Elektrika v hiši
Večina laičnih lastnikov hiš o električni inštalaciji ve le to, da ta obstaja. Kaj dosti več pa že ne. Vse je lepo in prav, dokler se na enem izmed gradnikov inštalacije ne pojavi prva napaka. Če smo lastnik hiše, potem dobro vemo, da moramo marsikdaj še pred prihodom mojstra sami ukrepati. Za to pa je vsekakor potrebno vsaj osnovno znanje o tej inštalaciji.
Z našim neznanjem prepuščamo kvaliteto izvedbe nove ali popravilo stare elektroinštalacije le svojemu izbranemu mojstru. Kakovostna izvedba takšne inštalacije pa je za praktično, udobno in ekonomično bivanje ključnega pomena. V sedanjem sodobnem stanovanjskem objektu je vgrajena številna elektronska oprema, računalniški sistemi in inteligentne inštalacije. Na področju izvedbe in predvsem materialov elektroinštalacij se že kar nekaj zadnjih let vseskozi dogajajo spremembe v luči vse bolj kompleksnih (pol)izdelkov, modularnosti, digitalizacije, kompleksnih in celovitih rešitev. Uporabniški sistemi, ki delujejo na električni vir energije, so vse bolj učinkovitejši, hkrati pa vse bolj zahtevni za projektiranje, izvedbo, uporabo in vzdrževanje. Vendar kljub temu se nekatera elektroinštalacijska opravila niso bistveno spremenila že desetletja kot je na primer dolbljenje sten, polaganje vodnikov pri betonažah ali polaganje valjanca.
Dobro je vedeti
Že v projektni dokumentaciji oziroma projektu električnih inštalacij mora biti natančno izrisana vsa električna inštalacija v hiši. Projektant mora predvideti na primer vsa mesta razsvetljave, kakšna naj bo razsvetljava, po katerem mestu bo tekel energetski razvod, kje bo priključna omarica, na katerem mestu bo razdelilnik, kakšne bodo telekomunikacijske inštalacije, itd. Ne samo pri novogradnji, ampak tudi pri adaptaciji hiše je načrtovanje elektroinštalacije ključnega pomena, da bo le-ta pozneje delovala glede na naše želje, pravilno in predvsem varno. Med drugim je načrt elektroinštalacije pomemben tudi zato, da bomo lahko pozneje kadarkoli brez večjih problemov nadgrajevali ali prenavljali inštalacijo. Po predpisu mora biti glavna priključna omarica vgrajena na dostopnem mestu fasade objekta, lahko tudi na betonskem opornem zidu. Višina spodnjega dela omarice mora biti od 80 do 100 cm od tal ter zgornjega roba za odčitavo merilne naprave z razdaljo ne več kot 200 cm od tal. Za uvod kablov v priključno omarico morajo biti uporabljene najmanj dve Stigmaflex cevi premera 110 mm, izjemoma tudi s premerom 90 mm. V omarici so nameščeni števec električne energije, glavne varovalke, naprava za zaščito pred previsoko napetostjo, prenapetostna zaščita in stikalna ura. V to omarico sami nimamo dostopa in je zaklenjena s ključem, ki ga ima elektrodistribucijsko podjetje. Moč in s tem poraba električnega toka je določena z nazivnim tokom varovalk ali tarifnega odklopnika, ki omejuje odvzem moči iz javnega omrežja. Sama obračunska moč in z njo priključnina je torej končni mesečni strošek za električno energijo. Ob izbiri moči toka, ki ga nadzorujejo glavne varovalke, moramo vedeti kolikšno moč bodo potrebovali električni priključki, saj je nam nesmiselno vgrajevati močnejše varovalke z večjim pretokom električne energije kot jo potrebujejo naši priključki. Preslabotne varovalke bodo povzročale izpade električnega toka, premočne varovalke pa bodo po nepotrebnem porabljale več električne energije, kar se nam