Nova fasada
Celo več kot 2000 litrov kurilnega olja ali 2170 evrov lahko privarčujemo z dovolj dobro izolirano hišo velikosti 100 m2. Že samo ta podatek je povsem zadosten razlog, da se s spomladanskim časom čim prej odločimo za temeljito adaptacijo stare fasade s pretanko izolacijo.
Ob razmišljanju prenove stare fasade z novo je eno prvih vprašanj: Kakšen fasadni material izbrati? Najbolj ustrezen fasadni material bomo izbrali, če bo ta zagotavljal zadostno zaščito pred vlago in bo njegov vrhnji sloj dovolj odporen proti kislemu dežju, ki v sedanjem času postaja vse večji problem tudi fasadnim oblogam. Ta nastaja s prekomernimi izpusti ogljikovih in žveplenih plinov v ozračje, kjer se ti povezujejo z deževnico in padajo na zemljo v obliki kislega dežja.
Lažje s subvencijo Eko sklada
S strani državnega Eko sklada si lahko pridobimo nepovratna finančna sredstva za večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih zgradb. Med tovrstne subvencije spada tudi adaptacija termoizolacijske fasade stanovanjske hiše. Eko sklad povrne v višini do 20% od celotne investicije, vendar z omejitvijo, da za največ 200 m2 izolacijske fasade povrne ne več kot 12 eur/m2. Omenjena nepovratna finančna spodbuda nam pripada v primeru vgradnje fasadnega sistema s toplotno izolacijo, če je izkazano razmerje med toplotno prevodnostjo (λ) in debelino (d) nove toplotne izolacije λ/d ≤ 0,230 W/(m2K). V primeru, da je na stanovanjski stavbi že vgrajen fasadni sistem s toplotno izolacijo, katere toplotna prevodnost znaša λ ≤ 0,045 W/mK, lahko izvedemo to naložbo z dodatno toplotno izolacijo. Pri izračunu potrebne dodatne nove toplotne izolacije upoštevamo vrednost toplotne prevodnosti obstoječe toplotne izolacije λ = 0,045 W/mK in debelino obstoječe toplotne izolacije. Predložiti moramo fotografije, posnete z merilnim trakom, iz katerih bo razvidna debelina že vgrajenega izolacijskega materiala. Priznani stroški vključujejo nakup in vgradnjo celotnega fasadnega sistema in toplotne izolacije cokla, postavitev gradbenega odra, odstranitev ali izravnavo obstoječega ometa ali ostalih gradbenih materialov, vgradnjo vertikalne hidroizolacije na predelu cokla, demontažo starih okenskih polic, obdelavo špalet, nakup in vgradnjo okenskih polic.
Znaki dotrajane fasade
Poleg pretankega izolacijskega sloja se na fasadi stari nekaj deset let pojavijo številne vizualne in tudi tehnične napake. Ena pogostih je nastanek lasastih razpok. Ker fasadni omet z leti izgublja elastičnost, se na površini pojavijo lasaste razpoke (debelina razpok je do 0,2 mm). S tem postane nevarnost vpijanja vode v fasadni sloj. Na trgu so v ponudbi posebne vodoodbojne raztopine, s katerimi je možno sanirati nastale razpoke. Vendar to velja le za lasaste razpoke z omenjeno debelino razpoke. Nastanek debelejših razpok je pogosto vzrok posedanje objekta, lahko pa so tudi same napetosti med različnimi vrstami vgrajenih fasadnih materialov. Da bo takšna sanacija fasade uspešna, je kot prvo potrebno odkriti točen vzrok poškodb. Tako kot na strehi se tudi na fasadni površini lahko z leti ob posebnih pogojih pojavijo alge, plesni in lišaji. Z njihovim nastankom je videz fasade seveda precej skažen. Če želimo fasado sanirati le z odpravo mikrobioloških pojavov, fasadno površino premažemo s posebnim premazom za omejevanje razvoja mikroorganizmov. Največkrat pa moramo takšno starejšo fasado temeljito obnoviti z dodatnim izolacijskim slojem. V primeru, da je stari fasadni sloj razpokal zaradi nezadostnega oprijema sloja s podlago, bomo najprej morali v celoti odstraniti stari fasadni sloj in zatem izvesti nov toplotnoizolativni sistem. Pred namestitvijo novega izolacijskega sloja po temeljiti odstranitvi vseh ostankov lepila, podlago izravnamo. Če je