Nova kopalnica
Kopalnica je tipičen prostor, v katerem mora biti oprema dovolj vzdržljiva na povišano vlago, enostavna za čiščenje, praktična za uporabo, hkrati pa še vedno dovolj lepa. S sedanjo bogato izbiro raznovrstne opreme in keramike bomo to lahko dosegli. Vendar le s preudarnim načrtovanjem in upoštevanjem estetske skladnosti opreme.
V preteklosti se kopalnici ni dajalo veliko pozornosti. To je bil nek manjši prostor z malo dnevne svetlobe, ki je lahko stal tudi sredi stanovanja. V njem so bili nameščeni umivalnik, ogledalo, kopalna kad, WC školjka in to je bilo dovolj. V sedanjih stanovanjih se je ta slika povsem spremenila. Kopalnica je postala poleg kuhinje najbolj frekvenčen in največkrat obiskan prostor, v katerega zahajamo in odhajamo preko vsega dneva.
Najprej načrtovanje
Naj si gre za novogradnjo ali prenovo stare kopalnice, vedno naj poseg opravimo v dveh glavnih fazah. Najprej je potrebno načrtovanje in izbira opreme, šele zatem se prične z izvedbo. V primeru prenove kopalnice se z izrisom dimenzij kopalniškega prostora in označenimi lokacijami obstoječih inštalacij oglasimo v specializirani trgovini. Trgovci nam bodo ponudili pomoč pri načrtovanju. S pomočjo izdelave trodimenzionalnega (3D) načrta si bomo lahko dokaj dobro in natančno predstavljali bodočo kopalnico. Idealna lega kopalnice v hiši je takšna, da je čimbolj odstranjena od jedilnice, dnevne in otroške sobe ter spalnice, saj so šumi vode v pipi in inštalacijskih ceveh lahko moteči. Priporočljivo je, da so inštalacijske cevi na zunanjih stenah. Če temeljito adaptiramo od pritličja hiše do podstrešja, se naj kot prvo odločimo ali bomo imeli sanitarije skupaj v kopalniškem prostoru, oziroma bo za to namenjen poseben manjši prostor. Če nismo v stiski s prostorom, je boljša odločitev za ločeno stranišče. S tem se izognemo neprijetnim vonjavam v kopalnici in omogočimo hkratno uporabo prostorov več osebam. Kopalnica ne sme postati prehoden prostor z več vrati, saj bomo s tem imeli težave z intimnostjo in več dela z zaklepanjem vrat. Le v dovolj veliki kopalnici se bomo počutili svobodno in lagodno, oprema pa bo tako prišla tudi bolj do izraza. V velikem kopalniškem prostoru je zaželeno tudi veliko okno, ki bo dajalo dovolj naravne svetlobe, saj je v takšnem prostoru ta še kako potrebna. V majhnem stanovanju si velike razkošne kopalnice seveda ne moremo privoščiti. Vendar s praktično postavitvijo opreme in nekaj domišljije lahko kljub stiski s prostorom tudi majhen prostor funkcionalno in okusno opremimo.
Potek izvedbe
Že precej let je med najbolj pogostimi gradbenimi adaptacijami starejših hiš ravno prenova stare kopalnice. Poleg dotrajanosti kopalniške opreme je največkrat vzrok za prenovo naveličanost videza stare opreme in obloge, dotrajana inštalacija, lahko tudi razpokane keramične ploščice, ipd. Če se bomo odločili za temeljito prenovo kopalnice, pomeni, da poleg opreme zamenjamo tudi talne in stenske obloge, po potrebi pa spremenimo tudi vodovodno in električno napeljavo. Zaradi obsežnosti različnih del je smiselno, da se dogovorimo s takšnim obrtnikom, ki bo izvedel vsa takšna dela, oziroma ima za to usposobljene podizvajalce. Pri nas sedaj obstaja kar nekaj takšnih obrtnikov, ki so specializirani za temeljito obnovo kopalnic. S takšnim načinom se bomo izognili težavam z iskanjem različnih mojstrov in usklajevanjem njihovih del. Kompletno adaptacijo kopalnice pa bomo lahko rešili že v približno desetih dneh. Nekateri specializirani obrtniki opravijo celovito prenovo kopalnice celo v petih do sedmih delovnih dneh. V primeru novogradnje ali