Zasaditev okrasnega vrta

Z mesecem aprilom smo koledarsko že v pomladnem času, ko marsikateri prosti trenutek izkoristimo za delo na domačem okrasnem vrtu. Še pred zasaditvijo prve nove grmovnice moramo vedeti odgovore na vprašanja kot so na primer: kakšna grmovnica spada na naš vrt, kako jo pravilno zasaditi, kako jo vzdrževati, ipd.

Če sta lepo izdelana fasada na hiši in dokončano dvorišče ključnega pomena za urejen zunanji videz hiše in za dobro funkcionalnost, je urejen hišni vrt pomemben ne samo za videz našega posestva, ampak mogoče še bolj za našo dušo. Lično urejena zelena okolica ob hiši nam omogoča neposreden pristen stik z naravo. Hkrati pa takšen okrasni vrt ponuja zatočišče z enim redkih pristnih naravnih prostorov ob hiši, kjer se vsakodnevno lahko spočijemo in naberemo novih moči. Delovne obveznosti so vse bolj naporne, vsakodnevnih obveznosti je vse več, s tem pa je vse več neprestanega stresa. Okrasni vrt ob naši hiši je idealen prostor za pobeg od hudega delovnega tempa. Lastnike takšnih vrtov največkrat že v prvem letu preseneti kako je takšen na videz neuporaben prostor lahko še kako uporaben.

