Gradnja nove hiše

Gradnja lastne stanovanjske hiše je tipičen primer zelo širokega obsega različnih gradbenih del, ki jih je potrebno opraviti kakovostno in v točno določenem zaporedju. Zaradi sedanjih sodobnih materialov, ki se ves čas še izpopolnjujejo in vse strožjih zahtevah po energijsko varčni gradnji je edina prava izbira dovolj izkušen in strokoven izvajalec, ki bo sposoben nemoteno speljati celoten projekt od temelja do podstrehe.

Osnovna zasnova sedanje stanovanjske hiše je precej drugačna kot je ta bila pred 30 leti nazaj. Nekdaj se je praviloma gradilo veliko hišo z več etažami, v kateri bi lahko stanovalo celo več generacij. Dejstvo pa je, da marsikatera takšna hiša danes sameva in na skoraj 300 kvadratnih metrih prebivata le dve osebi. Za današnje razmere glede potrebe po visoko energijsko učinkovitih stavbah in tudi vse večjem obdavčevanju nepremičnin je to seveda nevzdržno. Po eni strani strožji predpisi o rabi energije in tudi naše vse večje zavedanje po čim manjših stroških energije ter po drugi strani bistveno večja izbira gradbenih materialov in tehnologij kot nekdaj so privedli k temu, da je zasnova sedanje stanovanjske hiše precej manjša. Ta ima kvadraturo približno 100 kvadratnih metrov, ki se nahajajo le v pritličnem in mansardnem prostoru.

Izvajanje nadzora

Gradnja v lastni režiji je ob sedanjih zahtevah po visoko energijsko učinkovitih zgradbah skorajda nesmiselna, saj mi kot laik ne poznamo lastnosti številnih sedanjih gradbenih materialov in postopkov njihovih izvedb. Tudi v primeru najetja izvajalca gradnje nas ta ob našem nepoznavanju kaj lahko zavede in na naš račun varčuje pri delu ali materialu, površno gradi ali ne upošteva arhitekturnega načrta in njegovih navodil. Ob sedanjih vse večjih željah po gradnji nizkoenergijske ali celo pasivne hiše se s tem kaj hitro naredijo usodne napake, katerih se pozneje, ko je hiša končana, ni več moč odpraviti.
Rešitev vseh teh težav je najem gradbenega nadzornika. Gradbeni nadzor pomeni opravljanje strokovnega nadzora na gradbišču. Nadzornik preverja ali gradnja poteka v skladu s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Poleg tega še preverja izvajanje dogovorjenih rokov gradnje in nadzoruje kakovost izvedenih del, kakovost gradbenih materialov, inštalacij in naprav, ki so vgrajene v objekt.
Po sedanji veljavni gradbeni zakonodaji je pri vsakem objektu za katerega je zahtevano gradbeno dovoljenje, obvezna prisotnost gradbenega nadzornika. Ta ni obvezna le v primeru gradnje nezahtevnega objekta, ki ga bo gradil ustrezno usposobljen izvajalec.
Gradbeni nadzor lahko opravlja pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje predpisane pogoje za projektanta ali izvajalca in ne sodeluje kot izvajalec kakršnihkoli del pri gradnji hiše, katero nadzoruje, niti kot dobavitelj gradbenih materialov. Poleg tega nadzornik ne sme z gradbenimi izvajalci ali dobavitelji poslovno sodelovati ali biti v sorodstvu.
Pooblaščeni nadzornik mora za mesto gradnje imenovati odgovornega nadzornika, ki je zadolžen, da se projekt za izvedbo (PZI) po potrebi sproti dopolnjuje glede na nastale spremembe med gradnjo. Če ugotovi manjša odstopanja pri uporabi dogovorjenih gradbenih materialov ali se roki izvedbe nekoliko podaljšajo, mora o tem obvestiti investitorja. V primeru hujše kršitve pri izvedbi del je dolžan obvestiti pristojnega gradbenega inšpektorja.
Poleg osnovnega gradbenega nadzora lahko nadzornik preverja še dejansko količino posameznih vgrajenih materialov. Lahko pa tudi medsebojno usklajuje delo zidarjev, inštalaterjev, krovcev in ostalih obrtnikov, poskrbi za tehnični pregled stavbe in pridobitev uporabnega dovoljenja.