popolne adaptacije z novo tlorisno razporeditvijo elementov moramo seveda najprej napeljati vodovodno in električno inštalacijo. Zlasti prva je v tem prostoru izmed vseh ostalih daleč najbolj prisotna. Poskrbeti moramo za vse izpuste vode v umivalnik, banjo ali tuš kabino in wc školjko. Pa tudi v bodoči pralni stroj, če se bo ta nahajal v tem prostoru. Poleg izpustov je potrebno seveda napeljati tudi odtoke iz teh priključkov v kanalizacijo. Vsekakor naj bo ta inštalacija napeljana strokovno in brezhibno, saj lahko sicer pozneje pride do hudih in skoraj nepopravljivih posledic, ki jih je težko odpraviti. Vsi stiki na ceveh morajo brezhibno tesniti, pri talnih kanalizacijskih ceveh pa je nujno potrebno upoštevati njihov zadosten padec. Klasična montaža inštalacijskih cevi poteka z razvodom cevi po izdolbenih kanalih v steni. Na takšen način prihaja do veliko prahu in odpadnega materiala, poleg tega pa se zaradi nastalih kanalov lahko zmanjša nosilnost sten, kar je še posebej problematično pri adaptaciji. Ob tem se priporoča odsotnost lastnika stanovanja, da izvajalec lahko zatesni vsa ostala vrata. S tem zagotovi hitrejšo izvedbo in veliko manj prahu v ostalih prostorih. Bolj praktična rešitev je izdelava instalacijske stene. Njena izdelava poteka tako, da direktno na obstoječo masivno steno pritrdimo vse potrebne vodovodne cevi, električne žice, kanalizacijske priključke, ogrevalne cevi in celo splakovalnik za WC školjko. Med njih postavimo posebne distančnike, na katere pritrdimo specializirane suhomontažne plošče. Z razliko od klasičnih mavčnih plošč so te popolnoma vodoodporne, mehansko odporne in zdržijo velike obremenitve. Izdelane so iz trde poliestrske pene. Na takšno suhomontažno steno pozneje pritrdimo oblogo, običajno so to keramične ploščice. Takšna inštalacijska stena je debela od 9 do 20 cm. Po višini praviloma ne sega do stropa, temveč je visoka približno 80 cm. Kopalniška tla in tudi stene so površine, ki so vsakodnevno redno v stiku z vodo. Zaradi tega obstaja nevarnost zamakanja vode pod keramično oblogo v konstrukcijo stavbe ali v spodnje prostore. To pa seveda lahko povzroči resne težave z vlažnimi madeži na stenah sosednih prostorov, stropu spodnjega prostora ali odstopanje keramične obloge. V namen preprečitve teh pojavov se pri sedanjih adaptacijah običajno pred polaganjem ploščic poskrbi še za primerno hidroizolacijo tal in sten v kopalnici. To izvedemo s pomočjo posebnega tesnilnega hidroizolacijskega traku in z ustreznim specializiranim premazom. Hidroizolacijski trak mora biti elastičen in vodotesen z zadostno odpornostjo na alkalne, kisle in solne raztopine, olja in na različne temperature. Da ne bi zavzemali kopalniškega prostora s klasičnim radiatorjem, je idealna rešitev stenski radiator (lojtrca), ki je priročen tudi za sušenje brisač. Najprimernejši prostor za njega je na steni za vrati, kjer sicer ni prostora za drugo opremo. Še bolj kot v ostalih bivalnih prostorih je v kopalnici za prijetno hojo po toplih tleh primerno talno ogrevanje. Ker je pri adaptaciji kopalnice vgradna višina talne obloge zelo omejena, je primerna uporaba zlasti električnega talnega ogrevalnega sistema z grelnimi mrežami, debeline le 2,7 mm. Takšen sistem sestavljajo grelni kabli, pritrjeni na mrežo iz steklenih vlaken. Grelni kabel (230 V) je sestavljen iz uporovne žice, temperaturno odporne izolacije iz teflona, zaščite pred sevanjem iz pocinkane bakrene pletenice in zunanjega zaščitnega plašča iz PVC-ja. Širina takšne grelne preproge je 50 cm z dolžino od enega do dvajset metrov. Grelna moč tepiha je od 75 do 1500 W.
