Ustvarimo dom pod streho
Podstrešje skriva ogromen potencial za sodoben in udoben dom. Toda le, če ga načrtujemo premišljeno. Odkrijmo, kako s pravilno izolacijo, osvetlitvijo in suhomontažno izvedbo ustvariti energetsko varčno in bivalno prijetno mansardo.
Z bivalnimi prostori pod poševno streho neizkoriščeno podstrešje spremenimo v prijeten dom. Prednost takšne investicije je, da za relativno nizke stroške v primerjavi z novogradnjo pridobimo dodatne kvadratne metre, poleg tega pa je vselitev praviloma hitrejša. Urejena mansarda ima poseben čar zaradi značilnih poševnin ostrešja, ki prostoru dajejo unikatnost. Seveda pa mora biti načrtovanje in izvedba mansarde skrbno premišljena, saj nepravilnosti pri gradnji lahko vodijo v nevšečnosti, kot so toplotne izgube, težave z vlago ali neudobje v prostoru.
Načrtovanje mansarde
Tako kot pri novogradnji je tudi pri preureditvi podstrehe ključno načrtovanje. Arhitekturni načrt mansarde vključuje razporeditev prostorov, umestitev stopnišča, oken, inštalacij ter morebitnih konstrukcijskih posegov. Strokovno pripravljen načrt upošteva omejitve in prednosti obstoječe hiše: višino kolenčnega zidu, naklon strehe, razpored in dimenzije špirovcev, položaj dimnika ipd. Priporočljivo je, da se pred začetkom del posvetujemo s pooblaščenim projektantom in na pristojni občini preverimo, ali je potrebno dovoljenje za spremembo namembnosti. Če gre zgolj za notranjo preureditev brez spremembe konstrukcije ali volumna stavbe, dovoljenje morda ne bo potrebno. Pregled obstoječega stanja je naslednji nujen korak. Še pred izdelavo načrta je potrebno temeljito pregledati ostrešje in streho: v kakšnem stanju so strešna kritina, morebitna sekundarna kritina (podložna folija) in leseni deli konstrukcije? Ali kje zamaka, so vidne sledi preteklega zamakanja, je opažena vlaga ali škoda od lesnih škodljivcev? Bivalna mansarda naj bo čimbolj prilagojena obstoječi zasnovi hiše. Priporočljivo je, da so novi prostori v mansardi pozicionirani glede na spodnje nadstropje tako, da olajšamo napeljavo inštalacij in izboljšamo funkcionalnost. Na primer: če je mogoče, umestimo kopalnico v mansardi neposredno nad kopalnico ali kuhinjo spodaj. S tem bo lažje povezati vodovodne cevi in kanalizacijo vertikalno navzdol, prav tako pa bomo lahko obdržali skupen ventilacijski jašek za odvod vlage. Tudi kuhinjo v mansardi je smiselno imeti nad spodnjo kuhinjo ali v bližini vodovodnih in odtočnih vodov. Težji elementi, kot je kad ali masivna peč, naj bodo umeščeni tam, kjer pod njimi v spodnji etaži poteka nosilna stena. Pri razporeditvi upoštevajmo višino poševnin. Prostori, kjer se veliko stoji in giblje, potrebujejo dovolj stojne višine. Tipično se osrednji, višji del mansarde nameni za dnevni prostor, jedilnico in kuhinjo v odprtem tlorisu, medtem ko lahko nižje dele pod poševno streho izkoristimo za shranjevanje ali pohištvo po meri. Na mestih, kjer je kolenčni zid (vertikalna stena do pričetka poševnine) visok le 50 do 100 cm, se lahko vgradijo nizke omarice, predali, police ali vgradne omare po meri. Tako izkoristimo prostor, ki bi sicer ostal neuporabljen, in se izognemo mrtvim kotom. Obenem nas takšna rešitev obvaruje pred udarcem glave ob nizek strop, saj je dostop tja načrtno omejen na shranjevanje. Za povečanje občutka prostornosti arhitekti pogosto svetujejo odprt strop do slemena. Če statika dopušča, lahko odstranimo del stropa (med špirovci) in tako mansardo odpremo vse do vrha strehe, s čimer pridobimo na višini in volumnu prostora. Prostor z odprtim slemenom deluje bolj zračen in svetel, posebej če tam vgradimo tudi strešno okno ali pustimo vidne dele ostrešja kot estetski element. Da mansarda ne deluje utesnjeno, je pametno ohraniti čim bolj odprt tloris. Pretirane predelne stene zmanjšajo občutek prostornosti in omejijo prehajanje svetlobe. Če je le mogoče, naj bo vsaj osrednji dnevni del mansarde enoten prostor, morda povezan s kuhinjo in jedilnico. Spalnice in kopalnica so ločene zaradi intime, a tudi te naj ne bodo čisto majhne in klavstrofobične. Svetli barvni odtenki na stenah in pohištvu odražajo svetlobo in prostor vizualno povečajo.