obstoječi fasadni sloj dovolj povezan s podlago, preko obstoječe fasade le pritrdimo nov izolacijski sloj. Predhodno naj obvezno preverimo medsebojno usklajenost starih in novih materialov. Nov izolacijski sloj moramo sidrati v nosilno podlago (zid) in ne le v obstoječi fasadni sloj. Če na poškodovani fasadi njen vidni sloj na nekaterih mestih ni več dovolj oprijet s podlago oziroma že odpada, je lahko vzrok tega pojav kapilarne vlage. Tega problema nikakor ne bomo odpravili le z novim nanosom fasadnega sloja preko obstoječega poškodovanega. Slej ko prej bo kapilarna vlaga na novi fasadi zopet povzročila iste poškodbe. Edina rešitev bo le trajna odprava kapilarne vlage na objektu. Kapilarna vlaga se pojavlja predvsem pri starejših objektih, kateri niso imeli izvedene horizontalne hidroizolacije ali pa je bila ta slaba. Vlaga, ki prehaja iz naravno vlažnih temeljnih tal v betonske temelje, se v obliki tankih cevčic (kapilarah) širi po stenah navzgor na vse strani. Med širjenjem prenaša vodotopne soli v omet ali na njegovo površino. Sol se kristalizira, kar povzroči poškodbo ometa. Trajna in učinkovita rešitev tega problema je s sanacijo postopka spodrezavanja zidov. Usposobljen mojster s posebnim strojem čez celoten zid postopoma izdela horizontalno zarezo, ki je čim bližje tlaku pritličja. V zarezo vgradi dovolj kvaliteten hidroizolacijski sloj. Sanacija s spodrezavanjem zidov pride v poštev le pri zidovih iz opeke in pri statično dovolj močnih konstrukcijah. To moramo pred posegom nujno upoštevati, saj se nosilne zidove po delih izžaga.
Ustrezen izolacijski material
Čez leto so pri nas velike temperaturne spremembe, ki se lahko pokažejo tudi v več kot 40°C razlike med najnižjo in najvišjo temperaturo zraka. Posledično s tem se fasadni materiali različno obnašajo. V hladnejšem vremenu se material krči, v toplejšem pa se prične ta raztezati. Zaradi takšnih ekstremnih dejavnikov moramo izbrati dovolj kakovosten fasadni material in predvsem mora biti ta pravilno vgrajen. V primerjavi z ostalimi gradbenimi materiali je toplotnoizolacijski material eden cenejših, vendar kljub temu še vedno investitorji velikokrat varčujejo ravno na račun tega. In to klub temu, da se v javnosti nenehno govori o vse večji pomembnosti energijske učinkovitosti zgradb. Cena toplotnoizolacijskega materiala v celotni ceni vgrajene toplotno izolacijske obloge predstavlja komaj dobro desetino vse naložbe. Koliko lahko prihranimo z vgradnjo debelejšega toplotnoizolacijskega fasadnega sloja je hitro razvidno v naslednjem primeru. Če bomo dosedanji 5 cm debel izolacijski fasadni sloj povečali na priporočljivo debelino 16 cm, bomo toplotne izgube skozi fasado zmanjšali kar za skoraj 60%. V drugem pomenu besede to pomeni, da bomo s to dodatno izolacijo prihranili 2,8 litra kurilnega olja na en kvadrati meter fasadne površine. To na primer za površino 200 m2 fasade predstavlja prihranek 560 litrov olja na leto. Za dosego naziva nizkoenergijske hiše je potrebna vgradnja od 15 do 20 cm debelega toplotno izolacijskega sloja. Za pasivno hišo pa je zahtevan izolacijski fasadni sloj v debelini od 25 do 30 cm. Kljub temu pa le s povečanjem debeline izolacije ne bomo dosegli zadostnega toplotnoizolacijskega učinka. Za prihranek je pomembna tudi sestava celotnega fasadnega sistema, izbira izolacijskega materiala in seveda njegova pravilna vgradnja. Materialov iz katerega je izdelana sedanja fasadna izolacija jih je kar precej. Stiropor, stirodur, kamena volna, steklena volna, izolacijske plošče iz lesne volne, vlaknene plošče, pluta, celulozna izolacija, kokos, itd. Vendar še vedno se najpogosteje uporabljata materiala kot je mineralna volna in stiropor. Mineralna volna je toplotna izolacija iz kamene ali steklene volne. Izolaciji