Ni vsa keramika ista
Pri izbiri materiala za oblaganje moramo upoštevati, da bo v kopalniškem prostoru izredno veliko vlage ter nenehni neposredni stiki vode s steno in tlakom. Hkrati naj bo izbrana obloga odporna na razne kemikalije in maščobe, naj bo nedrseča in tudi prijetna na dotik. Vse te omenjene lastnosti več ali manj izpolnjujejo keramične ploščice. Današnje kopalnice si niti ne moremo predstavljati brez keramike. V osnovi se ploščice razlikujejo na glinene oziroma klasične keramične ploščice in granitogres oziroma porcelanske ploščice. Slednje so primerne tako za zunanjo kot notranjo uporabo, saj so bolj odporne na zmrzal, vodo, praske in razna kemična sredstva. Glinene klasične ploščice prepoznamo po rdeči ali rjavi osnovi (piškotu) na njihovi zadnji strani. Lahko imajo tudi belo osnovo. Ker so takšne še manj trpežne, niso primerne za na tla, ampak izključno za na steno. Glinene ploščice so običajno tanjše in manjših dimenzij. Porcelanske ploščice so izdelane iz enotnega materiala, brez posebne ločene glazure. Kompaktna masa takšnih ploščic je barvana skozi njihovo celotno debelino. Imajo skoraj ničelni nivo vpijanja vode. Po ISO standardih je njihova dovoljena stopnja absorpcije 0,05%. Sedanje takšne ploščice so v ponudbi v najrazličnejših dimenzijah, od malih mozaik ploščic, do velikih formatov, ki merijo v dolžino tudi tri metre in več. Z vidika lažjega čiščenja so v kopalnici priporočljive glazirane ploščice. Glazura je vrhnji zaključni sloj ploščice, ki je lahko v sijajni ali mat izvedbi. Za mokra kopalniška tla so bolj priporočene ploščice matiranega videza. Te so običajno dovolj gladke, da je nam hoja z bosimi nogami še vedno dovolj prijetna, hkrati pa niso tako spolzke kot ploščice s sijajno glazuro. Z vgradnjo ploščic večjih dimenzij se bomo izognili večjemu številu fug. Za njih je značilno, da več ali manj na sebe vežejo vlago, kar posledično lahko privede do plesni. Keramično površino z malo fug nam bo bistveno lažje in hitreje čistiti. Žal ob izbiri ustrezne keramike še vedno vse preveč prepogosto dajemo poudarek le na videz obloge. Ob tem pa zanemarimo kakovost, ki je kakorkoli gledano – vedno ključnega pomena. Pazljivi moramo biti predvsem pri keramiki nižjega cenovnega razreda, kjer so proizvodi slabše kvalitete. To pomeni, da keramične ploščice niso dovolj ravne in niso natančnih oziroma istih dimenzij. S tem se bodo seveda pojavile težave pri vgradnji. Pri nekaterih slabo kakovostnih keramičnih ploščicah obstaja celo nevarnost poznejšega pokanja, krušenja obloge ali pojava lis na njihovi vidni površini. Poleg videza keramične obloge naj upoštevamo tudi njeno poreklo, ime proizvajalca in ustrezne certifikate. Nedvomno so ploščice na tleh podvržene večjim obremenitvam kot na steni. Posledično s tem so nekatere keramične ploščice namenjene le za na steno, druge pa za tla. Ta podatek je vsekakor potrebno upoštevat. Predvsem stopnja trdote glazure je odvisna ali je ploščica namenjena za talno vgradnjo. Še posebej to velja pri vgradnji talnega ogrevanja. Če okoliščine to dopuščajo lahko pri prenovi kopalnice mojster enostavno preko stare keramične obloge nalepi nove ploščice. Pred tem mora preveriti ali so stare ploščice še dovolj trdno oprijemajo podlage. Za lepljenje novih ploščic preko starih je primerno le specialno fleksibilno lepilo, katero je temu tudi namenjeno. Priporočljivo je, da se v lepilni sloj vtisne fasadno mrežico. S tem se prepreči morebitno posamično odstopanje starih keramičnih ploščic. Še zdaleč ni vseeno katero lepilo uporabimo za določeno vrsto podlage. Vsak tip keramičnih ploščic namreč zahteva ustrezno lepilo. Ob tem naj dosledno upoštevamo navodila proizvajalcev lepil. Nekatera lepila so primerna samo za notranje prostore, druga so primerna tudi za zunanje razmere. Med seboj se lepila precej razlikujejo v kvaliteti in ceni. To lahko razberemo iz oznak na embalaži.
