Izdelava tlaka

Tlak znotraj prostorov je specifičen gradbeni element, ki mora brezpogojno kljubovati tako statičnim kot dinamičnim obremenitvam uporabe. Pa naj bo to klasičen betonski tlak, na katerega je nameščena zaključna talna obloga, ali visoko odporen epoksidni tlak, ki je namenjen tudi že kot zaključna obloga.

Medtem, ko smo pri gradnji ali adaptaciji stanovanjske hiše pozorni na celo vrsto detajlov, pa marsikdaj pozabimo sicer na prvi pogled samoumeven gradbeni poseg kot je izdelava notranjega tlaka. Zaradi tega lahko pride pri njegovi izvedbi do nemalo težav in zapletov, ki lahko pustijo na bodočem domu tudi trajne posledice.

Izvedba notranjega tlaka

Ker se med betonsko podlago in tlakom vgradi izolacijo, se doseže precej boljšo toplotno in zvočno izolacijo prostorov. Poleg tega betonski tlak izenači različne višine tal v prostorih. Odvisno od posameznih prostorov je namreč običajno nekaj centimetrska razlika med zgornjo višino grobe betonske podlage in bodočo končno višino talne obloge. Ta razlika je odvisna od bodoče uporabe debeline talne obloge. Seveda pa si želimo, da bi bila končna višina tal v vseh prostorih enaka, saj bi se s tem izognili nepotrebnih prestopanj in spotikanj ob talno podlago pri prehodu prostorov. Vgrajeni tlak ta problem če že ne odpravi, vsaj omili.
S sedanjo tehnologijo in uporabo različnih materialov proizvajalci ponujajo različne vrste tlakov, ki se razlikujejo tako po materialu kot izvedbi. Lahko je betonski, stirobetonski, samorazlivni ali suhomontažni tlak.
Glede na izvedbo je betonski tlak lahko klasičen ročni ali strojni. Nekdaj se je s pomočjo mešalca izdeloval le klasičen tlak, pri katerem se je beton ročno transportiral s samokolnico ali s pomočjo dvigala. Ker je bila takšna izvedba seveda zamudna in naporna, se sedaj njo uporablja le pri manjših posameznih površinah.
Tako glede kakovosti, natančnosti, časa izdelave in tudi cene izvedbe je ugodnejša strojna izdelava tlaka, kot pa ročna vgradnja.
Strojna izdelava betonskega tlaka se izvede s posebnim strojem, ki zmeša različen material in hkrati s pomočjo vgrajene črpalke transportira beton po posebnih ceveh do želenega prostora. Ker ima črpalka večjo moč, se beton lahko transportira tudi v višja nadstropja, kar je bilo pri ročni izvedbi precej naporno.
Betonski tlak je izdelan v kombinaciji cementa, vode, peska in morebitnih dodatkov. Izbira peska je precej pomembna za kakovosten tlak. Praviloma se uporablja naravno sejani pesek granulacije do 4 mm. V primeru uporabe nečiste in mlete separacije peska je uporaba cementa za polovico manjša kot je po predpisanih normativih, kar seveda ni pravilno. Odvisno od potrebe se v osnovno betonsko maso lahko doda plastifikatorje za izboljšanje obdelovalnosti, pospeševalce strjevanja, sredstva za zmanjšanje količine vode, zračne pore in druge dodatke, ki izboljšujejo lastnosti betona. Glede na sedanjo vse bolj hitro gradnjo se marsikdaj v betonsko mešanico doda dodatek za hitro sušenje betona, s pomočjo katerega je tlak suh že po 24-tih urah in s tem takoj pripravljen za polaganje talne obloge.
Da bo betonski tlak dosegel svojo pričakovano kakovostno raven, je pomembno ne samo ustrezno razmerje mešanice materialov, ampak tudi pravilna predhodna priprava in izdelava tlaka.