bo poznalo z višjim zneskom na mesečni položnici porabe električne energije. Za manjše gospodinjske aparate in razsvetljavo zadostujejo že glavne varovalke z nazivno vrednostjo 1 x 16 A. Vendar uporabljali bomo verjetno tudi pralni in sušilni stroj, morda tudi električno pečico in klimatsko napravo, za kar pa bodo zadostovale varovalke 1 x 25 A s 6 kW priključne moči ali 1 x 35 A. Če bomo uporabljali še električno ogrevalno toplotno črpalko, pa bodo potrebne varovalke 3 x 20 A s trifaznim priključkom 14 kW priključne moči. Na višino zneska položnice električne energije poleg ustreznih glavnih varovalk vpliva še pravilna izbira števca. Izbiramo lahko med enotarifnim in dvotarifnim števcem. Enotarifni števec nam bo porabo električne energije ves čas obračunaval po enaki oziroma srednji ceni. Dvotarifni pa jo bo obračunaval po višji tarifi, ki velja v delavnikih od 6. do 22. ure, in po nižji tarifi, ki velja v nočnem času ter med vikendi in prazniki. Enotarifno obračunavanje nam bo bolj ekonomično v primeru, če bomo vsaj 65% celotne porabljene električne energije porabili v času višje tarife. Poleg glavne zunanje električne omarice so druga pomembna točka hišnega električnega razvoda notranje razdelilne omarice. Običajno so notranje omarice vgrajene v vsaki etaži hiše posebej. Sicer pa je število in lega omaric natančno določena že v projektantskem načrtu. Glede mesta namestitve omaric je najbolje, če so te približno v središču hiše, tako, da je dolžina razvoda do vseh uporabnikov kar se da enaka. Vsi električni kabli se stekajo v notranjo razdelilno omarico, ki je nekakšno vozlišče vseh električnih inštalacij v hiši.. V njej se glavni tokokrog deli na več manjših. Vsaka varovalka, ki je nameščena v omarici, varuje svoj manjši tokokrog in več ko je tokokrogov, bolj natančno je varovanje. Priporočljivo je, da ima vsak večji električni porabnik v hiši svoj tokokrog in varovalko. S tem je mnogo boljši nadzor nad električnimi gospodinjskimi porabniki in je omogočena možnost izključitve električne energije samo za posamezen del hiše. Da bo omogočen nadzor nad delovanjem elektroinštalacije in enostavno njeno vzdrževanje, predvsem pa da bo inštalacija dovolj varno delovala, mora biti v električni razdelilni omarici biti nameščeno glavno stikalo, prenapetostna zaščita in zaščitno diferenčno stikalo (FID). Glede na posamezne preseke kablov in moči porabnikov energije so za omenjenimi elementi vgrajene posamezne samodejne varovalke. Glavno stikalo nam omogoča enostaven in hiter izklop celotne elektroinštalacije v primeru hudega neurja s strelami ali ob različnih vzdrževalnih elektro posegih. Naloga FID stikala je varovanje uporabnikov pri posrednem in neposrednem dotiku delov pod napetostjo in požarom.. V primeru pojava odstopanja tokov, oziroma, če je napetost večja kot je naznačeni diferenčni tok, FID stikalo izklopi vse naprave od napajanja. Vgradnja takšnega stikala je obvezna ne samo pri inštalacijah v vlažnih prostorih, ampak tudi pri novih inštalacijah. Za dovolj varno upravljanje električnih porabnikov je pomembno kakšna in kje so vgrajena FID stikala. Eno stikalo je potrebno vgraditi za kopalnico, enega ali dva (odvisno od velikosti enote) 30 mA za ostale prostore, ter še skupno stikalo 300 mA na dovodne zbiralnike. Na ta način bo zagotovljeno varovanje pred udarom električnega toka kot tudi pred požarom zaradi