Začne se z izkopom

Prvi postopek na gradbenem zemljišču je njegova priprava za izkop in nadaljnjo gradnjo. Na mestu bodoče gradnje odstranimo vse morebitno grmičevje, večje skale in drevesa, poravnamo teren in zasujemo vse jarke ter kotanje, v katerih bi se lahko nabirala odvečna voda in blato, ki bi pri gradnji pozneje motila.
Še pred izkopom se pozanimajmo iz kakšnega zemljišča je naša parcela. Najbolj zanesljive podatke dobimo iz geomehanskega poročila, lahko pa se pozanimamo tudi pri sosedih, če so pred kratkim gradili. Če v globini zemljišča ni skal, se izkop lahko opravi že z manjšim gradbenim strojem. Na skalnati parceli pa bo potreben močnejši gradbeni stroj s kladivom. S tem bodo seveda tudi stroški izkopa precej večji.
Da bo poznejša gradnja nemoteno potekala, je priporočljivo, da strojnik in izvajalec gradbenih del med sabo sodelujeta ves čas postopka izkopa.
Na utrjenem terenu opravimo le ozki izkop. Globina je odvisna od karakteristik zemljišča in objekta ter od načina gradnje. Za klasično stanovanjsko hišo je predvidena globina temelja najmanj 80 cm. Kolikor slabše so karakteristike zemljišča in nivo podzemne vode ob zmrzovanju, toliko globlji temelj je potrebno izdelat. Največkrat je širina temelja širša za 10 cm na vsako stran od širine bodoče nosilne stene, medtem ko pod predelnimi stenami zadošča na vsako stran dodatnih 5 cm. Na mestih kjer bodo lahke predelne stene, ni potrebnih temeljev.
V primeru, da bo bodoča stavba podkletena ali da so temeljna tla slabo nosilna, bo potreben široki izkop. Pri takšnem izkopu odstranimo ves material na mestu gradnje do nivoja raščenega (nosilnega) terena. Pri kateremkoli izkopu mora strojnik pričeti z izkopom s tiste strani, ki je najbolj oddaljena od dovozne poti. V primeru, da je zemljina mehkejša, naj bodo stene zaradi nevarnosti rušenja izkopane v nagibu. Če je izkop gradbene jame globlji od globine temeljev sosednjih objektov, je potrebno upoštevati tudi zavarovanje in podpiranje teh objektov, ki se izvede po vnaprejšnjih načrtih in izračunih.
Nekateri močvirnati predeli v Sloveniji (npr. Ljubljansko Barje) imajo zadostna nosilna tla precej pod zemljino površino. V tem primeru je potreben večji in zahtevnejši izkop ter uporaba pilotov. To so dolgi betonski ali leseni stebri, katere se zabije v zemljo. Če so nosilna tla v zemlji razmeroma blizu zgornje površine, se njih zabije do trdnih tal. Nekatera področja pa imajo nosilna tla zelo globoko. V tem primeru se ravno tako na ustrezno globino zabijejo piloti, ki pa ne morejo priti do trdnih tal. Obtežba stavbe se s trenjem prenaša med zemljo in piloti. S tem tako rekoč stavba plava v zemeljskih tleh, vendar se naj ne bi posedala.
Pred pričetkom gradnje bomo morali poskrbeti za zakoličenje hiše. Ta postopek opravi pristojno geodetsko podjetje. Z zakoličenjem terena se prenese tlorisni položaj stavbe iz projektne dokumentacije v dejanski prostor. Položaj stavbe mora biti točno na tistem mestu, ki je določen v projektni dokumentaciji. Najpozneje 8 dni pred zakoličenjem moramo občinsko upravo obvestiti o kraju in datumu zakoličenja. Pozicijo količkov se prenese na stavbne profile, ki se postavijo dovolj daleč, da ne motijo nadaljnjih gradbenih del. Za stavbni profil se na vsak vogal bodoče stavbe pričvrsti v zemljo tri močnejše količke v višini dobrega metra od tal. V vodoravni smeri na zunanjo stran količkov se zabijejo deske, nato pa se z napeto žico med dvema nasproti si ležečima profiloma določi lego in debelino zunanjih zidov. Po zakoličenju geometer izdela zakoličbeni načrt in izda zapisnik o zakoličbi.