Pred izdelavo betonskega tlaka morajo biti vgrajeni vse vratni in okenski okvirji, vse vrste inštalacij in tudi izdelani ometi. Ravno tako morajo biti opravljena vsa pleskarska dela, razen zaključne faze. Pred vgradnjo mora biti prostor suh in čist. Betonska plošča mora biti v celotni debelini ustrezno suha in brez umazanije. Če je na betonski plošči vgrajen inštalacijski razvod, mora ta biti pritrjen na betonsko podlago in zalit z izravnalnim slojem, ki sega do vrha razvoda po celotni površini prostora. V času izdelave tlaka ne sme biti temperatura pod lediščem.
Na betonsko talno konstrukcijo najprej namestimo ustrezen izolacijski sloj. To je lahko stiropor, kateri je dober toplotni izolator, ali izolacija iz kamene volne, ki je boljša za zvočno izolacijo. Vsekakor bo ustrezna izbira izolacije vplivala na porabo ogrevalnega vira.
Betonski tlak v stanovanjskem prostoru je sicer sistem plavajočega poda. Namreč na nobenem mestu se ne dotika stene in je s tem onemogočen prenos zvoka v zgornjo ali spodnjo etažo. To se doseže s položitvijo dilatacijskega stiropornega traku debeline 1 cm po spodnjih robovih sten. Pomembno je, da se povsod prepreči kakršenkoli dotik estriha s steno, kar bi povzročilo prenos zvoka na druge gradbene elemente. Ob tem se upošteva tudi dodaten prostor za njegovo raztezanje.
Čez celoten izolacijski sloj namestimo PVC folijo, ki prepreči navlaženje izolacije z vlago iz estriha. Na takšno pripravljeno površino se vlije armirani tlak. Debelina položenega tlaka za stanovanjske prostore je ne glede na vrsto izolacije od 5 do 6 cm. To velja v primeru, če je tlak izdelan iz naravne separacije peska 0 do 4 mm in 45 do 50 kg cementa na en mešalec peska.
Sveže vgrajen tlak je potrebno zaščititi pred prepihom, zmrzaljo in soncem, saj se mora posušiti povsem naravno in neprisiljeno. Le v tem primeru bo pravilno pripravljen za polaganje parketa, keramike ali kamna. Betonski tlak se suši do 60 dni, oziroma za vsak centimeter tlaka od 10 do 15 dni. V primeru, da bo na tlaku položen parket ali laminat se mora ob normalnih pogojih sušiti od 45 do 60 dni. 20 do 30 dni pa bo dovolj časa za sušenje tlaka, če bo na njem keramična obloga.
V primeru neravnih tal, ali je na njej nameščenih veliko inštalacijskih vodov, bo namesto klasičnega betonskega tlaka, bistveno lažja in tudi kvalitetnejša izvedba s stirobetonskim tlakom. To je sicer sloj, sestavljen iz cementa, vode, stiropornih granul in dodatkov, ki izboljšujejo njegove lastnosti. Stiropor, ki se uporablja v obliki granul, daje materialu izjemno lahkost in dobro toplotno izolativnost, medtem ko cement zagotavlja trdnost in vzdržljivost. Ena izmed glavnih prednosti stirobetonskega tlaka je njegova nizka teža, ki je lažja od klasičnega betonskega tlaka. To omogoča lažje ravnanje in hitrejšo namestitev, prav tako pa zmanjšuje obremenitev konstrukcije, kar je še posebej pomembno pri prenovi ali nadgradnji stare stavbe. Pomembna lastnost je tudi ta, da se z njegovo lažjo težo prav nič ne izgubi na nosilnosti.
Cement, vodo in dodatke najprej zmešamo skupaj, nato pa v mešanico dodamo stiroporne granule. Pomembno je, da se granule enakomerno porazdelijo po celotni mešanici, da se doseže homogena masa. To dosežemo tako, da kroglice stiropora pred vmešavanjem v beton namočimo v poseben aditiv, s katerim tem kroglicam damo določeno specifično težo, zaradi katere ne izplavajo na površje in se enakomerno porazdelijo po vsej mešanici. Pripravljeno maso vlijemo na podlago in jo enakomerno razporedimo. Po potrebi lahko uporabimo nivelirno letvico, da dosežemo ravno površino.