napake na električni napeljavi. V primeru udara strele in posledične prevelike napetosti v omrežju vgrajena prenapetostna zaščitna naprava omeji previsoke vrednosti napetosti, s tem pa prepreči poškodbo inštalacije, priključenih naprav in tudi nas uporabnikov. Pri dražjih in občutljivejših elektronskih napravah kot so računalniki, modemi ali serverji, je priporočljivo, da dodatne prenapetostne zaščite namestimo še neposredno pred naprave, med vtičnice in vtikače. Zaradi občutljivih elektronskih komponent v takšnih napravah lahko že 100 V previsoka napetost njih poškoduje ali pa signalna naprava dobi napačne informacije. Sicer ima večina elektronskih naprav vgrajene zaščite do največ nekaj 1000 V, kar pa je v primeru tudi oddaljenega udara strele popolnoma premalo. Takšne zaščite tudi ne obvarujejo pred požarom, kot sicer pred tem obvarujejo prenapetostne zaščite. Električni razvod dopušča določeno obremenitev. Če ta naraste, se lahko elementi električne inštalacije pregrevajo ali celo uničijo. Za preprečitev tega poskrbijo varovalke. Avtomatske izklopne naprave v varovalkah preobremenjeni tokovni krog pravočasno izklopijo. Že nekaj časa navadne talilne vložke nadomeščajo inštalacijski odklopniki, poznane kot avtomatske varovalke. V primerjavi s klasičnimi talilnimi vložki so njihove prednosti v možnosti večkratnega enostavnega vklopa in izklopa ter v primeru napake na enem polu možnost izklopa vseh polov. Poleg tega je njihova odlika tudi v možnosti modularne vgradnje. Nazivna kratkostična zmogljivost je najvišja vrednost kratkostičnega toka, ki jo je varovalka Inštalacijski odklopnik) sposobna odklopiti. Sedanja sodobna avtomatska varovalka ima nazivno kratkostično zmogljivost 6 ali 10 kA. Ker v stanovanjski inštalaciji praviloma ne prihaja do kratkostičnih tokov s preseganjem 4,5 kA, se za vgradnjo v stanovanjski razdelilnik predpisuje varovalke z nazivno kratkostično zmogljivostjo 4,5 kA ali več. Pri inštalaciji za potrebe industrije ali v izjemnih primerih v stanovanjski inštalaciji, če je ta v neposredni bližini transformatorske postaje, je potrebna večja kratkostična zmogljivost varovalk z 10 kA ali več. Uspešnost delovanja avtomatske varovalke pri kratkih stikih predstavlja razred njene selektivnosti. Starejši tipi varovalk so prekinjali kratkostični tok šele, ko se sinusni potek toka dosegel ničelno vrednost. Sedanja sodobna in kakovostna avtomatska varovalka pa ne samo, da prekine tok, temveč tudi omeji kratkostični tok. Njega prične prekinjati že prej, preden ta doseže svojo maksimalno vrednost. Posledično zaradi tega je energija, ki jo prepusti, bistveno manjša. Osnova za razvrstitev avtomatskih varovalk v razrede selektivnosti pa je velikost te prepuščene energije. Najboljši selektivni razred je 3, najslabši pa 1. Edina prava izbira so odklopniki razreda 3, ki zelo dobro omejujejo kratkostični tok in prepustijo malo energije. Tako pri električnih inštalacijah v industriji kot tudi v gospodinjstvu prihaja zaradi različnih vplivov (kemičnih in mehanskih) do povečanja prehodnih upornosti vodnikov, povečanja okvarne zanke in upada izolacijske upornosti. Pri napeljavi nove elektroinštalacije se lahko pojavijo različne napake v vezavah in slabih spojev med vodniki. Da se preprečijo poškodbe z električnim tokom in tudi nastanka požara, je ključnega pomena dovolj dobra zaščita pred električnim udarom.