Izdelava temeljev

Ker so temelji osnova vsake zgradbe in je njena statika odvisna neposredno od njih, nikakor ne smemo varčevati na materialu, ampak se strogo držati predpisanih meril v projektni dokumentaciji.
Jeklena armatura prevzame ključno nalogo nateznih sil, ki jih sicer sam beton ne more prevzeti. Za izdelavo temeljev in tudi stropne plošče se uporablja jeklene palice in posebej za to tovarniško izdelane armature. Jeklena palica, poznana kot rebrasto betonsko železo, je izdelana s postopkom vročega valjanja iz naravno trdega jekla. Jeklena armatura (betonska mreža) je sestavljena iz več pravokotno si električno privarjenih palic hladno vlečenega gladkega okroglega železa. Uporablja se predvsem za betonske tlake in plošče. Vse armature so lahko različnih debelin, ki se jih izbira glede na namembnost vgradnje.
V pripravljen jarek temelja se z nabijanjem po plasteh ali z vibriranjem vgradi sveži beton. Nekdaj se je betoniralo temelje z ročnimi betonskimi mešalci, kar pa je bilo zamudno in je bilo potrebno večje število delavcev. Sedaj se že tudi na manjših gradbiščih za izdelavo temeljev uporablja že izdelan beton iz betonarne. Njega s specializiranim tovornjakom s cisterno pripeljejo na gradbišče in prečrpajo s črpalko iz cisterne direktno v temelj. Pridelani beton iz betonarne bo nedvomno kakovostnejši kot iz domačega mešalca, saj je njegova mešanica računalniško dozirana in optimalno zmešana. Tako že v naprej vemo kakšne kvalitete je le-ta.
Sestava betona je iz grobega in finega agregata (peska), cementa, kemičnih dodatkov in vode. Velikost maksimalnega zrna (agregata) v betonu je odvisna od konstrukcije, za katero se beton uporablja. Pri večini konstrukcij je maksimalna velikost od 16 do 32 mm (Dmax32, Dmax16). Cement deluje kot vezivo in ko se beton posuši, sami mešanici oziroma betonu daje različno trdnost ter odpornost na zunanje vplive. Največji razvojni korak v kvaliteti betona se je pojavil v 90-tih letih z razvojem kemičnih dodatkov, ki dodatno vplivajo na končno kvaliteto betona. Danes vsi proizvajalci betona redno uporabljajo v svoji proizvodnji kemične dodatke.
Kakovost betona je lahko precej različna. Po 28-tih dneh vgradnje betona lahko ugotovimo njegovo tlačno trdnost s preizkusom vzorčnih kock. Sama tlačna trdnost betona pa s starostjo narašča. Tudi po več letih se beton še vedno stara in se s tem še vedno strjuje. Merilo kakovosti betona se izraža z razredom tlačne trdnosti (C20/25, C25/30, C30/37) ter več stopnjami izpostavljenosti na zunanje vplive (XC, XD, XF, XA, PV).
Pri izbiri betona moramo biti pozorni na zahteve, ki jih poda projektant, saj sama tlačna trdnost betona še ni zagotovilo, da bomo dobili beton željene kvalitete. Dodatno preverimo tudi ali ima izbrana betonarna veljaven Certifikat notranje kontrole proizvodnje, izdan s strani certifikacijskega organa, kot tudi ali ima betonarna Izjavo o lastnostih za izbrani beton. Ob vsaki dobavi betona naj preverimo ali je dobavljeni beton identičen naročenemu glede na zahtevane karakteristike (npr. C25/30 Dmax32 S3 XC2), kot tudi kdaj je bil beton zamešan v betonarni. Na dobavnici morajo biti tudi navedeni vsi dodatki betonu, kateri so bili naročeni (npr. dodatek proti zmrzovanju).
Končna kvaliteta konstrukcijskega elementa je odvisna ne samo od kakovosti betonske mešanice, temveč tudi od zunanjih okoliščin v času strjevanja. Predvsem kvaliteta vgrajevanja ter nega svežega betona lahko močno vpliva na kvaliteto končnega izdelka. Sveži beton je potrebno vgraditi v roku dveh ur od njegove izdelave v betonarni. Izvajalec betonskih del se mora na vgradnjo betona primerno pripraviti in zagotoviti potrebno opremo ter usposobljeno ekipo, ki bo celoten postopek vgradnje in nege betona izvedla skladno z zahtevami stroke. Pomembno je, da se beton vgradi preden le-ta začne vezati. Prav tako se izogibamo dodajanju vode betonu, saj s tem direktno vplivamo na njegovo končno kvaliteto. V kolikor je možno, se o korigiranju betona na gradbišču posvetujemo s tehnično službo, katero ima danes vsaka resna betonarna. Izogibajmo se vgrajevanja betona v hladnejših dnevih, ko je temperatura pod lediščem, saj bi v tem primeru voda v betonu zmrznila. Proizvajalci betona imajo sicer v ponudbi tudi beton s posebnimi dodatki za preprečitev zmrzovanja, kar pa podraži ceno betona. Ravno tako ni priporočljivo vgrajevanje betona v zelo vročem času, ker takrat voda iz betona prehitro izhlapeva. To težavo se sicer delno omili s pravilno nego svežega betona. Pri 30°C zunanje temperature je čas vezanja betona približno eno uro, medtem ko se pri 10°C temperature podaljša čas vezanja na 6 ur. V prvih sedmih dneh od vgradnje betona je za njegovo nemoteno sušenje najbolj optimalna relativna vlažnost okolja nad 80% s temperaturo od 17 do 20°C. V prvih dneh časa sušenja je potrebno obvezno zagotoviti svežemu betonu dovolj vlage, ki jo zahteva sušenje cementa. Le na ta način ne bo prišlo do poznejših razpok ali drugih deformacij.