Alternativa klasičnemu betonskemu tlaku je samorazlivni tlak, ki ima pomembno prednost v njegovem tekočem stanju, kar vpliva na to, da se mešanica sama razlije na ustrezno višino. S tem ni potrebnega naknadnega ravnanja mase in gladenja. Po drugi plati pa je cena samorazlivnega tlaka višja kot pri klasičnem betonskem.
Samorazlivni tlak je tovarniško izdelana mešanica cementa ali anhidrita (kalcijevega sulfata), finih agregatov, vode in dodatkov za izboljšanje pretočnosti (plastifikatorjev). Z razliko ob betonskega je takšen tlak precej tanjši. Njegova debelina je običajno med 3 in 10 mm, včasih več, a redko presega 20 mm. Tlak ima tudi nižjo gostoto v primerjavi s klasičnim betonskim. Sicer je dovolj trden za stanovanjske prostore, vendar ne dosega trdnosti betonskega tlaka. Njegovo sušenje je hitrejše kot pri betonskemu in običajno traja nekaj dni do enega tedna. Odvisno od debeline sloja in pogojev na gradbišču.
V primeru vgradnje tlakov na podstrešju, ali da nameravamo sanirati le tla v bivalnih prostorih, bo praktičnejša in hitrejša suhomontažna izvedba v primerjavi z mokrim načinom vgradnje tlaka. Montaža je preprosta in ne zahteva specializiranega orodja ali velikega števila delavcev. Teža suhomontažnega tlaka je bistveno manjša od betonskega in je s tem manjša obremenitev nosilne konstrukcije, kar je posebej pomembno pri obnovi stare stavbe. Tako kot ostale vrste tlakov je tudi suhomontažna izvedba ustrezna za vse vrste zaključnih talnih oblog.
Tako kot pri mokri izvedbi tlaka mora tudi pri suhomontažni biti podlaga čista in suha. V primeru vlage lahko namestimo parno zaporo. Najprej nasujemo izolacijske granule, s katerimi tudi izravnamo neravno podlago ali zakrijemo instalacije. Granule so lahko izdelane iz različnih materialov, kot je mešanica perlita, prevlečena z bitumensko prevleko, ekspandirani polistiren ali ekspandirana glina. Takšne granule tehtajo le od 1,45 do 6.6 kg na kvadratni meter pri debelini 1 cm sloja. Granule pričnemo stresati na tla pri steni, ki je najbolj oddaljena od vrat in nadaljujemo do izhoda. Debelina sloja nasutih granul je lahko že od 1 do 3 cm ali tudi do 15 cm. V primeru talnega gretja bo na primer moral biti debelejši sloj, da bodo granule prekrile cevi. Glede na debelino sloja izberemo ustrezno granulacijo takšnih granul.
Ko nasuto površino izravnamo z letvijo, namestimo sistem tankih izolacijskih plošč in na to podlago še suhomontažne plošče v enem ali dveh slojih. V primeru uporabe mavčnovlaknene ali OSB plošče bo zadostoval en sloj. Če bomo pa izbrali mavčnokartonske plošče, bosta potrebna dva sloja s sistemom namestitve z zamikom, da se povečata stabilnost in trdnost površine. Plošče pritrdimo z vijaki, lepilom ali posebnimi spoji, odvisno od vrste in proizvajalca plošč. Spoje med ploščami izravnamo s posebnimi trakovi in kiti, da se ustvari gladka površina. Po potrebi lahko spoje dodatno obdelamo s finim brusnim papirjem. Takoj po končani montaži takšnega tlaka lahko namestimo ustrezno zaključno talno oblogo. Pred namestitvijo končne obloge pa je priporočljivo uporabiti premaz za izravnavo in izboljšanje oprijema.
Suhomontažni tlak z uporabo mavčnokartonskih plošč je idealen za v spalnico, dnevno ali otroško sobo. V kuhinji in predvsem v kopalnici je priporočljiva uporaba vlago odpornih plošč, kot so cementno-vlaknene plošče, ki so bolj primerne za vlažne pogoje.