Potek izvedbe inštalacije
Izvedba električne inštalacije je razdeljena na začetno grobo in zaključno fino izvedbo. Groba izvedba se prične takoj, ko je hiša pod streho in so zgrajene vse predelne stene. Hkrati z elektroinštalacijo se lahko pričnejo tudi vse ostale inštalacije kot so vodovodne, ogrevalne in telekomunikacijske. Na zidanih stenah se predhodno izdolbejo kanali, v katere se s pomočjo mešanice mavca in mivke pritrdi plastične zaščitne cevi in doze, v katere so uvlečeni elektroinštalacijski vodniki in kabli. Rebraste elektroinštalacijske cevi ščitijo tako pred mehanskimi poškodbami, kot tudi pred učinki UV svetlobe, ostalih sevanj, kemičnimi in atmosferskimi vplivi. Pri suhomontažnih stenah električni razvod poteka znotraj votlih sten. Tekom same gradnje suhomontažnih sten in stropov se razpeljejo negorljive zaščitne inštalacijske cevi. V mavčne ali ostale vrste plošč se izvrtajo odprtine za vgradnjo doz. Pri vseh sedanjih novogradnjah se uporablja sistem napeljevanja električne inštalacije v betonski nosilni plošči. Elektroinštalater razpelje PVC cevi po montažnem opažu tik pred betoniranjem plošče, tako da te cevi pozneje zalije beton. S tem se izogne dodatnemu delu dolbljenja kanalov v že končani betonski plošči. Pozneje enostavno samo porine električne kable po ceveh, nameščenih v plošči. Prednost takšne inštalacije je tudi v poznejši možnosti zamenjave kablov. Ob montaži cevi je potrebno paziti, da te na nobenem mestu niso pretlačene, niti se ne smejo poškodovati ob betoniranju plošče. Napeljava inštalacijskih cevi mora biti položena navpično ali vodoravno, nikoli pa diagonalno ali poševno. V namen lažje nadgradnje ali sanacije se inštalacijske cevi vgradijo v višini 20 do 120 cm od tal. Izključno le po stropu se inštalacijske cevi lahko polagajo po najkrajši poti. V povprečno veliki stanovanjski hiši elektroinštalater vgradi od 500 do 100 metrov različnih kablov in od 100 do 150 spojnih elementov (razdelilnih doz). V kuhinji naj bodo vtičnice nameščene minimalno v višini pol metra od nivoja iztoka vode in odmaknjene za pol metra vstran. Če bodo vtičnice zaščitene s pokrovčki ali bo naprava stalno priključena v vtičnici, je ta lahko odmaknjena 30 cm od nivoja iztoka vode. Kopalnica in sanitarni prostor imata izrazito povišano vlago in s tem povečan riziko pred naključno previsoko napetostjo dotika. Zaradi tega naj bodo vsi električni porabniki napajani preko FID stikal z diferenčnim tokom 0,03 A ali preko kratkostičnih zaščitnih stikal z diferenčnim tokom 0,03 A. Vsa stikala naj bodo nameščena na zunanji strani prostorov. V dnevni in otroški sobi ter spalnici je priporočljivo ločeno varovanje vtičnic in razsvetljave.
