd. Prav tako je potrebno upoštevati, da je podkonstrukcija pravilno dimenzionirana za našo lokacijo glede na dodatno obtežbo snega in obremenitev vetra.
Naslednji vitalni sklop so razsmernik in optimizatorji moči. Razsmernik je naprava, ki enosmerni električni tok proizveden v fotonapetostnem modulu spremeni v izmeničnega in sinhronizira z napetostjo in frekvenco distribucijskega omrežja. Optimizatorji moči, lahko jim rečemo tudi elektronika na ravni modula, so DC/DC pretvorniki, ki optimizirajo delovanje posameznega ali povezan par modulov ter omogoča neodvisno delovanje od drugega optimizatorja moči, čeprav sta vezana v isto tokovno zanko.
Na ta način je omogočena vezava modulov tudi na različnih ravninah, z različno orientacijo, lahko celo z različno močjo in različnih dobaviteljev. Optimizator moči omogoča tudi nadzor nad vsakim modulom (oziroma parom modulov), kar bistveno olajša odkrivanje napak v delovanju. Predvsem pa je optimizator moči pomemben z varnostnega vidika, saj je element, ki zagotavlja predpisano varno malo napetost v času izklopa FN naprave za samooskrbo. Optimizatorji moči zaznavajo tudi pregrevanje in detektirajo morebitne obloke, kar še poveča požarno varnost FN naprave za samooskrbo.
Pomembna oprema v sistemu so tudi pravilno dimenzionirani vodniki pravih izolacij, odporni na UV žarke, odklopniki ki varujejo vodnike in prenapetostne zaščite, ki varujejo sistemi pred udari visokih napetosti tako iz AC omrežja kot visokih napetosti posledica indukcije v primeru udara strel v bližnje objekte.
In kako je z garancijo FN naprave za samooskrbo? Vedeti je potrebno, da so vse garancije posameznih elementov prenesene od proizvajalca opreme, naš izvajalec pa nam nudi garancijo na kakovost vgradnje posameznih komponent in izvedbo celotnega sistema. Sistem mora biti vgrajen skladno z veljavno zakonodajo. Bistvenega pomena pri vgradnji je kvalitetno opravljeno delo na naši strehi.

Pridobitev soglasja za priklop

Pred priklopom samooskrbne sončne elektrarne moramo kot njen lastnik pri elektro-operaterju pridobiti soglasje oziroma spremembo soglasja za njeno priključitev. Postopek pridobivanja soglasja praviloma traja do 30 dni, lahko tudi več. Na podlagi pridobljenega soglasja elektrodistribucijskem podjetju oddamo dokumentacijo za pridobitev pogodbe za priključitev elektrarne in zahtevek za sklenitev nove pogodbe dobave električne energije. Omenjeno pogodbo nam elektrodistribucijsko podjetje izda najpozneje v 20-tih dneh. V največ 10-tih dneh pa nam pošlje pogodbo za dobavo električne energije.
V zadnjem času pa se pojavljajo vse večje težave pri vključevanju samooskrbnih sončnih elektrarn v distribucijsko omrežje. Zaradi množičnega prehoda ogrevanja na elektriko in številnih novo priklopljenih sončnih elektrarn, je zmogljivost slovenskega električnega omrežja hudo omejeno. Še desetletje nazaj je bilo to omrežje povsem dovolj zmogljivo. Sedanje omrežje torej ni ustrezno dimenzionirano za množično ogrevanje na elektriko in uvajanje elektromobilnosti. Zaradi tega je pridobivanje soglasja za priklop sončne elektrarne na omrežje vse težja, postopek pa se lahko zavleče tudi na več mesecev. Več ali manj vsa elektrodistribucijska slovenska podjetja poročajo, da morajo zaradi prešibkega omrežja zavrniti približno 5% vlog za pridobitev omenjenega soglasja, večino pridobljenih soglasij pa izdajo za manjšo proizvodno moč od želene. Z zavrnjenim soglasjem pa seveda ni možen priklop sončne elektrarne na omrežje. Po predvidevanjih Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (SODO) bodo zaradi prešibkega električnega omrežja morali v prihodnje zavrniti kar 15 do 20 odstotkov vseh priključitev.
Tudi v primeru prejetja soglasja z omejeno proizvodno močjo nove sončne elektrarne ali celo z zavrnitvijo soglasja obstajajo še vedno določene rešitve. Prva praktična in enostavna rešitev je, da mi kot uporabnik elektrarne svojo potrošnjo električne energije prilagodimo delovanju sončne elektrarne, kar pomeni, da več energije porabljamo preko dneva in manj v popoldanskem ter večernem času. Druga učinkovita rešitev je dograditev baterijskega hranilnika. Ta nam omogoča, da neuporabljeno električno energijo, proizvedeno iz naše sončne elektrarne, shranimo v hranilnik in jo uporabimo, ko jo potrebujemo. S takšnim hibridnim načinom pridobivanja in shranjevanja električne energije lahko postanemo dejansko samooskrbni in tudi neodvisni od javnega omrežja.
Hranilnik ob tem ni nič drugega kot zadostna količina baterij, ki shranjujejo višek pridelane električne energije in jo v večernih in nočnih urah oddajajo. Na ta način se dejansko poraba električne energije iz javnega omrežja lahko zmanjša na nič. Če je elektrarna v sistemu javnega omrežja, je seveda še vedno možno določen del presežka proizvedene električne energije oddati v omrežje in izkoristiti možnost poravnave.
Velikost energetskega hranilnika je odvisna od dejanske porabe v nočnih urah, se pa le-ta enostavno povečuje z dodajanjem baterij. Uporaba hranilnika je še posebej primerna tam, kjer so izpadi javnega omrežja pogosti in v zimskem času, saj se shranjena energija ob večdnevnem slabem vremenu s pridom uporabi za delovanje ogrevalnega sistema.
Po večini so v sedanjih hranilnikih vgrajene Li-ionske baterije, ki imajo dobro energijsko gostoto in zanesljivost ter so primerne za večkratno polnjenje. Ciklične baterije prenesejo več tisoč praznjenj in polnjenj. Seveda je število ciklov odvisno od globine praznjenja, kar vpliva tudi na njihovo življenjsko dobo.
Hibridni razsmerniki so nastavljivi in popolnoma avtomatski. Z enostavnimi nastavitvami oz. programskimi vmesniki lahko natančno določimo zaporedje koriščenja, polnjenja in oddaje električne energije. Ko sončne energije ni dovolj, se sistem avtomatsko priklopi na uporabo hranilnika in v njem skladiščene energije. Ko se hranilnik izprazni, sistem avtomatsko preklopi na javno omrežje in obratno.