Dejavniki, ki vplivajo na rast

Sedanji sodoben okrasni vrt je razgibanega videza z različnimi sovpadajočimi okrasnimi drevesi in grmičevjem. Ob tem je pomembno, da ni preveč rastlin posajeno na premajhnem prostoru. Sedanje novozgrajene hiše imajo svojo okolico in s tem vrt bistveno manjši kot so ga imele hiše izpred dvajsetih in več let. Ob načrtovanju vrta ravno pri tem lastniki najbolj pogosto naredijo napako, ko želijo na vsak način v premajhen prostor namestiti ne samo čim več rastlin, ampak tudi ostalih vrtnih elementov. V manjši vrtni prostor ne moremo namestiti vseh elementov po vrsti kot je grmičevje, drevesa, rože, zelišča, gredice za zelenjavo, otroška igrala, vrtno garnituro ali celo paviljon. Med temi elementi bomo morali narediti pač neko selekcijo oziroma kompromis. Če imamo na razpolago dovolj velik vrt, se naj še pred izdelavo načrta odločimo ali bomo imeli na vrtu prisotnost vode z ribnikom.
Glede videza bodočega vrta je pomembno na kakšnem področju se bo ta nahajal. Ali je to v strnjenem naselju in zraven ceste ali na podeželju, brez bližine sosedov in prometnih povezav. V primeru, da bo vrt zraven ceste ali drugih objektov, si lahko zamislimo ograjo ali zid, ki bosta sovpadala z okolico. Pozornost pred pogledi s ceste si lahko odvrnemo z vsaditvijo žive meje ali obcestnim bujnim zelenjem. Razmisliti moramo ali bo vrt namenjen le družinskim članom, ali pa ga bomo uporabljali preko poletja tudi za sprejem obiskov.
Pred zasaditvijo rastlin ne smemo pozabiti tudi na dovod elektrike in vode na mesta, kjer bodo morebitne vrtne svetilke, vodnjak, fontana ali ribnik z vodometom.
Eden pomembnih dejavnikov za bodočo ureditev vrta je naklon zemljišča. Najlažja ureditev vrta je na ravnem zemljišču. Če je naša okolica hiše in s tem vrtni prostor v strmejšem naklonu, bo potrebno izgraditi razne klančine, nizke zidove in stopnice. Ob tem je pomembno, da se ob večjih padavinah reši problem odtoka deževnice in s tem prepreči erozijo tal. Čeprav je ureditev vrta na strmem pobočju zahtevnejša in s tem zahteva tudi več finančnih stroškov, pa bo takšen vrt podal lepši in mogočnejši videz kot na ravnini.
Izbira sadik je precej pomembna od vrste terena in podnebja v kakršnem se nahaja vrt. Ob izbiri se naj upošteva koliko pogoste so padavine skozi leto, višino zunanjih temperatur in osončenost tal. V kraju s pogosto sušo je priporočljivo na vrtu več tlakovanih površin in obvezno upoštevanje rastlin, ki dobro prenašajo sušo. V primeru, da imamo možnost izrabe dodatnega vodnega vira, je za poletna sušna obdobja pametno razmisliti tudi o namakalnem sistemu.
Za uspešno rast vrtnih sadik in trate je pomembno na kakšnem predelu bo stal naš vrt. Na severnih in osojnih legah bodo nižje temperature, medtem ko bodo višje na južnih, prisojnih in zavetrnih legah. Ne smemo pozabiti, da različne rastline potrebujejo tudi različna rastišča. Nekatere uspevajo lepše v suhi in vroči zemlji, druge imajo zopet rajši vlažno in hladno prst. Sadike in našo trato bodo toplejše lege v zavetju tudi dlje časa varovale pred zgodnjo in pozno slano, obenem pa omogočale tudi daljši čas cvetenja rastlin.
Pri razporeditvi sadik moramo obvezno upoštevati poznejšo razrast sadik, zato je pomembno, da ne zasajamo pregosto. Sicer nas bo občutek začetne nasaditve precej varal, saj se nam bo dozdevalo, da so sadike preredko posajene. Vendar že po treh ali štirih letih bo vrt razbohoten in povsem dovolj poln. S prepogosto zasaditvijo si bomo po nepotrebnem le zvišali višino investicije. Zaradi razraščanja bomo v naslednjih letih morali nekatere rastline odstraniti.
Poleg končne širine in višine rastlin naj pri njihovi izbiri upoštevamo še hitrost rasti, čas cvetenja, ter barvo listov in cvetov. Da bo vrt lepo cvetoč čim dlje časa v sezoni, je zlasti pomemben čas cvetenja posameznih rastlin in njihova barva cvetov.
Poleg podnebja in lege vrta so za uspešno rast sadik seveda pomembna tudi tla v vrtu. Predvsem je pomembna zgornja plast zemlje oziroma humus, ki določa rodovitnost tal. V kolikor humus ni dovolj kvaliteten, bodo sadike in trata kljub naši skrbi slabo uspevale. Dovolj kvaliteten humus ima barvo rjavo, črno ali nekje vmes. Če takšne zgornje plasti zemlje nimamo, jo je potrebno dodati.
Peščena tla niso bogata s hranili, saj se te hitro spirajo v notranjost. Takšna tla slabo zadržijo vodo in se spomladi hitro segrejejo. Glinasta tla vsebujejo veliko hranil, močno zadržujejo vodo in se spomladi zelo počasi segrevajo. Če je omogočeno odvodnjavanje, rastline v glinastih tleh dobro uspevajo. Šotasta tla vsebujejo malo hranil, saj se organska snov zaradi visoke kislosti počasi razgrajuje.