Potreben pregled inštalacije
Poleg strokovne izvedbe z napeljavo elektroinštalacije v stanovanjski stavbi, je prvotnega pomena zagotavljanje zadostne varnosti pri uporabi teh inštalacij in tudi varnosti pred požarom. Zlasti pri elektroinštalaciji (tako njeni napeljavi kot vzdrževanju) je površnost in nestrokovnost izvedbe lahko smrtno nevarna. Napaka v delovanju inštalacije kot je na primer dotik faze na ohišje, preboj izolacije naprave, pregrevanje vodnikov, slabi spoji, napačno vgrajeni deli inštalacij in podobne napake lahko vplivajo na varnost uporabnikov v celotnem objektu. Pomemben detajl za varno delovanje elektroinštalacije je v primerni izoliranosti vseh delov, ki so pod napetostjo. S časom se namreč na kablih nabira prah in vlaga s kondenzom, kar lahko privede do prevodne poti po sicer neprevodni površini. Takšna nevarnost se lahko pojavi že na vlažni steni. Varovalke in stikala RCD sicer varujejo uporabnika v primeru preboja izolacije, kratkega stika ali okvare. Vendar le, če je ta zaščita ustrezna in v sami inštalaciji ni slabih stikov. Eden osnovnih pogojev za zagotavljanje varnosti je vgrajena ustrezna ozemljitev in zaščita pred strelo. Pravilnik o zahtevah za nizkonapetostne električne inštalacije v stavbah in o zaščiti stavb pred delovanjem strele narekujeta lastniku stanovanjske stavbe varno delovanje nizkonapetostnih električnih inštalacij in naprav v stavbi tekom njihove življenjske dobe in zagotavljati pravočasno ter pravilno izvedbo vseh storitev, ki so potrebna za varno delovanje in s tem posledično tudi vzdrževanje vgrajenega sistema zaščite pred strelo. Hkrati s tem prej omenjeni pravilnik predpisuje obvezen prvi pregled nove elektroinštalacije in meritve pred prvo uporabo ter periodične preglede, ki ne smejo biti daljši kot so določeni v samem pravilniku. Torej na vsaki stavbi, ki ima napeljano električno inštalacijo, je potreben občasen pregled varnosti nizkonapetostnih električnih inštalacij in zaščite pred delovanjem strele. Takšen pregled lahko opravi le mojster s pridobljeno ustrezno izobrazbo in usposobljenostjo za pregledovanje električnih inštalacij v skladu s predpisi oz. opravljenim strokovnim izpitom preglednika in merilca. Za novo izvedeno elektroinštalacijo v stavbi mora preglednik v prisotnosti odgovornega nadzornika za elektroinštalacijo opraviti pregled, preizkus in meritve vgrajenih električnih inštalacij. V zapisniku o pregledu se ugotovi in s tem potrdi skladnost električnih inštalacij z zahtevami pravilnika in njihova varnost. Zapisnik je priloga dokazila o zanesljivosti objekta, ki je zahtevano za izdajo uporabnega dovoljenja. Elektro distribucijsko podjetje lahko trajno priključi električno inštalacijo pod napetost šele potem, ko je opravljen pregled in so z zapisnikom ugotovljeni ter potrjeni pozitivni rezultati pregleda in ko prejme kopijo tega zapisnika. Pri pridobitvi uporabnega dovoljenja stavbe ali rednega pregleda elektroinštalacije je pomembna izbira preglednika, ki ima pridobljeno ustrezno licenco NPK glede na zahtevni ali nezahtevni objekt. Preglednik z licenco NPK pregledov in meritev elektroinštalacij nezahtevnih objektov ne sme opravljati pregled na zahtevnem objektu. Med nezahtevne objekte spadajo manjše konstrukcijsko nezahtevne stavbe do 50 m2, ograje do 3 m višine, večje čistilne naprave, rezervoarji, kmetijski objekti, ipd. Med zahtevne objekte pa se uvrščajo večstanovanjske stavbe, objekti velikih dimenzij, objekti za katere je obvezna presoja vplivov na okolje, ipd. V eno in dvostanovanjski stavbi je redni pregled elektroinštalacij potrebno izvesti v roku, ki ni daljši od 16 let, v vseh ostalih stavbah pa v času, ne daljšim od 8 let. V stavbi, kjer je ozemljitev sistema zaščite pred strelo povezana z ozemljitvijo energetskih naprav, je redni pregled sistemov zaščite pred strelo potrebno izvesti v roku, ki ni daljši od dveh let, v vseh ostalih stavbah pa v roku, ki ni daljši od štirih let. Izreden pregled je potrebno opraviti po poškodbi elektroinštalacije, njeni rekonstrukciji ali direktnem udaru strele. Ob pregledu mora izvajalec predložiti zapisnik o odkritih napakah in ugotovljenih pomanjkljivostih. Pri vsaki ugotovljeni napaki mora tudi podati predlagano rešitev za odpravo napake.