Zakaj izbrati epoksidni tlak?

S sedanjim sodobnim postopkom izdelave novih veziv proizvajalci ponujajo že celo vrsto visoko odpornih tlakov. Tako so na primer poznani industrijski tlaki s kvarc posipom, anhidritni tlaki, epoksidni tlaki, ipd. Ob odločitvi za omenjene tlake je potrebno upoštevati, da za njihovo boljšo kakovostjo stoji tudi višja cena. Kot takšni so namenjeni najbolj obremenjenim površinam, kot so v industrijskih objektih, delavnicah, parkiriščih in ostalih javnih površinah. Zlasti epoksidni tlaki pa se vse bolj uporabljajo tudi v stanovanjskih stavbah, predvsem v garažah, kleteh, hodnikih, kuhinjah, kopalnicah, ipd.
Na trgu je v ponudbi dokaj velika izbira visoko odpornih epoksidnih tlakov in premazov. Ob takšni izbiri se moramo zavedati, da za njihovo boljšo kakovostjo stoji tudi višja cena.
Epoksidni tlak je namenjen najbolj obremenjenim površinam. Vse bolj pogost je tudi v stanovanjskih prostorih, kjer so večje obremenitve tal. Primeren je za prostore, namenjenim za odprto bivanje oziroma izhodim na terase, saj tlak ne vpija vode, je brez stikov, ne zadržuje prahu in umazanije, hkrati pa je enostaven za čiščenje.
Če je tlak končna talna obloga v stanovanjskem prostoru, mora izpolnjevati tudi dekorativno vlogo. Epoksidni tlak vsekakor izpolnjuje takšno zahtevo. V primerjavi s klasičnim betonskim tlakom, epoksidni (predvsem premaz) ponuja neomejene možnosti izbire barvnih odtenkov. Poleg tega se lahko v epoksidni sloj vgrajuje različne barvne ali svetleče lističe, ki podajo končni površini tlaka njegov edinstven in za njega značilen videz. Izbira se lahko še različno strukturo zaključnega sloja, ki je lahko gladka ali hrapava. Sijaj zaključne površine pa je zopet lahko s steklastim videzom visokega sijaja, polmat ali mat brez sijaja.
Epoksidna smola z vsebovanimi dodatki je osnova epoksi premaza. V smolo je dodan kremenčev pesek, kalcijev ali barijev sulfat (agregat, polnila) in trdilec. Polimerno vezivo se ustvari zaradi reagiranja smole s trdilcem.
V zadnjem času se glede na vse večjo ekološko ozaveščenost in strmenju k bolj zdravemu bivanju vse bolj namesto klasičnih epoksi smol z organskimi topili uporabljajo vodotopne epoksi smole, ki so neškodljive okolju in uporabnikom.
Pri vgradnji epoksidnega tlaka je precej pomembna dobra priprava podlage. V večini primerov mora biti podlaga predhodno brezprašno peskana, brušena ali rezkana. Običajno je to betonska podlaga, lahko pa je tudi keramična, kamnita ali kovinska površina. Vsebnost vlage v betonski podlagi mora biti od treh do petih odstotkov. V kletnih ali pritličnih prostorih mora talna plošča imeti izvedeno kvalitetno hidroizolacijo. Ker je epoksidni tlak slabo paroprepusten, lahko sicer pride do odstopanja in luščenja tlaka. Ob uporabi epoksidnega tlaka pri adaptaciji stanovanjskih prostorov naj bomo pozorni predvsem na zadostno tlačno in površinsko natezno trdnost betonske podlage. Marsikdaj se zgodi, da v starejši stavbi slabo izveden betonski estrih ni primerna podlaga za nov epoksidni tlak. V tem primeru moramo predhodno utrditi podlago s penetriranjem niskoviskoznih smol ali z dodatno preplastitvijo visokopolimerizirane cementne malte.
Na ustrezno pripravljeno podlago se najprej nanese osnovni epoksidni sloj. Na njega pa se nanese en ali več dodatnih slojev, kar pa je odvisno od izbire tlaka. Na zaključni sloj se lahko nanese še zaščitni prozoren sloj.