Obvezen je načrt

Za pravilno izdelan vrt je nujno potreben njegov načrt. Če bomo tako načrtovanje kot zasaditev vrta izvedli v lastni režiji, naj najprej izdelamo okvirno skico vrta. Na njem vrišemo osnovna elementa, to sta hiša in dovozna pot, ki morata obvezno biti vključena v prostor vrta. Zatem na načrtu okvirno določimo morebitne prostore za vrtno uto, mizo in klopi, ograjo, pergolo, vrtno gredo, vodni motiv in podobno. V skico zarišemo še vsa bodoča drevesa, grmičevje, gredice, poti in ostale elemente. Te poljubno prestavljamo, dokler ne dosežemo najbolj primerne razvrstitve.
Če v tem nismo vešči in želimo, da bo vrt strokovno urejen, je najbolje, da načrtovanje vrta zaupamo krajinskemu arhitektu, lahko tudi vrtnarskemu mojstru, ki ima dovolj izkušenj z načrtovanjem vrtov. Tlorisni načrt mora nazorno prikazovati vse bodoče razporejene rastline in ostale elemente v vrtu. V zasaditvenem načrtu naj bi bile vrisane in tudi opisane vse rastline z osnovnimi informacijami kot je čas cvetenja, barva, velikost, primeren teren za rast, napotki za vzdrževanje, itd.
S takšnim natančnim popisom rastlin in obsegom del si lahko z načrtom pridobimo točno informacijo o višini celotne investicije ureditve vrta.
Da si mi lažje predstavljamo bodoči vrt, se vse več vrtnarjev in krajinskih arhitektov poslužuje prostorskega prikaza bodočega vrta s fotomontažnimi prikazi. Iz fotografije neurejenega vrtnega prostora izdelajo prostorski prikaz bodočega vrta.

Osnova vrta je trata

Boljši čas za setev trave je bolj kot spomladi v jeseni, ko je zemlja dovolj vlažna. Če že hočemo opraviti spomladansko setev, je ta primerna od sredine aprila do sredine maja.
Da bo zelenica kar se da lepo uspevala, moramo še pred njeno setvijo teren ustrezno pripraviti. Če je zemlja ilovnata in steptana, je priporočljivo, da zemljišče prefrezamo v globino 20 cm, ga zravnamo in na tako pripravljeno podlago nasujemo rodovitno prst, oziroma humus, ki smo mu dodali še mivko in šoto. Vrhnji sloj lahko dodatno obogatimo še s kompostom in mineralnim gnojilom. Ob tem je pomembno, da umetno gnojilo vsebuje predvsem veliko fosforja in kalija. Nasuti humus dokončno natančno izravnamo, razbijemo grude, odstranimo kamenje in ostale odpadne predmete pomešane z zemljo ter počakamo na ugodno vreme za setev. V sušnem obdobju ni priporočljivo sejanje, saj bo potrebno pogosto zalivanje, da bo seme lahko vzklilo. Če je le možno, naj počakamo na napoved deževnih dni.
S pravilno izbiro travne mešanice je povezan tudi kraj setve. Če imamo vrtni prostor na soncu, moramo uporabiti drugo seme kot, če je vrt na senčni legi. Tudi klimatske razmere so odvisne od semena. V notranjosti Slovenije se uporablja drugo travno mešanico kot na primer ob morju. Za pravilno izbiro travnega semena ni odveč povprašati prodajalca v vrtnarski trgovini in mu razložiti, kakšen teren imamo za setev trave.
Pri sami setvi naj pazimo, da seme posejemo enakomerno, ne pregosto in ne preredko. Upoštevati je potrebno pravilo, da se na kvadratni meter potrosi od 30 do 40 gramov semena. Ob setvi potrosimo še umetno gnojilo, ki vsebuje dovolj dušika, fosforja in kalija (NPK razmerje 17:8:9). Takoj po setvi prst pregrabimo in povaljamo. Če želimo pospešiti vzkalitev, prst prekrijemo s tanko plastjo (1 cm debeline) mokre šote. S tem seme prične tudi enakomerno kaliti in je zaščiteno pred ptiči.
Zaradi pogoste stiske s časom se je poleg klasičnega sejanja trave uveljavil tudi način polaganja vzgojene trate v rolah. Stroški večkratne setve in slaba volja ob neuspehih marsikdaj pripomorejo k odločitvi za takojšno ozelenitev s polaganjem travne ruše v zvitkih. Takšen način ozelenitve vrtov predstavlja enostaven in hiter postopek. Vendar seveda za višjo ceno kot v primeru klasičnega zamudnega sejanja. Priprava terena za polaganje trate v rolah je sicer enaka kot pri klasičnem sejanju. Razlika med obema načinoma nastane ob zasaditvi in v prvem letu rasti. Travne zvitke enostavno položimo po terenu tesno enega poleg drugega, zalijemo in naš vrt že ima lepo in močno trato. Če bomo izbrali omenjeni način zasaditve trate, je pomembno, da nabavimo travno rušo v zvitkih pri domačih proizvajalcih, saj je ta prilagojena našim podnebnim razmeram in se hitro sprime s podlago ter je s tem takoj uporabna. Za polaganje je travna ruša primerna, ko je stara vsaj leto dni. V tem času se dobri ukorenini, postane kompaktna, gosta in praviloma brez plevela. Ob rednem zalivanju in valjanju na pravilno pripravljeni podlagi se takšna travna ruša ukorenini že po dobrem tednu dni.
Da bo posejana trata pozneje lepa in močno razraščena, jo prvič pokosimo že, ko zraste do 10 cm visoko. Predvsem je pomembno, da mlado trato ne kosimo prenizko (od višine 5 cm naprej), pozneje ko postane ta starejša in utrjena pa lahko tudi bolj nizko.
Za dobro rast trate je pomembna tudi redna in pogosta košnja, ki je odvisna od intenzivnosti rasti oziroma letnega časa. V maju in juniju, ko je rast najmočnejša, kosimo tudi dvakrat tedensko. Če trava zraste visoko, jo z enkratnim košenjem ne pokosimo na končno višino, temveč jo prvič na polovično višino, nato v nekaj dnevnih presledkih za centimeter do želene višine. V nasprotnem primeru bo trata postala rumenkaste barve, saj višja travna stebla kmalu postanejo bolj rumene barve. Poleg rednega košenja je za ugodno rast trate priporočljivo, da njo vsaj dvakrat letno (spomladi in v jeseni) dobro prezračimo s prezračevalnikom in rahljalnikom.