Kakšno svetila izbrati?
V Evropski uniji se 14 procentov vse električne energije porabi za razsvetljavo, v svetu pa predstavlja ta odstotek kar 19%. Glede prihranka energije lahko že sami storimo veliko, če redno ugašamo luči v prostorih kjer ne potrebujemo svetlobe. Sodoben način osvetljevanja je z LED svetilom. Z njo se je pojavil povsem nov način osvetljevanja prostorov (ambientalna razsvetljava). LED razsvetljava je uporabna v vseh bivalnih prostorih in lahko nadomešča večino klasične razsvetljave. V prehodnem prostoru lahko povsem nadomesti klasično luč, medtem ko je v kuhinji in dnevni sobi potrebna ena dodatna glavna luč. V največjem deležu se LED svetilo uporablja v prostoru, ki mora biti dlje časa osvetljen. To je predvsem v industrijskem obratu in trgovskem prostoru. Z razliko od prejšnje klasične žarnice z žarilno nitko in tudi fluorescenčne je življenjska doba LED svetila bistveno daljša. Ta je najmanj 50.000 ur. To pomeni da je njena trajnost kar petdesetkrat daljša kot pri navadni žarnici in desetkrat daljša v primerjavi s halogensko žarnico. LED svetilo je varčnejše v primerjavi z navadno žarnico tudi do 85 odstotkov. Znano je, da se večina energije, ki jo oddaja klasična žarnica z žarilno nitko, spremeni v toploto. Zaradi tega se ob dotiku takšne prižgane žarnice lahko opečemo. LED svetilo zaradi minimalne porabe oddaja zelo malo toplote. V primerjavi z fluorescenčno žarnico je LED svetilo varčnejše do 50%. Ta odstotek je sicer odvisen od tipa fluorescenčne žarnice. Sedaj je že splošno znano, da fluorescenčne žarnica vsebuje živo srebro, ki je ob morebitnem razbitju takšne žarnice lahko precej škodljivo za naše zdravje. Zaradi tega je ob koncu njene življenjske dobe potrebno njo pravilno odstraniti. V primeru da se nam takšna žarnica razbije, naj prostor zapustimo vsaj za 15 minut, ostankov ne smemo posesati s sesalcem, ampak jih odstranimo ročno, pri čemer naj roke zaščitimo z gumijastimi rokavicami. Če fluorescenčno žarnico odvržemo v kontejner za smeti, ob razbitju živo srebro lahko preide v vodo. LED žarnica ne vsebuje živega srebra ali kakšnega drugega škodljivega materiala. Led žarnica je v ponudbi s toplo belo in hladno belo svetlobo. Hladna bela svetloba (5000-6500 K) je bele barve z modrikastim odtenkom. Zaradi slednjega daje občutek hladnejšega prostora. S tem je primerna za razsvetljavo kopalnice, hodnika, pisarne ali pri zunanji razsvetljavi. Zlasti za zunanjo razsvetljavo je hladna bela LED svetloba primerna, ker zaradi svoje temperature ne privlači mrčesa. Topla bela svetloba (2700-3500 K) je bele barve z rumenkastim odtenkom. To je sicer enaka svetloba, kot jo oddaja klasična žarnica. Ker je takšna svetloba prijazna našim očem, je primerna v bivalnem prostoru, kjer se veliko zadržujemo. To je na primer kuhinja, dnevna soba ali spalnica. Z barvo LED svetlobe lahko torej ustvarimo občutek toplote ali hladu. Ustrezen kot svetilnosti, s katerim LED žarnica sveti na površino je drug pomemben kriterij za izbiro primernega LED svetila. Ta podatek je sicer napisan v tehničnih podatkih vsake LED žarnice. Na trgu so v ponudbi žarnice s kotom svetilnosti od 15° do 360°. LED svetilo s kotom svetilnosti 