Podstrešna toplotna izolacija
Največja težava slabo urejenih mansard so nihanja temperatur – poleti prevroče, pozimi mrzlo. Srce vsakega udobnega podstrešnega stanovanja je torej pravilna in zadostna toplotna izolacija strehe in drugih mejnih konstrukcij. Toplotna izolacija mora biti urejena tako, da zmanjšamo toplotne izgube pozimi in pregrevanje poleti, ob enem pa preprečimo nastanek kondenzacije in vlage znotraj konstrukcije. Po gradbenih predpisih (PURES) je zahtevana toplotna prehodnost za poševno streho nad ogrevanim prostorom največ U = 0,20 W/m²K, kar pomeni približno 20 cm dobre izolacije (če vzamemo mineralno volno λ ~0,035 W/mK). To je sicer minimalna zahteva. V praksi se danes priporoča debelejša izolacija, okoli 30 cm ali celo več, da dosežemo U okrog 0,15 W/m²K ali manj. Pri pasivnih oziroma skoraj nič-energijskih hišah se vgrajuje 40 cm in več izolacije, s čimer se toplotna prehodnost strehe približa 0,1 W/m²K. Skratka, pri izolaciji mansarde ne gre varčevati. Vsak dodatni centimeter bo prispeval k boljšemu bivalnemu ugodju in nižjim stroškom ogrevanja in hlajenja. Običajna izvedba izolacije strehe je večslojna. Ker so špirovci praviloma visoki le 14 do 20 cm, se med njih vgradi prvi sloj izolacije, dodatni sloj pa pod špirovci na notranji strani. S tem dosežemo potrebno skupno debelino in hkrati prekrijemo lesene špirovce, ki bi sicer delovali kot toplotni mostovi. Na primer med špirovce namestimo 15 cm izolacijske volne, nato pod špirovce še 10 cm. Na ta način bo lesena konstrukcija ostrešja v celoti na topli strani in ne bo prehajala skozi celotno izolacijo, s čimer eliminiramo linearne toplotne mostove na špirovcih. Če je višina prostora zelo omejena in nas skrbi, da nam bo dodatnih 10 do 15 cm izolacije z notranje strani preveč znižalo strop, obstajajo rešitve z uporabo izolacij z boljšo izolativnostjo (λ~0,02 W/mK) ali posebnih reflektivnih izolacij. Na trgu so t. i. termo-reflektivne folije z več plastmi, ki v nekaj centimetrih debeline lahko nadomestijo več centimetrov klasične izolacije. Vendar moramo vedeti, da te dosežejo deklarirane učinke le ob pravilni vgradnji (z zračnimi rešetkami med folijami ipd.), njihova učinkovitost pa je predvsem v zmanjševanju sevalnega prenosa toplote. Klasične izolacijske materiale le dopolnjujejo, ne morejo pa v celoti nadomestiti potrebne debeline pri toplotni zaščiti mansarde. Druga možnost, kadar ne želimo izgubljati notranje višine, je izolacija nad špirovci. To pomeni, da posebne izolacijske plošče PIR, EPS ali lesnovlaknene plošče položimo na vrhu ostrešja, kar pa zahteva odstranitev (dvig) strešne kritine. Izolacija nad špirovci je investicijsko zahtevnejša, vendar lahko izjemno izboljša toplotno zaščito in odpravi toplotne mostove špirovcev. V praksi se včasih kombinira, da je del izolacije med in del nad špirovci, kar je optimalno, če se streha že hkrati prenavlja. Kadar pa ostrešja ne bomo odkrivali, ostane notranja izolacija edina možnost. V tem primeru pač sprejmemo nekoliko manjšo višino prostora. Na zunanji strani izolacijskega sloja je danes standard, da je pod strešniki nameščena sekundarna kritina oziroma parapropustna vodotesna folija, ki je položena čez špirovce. Ta folija služi kot rezervna kritina. Če denimo veter odkrhne kakšno opeko ali pri močnih nalivih z vetrom pride voda pod kritino, folija prepreči, da bi voda takoj prodrla v izolacijo in naprej v mansardo. Poleg tega takšna folija deluje kot vetrna zapora, kar pomeni, da