Uporaba zidakov

Na osušeno zgornjo površino temeljev se najprej izvede horizontalno hidroizolacijo. Priporočljivo je, da se najprej nanese fini sloj cementne malte v razmerju 1:2, s čimer se doseže gladko podlago. Zatem se ta sloj premaže s hladnim bitumenskim premazom. S pomočjo plamena gorilnika se na ta premaz nalepi trakove lepenke. Stiki med trakovi se naj prekrivajo za približno 10 cm. Obvezno pa morajo biti natančno zavarjeni, tako da je na koncu postopka temeljna plošča z gornjega dela povsem vodotesna. V primeru kletnih prostorov, kjer bodo njihovi zunanji zidovi zasuti z zemljo, je obvezno potrebno zunanjost zidov zaščititi z vertikalno hidroizolacijo. V tem primeru vertikalna in horizontalna hidroizolacija tvorita tako rekoč nepropusten bazen.
Za gradnjo zidov stanovanjske hiše se v največji meri uporablja opečne zidake. Opečni blok najlažje spoznamo po rdečkasti barvi in lahkem materialu, saj lahko posamezni blok enostavno prestavljamo z eno roko.
Izdelki iz opeke imajo sposobnost akumuliranja toplote, kar pomeni, da se takšni zidovi pozimi počasi hladijo, poleti pa počasi segrevajo. Zidaki iz opeke sodijo med zelo trajne in odporne materiale predvsem, če so narejeni iz kvalitetne gline in pravilno žgani.
Na našem trgu je sedaj v ponudbi več različnih opečnih zidnih elementov. Klasični opečni bloki imajo linijsko razporejeno satovje. Sistem pero-utor omogoča bistveno hitrejše zidanje takšnih blokov. Pa tudi poraba malte je manjša. S povezavo blokov na pero-utor je dodatno ojačan vertikalni spoj in preprečen toplotni most.
Izboljšana vrsta opečnih blokov ima linijsko zamaknjeno satovje in povečano maso gline v volumski enoti. S tem hladen ali topel zrak dlje časa potuje znotraj satovja v notranjost objekta, večja masa opeke pa doprinese k večji akumulaciji toplotne energije in s tem posledično k boljšemu uravnavanju temperature znotraj bivalnih prostorov. Ker je zagotovljen tesen spoj blokov, malta v vertikalnem spoju z zunanje strani ni vidna. Ravno tako tudi ni v direktnem kontaktu z zunanjim ometom. Zunanje nazobčene stene omogočajo boljši oprijem malte, dve večji luknji pa zagotavljata enostavno prijemanje zidakov.
Na trgu so v ponudbi tudi tanjši opečni bloki za izvedbo nenosilnih predelnih sten, opečnih stropov in vogalnih ter zidnih protipotresnih elementov. Opečni vogalni elementi zagotavljajo dobro povezavo med armiranobetonskim stebrom in opečnim zidom.