360° je primerljiva s klasično žarnico z nitko in je s tem primerna za osvetlitev prostora. LED žarnica s kotom svetilnosti 120° nadomešča halogensko žarnico in je primerna tako za osvetljevanje kot tudi dekoracijo. LED žarnica s kotom 60° ima podoben kot svetilnosti kakor večina halogen reflektorskih žarnic. Ima usmerjen snop svetlobe, ki zelo dobro osvetli površino. LED svetilo z usmerjenim kotom svetilnosti 45° je bolj primerno za dekoracijo ali osvetljevanje stenskih slik. Svetloba pri 60° žarnici je dvakrat močnejša kot pri 120° žarnici iste moči, zaradi tega se naj za ožji kot odločimo, ko želimo boljšo osvetlitev manjših površin (jedilna miza, delovni prostor, svetilka nad ogledalom, prostor kjer beremo, pišemo...). Žarnici z omenjenima različnima kotoma osvetlitve sta sicer primerni za osvetlitev zunanjega in notranjega prostora. Podatki o moči LED žarnice so izraženi v Watt-ih in so bistveno drugačni kot pri klasični žarnici, svetilnost pa ne narašča linearno z močjo. Tako je na primer moč 60W klasične žarnice primerljiva z 9W LED žarnico. LED žarnica je sicer dvakrat svetlejša od fluorescenčne in šestkrat svetlejša od žarnice z žarilno nitko. Vendar pri LED žarnici nazivna moč v Watt-ih ni edini pokazatelj njene svetilnosti. Moč svetilnosti je odvisna tudi od kvalitete žarnice. LED žarnica slabše kvalitete lahko kljub višji nazivni moči sveti manj kot manj močnejša.
Pameten dom
S sedanjo sodobno tehnologijo elektronike lahko ogrevanje, razsvetljavo, senčila, ipd. upravljamo na daljavo oziroma brez fizičnega dostopa. S konstantnim nižanjem cen elektronskih komponent je postalo takšno udobje cenovno dostopno tudi hišnim gospodinjstvom. Prihodnost bo vsekakor v tovrstni elektroinštalaciji in tako imenovane pametne hiše bodo tudi v Sloveniji vse bolj pogoste. Osnovna ideja tako imenovane inteligentne inštalacije je, da s pomočjo mikroprocesorske tehnologije le s pritiskom na daljinski upravljalnik upravljamo različne hišne porabnike. To pomeni, da upravljanje in nadzor različnih porabnikov vršimo v eni skupni mikroprocesorski enoti. Na ta način lahko na daljavo upravljamo različne ogrevalne sisteme, klimatizacijo in prezračevanje, protivlomni in protipožarni sistem, notranje in zunanje osvetlitve, senčila, video, avdio in računalniško opremo, ipd. Te porabnike lahko nadzorujemo ter upravljamo preko spletne povezave s prenosnim računalnikom, pametnim telefonom ali LCD tablico. Poleg našega upravljanja na daljavo se inteligentni sistemi električnih inštalacij lahko delno tudi samodejno upravljajo. Tako lahko svetila, elektromotorni pogoni ventilov, črpalk, senčil, vhodnih in garažnih vrat, alarmnega sistema, ipd. s pomočjo senzorjev zaznajo spremembo svetlobe, temperature, vlage, vetra ali gibanja in samodejno prilagodijo delovanje naprav glede na spremenjene razmere. Bistveno večje udobje upravljanja različnih hišnih inštalacij, neprestani nadzor ter s tem večja stopnja varnosti nad celotnim objektom in bolj ekonomična poraba vseh porabnikov priključenih na sistem so torej največje prednosti inteligentne inštalacije. Delovanje protivlomnega sistema je bolj ali manj poznan. Ob vlomu v stanovanje se preko