Izbira kopalniškega pohištva
Sedanja kopalnica ni namenjena samo osebni higieni, temveč tudi sproščanju. Zato naj že pri izbiri ustrezne kopalniške opreme razmišljamo o dovolj kakovostnih materialih in videzu. Že sam pogled na dopadljivo kopalnico nas bo sprostil in osvežil. Pri izbiri in sami namestitvi opreme bodimo pozorni na dovolj velik prosti prehod, zlasti pred umivalnikom. Tudi, če imamo sicer prostorno kopalnico, opremo pa namestimo na neustreznih mestih, bo takšen prostor postal nepraktičen in hkrati brez lepega videza. Povsem brez pohištvene opreme tudi v kopalnici ne bo šlo. Potrebovali bomo vsaj police, če ne tudi omarice, v katere se bodo spravljali številni pripomočki za osebno higieno. Kopalniške omarice so danes pogosto samostojen kos opreme, saj ni nujno da so sestavni del umivalnika kot so bile v preteklosti. Oblike in barve kopalniškega pohištva so raznovrstne, tako da običajno nimamo težav s prilagoditvijo keramičnim ploščicam. Od materialov prevladuje akril, ki je še vedno najpogosteje v klasični beli barvi. Že nekaj časa so pri kopalniškem pohištvu modne nežne roza, modre, zelene in rumene barve. Med materiali vse bolj v kopalnice prihaja les, ki s pomočjo sodobnih zaščitnih premazov omogoča dolgoleten obstoj tudi v vlažnih prostorih. Ob tem je pogoj, da je uporabljen le masiven les, saj iverne plošče prevlečene z laminatom niso primerne za kopalnico. Izdelovalci takšnega pohištva veliko uporabljajo tudi mediapan plošče, ki so izredno trpežne in odporne proti vlagi. Za lažje čiščenje in daljšo življenjsko dobo omaric je pametno, če njih pritrdimo na steno vsaj 10 cm od tal, oziroma da te stojijo na kovinskih nogicah. V primeru razlitja vode se stene omaric tako ne bodo mogle napojiti vode.
Izbira umivalnika
Pri izbiri umivalnika naj bomo pozorni predvsem na to, da bo ta dovolj velik, praktičen in enostaven za čiščenje. Glede montaže se umivalniki delijo na vgradne, pol vgradne in samostoječe. Še vedno je za v kopalnico aktualen vgradni umivalnik, ki je sicer tovarniško vgrajen v kopalniško omarico. Takšen umivalnik ima prednost v večji odlagalni površini. Poleg tega je tudi manj možnosti, da med umivanjem zmočimo tla, kar preprečuje ravno ta površina. Pri izbiri ustrezne velikosti umivalnika se naj predvsem vprašamo za kaj ga bomo vse rabili. Namreč manjši umivalnik nam bo služil zgolj za umivanje rok, v večjem pa si bomo lahko umivali tudi lase. Seveda pa je velikost umivalnika pogojena z razpoložljivim prostorom. Zlasti v večji kopalnici s številčnejšimi družinskimi člani se sedaj odločajo za dva umivalnika v eni kopalnici, ki omogoča hkratno umivanje dveh oseb. Ob tem moramo paziti, da sta umivalnika vsaj 90 centimetrov narazen z vidika sredinske razdalje. Višina umivalnika je približno 80 cm od tal. Na trgu so poznane različne vrste oblik umivalnikov. Od klasične ovalne oblike, do okrogle, oglate, trikotne in različnih nesimetričnih oblik. Glede materiala se še vedno v največji meri uporablja keramični umivalnik v beli barvi. Proizvajalci so ga v zadnjih letih izpopolnili v zanimivih oblikah, ki prav nič ne zaostaja za nekaterimi drugimi sodobnimi stanovanjskimi elementi. Poleg keramike in plastike se v manjšem deležu za izdelavo umivalnika uporablja tudi porcelan, marmor, steklo, nerjaveče jeklo in tudi les. Slabost kovinskega ali steklenega umivalnika je čiščenje, saj ga je potrebno skoraj po vsaki uporabi obrisati do suhega, da ni sledi vodnih kapljic.