preprečuje hladnemu zraku prosto pihanje skozi izolacijski sloj. Veter namreč lahko močno zniža efektivnost izolacije. Sekundarna kritina mora biti pravilno nameščena, nepoškodovana in vodotesno prekrivana na stikih. Če je obstoječa streha nima, jo naj vgradimo od zunaj ob prenovi strehe, ali pri notranjem izoliranju improvizirano dodamo parapropustno folijo z notranje strani med špirovce. Slednje je izvedbeno zahtevno in ni tako učinkovito kot klasična vgradnja folije preko špirovcev. Med kritino oziroma deskanjem pod kritino in izolacijo mora biti predviden zračni kanal, ki omogoča odvajanje morebitne kondenzirane vlage in prezračevanje konstrukcije. Na špirovce nad folijo se pritrdijo vzdolžne letve, čeznje pa prečne letve, kamor se pritrdi kritina. Tako zrak lahko vstopa pri napušču in izstopa pri slemenu (ali skozi strešne zračnike), ter odnaša s seboj odvečno vlago. Če ni prezračevalnega sloja, se vodna para lahko nabira na hladni podlagi in moči izolacijo ter les. Posledice so plesen, trohnenje lesa in zmanjšanje izolativnosti. Z notranje, tople strani izolacijo ogroža vodna para, ki nastaja v bivalnih prostorih. Topel zrak nosi veliko vlage, ki se ob ohladitvi izloča kot kondenzat. Da ta vlaga ne preide v izolacijo ali les, moramo na notranjo stran vgraditi parno oviro oziroma parno zaporo. To je praviloma posebna PE folija (debelejša in z ojačitvami), ki ne prepušča vodne pare. Pri novogradnjah se uporabljajo tudi parne ovire z variabilno difuzijsko upornostjo, ki pozimi zapirajo prehod vlage, poleti pa nekoliko “odprejo” difuzijo in omogočajo sušenje. Izbira ustrezne folije je sicer odvisna od sestave strehe. Projektant v energetski zasnovi določi, kaj je potrebno (parna zapora ali ovira) glede na debelino in vrsto izolacije ter ostalih slojev. Ključno pa je ne glede na tip folije, da je vgrajena neprekinjeno in zrakotesno. To pomeni, da se vse preklade folije prelepijo s primernimi lepilnimi trakovi, robovi na stenah in tleh zatesnijo (z lepilom ali tesnilnimi trakovi), okoli oken, cevi, električnih doz in drugih prebojev pa se uporabi posebne manšete ali lepilne trakove, ki zagotovijo zrakotesnost. Natančnost pri lepljenju folije je izrednega pomena, zato naj to delo izvajajo le izkušeni mojstri. Klasična in najpogostejša izbira izolacije je še vedno steklena ali kamena volna. Prednosti so negorljivost, nizka teža, dokaj enostavna vgradnja in dobra toplotna prevodnost (λ ~0,035 W/mK ali bolje). Vlaknaste izolacije se lepo prilegajo neravninam v strehi in zapolnijo prostor med špirovci. Imajo pa tudi slabosti z relativno nizko gostoto in toplotno akumulacijo. Toplotna stabilnost mansarde ni odvisna samo od izolativnosti (U-vrednosti), temveč tudi od sposobnosti materialov, da toploto zadržujejo (akumulirajo) in s časovnim zamikom prepuščajo na notranjo stran. Lahek izolacijski material z malo akumulacije se hitro ogreje in hitro ohladi. Kar pomeni, da se mansarda s takšno izolacijo pod vplivom sonca hitro segreje, ponoči pa hitro ohladi, ker ni mase, ki bi toploto zadrževala. Nasprotno imajo naravni izolacijski materiali na osnovi lesa precej večjo prostorninsko maso in specifično toploto. Lesnovlaknene plošče in celulozna izolacija sta tipičen primer kombinacije, ki daje boljšo poletno zaščito mansarde. Lesne vlaknenke so goste (lahko 50–250 kg/m³), zato sicer malenkost slabše izolirajo, vendar dodajo maso, ki upočasni prehod toplote. Celuloza (iz recikliranega papirja) se vpihuje med špirovce in