se razlikujeta glede na sestavo. Kamena volna vsebuje več kamenin, steklena pa več steklenih vlaken. Prednost mineralne volne je, da dosega zelo dobro izolativnost, je elastična, odporna proti vibracijam in mehanskim učinkom, je difuzijsko odprta, ne razpada, absorbira zvok in je odporna proti škodljivcem. Vendar po drugi strani prisotnost vlage zmanjšuje njene toplotnoizolacijske lastnosti. Ekspandirani oziroma penjeni polistiren je bolj poznan pod imenom stiropor. Njegova največja prednost pred ostalimi izolacijami je ugodna cena, kar je vzrok, da je med fasadnimi izolacijami za stanovanjske hiše tako pogosto uporabljen. Stiropor skoraj ne vpija vode, razen da je izpostavljen dolgotrajnem vlaženju. Odporen je na temperaturo do 80°C. Ne sme pa biti izpostavljen vplivom ultravijoličnih žarkov. Vsak izolacijski material ima svoje prednosti in tudi slabosti, zato se naj pred izbiro pozanimamo pri izvajalcu ali proizvajalcu o lastnosti materiala. Vedimo, da željen učinek izolacije dosežemo s poleg zadostne debeline sloja še z ustreznimi kemičnimi in fizikalnimi lastnostmi izbranih materialov. Za izolacijo fasade so bolj primerni materiali, ki so izdelani v obliki plošč ali lamel, kateri imajo boljšo mehansko trdnost in so enostavnejši za montažo. Glede na toplotno prevodnost se izolacijski materiali med sabo bistveno ne razlikujejo. Toplotna prevodnost sicer pomeni koliko toplote preide v sekundi skozi kvadratni meter materiala, ki je debel en meter, če je razlika temperature zraka na obeh straneh materiala en kelvin oziroma ena stopinja Celzija. To pomeni, da čim manjša je vrednost toplotne prevodnosti, toliko boljše material izolira. Izraža se v vatih na meter kelvin (W/mK). Mineralna volna ima toplotno prevodnost od 0,032 do 0,04 W/mK. Stiropor pa ima od 0,032 do 0,038 W/mK.
Ustrezen zaključni sloj
Pri celotnem fasadnem sistemu zaključni omet ravno tako ni nič manj pomemben kot osnovi izolacijski sloj, saj nas ta poleg svoje dekorativne vloge varuje pred različnimi zunanjimi vremenskimi pogoji. Že nekaj zadnjih let so modni gladki in pobarvani zaključni ometi. To pomeni, da se na koncu postopka nanese na zid povsem fini sloj ometa, katerega se po končanem sušenju prebarva z ustrezno barvo. Na trgu je danes kar precej velika ponudba različnih zaključnih fasadnih slojev, oziroma fasadnih barv. To so lahko apnene, akrilne, silikonske, silikatne barve ali kombinacije silikonskega in silikatnega zaključnega sloja. Apneni fasadni sloj je podobno kot notranja apnena barva manj obstojen in bolj vodopropusten kot ostali sloji, zato se ga na fasadi, ki je močno izpostavljena vetru, dežju in snegu običajno ne uporablja. Ker obstaja le bel odtenek ometa, smo pri izbiri precej omejeni. Vendar po drugi strani ima apneni sloj prednost v paraprepustnosti materiala, saj lahko zid povsem neobremenjeno diha in se s tem posledično popolnoma zatira nastanek plesni. Predvsem zaradi slednjega razloga se apneni omet uporablja predvsem za manj suhe zidove pri starejših zgradbah. Pravo revolucijo v izdelavi fasade je povzročil akrilni zaključni tankoslojni fasadni sloj. Njegove odlike so v neprepustnosti vode, visoki obstojnosti na vremenske vplive, odpornosti proti UV žarkom in dobri elastičnosti materiala. Ker akrilni sloj ni vodopropusten, se ga ne sme uporabljati na vlažnih fasadnih površinah. Slaba plat je tudi njegovo bledenje in slaba odpornost proti umazaniji, ki jo je s posebnimi dodatki sicer možno nekoliko izboljšati. Vendar, ker je akrilni omet izdelan iz posebnih dodatkov, pigmentov in polnil na osnovi vodne disperzije akrilnega veziva, je njegova odlika v zmožnosti redčenja z vodo. Torej je sloj zdravju neškodljiv in okolju prijazen. Prednost je tudi v izbiri skoraj nepregledne palete