Popestritev z okrasnim lubjem

V zgodnji spomladi, ko grmičevje in drevesa z listi in cvetovi še ne zapolnijo praznih vrzeli vrta, je odličen nadomestek temu popestritev z okrasnim lubjem, kateri ustvari zelo lep kontrast v praznih vrzelih med rastlinami. Poleg učinka dekoracije, lubje s svojim zadrževanjem vlage skrbi še za zaščito tal proti vročini, hkrati pa ščiti tudi pred zmrzaljo, ki je pogosta v zgodnjem spomladanskem času. Naravno lubje ustvari tudi zastirko in izloča snovi, ki zavirajo razrast plevela. Poleg tega še hranilsko obogati zemljo in poveča biološko aktivnost v njej.
Najbolj kvalitetno je macesnovo in borovo lubje. Iz ostalih iglavcev ali celo listavcev je v največ primerih lubje nižje kvalitete, saj ni dovolj obstojno in ne zavira razrast plevela. Cenejša alternativa lubju so pobarvani sekanci, ki pa tako z vidika videza kot učinkovitosti niso primerljivi z naravnim lubjem. Sekanci so sicer le nasekljan les, ki je dodatno umetno obarvan.
Postopek pridelave okrasnega lubja poteka po naslednjem zaporedju. Najprej s posebnim strojem z debla postrgajo celotno drevesno skorjo. Odstranjeno lubje v sortirnih strojih razvrstijo glede na njegovo velikost oziroma frakcijo. Naknadno prečistijo še vse nečistoče z ostanki lesa, ipd. Končne razdeljene velikosti frakcij lubja pakirajo v vreče. V največ primerih odpadni material uporabijo za mulčenje ali nadaljnjo proizvodnjo bio gnojil. S tem pri proizvodnji ne nastanejo nikakršni odpadni ali celo škodljivo odpadni materiali. Kvalitetno okrasno lubje je popolnoma naravno. Torej brez dodanih kemikalij ali barvil.
Na terenu bodoče namestitve lubja naj odstranimo ves plevel, vključno s koreninami. Priporočljivo je, da pred namestitvijo lubja prekrijemo očiščeno površino s tkanino proti rasti plevela. Sloj lubja nanesemo v debelini približno od 5 do 8 cm. S tem bo ustvarjena dovolj debela zaščita proti razrasti plevela. Že izrasle manjše rastline kot so na primer rože, čebulnice in manjše grmovnice bodo brez problema lahko rasle skozi sloj lubja.
Po začetnem nanosu lubja vsako naslednje leto na njega dodamo novo plast lubja le v debelini približno 1 cm. S tem bomo nadomestili tisto lubje, ki je v tem času razpadlo, ter osvežili vrt z novo svežo barvo lubja.