po vgradnji ustvari kompaktno polnilo, ki prav tako ima večjo gostoto kot steklena volna. Posledica je občutno daljši fazi zamik prehoda toplote. To je sicer čas, ki ga potrebuje toplota, da preide od zunaj skozi konstrukcijo v notranjost. Daljši kot je ta zamik, manjše je nihanje temperature v mansardi glede na zunanje temperature. Idealno je, da je fazni zamik okrog 8 do 12 ur ali več, kar pomeni, da dnevna vročina prodre v notranjost šele, ko se zunaj že ohlaja. Z dobro izbiro materialov to ni nedosegljivo. Na primer kombinacija 6 cm lesnovlaknene plošče in 19 cm vpihane celuloze je pri skupno 25 cm izolacije dosegla fazni zamik okoli 12 ur. Če lahko vgradimo 30 cm ali več celuloze, bodo pozitivne učinke z manj vročine poleti in bolj enakomerno temperaturo občutili celo v nadstropju pod mansardo. Investitorji, ki želijo kar najboljšo energetsko učinkovitost in poletno ugodje, se zato pogosto odločijo za kombinacijo naravnih in mineralnih materialov, oziroma za povečanje izolacije nad minimalnimi zahtevami.
Izvedba s suhomontažo
V podstrešnih prostorih je zaradi obtežitve in praktičnosti najprimernejša suhomontažna gradnja, torej gradnja z mavčno-kartonskimi ploščami na podkonstrukciji. Prednosti so hitra izvedba, čista gradnja (manj maltanja in mokrih procesov), manjša teža (kar razbremeni strop) in enostavna prilagodljivost inštalacijam. Spuščene stropove, obloge poševnin in predelne stene je mogoče postaviti razmeroma hitro, brez dolgega sušenja. Osnova suhomontažne gradnje je ogrodje iz lahkih profilov, na katere pritrdimo mavčne plošče. V mansardi se običajno uporabljajo kovinski C-profilni sistemi iz tankostenskega pocinkanega jekla. Za oblaganje stropa so to CD profili (stropni profili 60/27) v kombinaciji z UD profili (robni profili ob zidovih), za predelne stene pa pokončni CW profili, ki se vpnejo v talne in stropne UW profile. Stropni profili so nosilci, ki jih pritrdimo neposredno na špirovce ali s pomočjo obešal, kar je še bolje. Obešala omogočajo, da profile poravnamo v ravnino in tudi nekoliko spustimo strop, če želimo. Kovinsko podkonstrukcijo lahko zmontiramo zelo natančno in poljubno oddaljeno od ostrešja. Na ta način v vmesni prostor damo dodatno izolacijo, skrijemo instalacije (kable, cevi) in dosežemo ravno površino, neodvisno od neravnosti starega ostrešja. Profili se običajno nameščajo na medsebojno razdaljo 40 cm (maksimalno 50 cm), da bo razpon med nosilci mavčnih plošč majhen in plošče se ne bodo udirale oziroma pokale na stikih. Na mestih, kjer bodo stiki plošč, mora vedno biti profil (podlaga za vijačenje). Preden zapremo konstrukcijo s ploščami, vgradimo izolacijo in izvedemo instalacije. Električne kable za luči, vtičnice in stikala napeljemo po notranji strani parne zapore, običajno kar v profilu, saj ima odprtine za vleko kablov. Na mesta, kjer bodo vtičnice in stikala, pritrdimo dozne škatle na profil. Če imamo predelne stene, predvidimo prehode za cevi in kable skozi profile. Če mansarda vključuje kopalnico, vodovod lahko poteka v steni. Odtočne cevi so večje (fi 50 ali 100 mm) in jih skrijemo v debelejših stenah. Tudi cevi za radiatorsko ogrevanje lahko napeljemo znotraj predelne stene ali v posebej narejenem kanalu. Ko so inštalacije na mestu, preverimo še enkrat parno zaporo. Če smo kje predrli folijo, moramo te preboje zatesniti. Včasih je bolje, da parno zaporo položimo šele po razpeljanju inštalacij. Tako je folija res zadnji neprekinjen sloj pred ploščami. Sledi