Različne izvedbe tlakov

Zlasti od stopnje obremenitve, kateri bo epoksidni tlak izpostavljen med uporabo, je odvisna njegova ustrezna izbira. Ob tem moramo upoštevati tako mehanske kot toplotne obremenitve. V smislu mehanske obremenitve so mišljene stopnja obtežbe tlaka, gostota prometa, obrus tlaka in udarci trdih predmetov. Ekstremne temperature, toplotni šoki in izmenično zamrzovanje ter odtaljevanje so dejavniki toplotnih obremenitev.
Poleg tega naj za pravilno izbiro ustreznega tlaka upoštevajmo še dejavnike kot je na morebitna izpostavljenost tal UV žarkom in vdoru kapilarne vlage in kemični izpostavljenosti tal. Ko izberemo ustrezen epoksidni tlak, določimo njegov barvni odtenek, morebitni vzorec bodočega tlaka in končni izgled površine, ki je torej lahko v mat, polmat ali sijaj videzu.
Odvisno od debeline nanosa je poznanih več vrst epoksidnih tlakov. To je lahko impregnacija, zaščitni premaz, samorazlivni tlak, tlak maltnega tipa in epoksidni tlak.
Epoksidni premaz je sestavljen iz epoksidne smole, trdilca in polnil. Poleg tega vsebuje še vrsto dodatkov kot so pospeševalci in zavlačevalci vezanja, dodatki za doseganje primerne razlivnosti, viskoznosti, itd. Takšen premaz izboljša mehansko odpornost betonske površine, poveča kemijsko odpornost, predvsem pa je dekorativno lepega videza in brezprašen. Na betonski površini premaz ustvari tanek film v debelini od 100 do 500 mikronov.
Epoksidna impregnacija je primerna za izboljšanje kakovosti betonske površine. V pore betonskih površin se penetrirajo čiste nizkoviskozne smole, kjer se strjujejo in s tem izboljšajo mehanske lastnosti površinske plasti. Na betonski površini s primerno kapilarno poroznostjo ali na tanki lasasti razpokani površini je najbolj učinkovita uporaba takšne impregnacije.
Samorazlivni epoksidni tlak se uporablja zlasti v industrijskih objektih, kjer so tlaki mehansko in kemično precej bolj obremenjeni. Debelina takšnega tlaka je od 1,5 do 5 mm. Poleg pigmentov se za polnilo uporabljajo zlasti finozrnati kremenčevi peski in kalcijevi ali barijevi sulfati.
Epoksidni tlak je primeren tudi za tlak v domači garaži, na parkirišču, v skladišču ali mehanični delavnici. Na takšnih površinah je vgrajen v debelini od 1,5 do 3 mm. Samorazlivni epoksi tlak z dodanimi barvnimi lističi v isti debelini je primeren za v prostor s srednje močno mehansko obremenitvijo in preplastitvijo betonskega tlaka.
Epoksi tlak maltnega tipa se uporablja za tla, ki so obremenjena s težkimi vozili, kot so na primer težji viličarji s trdimi kolesi. Za polnila takšnega tlaka se uporabljajo kremenčevi peski z večjo zrnavostjo, lahko tudi bazalt, aluminijev oksid ali silikonkarbid, ki so visoko abrazijsko odporni materiali. Debelina maltnega epoksidnega tlaka je od 3 do 6 mm.
Različne vrste podlag in stopnje njihove dotrajanosti marsikdaj zahtevajo izbiro epoksidnega tlaka z različno kombinacijo materialov oziroma vrst smol in polnil. V primeru zapolnitve razpok v betonski podlagi ali zahtevi po visoki elastičnosti zaključnega tlaka je tako npr. primerna uporaba kombinacije epoksi in poliuretanskih materialov.

pripravil: M.A.

Najbolj brano