barvnih odtenkov. Silikaten fasadni sloj je izdelan na podoben način kot akrilni, le da ima silikatni sloj dodatek vodnega stekla. Poznan je po svoji zelo močni vezavi s podlago. Njegove odlike so sicer zelo podobne akrilnemu. Torej ima močno obstojnost v vseh vremenskih razmerah, odpornost na UV žarke in vodno odbojnost. V primerjavi z akrilnim slojem pa se razlikuje v njegovi sposobnosti paroprepustnosti. Zaradi tega se silikatni sloj lahko uporablja na vlažnih stenah. Ker ima takšen sloj višji pH kot akrilni sloji, ima boljšo odpornost proti algam in plesni. Z njegovo uporabo pa je potrebno paziti, da se s tem slojem ne prekriva stare akrilne ali silikonske sloje, niti ne betonskih površin. Slaba plat silikatnega sloja je tudi v tem, da ima omejeno število izbire barvnih odtenkov. Tako po imenu kot tudi glede na sestavo in delovanje je slednjemu zelo podoben silikonski sloj. Razlika je le v dodatku silikonskega veziva. Glede nanosa enega ali drugega sloja je razlika tudi v tem, da se lahko silikonskega nanese na prejšnjo silikatno plast, medtem ko obratno kot je bilo že omenjeno, ni dovoljeno. Podobno kot prejšnja dva sloja, ima tudi silikatni dobro odpornost in zadovoljivo paroprepustnost. Predvsem pa je takšen sloj vodoodbojen, barvno obstojen in visoko elastičen. Odlično preprečuje tudi nastanke razpok in prenaša napetost na fasadni površini. Poznan je še silikatno-silikonski zaključni sloj, ki je optimalno hidrofoben in paropropusten ter silikonsko-akrilni sloj, katerega odlikuje neomejeno število barvnih odtenkov in visoka paropropustnost. Za fasadni nanos se pogosto uporablja tudi tako imenovani toplotnoizolacijski omet. To je posebna oblika ometa, ki ima dobro paraprepustnost in predvsem dobro toplotno izolativnost. Izdelan je tako, da je klasičnemu ometu dodan ekspandiran polistiren ali perlit v obliki majhnih kroglic. Tako kot ostale vrste ometa se tudi tega lahko nanaša ročno ali strojno. V enem sloju se ročni omet nanese do debeline 3 cm, strojni pa do debeline 4 cm. Glede na različna zrna, ki jih vsebuje toplotnoizolacijski omet in na tehniko nanašanja lahko nastane zariban omet, glajeni, valjčkan, brizgan, strugan ali štokan omet. Sedanja ponudba zaključnih fasadnih slojev je obogatena z različnimi dodatki, ki še dodatno izboljšajo obstojnost, odpornost in trajnost ter estetski videz fasade. Tako so lahko v barvi razni dodatki z mikroarmirnimi vlakni, lazurni in reliefni premazi ali z dodanimi karbonskimi vlakni. Z uporabo mikroarmirnih vlaken, oziroma njene mrežice se na fasadnih površinah kjer je prejšnji premaz že nitkasto razpokal, doseže trdno povezavo novega fasadnega nanosa in njegovo gladko površino. Lazurni premaz se uporablja predvsem na fasadah, ki so v starinskem slogu, saj je ta barva delno prosojna in zaradi tega primerna le za omenjene objekte. Nekoliko bolj grobo površino se lahko pridobi z reliefnim nanosom. Ta vsebuje kremenčev pesek, zato je njegova površina tudi bolj hrapava. Novejši in zelo odporen zaključni fasadni sloj je na osnovi karbona. S takšnim slojem se doseže zelo visoko trdnost fasadne površine, oziroma bistveno večjo tlačno in udarno odpornost. Fasada s karbonskim slojem je odporna celo na udarce debelejše toče. V fasadni armirni sloj so dodana karbonska vlakna, ki so znana po svoji izjemni trdnosti. Poleg mehanske odpornosti ima takšen sloj še zelo dobro elastičnost in natezno trdnost. Z razliko od nekaterih drugih fasadnih ometov, na katerih lahko nastanejo alge in plesni, karbonski fasadni sloj s svojo nanostrukturno in fotokatalitično površino to izključuje. Zaradi fotokatalitične površine se organske umazanije s pomočjo sonca samodejno razgrajujejo. Z vsem temi dobrimi lastnostmi je življenjska doba takšne fasade zelo dolga.