oblaganje z mavčno-kartonskimi (suho-montažnimi) ploščami. Gre za standardne “knauf” plošče, ki imajo jedro iz negorljivega mavca in obloge iz kartona. Najpogostejša debelina je 12,5 mm, obstajajo pa tudi tanjše (6 ali 9 mm za dvojno krivljenje ali obloge) in debelejše (15 ali 18 mm za posebne namene). Vrsta plošče je odvisna od prostora. Običajno za bivalne prostore zadostuje standardna (siva) mavčna plošča, v kopalnici in drugih vlažnih prostorih moramo uporabiti vlagoodporne plošče (zelene barve), ki so impregnirane proti vpijanju vlage. Priporočilo stroke je, da strope in poševne dele obloge v mansardi izvedemo s požarno odpornimi ploščami (rdeče barve). Te vsebujejo steklena vlakna v mavcu in ob gorenju dlje časa zdržijo, preden se predrejo. Razlika v ceni med navadno in požarno ploščo je majhna, v zameno pa dobimo več dragocenega časa v primeru požara, preden bi se ognjeni zublji prebili skozi oblogo do izolacije in ostrešja. Požarno zaščito F30 (30 minut) dosežemo že z eno plastjo 15 mm požarne plošče, za F60 (uro) pa običajno z dvoslojno oblogo. Če bomo na steno obešali težke omare, razmislimo o uporabi plošč s povečano nosilnostjo, kot so mavčno-vlaknene plošče ali posebne ojačane plošče. Te zdržijo višje obremenitve z navadnimi vložki, medtem ko v običajno mavčno ploščo težjega bremena ne moremo fiksirati brez posebnih vložkov. Plošče pritrjujemo na profile s posebnimi vijaki za mavčne plošče. Vijake vijačimo, da rahlo ugreznejo ploskev plošče, razmak med vijaki pa naj bo približno 17 cm vzdolž robov plošče, na sredini plošče pa do 25 cm. Vijak ne sme predreti kartona, saj karton nosi ploščo. Plošče polagamo pravokotno na potek profilov. Torej, če imamo profile vertikalno, damo ploščo horizontalno, in obratno. Vsi stiki plošč naj bodo zamaknjeni. Tovarniški robovi plošč so prirezani (tanjšani) za lažje bandažiranje. Prerezana plošča bo imela oster rob, ki ga obrusimo pod kotom 45°, da dobimo majhno poglobitev za polnilo. Pri notranjih in zunanjih vogalih pustimo nekaj mm reže, ki jo bomo kasneje zapolnili s kitom in ustrezno kotno letvico ali trakom. Ko so vse površine obložene z mavčnimi ploščami, pride na vrsto fugiranje oziroma bandažiranje stikov. To je precej pomemben korak, saj od njega je odvisno, ali bodo stiki kasneje razpokali ali ostali nevidni. Uporabimo namensko izravnalno maso za stike (mavčno ali polimerno), ki jo vnesemo v rege med ploščami, v svež material pa vtisnemo armirni trak (samolepilna mrežica). Pri prvem nanosu mase vtisnemo trak v spoj in zapolnimo poglobitev med robovi plošč. Ko se masa posuši, nanesemo še en ali dva nanosa čez, vsakič širše, da poravnamo površino z okolico. Z isto maso hkrati kitamo tudi glave vijakov. Notranje kote (stik dveh sten) ojačamo s papirnatim trakom, ki prepreči pokanje. Kar velja še posebej, če so stiki med različnimi materiali. Zunanje kote zaščitimo z aluminijastimi ali PVC kotnimi letvami, ki jih vgradimo pod tanko plastjo izravnalne mase. Te dajejo mehansko odpornost vogalu in popolno ravnino. Celotno površino, še posebej pa fuge, nadalje premažemo s tankim slojem izravnalne, da prekrijemo vse prehode. Ko se vse dobro osuši, sledi brušenje z brusnim papirjem (granulacija 180 do 240) do popolne gladkosti. Pri brušenju uporabljamo zaščitno masko, saj je mavčni prah fin in v velikih količinah. Končni rezultat so gladne, ravne stene in stropi, pripravljeni na slikopleskarska dela. Sestava suhomontažne predelne stene je podobna kot prej opisano. Torej