V poletnih dneh, ko ima sonce večjo moč, je pri zidanju z opeko potrebno zidake predhodno navlažiti z vodo, da ne bi vpili vode iz sveže malte, saj je le-ta potrebna za zadostno vezavo in trdnost zidu. Najbolj enostavna rešitev je, da se približno 15 minut pred vgradnjo zidakov celotno paleto nekaj minut poliva z vodo.
Za zidanje sten stanovanjske hiše so alternativa opečnim blokom tudi bloki iz porobetona, ki so nekdaj bili bolj poznani pod imenom siporeks. To so sicer izdelki iz naravnega materiala, ki so izdelani iz kremenčevega peska, apna, cementa in vode, katere je možno reciklirati in ponovno uporabiti.
Njihova površina je iz množice značilnih majhnih, zaprtih zračnih por, kar je posledica, da imajo takšni zidaki zelo dobro toplotno izolativnost. Boljšo kot vsi ostali konstrukcijski masivni materiali. Zaradi tega takšen zid ne potrebuje dodatne toplotne izolacije. Enakomerno porazdeljene zračne pore v porobetonu preprečujejo nastanek toplotnih mostov. V primerjavi z enako težkimi gradbenimi materiali ima porobeton za 2 Db boljšo zvočno izolacijo.
Nosilni zidovi iz porobetona imajo v vseh smereh enako nosilnost. Zaradi tega je gradnja z njimi potresno zelo varna. Z lahko težo blokov je tudi nižja teža objekta in s tem manjši vpliv horizontalnih potresnih sil.
V ponudbi so različni elementi v obliki zidakov različnih debelin, ki so primerni za izgradnjo tako nenosilnih kot nosilnih sten, zidnih plošč, okenskih in vratnih preklad, lahkih stropnih konstrukcij, ipd. Za izdelavo vertikalnih protipotresnih vezi se namesto opažne konstrukcije z betonom uporabi protipotresne porobetonske bloke. Armirani porobetonski bloki lahko nadomestijo opažne preklade z betonom nad okenskimi in vratnimi odprtinami. S posebnimi L elementi se lahko enostavno izvede enostranski opaž. Takšni elementi na mestu stika z betonom izolirajo betonsko ploščo. U elementi lahko nadomestijo dvostranski opaž za izdelavo horizontalne vezi na zaključku nosilnega ali kolenčnega zidu. Namensko izdelan strop s polnili in gredicami pa se lahko uporabi za izdelavo medetažne in strešne konstrukcije.
Ker so porobetonski bloki lahki in so različnih dimenzij ter debelin, je z njimi zelo hitra in enostavna gradnja. Z uporabo posebne tankoslojne malte je gradnja z njimi lahko tudi do 2-krat hitrejša kot s klasičnimi opečnimi bloki in malto. Z razliko od opečnih blokov se porobetonske lažje obdeluje. Njih se z ročno ali tračno žago enostavno razžaga na primerne dimenzije. Za izdelavo inštalacijskih kanalov, lukenj za doze, vložke, ipd se lahko uporabi le ročno orodje. Količina odpada in umazanije je pri tem minimalna. Skoraj vse manjše razžagane dele zidakov se lahko tudi uporabi med gradnjo.