Izbira barvnega odtenka
Pri izdelavi celotnega fasadnega sistema naj posamezne plasti nikdar ne kombiniramo sami na pamet, saj še zdaleč med seboj niso združljivi vsi izolacijski materiali, ometi in barve. Brezpogojno morajo biti plasti med seboj združljive tako po kemijskih kot fizikalnih lastnostih. Ob tem bo pomemben nasvet proizvajalca ali samega izvajalca del. Vsaka vrsta zaključnega sloja ni primerna za na vsako podlago. Tako lahko na primer težje omete nanesemo samo na podlago, ki je dovolj nosilna. Lažje omete kot so akrilni, silikatni ali silikonski pa lahko izvedemo tudi na stekleno volno ali stiropor. V primeru obnove stare fasade le z novo barvo je potrebno imeti na znanju, da bo stara fasadna barva iste osnove kot nova, ki jo bomo uporabili. Za adaptacijo fasade je sicer še najbolj primerna silikonska barva, ki je dobro paroprepustna in se združuje z večino starih barv. Zaključno barvo je potrebno nanesti na fasadni sloj v dveh nanosih. To velja ne glede na to ali se izdeluje nov celotni fasadni sistem ali se izvaja le obnovitveno barvanje. V času barvanja in sušenja naj bo zunanja temperatura od +5 do +30°C. V primeru nizke temperature se podaljša čas sušenja barve, kar pa ni dobro. Ob previsoki temperaturi pa zaradi prehitrega sušenja barve lahko nastanejo na površini lasaste razpoke in osušene kaplje barv. Po zaslugi sedanjih fasadnih materialov (sintetične barve) se na fasadi lahko uporabljajo tudi živi barvni odtenki. V ponudbi imamo neomejeno barvno paleto odtenkov, tako da lahko izberemo barvni ton povsem po našem okusu. Žal pa se vse bolj prepogosto investitorji odločajo za fasadno barvo le po svojem okusu in ob tem ne pomislijo ali se bo ta barva sploh vklopila v okolico. Pogost vzrok za izbiro premočnega odtenka barve je odločanje na podlagi barvnega vzorca. Namreč ta vzorec barve na papirju precej odstopa od istega barvnega odtenka na fasadi, saj velika fasadna površina naredi določeno barvo bistveno drugačno kot je vidna na vzorčnem listku. Vedimo, da z novo barvo fasade lahko hišo zelo dobro polepšamo, lahko pa jo presenetljivo hudo popačimo. S tem še tako lepa oblika stavbe ne bo prišla do izraza. Barva oken, vhodnih in garažnih vrat, barva strešne kritine in balkonske ograje so pomembni odvisniki za kakšen barvni odtenek fasade se odločimo. Po dobrem desetletju, ko so bile na slovenskih hišah aktualne predvsem žive barve fasad, kot je rumena, vijolična, marelična, zelena in modra barva, so v zadnjih letih zopet v veliki večini uporablja klasično belo barvo fasade.
Lepši videz s fasadnimi profili
Naši predniki so videzu fasade namenjali veliko pozornosti z raznimi okrasnimi detajli. Tudi danes se slednjim detajlom daje vse več pozornosti. Z sodobnimi materiali in tehnologijo izdelave dekorativnih fasadnih profilov je njih mogoče enostavno, hitro in brez nevarnosti nastanka toplotnih mostov vgraditi na sedanje fasadne sisteme s toplotno izolacijo. Najbolj pogost material iz katerega so izdelani sedanji fasadni profili je ekspandirani polistiren oz. stiropor. Odvisno od proizvajalca in mesta montaže profilov imajo ti različno gostoto. Od 25 kg/m2 do 50 kg/m3. V ponudbi so v različnih standardnih dolžinah (1 ali 2 metra). Nekateri proizvajalci jih izdelajo po naročilu stranke, s čimer je minimalen odpad. Na vidni strani profilov je nanešena prevleka, ki utrdi površino in omogoča zaščito pred različnimi vremenskimi vplivi. Odvisno od proizvajalca je slednja prevleka lahko nanešena v več slojih (2 ali 4 slojno). V zadnjem času so v ponudbi tudi profili iz silikatne osnove z dodatkom epoksi lepila. Ti so na videz podobni steklobetonu, le da so precej lažji. Njihova gostota je 600 kg/m3. Površina takšnih profilov je gladka, trdna in zelo odporna na vse vremenske razmere. Pri vgradnji dekorativnih profilov naj kot prvo pazimo na njihov natančen razrez. Okenske profile z isto obliko spajamo pod 45° kotom. V primeru, da je profil zgornje stranice drugačen, naj zgornja stranica sega čez obe pokončni. S pomočjo lepljenja profile na hiter in enostaven način pritrdimo na fasadni sloj, ki je lahko brez ali z zaključnim ometom. Odvečno lepilo naj s spoja takoj odstranimo. Morebitne reže med profilom in podlago zapolnimo s trajnoelastičnim kitom. Profile lahko prebarvamo z akrilnimi, silikatnimi ali silikonskimi fasadnimi barvami.