najprej pritrdimo UW profil (U kanal) in vanj vstavimo pokončne CW profile na razdalji 40 do 60 cm. Profile dimenzioniramo glede na želeno debelino stene (npr. 50 mm, 75 mm, 100 mm). Vmesni prostor zapolnimo z izolacijo. Steno obojestransko obložimo z mavčnimi ploščami, in sicer po eno ali dve na vsaki strani stene, odvisno od zahtev. Spoje plošč zamaknemo, da niso na isti višini na obeh straneh, kar poveča trdnost. Tako izdelana stena je suha, ravna in pogosto že naslednji dan pripravljena za kitanje. Če bomo montirali vratno krilo, polico ipd, lahko za boljšo trdnost na določenih mestih v profil vstavimo leseno okrepitev. Vse predelne stene, še posebej tiste, ki ločujejo mansardo od preostale hiše ali ločene enote, morajo biti dobro akustično izolirane. Kar pomeni, da je povsod vstavljena izolacijska volna, po možnosti pa tudi dvojna obloga plošč. Suhomontažna gradnja mansarde nam omogoča tudi, da določen kos pohištva izdelamo celo kot gradbeni element. Na primer predelno steno lahko podaljšamo v knauf polico ali nišo za knjige, v kopalnici lahko uporabimo konstrukcijske cementne ali vodoodporne plošče za izgradnjo tuš police ali obzidavo WC kotlička, ki hkrati tvori polico. Te rešitve so elegantne in prilagojene prostoru. Dodatne niše v debelini sten so dobrodošle za shranjevanje, dekorativne osvetlitve ipd. Mansardo lahko popestrimo tudi z oblikovanimi mavčnimi elementi, kot so spuščen strop z LED osvetlitvijo, dekorativni tramovi ali oboki. Kljub vsemu temu, pa se naj pri majhnih mansardnih prostorih raje osredotočimo na funkcionalnost, saj nam vsak takšen “okras” lahko dodatno zmanjša prostor. V primeru majhnih prostorov naj razmišljamo o npr. drsnih vratih namesto krilnih, ki lahko drsijo po zunanji strani stene ali še bolje, da se skrijejo v steno (kasete). S slednjim pridobimo kar nekaj uporabnega prostora, ki bi ga sicer zasedal radij odpiranja vrat. Kadar urejamo mansardo, ne pozabimo predvideti tudi dostopa do neizkoriščenega dela podstrešja, če ta ostane. V slovenskih hišah je včasih del pod vrhom ostrešja še vedno nedostopen in prazen. Na primer, če mansarda ni čisto do slemena odprta, ali če so ob strani nizki prostori, ki niso dostopni. Tudi ti deli naj bodo dostopni z vsaj kakšnimi vrati ali loputami. Na ta način lahko vgradimo mala vratca v knauf steni, ki vodijo v “pohodno” kolenčno shrambo. Vrh slemena, če je ločen s pregrado, pa naj ima dostop z izvlečnimi podstrešnimi stopnicami. Takšne stopnice nam omogočajo občasni dostop do malega prostora nad mansardo, ki lahko služi za pregled ostrešja, shranjevanje sezonskih stvari ipd.. Loputa teh stopnic mora biti dobro izolirana in po možnosti zatesnjena, da ne prihaja do kondenzacije na hladnem podstrešju ali vstopa mrzlega zraka. Obstajajo tudi podstrešne stopnice s protipožarno odpornostjo in za nizkoenergijske hiše. Investicija v te ni velika, prinaša pa dodatno varnost. Suhomontažno mansardo gradimo torej kot “hišo znotraj hiše”. Izoliramo ovoje, naredimo notranje predelne stene, vse obložimo z mavčnimi ploščami in tako v nekaj tednih preobrazimo surovo podstreho v oblikovane in uporabne prostore. Paziti moramo na detajle izvedbe, saj je od njih odvisna trajnost: pravilen stik oblog z okni, parna zapora brez prekinitev in dovolj dilatacij okrog lesenih elementov. Pred zaprtjem vsake konstrukcije naj odgovorni vodja del pregleda, ali je vse v redu. Po zaprtju se namreč težko popravlja napake brez ponovnega razdiranja.
pripravil: M.A.