Rešitve razmejevanja vrta

Zelena trata je vsekakor osnova vsakega okrasnega vrta. Vsak lastnik vrta si želi, da bi le-ta bila s dovolj bohotna in razraščena, hkrati pa seveda tudi urejena. Ob tem se pa pojavi vprašanje kaj narediti, ko se trata prične vraščati v grede? Ročen način razmejevanja z motiko in lopato je zamuden postopek in nam ga je potrebno skozi sezono konstantno ponavljati. Bistveno enostavnejša in hitrejša rešitev, brez neprestanega obnavljanja je vgradnja specializiranih vrtnih robnikov.
Z vgrajenimi vrtnimi robniki na estetsko dovršen način preprečimo vrtni trati, da bi se zarasla v gredo ali pesek in s tem spremenila njeno obliko. Kljub neredni košnji, s tem trata ne bo prešla v gredo, skalnjak ali zastirko z lubjem. Vrtne linije pa bodo ostale povsem jasne. Sedanji sodoben okrasni vrt temelji ravno na čistih linijah in definiranem videzu. To pa bomo lahko dosegli ravno z vgradnjo skritih vrtnih robnikov.
Vgrajeni sedanji vrtni robniki so povsem nevidni in s tem omogočijo lep, sodoben videz vrtnega ambienta. Ker so takšni robniki skriti v trati in ustvarijo natančno razmejitveno linijo, je nam omogočena lažja košnja trave, saj zaradi vgrajenih robnikov ne bomo zapeljali v gredico s prodniki in s tem poškodovali nožev. Čeprav so robniki skriti v travi, se s tem ne zmanjša njihova osnovna namembnost preprečevanja vraščanja trave preko njih.
V primerjavi z dvoriščnimi in cestnimi robniki, ki so debelejši in bolj okorni, so vrtni robniki tanjši in bolj lični. Ker pri njih ni potrebe, da prenesejo tako veliko silo kot dvoriščni, so največkrat izdelani iz mehkejših in manj okornih materialov. Kot takšni so lahko iz lesa, kamna ali kovine. Sodobne opcije robnikov pa so izdelane iz aluminija ali PVC-ja. Ker sta tovrstna materiala bolj fleksibilna, lahko takšne robnike oblikujemo povsem po naših željah. Ne samo, da njih lahko oblikujemo v poljubne kvadratne, pravokotne, trikotne ali trapezne oblike z ostrimi vogali, ampak tudi v ovalne, okrogle in druge valovite oblike. S tem ustvarimo privlačen sodoben vrtni ambient.
Čeprav so aluminijasti robniki nekoliko bolj trdni, so za razmejevanje travne površine bolj primerni PVC robniki. Delujoči nož kosilnice se ob morebitnem stiku z mehkim plastičnim robnikom namreč ne bo poškodoval. Sedanji PVC robniki so obstojni na UV sevanje. Ker so črne barve, so še toliko manj vidni v zelenici. Kvalitetnejši PVC robniki prenesejo obremenitve avtomobilov, kombiniranih vozil in tudi lažjih kamionov. S tem so primerni tudi za zaključevanje robov utrjenih površin s tlakovci ali kamnitim mozaikom.
Ov vgradnji PVC robnikov naj pazimo, da bo njihova zgornja višina od 0,5 do 1 cm nad zemljo. S tem bomo lahko s kosilnico pokosili travo vse do roba. Za razmejevanje neutrjenih površin nam PVC robnike ni potrebno utrjevati z betonom. Pritrdimo jih le z ustreznimi pritrjevali (npr. z inox žeblji). Med seboj jih enostavno in hitro spajamo s pomočjo klik sistema. Njihova vgradnja je torej enostavna in ne zahteva posebnega znanja.