Postopek izgradnje elektrarne

Usposobljena ekipa monterjev lahko zmontira malo hišno sončno elektrarno že v dveh dneh. Po montaži opravijo še obvezen pregled in meritve nove elektrarne. Na koncu postopka elektrodistribucijsko podjetje izvede prevzem elektrarne, kar je podlaga za njeno uradno priključitev na omrežje.
Takšna sončna elektrarna mora biti opremljena s števcem, ki meri odjem in oddajo električne energije v omrežje. Ker je elektrarna priključena na hišni elektroinštalacijski razvod, se uporabi obstoječe merilno mesto, s tem, da se obstoječi števec zamenja z novim dvosmernim, s katerim je omogočeno tudi odčitavanje na daljavo.
Ob tem je zelo pomembno pravilno dimenzioniranje naprave za samooskrbo, oziroma da ta doseže svojo optimalno zmogljivost. Če bo ta pravilno dimenzionirana, bo hišna elektrarna proizvedla toliko energije kot jo bo njeno gospodinjstvo porabilo in s tem mi kot lastnik elektrarne ne bomo imeli stroškov z električno energijo. Za optimalno zmogljivost sončne elektrarne moramo poleg predvidene porabe električne energije, upoštevati še lokacijo objekta in orientacijo ter naklon strehe s fotonapetostnimi moduli. Da kar najbolje predvidimo bodočo porabo električne energije, naj upoštevamo tudi bodoče povečanje ali zmanjšanje porabe energije, ki se lahko zgodi z zamenjavo ogrevalnega sistema in spremembami ostalih večjih električnih porabnikov.
Samooskrbna sončna elektrarna je namenjena gospodinjskim in malim poslovnim odjemalcem. Torej za njeno izgradnjo in uporabo nam ni potrebno ustanoviti podjetja in plačevati dodatnih davkov. Odpade tudi bojazen odvzema pokojnine, štipendije in ostalih socialnih prejemkov s strani države kot se je sicer dogajalo v nekaterih primerih pri nekdanjih hišnih sončnih elektrarnah z večjo nazivno močjo. V vsakem primeru pa bomo kot lastnik samooskrbne sončne elektrarne morali plačevati stroške omrežnine in prispevka za SPTE in OVE, glede na obračunsko moč odjemnega mesta.
Investicijo v lastno samooskrbno sončno elektrarno moramo jemati kot dolgoročen projekt. Denarni vložek se sicer ne povrne čez noč, vendar se nam z leti investicija zagotovo obrestuje. Ob trenutnih cenah elektrike za gospodinjske odjemalce se naložba v izgradnjo 11-kilovatne sončne elektrarne povrne v nekaj več kot sedmih letih. Življenjska doba sedanje sončne elektrarne pa je vsaj 30 let. Iz teh podatkov je torej več kot očitno, da se nam vsekakor splača investicija v samooskrbno sončno elektrarno.

pripravil: M.A.