alarmnega sistema aktivira sirena, pošlje signal varnostni službi ali nam preko mobilnega telefona sporoči signal. V momentu vloma se lahko tudi prižgejo vse luči v hiši in dvignejo senčila, kar je zelo dober razlog, da vlomilec opusti vlom. Sistem omogoča celo samodejno aktivacijo ključavnice v vhodnih vratih in preko domofonskega sistema prikaz slike obiskovalca s kontaktom preko interfona. Pri aktivaciji protipožarnega sistema se preko senzorjev vklopi alarm ob nastanku dima. Omenjeni sistem lahko ob puščanju plina ali vode celo zapre ustrezne ventile. S sistemom osvetlitve lahko preko daljinskega upravljalnika vklopimo ali izklopimo posamezne luči ali določeno skupino teh. Ravno tako je mogoče dviganje in spuščanje posameznih, v skupinah ali vseh senčil. Pri ogrevalnem in klimatizacijskem sistemu lahko daljinsko upravljamo ventile, črpalke, termostate ali stikala za vklop oziroma izklop. Upravljamo lahko tako nizkotemperaturni kot visokotemperaturni ogrevalni sistem. Enostavnejše in ceneje bo, če inteligentno inštalacijo načrtujemo že v fazi projektiranja hiše. Je pa seveda možno njo vgraditi tudi v že opremljen objekt. Takšen sistem je nadgradljiv in ga je možno brez posegov v dom kadarkoli pozneje razširiti, kar je njegova pomembna odlika. Sedaj je tako po svetu kot pri nas s področja avtomatizacije stavb uveljavljen standard KNX/EIB. Na njem danes temeljijo inteligentni sistemi v zgradbah. Ta standard predstavlja nekakšen simbol kakovosti produkta, saj mora vsak element KNX/EIB standarda pridobiti certifikat o usklajenosti, ki zagotavlja zanesljivost in kompatibilnost sistema. Sedaj je na trgu že več kot 200 evropskih proizvajalcev KNX/EIB elementov sistemov inteligentnih inštalacij, ki so medsebojno kompatibilni. KNX/EIB inštalacija združuje različne funkcionalne inteligentne naprave v en skupni sistem. Pri njej sta energetski in krmilni del ločeno dovedena do električnih naprav. Preko enega kabla se napravi torej dovaja energijo, preko drugega kabla pa se njo krmili. Da je omogočena hitrejša izvedba in manjša poraba kablov, so vse naprave med seboj povezane z enim krmilnim kablom. Zaradi decentraliziranega sistema ob morebitni odpovedi ene naprave, ostale delujejo neovirano. V pameten dom lahko spremenimo tudi obstoječo klasično hišo brez večjih gradbenih posegov. Za tako preureditev potrebujemo le senzorje in releje, ki med seboj komunicirajo brezžično in jih lahko daljinsko kontroliramo. Pri razvoju takšne tehnologije je bil velik poudarek na okoljskem onesnaževanju, zato vsi senzorji delujejo brez baterij, saj za svoje delovanje uporabljajo mehansko ali svetlobno energijo. Senzor je lahko tudi stikalo za luč, ki za napajanje koristi energijo proizvedeno s pritiskom na tipko. Temperaturno tipalo pa koristi energijo svetlobe, da izmeri in pošlje trenutno temperaturo. Poleg krmiljenja raznih vrst razsvetljave in senčil lahko reguliramo temperaturo v prostoru in vse skupaj nadziramo preko mobilnih aplikacij. Tako kot pri KNX/EIB standardu, tudi za brez baterijsko in brezžično tehnologijo, imenovano EnOcean, obstoja standard, ki zagotavlja kompatibilnost med raznimi elementi različnih proizvajalcev.
pripravil: M.A.