Pravilen postopek zasaditve drevesa

Od pravilnega sajenja drevesa in njegove oskrbe v prvem letu po zasaditvi je v veliki meri odvisno kasnejše njegovo dovolj dobro uspevanje. Za sajenje imamo določena splošna navodila, ki so se razvila iz praktičnih izkušenj. Tehnika saditve je odvisna tudi od vrste sadike (sadika na golih koreninah, sadika v bali iz drevesnice, sadika v loncu), od časa saditve (pomlad, poletje, jesen) oziroma možnosti namakanja in od vrste tal (peščena odcedna tla, težka ilovnata tla, ipd). Izbrati moramo drevesne vrste, ki so prilagojene rastišču kamor jih zasajamo, ali pa moramo rastiščne razmere v določeni meri prilagoditi zahtevam izbrane drevesne vrste (ustrezen substrat, namakanje, zasenčenje, ipd.). Pravilno posajeno drevo bo vsekakor bolj tolerantno na spremenljive razmere in mnogo manj občutljivo. V splošnem je najboljši čas za sajenje rastlin jesen ali zgodnja pomlad, ko so rastline še v mirovanju in je šok zaradi presaditve najmanjši. Sadike vzgojene v loncih pa lahko uspešno sadimo tudi preko poletja, če seveda ne pozabimo na zalivanje.
Med transportom sadik iz trgovine naj njih dovolj dobro zaščitimo. Predvsem gole korenine, debla pa tudi krošnje pred mehanskimi poškodbami, vetrom in močnim soncem. Rastline so še posebej občutljive spomladi, ko se že začne rast. Če imamo rastline z golimi koreninami, je dobro, da sadilne jame pripravimo že predhodno in lahko takoj začnemo s sajenjem.
Izkopljemo sadilno jamo, ki je vsaj dva do trikrat širša kot je koreninski sistem sadike in enako globoka. Običajno se v težkih in slabo odcednih tleh izkoplje nekoliko globjo sadilno jamo, da se pripravi ustrezno drenažo in doda ustrezen substrat. Če bomo drevesu namestili oporo, je potrebno zabiti v jamo sadilni kol pred sajenjem, da se kasneje ne poškoduje korenin.
Najugodneje za drevo je, da sadiko posadimo tako globoko kot je rasla v drevesnici. Če je sadika v loncu, lahko ob odstranitvi lonca preverimo kakšen je koreninski sistem sadike. Sadike, ki imajo slabšo koreninsko grudo, imajo v loncu nad koreninsko grudo še precej odvečnega substrata, ki ga je najbolje odstranit oz. dodati na dno sadilne jame. Če so tla kamor sadimo dobra, postavimo sadiko iz lonca neposredno v sadilno jamo, običajno pa dodamo na dno sadilne jame ustrezen substrat. Ko postavimo drevo v sadilno jamo, lahko s pomočjo ravne palice ali kar s pomočjo ročaja lopate preverimo ali je globina sajenja prava. Zatem razprostremo korenine pri sajenju sadik z golimi koreninami ali prepletene korenine, ki krožijo pri rastlinah v loncih. Če ima sadika v loncu dobro razvito koreninsko grudo, krožeče in prepletene korenine razrahljamo oz. po potrebi tudi odstranimo. Ko sadiko poravnamo, dodajamo substrat, ki ga ob robovih in po vrhu rahlo potlačimo, da se sprime s koreninsko grudo. Običajno nasujemo v območje sadilne jame nekoliko več substrata oziroma zemlje, saj se ta kasneje še posede. Sadiko privežemo na oporo s plastično ali gumasto vezjo. Opora ostane ob rastlini le prvo leto ali dve, dokler se rastlina ne vraste, kasneje jo lahko odstranimo. V območju sadilne jame lahko pustimo nekoliko višji rob iz nasutega substrata in/ali zastirke, ki služi kot usmerjevalec vode k koreninam. Najugodnejša zastirka je lubje v debelini okrog 5 cm. To zadržuje vlago v tleh in preprečuje razvoj plevelov. Ko je drevo posajeno, odstranimo še morebitne poškodovane ali suhe veje, odrežemo tudi nepravilno rastoče veje in drevo temeljito zalijemo.
Za uspešno rast drevesa je potrebno predvsem zalivanje ali namakanje v času po sajenju in preko poletja, potrebno je še dognojevanje, obrezovanje, okopavanje ter zastiranje tal.