Modna kamnita fasada
Z vse pogostejšim vračanjem gradbenih materialov k naravnemu izboru je kamen postal pravi trend tudi na fasadah. Poleg dekorativne lastnosti in unikatnega učinka, ima ta tudi dobro zaščitno funkcijo. Dandanes se lahko odločamo med raznovrstnimi oblikami, vzorci in barvnimi odtenki kamna, medtem, ko je bil včasih na voljo le avtohtoni kamen. Nujno potrebno pa se je prej pozanimati, oziroma posvetovati s strokovnjakom. Opisati mu moramo teren in specifične lastnosti stavbe. Le na podlagi teh dejavnikov nam bo lahko svetoval nam najbolj primeren dekorativni naraven kamen. S kamnitim delom fasade dodamo objektu prefinjen in prestižen videz ter močan vizualen učinek. Poleg tega je kamnita fasada zelo trpežna in obstojna, zato lahko kamen vrsto let ohranja svojo prvotno podobo. Kamnite plošče se lahko z različnimi vezivi pritrdi neposredno na konstrukcijo ali pa je vmes zračna reža. Zadnji način spada med prezračevane fasade in je tudi najpogostejši.
Alternativa z leseno fasado
V zadnjih letih so na novogradnjah in tudi na adaptiranih stanovanjskih hišah postale pravi hit lesene fasade. Atraktiven in moderen videz sta gotovo ena izmed glavnih razlogov, da so postale le-te tako popularne. Poleg tega je razlog tudi občutek domačnosti in naravnega videza, kar lahko še najbolje dosežemo prav z lesom. Les je gotovo tudi ekološko eden najbolj sprejemljivih gradbenih materialov. Da bo lesena fasada dolgo let kljubovala različnim vremenskim razmeram, moramo kot prvo izbrati ustrezen dovolj kakovosten les. V namen zunanje uporabe je pri nas zelo aktualen sibirski macesen, ki predstavlja nekakšno optimalno razmerje med ceno in kvaliteto. Sibirski macesen je dokaj dobro obstojen, odporen proti lesnim škodljivcem, dobro se suši, hkrati pa je še vedno cenovno dostopen. Ker raste v hladnih območjih z zahtevnimi vremenskimi razmerami, lahko prenese tudi temperature do -50°C. Takšen les je odporen na vlago in glive. S tem je uporaben za lesene konstrukcije, ki so v stiku z vodo ali s tlemi. Največkrat se njega uporablja za lesene ograje, terase in fasade ter za vrtno in stavbno pohištvo. Velja pa tukaj opozorilo, da je na trgu zelo veliko vrst sibirskega macesna, ki se še kako razlikuje med seboj po kakovosti. Precejšnja razlika je ali je to avtohtoni sibirski macesen, ki raste počasi in ima gostejše letnice (gostejšo svojo maso), ali pa je to vzgojeni macesen iz plantaže, ki raste bistveno hitreje in ima s tem manj gosto svojo maso ter je tudi manj obstojen. Poleg uporabe sibirskega macesna je možna izvedba lesene fasade še iz ameriške rdeče cedre in nekaterih drugih eksotičnih vrst lesa, ki so sicer zelo obstojne, vendar imajo precej višjo ceno. Za leseno fasadno oblogo se uporablja tudi domač smrekov les, ki pa mora biti pred vremenskimi vplivi in škodljivci impregniran z globinskimi zaščitnimi sredstvi ter dodatno premazan z dvema ali tremi sloji površinskega premaza, ki je UV obstojen. Če bomo izbrali dovolj kakovosten oziroma obstojen les, ki bo pravilno vgrajen, kljub njegovi neposredni izpostavljenosti vremenskim vplivom, z njim praktično ne bomo imeli nikakršnega vzdrževanja. Takšna lesena fasada pa bo lahko obstojna več desetletij. V osnovi sta poznana dva tipa lesenih