Izbira kadi ali prhe
Poleg umivalnika je nujno potrebna oprema v kopalnici še kad ali vodna prha. Če dopušča dovolj velik prostor, pa je lahko kar oboje. Običajno v povprečni enodružinski kopalnici ni dovolj prostora, da bi namestili oboje, zato se moramo odločiti le za eno izmed njih. Za kateri element se odločimo, je stvar okusa vsakega posameznika. Nekateri si brez kopanja v kadi ne znajo predstavljati življenja, drugi pa prisegajo na prhanje v kabini. Če gledamo z vidika varčevanja in praktičnosti, je gotovo v prednosti prha, saj v njej porabimo občutno manj vode in ogrevalne energije ter se neprimerno hitreje umijemo. Sestavni del prhe je talna kad, ki je praviloma izdelana iz akrila. Konstrukcija prhe oziroma stene so iz pleksi ali kaljenega stekla. Sestavljena je iz dveh, treh ali ene polkrožne stene. Če je prha sestavljena iz več sten, se ena stranica odpira in zapira navzven ali drsno preko druge stranice. Običajno je takšna prha montažna. V odvisnosti na velikost prostora in lege kabine, se lahko odločamo med prhami s kvadratnim, pravokotnim, okroglim ali polkrožnim tlorisom. Mesto postavitve je najbolj pogosto v kotu, saj je s tem razpoložljiv prostor še najbolj izkoriščen. Že precej let je aktualna tudi masažna prha. Takšna kabina za prhanje nam praktično nudi že vse. Od nastavljive prhe, številnih masažnih šob na steni, iz katerih brizga voda in masira celotno telo, šob za izpuščanje pare in dišav, do celo učinkov svetlobe in glasbe, ki nam pomaga spreminjati razpoloženje. Ob takšni izbiri pa moramo vedeti, da bomo s tem porabili več tople vode kot sicer. Brezhibno in dolgo pa bo takšna prha delovala le, če bomo imeli s filtrom (mehčalcem trde vode) prečiščeno vodo, sicer se nam bodo s časom vodne mikrošobe zamašile. Glede oblike so bile kadi v preteklosti podolgovato ovalne. Danes pa so vse bolj v modi kotne, okrogle in sedežne, katere so primerne za manjše prostore. Sedanja moderna kad je pogosto ergonomsko oblikovana z naslonom za roke, sediščem in vzglavnikom. Glede montaže je kad lahko vgradna ali prostostoječa. Nekdaj je bila standardna izbira vgradna kad, obložena z istimi keramičnimi ploščicami kot stene kopalnice. V zadnjih letih pa je modna samostoječa kad, ki je pogosto postavljena stran od stene. Sedanja kad je najpogosteje izdelana iz umetne mase, ki je tudi najbolj primerna na dotik, je manj drsna kot emajlirana kad in tudi cenejša. Poleg tega je lahko takšna kad tudi izolirana, ki še dodatno podaljša izgubo temperature vode. Njena pomanjkljivost pa je v občutljivosti na obrabo in ožig. Danes si nekateri omislijo sicer tudi kad iz lesa ali kamna, vendar vedimo, da je takšna manj praktična in prijetna za kopanje. Pravo mini vodno razkošje nam nudi sedanja kad z masažnimi šobami, ki omogoča podvodno masažo. Vodna masaža koristi mišicam po telovadbi, odpravljanju celulita in nasploh celotnem počutju, saj telo sprošča in masira. Takšna večja masažna kad je nekakšen mini hišni bazen, ki ne porabi pretirano veliko vode. Vendar za njo potrebujemo kar nekaj prostora in seveda denarja. V ponudbi je tudi kombinirana banja s tuš kabino, ki predstavlja vse v enem. S tem si pridobimo vsaj minimalno zadoščenje po tuširanju in kopanju. Vendar vedimo, da je takšna kad s tušem manj praktična in običajno ni ne eno, ne drugo. Ena od opcij je tudi hitra prenova kopalnice iz stare kadi v tuš, kar specializiran izvajalec opravi že v enem dnevu. Našo staro kopalno kad odstrani in nad njo postavi po meri izdelan tuš podstavek, izdelan iz aluminij sendviča, ki je sestavljen iz treh plasti: alu plošče, pvc izolacije in še enkrat alu plošče. Zaključni sloj pa predstavlja gumirana, protizdrsna in antibakterijska zaščita. Dobiti ga je mogoče v treh barvah: beli, bež in temno sivi. Po naši želji se lahko temu sloju doda neopren, ki nam nudi še več udobja in topline. Najnižja možna višina takšnih tuš podstavkov je od 2,8 do 15 cm, širina do 115 cm, dolžina pa do 300 cm. Pri obnovi stene izvajalec obloži s sendvič paneli debeline 6 mm, ki so iste sestave kot tuš podstavek. Pri tem ni potrebno polaganje keramike ali dodatne obdelave sten. Izvedba je opravljena že v enem dnevu, predhodno pa izvajalec opravi ogled in izmere. Prednost takšne prenove je v kopalnem delu brez fug, kar nam zagotavlja tesnjenje, toplino, varnost in nič težav s plesnijo. Če imamo potrebo, lahko v kopalniški prostor namestimo še straniščno školjko in bide. Straniščna školjka izdelana iz keramike je lahko pričvrščena na steno ali tla. Do sedaj se je v večini uporabljala školjka, pričvrščena na tla, vendar jo vse bolj nadomešča školjka nameščena na steno z vgradnim kotličkom. V ponudbi je tudi praktična wc školjka brez notranjih in zunanjih robov. Takšna školjka je precej bolj praktična za čiščenje in ima lepši videz, pa tudi vgradni kotliček ni viden. Klasično wc desko vse bolj nadomešča novejša izvedba deske, tako imenovana soft close s počasnim (avtomatskim) zapiranjem pokrova.
pripravil: M.A.