Alternativa z umetno travo

Lepa vrtna trata bo zahtevala od nas veliko prostega časa za njeno neprestano vzdrževanje. Rešitev temu je na trgu v ponudbi alternativna sintetična (umetna) trava, ki lahko v celotni nadomesti naravno trato na domačem vrtu ali otroškem igrišču. Odlična rešitev je lahko tudi za ozelenitev terase, strehe, atrija ali površin ob bazenu.
Na trgu je v ponudbi veliko število sintetičnih trav, ki so v različnem cenovnem razponu. Posledično s tem pa se precej razlikujejo tudi v kvaliteti. Vendar pri kakovostnem proizvajalcu, ki ima glede na ceno različne produkte sintetičnih trav, niti ni razlike v ceni.
Ob nakupu kakovostne sintetične trave je pomembno predvsem njeno hrbtišče. Če je to izdelano iz visoke vsebnosti lateksa, je kvalitetnejše. Pomembna je tudi gostota šivov na hrbtišču, ki zagotavlja večjo strukturno gostoto, kar preprečuje posedanje trave. Še bolj pomemben podatek kot gostota šivov pa je oblika in trdnost vlaken.
Polipropilen, polietilen in poliamid so materiali, ki se najbolj uporabljajo v proizvodnji sintetične trave. Poliamid oziroma najlon je najdražji material, ki pa zagotavlja zelo močna in odporna vlakna. Cenejši material je polietilen, s katerim je sintetična trava mehka in lepega videza. Vendar v primeru uporabe le poliamida je kakovost strukture trave lahko nezadostna. Polipropilen je najcenejši material za proizvodnjo sintetične trave, vendar je za dovolj kakovostno vrtno trato pregrobe strukture. Ker ima vsak od teh material svoje prednosti in slabosti, je najbolje izbrati umetno travo s kombinacijo teh materialov. S tem bomo še najbolj uskladili ceno in kakovost sintetične trave.
Najkvalitetnejši izdelki sintetičnih trav zagotavljajo tudi 10 letno garancijo, da se ta ne bo razbarvala. Posebna sestava vlaken trave in vsebnost stabilizatorja UV preprečujeta razbarvanje sintetične trave. Visoko kakovostna sintetične trava je na otip s svojim naravnim videzom in mehkimi ter pokončnimi vlakni praktično enaka naravni travi.
V primeru montaže na tamponsko podlago naj med plastjo prsti in nasutega peska vgradimo filc oziroma geotekstil. Če bomo namestili filc direktno pod sintetično travo, se bo pod njo zadrževala vlaga, kar pomeni nevarnost za nastajanje plesni pod njo, nastajanje gub na travi, pa tudi montaža v lastni režiji je precej težja. Zagotovo pa če je sintetična trava sestavljena iz dovolj močne tkanine in plasti lateksa, bosta ta dva preprečila tudi krtu, da bi izdelal luknjo skozi njo.
V namen čiščenja takšne trave je priporočljivo enkrat do dvakrat mesečno, da njeno površino prekrtačimo. Listje odpadlo z dreves odstranimo s puhalom za listje ali ročne ščetke oziroma grabelj.

pripravil: M.A.

Najbolj brano