fasad: prezračevana in neprezračevana. Razlika med enim in drugim tipom fasade je v tem, da je pri prezračevani fasadi pod zaključnih slojem zračni kanal, ki omogoča odtekanje vode in sušenje lesa z vseh strani. Pri neprezračevani fasadi pa ni omenjenega sloja. Vsekakor je bolj priporočljiva izbira prezračevanega tipa fasade, s katerim bo dosežena precej daljša življenjska doba lesa. Zračni kanal in hkrati lesena obloga zagotavljata zelo dobro paropropustnost objekta, izboljšana pa je tudi njegova zvočna zaščita. Postopek izdelave lesene fasade je nekoliko drugačen kot pri klasični. Mojster najprej na zunanje stene izdela leseno nosilno podkonstrukcijo iz linijskih elementov na določenem razmaku. V primeru izolacije iz stiropora mora biti podkonstrukcija z razmikom od 60 do 80 cm. Pri mehkejši izolaciji iz volne pa nosilno konstrukcijo mojster pritrdi s sidri. Ob tem morajo vsi konstrukcijski nosilni elementi omogočati nemoteno pritrditev izolacije na zid, omogočati izvedbo prezračevalnega kanala med izolacijo in letvami ter seveda samo pritrditev letev. Zaradi neposredno pritrjenih profilov konstrukcije preko izolacijskega sloja v zid, je nevarnost nastanka toplotnih mostov. Tudi zaradi tega je pomembna dovolj strokovna izvedba postopka izvedbe lesene fasade, da je ustvarjenih čim manj toplotnih mostov. V vmesne prazne prostore podkonstrukcije mojster vgradi sloj toplotne izolacije in preko nje položi UV-obstojno folijo, ki preprečuje stik vlage in vode z izolacijo. Na tako pripravljeno izolirano površino vgradi še zaključne fasadne letve oziroma deske. Vidna lesena fasadna obloga je lahko različno oblikovana, s tem je tudi podoba zgradbe lahko različna. Izvajalci se poslužujejo dveh različnih načinov polaganja letev v oblogo. Te so lahko položene na stik ali na medsebojni razmik. V primeru stika se letve na isti način kot pri opažu medsebojno spajajo po sistemu utor in pero. Utor je lahko viden ali tudi ne. V tem primeru so letve širše. Ob izvedbi letev na stik je pomembno, da voda ne zateka za oblogo, ampak zdrsne po njen navzdol. Pri drugem načinu izvedbe z medsebojnim razmikom je med letvami, ki so ožje, prazen prostor širine 1 cm. Pri tej izvedbi so letve v obliki romba, ki omogoča, da se voda maksimalno odceja. Takšna izvedba je sedaj najbolj aktualna, saj fasado naredi izrazito sodobnega videza. Ker je omogočeno zračenje lesenih letev z vseh strani, je takšna fasada maksimalno zračna. Letve na fasadni oblogi lahko polagamo v vodoravni ali navpični smeri, oziroma v kombinaciji obojega. Po navpičnih letvah bo voda lažje odtekala navzdol, vendar morajo pri teh legah biti zgornji robovi oziroma odrezi letev dovolj zaščiteni, da voda ne prodira v letve. Pri vodoravno položenih letvah pa mora biti zagotovljeno odtekanje vode z njihovih robov. Vizualno bo višji in ožji objekt z navpično vgrajenimi letvami. Z vodoravno vgrajenimi letvami pa bo optično nižji in širši objekt. V primeru uporabe površinskega premaza bodo lesene letve po večini obdržale svojo prvotno podobo. V kolikor lesene površine ne bomo premazali, bo les s časom potemnel in posivel. Ta pojav ne pomeni, da les trohni in propada, temveč je izraz staranja lesa in njegove naravne zaščite pred UV žarki.
pripravil: M.A.