Gradnja zidov in stropne plošče

Zidanje zidov z opečnimi bloki je na prvi pogled dokaj enostavno delo, vendar zahteva za pravilno izvedbo lepo mero natančnosti in znanja. Najprej se na prvi sloj malte čim bolj natančno položi vogalna zidaka. Na ta dva zidaka se napne vrvico ter ob njej polaga zidake na maltni sloj izmenično s vsake strani proti sredini. Malta mora zaradi zadostne trdnosti zidu natančno zapolnjevati vse ležeče in pokončne stike med zidaki. Naslednjo vrsto zidakov se prične polagati po istem zaporedju. Torej najprej vogalna zidaka, na katera se ponovno napne vrvico in ob njej nato še ostale zidake. Ob tem se pazi, da se reže zidakov med dvema sosednjima vrstama ne prekrivajo. Prekrivanje rež mora znašati vsaj četrtino dolžine zidaka. S tem se doseže boljšo medsebojno povezavo zidakov. Ob zviševanju vrst z zidaki je potrebno redno kontrolirati, da se vrste ne pričnejo nagibati navznoter ali navzven objekta.
Na mestih okenskih in vratnih odprtin se izgradijo betonski nosilci. Najprej se izdela montažno leseno konstrukcijo, vanjo se vgradi jekleno armaturo in se jo zalije z betonom. Za v namen hitrejše gradnje so danes na trgu tudi posebni prefabricirani montažni elementi, ki so lahko različnih dimenzij in različne sestave. Njih se enostavno samo vgradi na mesto preklade. S tem odpade zamudno delo opaževanja z leseno konstrukcijo.
Zunanji in notranji zid morata biti na mestu spoja dovolj povezana. Na ta način se v nosilnem zidu naredi prostor, katerega se zapolni z malto in zidakom, ki bo v notranjem zidu.
Ko so vsi nosilni zidovi izdelani do ustrezne višine, se prične z izdelavo stropne plošče. Njena izdelava je dokaj strokoven gradbeni poseg, kjer je nujno potrebno upoštevati projektantski načrt z zadostno količino vgrajene jeklene armature.
Najprej se postavi montažno opažno konstrukcijo. Na to konstrukcijo se vgradi jekleno armaturo. Ta je sestavljena iz množice raznih jeklenih palic premera od 6 do 12 milimetrov in armaturnih mrež. Zaradi zagotavljanja zadostne statike bodoče stropne plošče velja pravilo, da ne sme biti na nobenem mestu med jeklenimi palicami razmika več kot 20 cm. Kljub drastičnem zvišanju cen železa na trgu v zadnjem dobrem letu, naj se z njim pri gradnji nikakor ne varčuje, temveč se upošteva toliko armature kot je predpisano v projektu. Pred pričetkom betoniranja plošče naj se preveri stabilnost in tesnost opažne konstrukcije.
Z avtocisterno se beton dostavi na gradbišče, kjer se ga s pomočjo črpalke preko cevi transportira neposredno na opažno konstrukcijo. S tem je stropna plošča izdelana že v nekaj urah, potrebuje se trikrat manj delavcev kot pri ročni izdelavi betona z mešalcem, vgrajeni beton pa je precej bolj kakovosten.
Postopek gradnje s porobetonskimi bloki je nekoliko drugačen, saj se za povezavo blokov namesto malte uporablja lepilo. Najprej se na izdelano, ravno in izolirano temeljno ploščo začrta potek zunanjih in notranjih nosilnih zidov. Maksimalno ravno površino se doseže tako, da se s pomočjo nivelirja določi višinske točke na dolžine dveh metrov in na vogalih. Ravno osnovo se doseže z nanosom podaljšane malte med višinske točke. Prvo vrsto blokov se začne postavljati na vogalih objekta v 1 do 2 cm debel sloj podaljšane malte. Na mestih, kjer so iz temelja puščene vertikalne armature, se postavi protipotresne zidne bloke. Ravno linijo zidu se pridobi s postavitvijo nasprotnega vogala in napenjanjem zidarske vrvice med njima. Po liniji vrvice se v podaljšano malto polaga ostale zidne bloke.
Za medsebojno zidanje porobetonskih blokov se mora uporabljati le specializirano tankoslojno lepilno malto. S takšno malto se premazuje tako horizontalne kot vertikalne stične površine. Med postopkom zidanja naj se z vodno tehtnico sproti preverja vertikalnost zidu. Odvečno lepilno malto naj se sproti odstranjuje z izdelanega zidu. Večje odprtine in nezapolnjene stike naj se zapolni z apneno cementno malto in ne z lepilno malto. Če nastanejo na horizontalnih spojnih površinah neravnine, se jih naj pobrusi s posebno za izravnavo namenjeno brusno desko.
Zaradi potresne varnosti je potrebno parapetni zid armirati v drugi in tretji vrsti (od odprtine navzdol) z armaturo premera 6 ali 8 mm v širino podaljšano za 50 cm od vsakega roba odprtine.
Horizontalno vez ali nosilec se izdela s porobetonskim U elementom, v katerega se vstavi armaturo in se jo zalije z betonom. Porobetonske preklade se uporabi za premostitev odprtin. Brez opaža in podpornih elementov se takšno preklado položi nad okensko ali vratno odprtino, na ležišče nosilnega zidu, ki je premazan s slojem lepilne malte. S porobetonskimi L elementi pa se brez uporabe opaža izdela zunanjo horizontalno vez ali zaključek stropne konstrukcije.
Za izdelavo stropa se najprej namesti AB gredice. V vmesni prostor med njimi se vgradi porobetonska polnila. Izdelan strop se armira z ustrezno armaturo in njo zalije z betonom.
Za izdelavo stropa se lahko uporabijo tudi namensko izdelane porobetonske stropne in strešne plošče s peresom in utorom. Njihova prednost je, da se jih takoj po vgradnji lahko obremeni. Na takšne sestavljene stropne plošče se vgradi armaturo, katero se zalije z betonom.

pripravil: M.A.