Gradnja mansarde
Če imamo zaradi večjega števila družinskih članov stisko v bivalnih prostorih, je prazno podstrešje idealen ambient za dodatne stanovanjske prostore. Vendar le s pravilnim načrtovanjem, izvedbo in uporabljenimi materiali bo zagotovljeno dovolj ugodno bivanje v takšnih prostorih.
V primerjavi izpred desetletij nazaj danes izgradnja podstrešnih bivalnih prostorov predstavlja eno izmed najboljših možnosti kako na hiter način in s čim manj stroškov priti do novih bivalnih prostorov. Zahvala temu velja predvsem novim gradbenim materialom in sodobni tehniki gradnje, ki naredita podstrešje zaradi razgibanih elementov strešnih konstrukcij izredno zanimivih in praktičnih oblik. Na takšen način lahko postane mansardno stanovanje celo bolj privlačen in zanimiv ambient kot spodnji etažni prostori. Mansardni slog omogoča maksimalno uporabo notranjega prostora na podstrešju in ponuja enostaven način za dodajanje ene ali več etaž v obstoječo (ali novo) stavbo, ne da bi bilo nujno potrebno zidanje. Pogosto je dekorativni potencial mansarde izkoriščen z uporabo konveksne ali konkavne ukrivljenosti ter tudi s prefinjenim strešnim oknom.
Osnovna pravila
Še zdaleč pa ne moremo zatrditi, da je izgradnja mansardnih prostorov enostaven poseg, ki se ga lahko loti vsak, brez poznavanja lastnosti različnih materialov in številnih pravil pri gradnji. Višina kolenčnega zidu in naklon strehe sta osnovna dejavnika za dovolj visok bivalni prostor. Pri naklonu strehe velja, da kolikor bolj je streha strma, več je na razpolago uporabnega prostora. Torej drugače povedano se s strmejšo streho sorazmerno povečuje uporabna stojna višina. Pri strmejši strehi je odrasel človek lahko v zravnanem pokončnem položaju že meter od zunanjega zidu. Končna višina strehe v slemenu je poleg strešnega naklona odvisna še od širine objekta. Isto pravilo kot pri naklonu strehe velja tudi za višino obodnih zidov. Če so višje spodzidani obodni zidovi na katerih sloni streha, več je uporabnega prostora. Hkrati pa s previsokim kolenčnim zidom nimamo možnosti vgradnje oken na višino z omogočanjem razgleda. Tako kot v spodnjih etažah tudi v mansardnih prostorih velja pravilo, da so okna vgrajena od 90 do 100 cm od tal. Problem nastane, če je kolenčen zid zelo nizek ali ga celo ni, hkrati pa je streha še položna. Prva rešitev takšnega problema je v večjem gradbenem posegu, kjer celotno streho dvignemo in nadzidamo kolenčen zid oziroma zunanjo nosilno steno na ustrezno višino. To bo gotovo najboljša in trajna rešitev. Res pa je, da bo za ta poseg potrebnega več dela in časa, z večjo investicijo. Druga cenejša, vendar slabša rešitev je, da v kotnem stiku strehe in zunanjega zidu pustimo prazen prostor v širini slabega metra (odvisno od naklona strehe) in zgradimo novo obodno steno, ki bo vizualno zvišala prostore. Ob tem pa se bo seveda izgubilo kar nekaj kvadratnih metrov uporabne površine, ki jo v mansardnih prostorih praviloma vedno primanjkuje.
Dovolj svetlobe
Podstrešno stanovanje lahko s sodobnimi načini gradnje naredimo razgibano in zanimivih oblik. Vendar mansardni prostori kljub temu ne bodo prijetni, če ne bo v njih dovolj svetlobe. Temni podstrešni prostori z majhnimi okenskimi linami so že nekaj časa preteklost. Zamenjala so jih prostorna in izredno svetla podstrešja. V veliko primerih celo svetlejša kot spodnji etažni prostori. Dovolj svetlobe v mansardnih prostorih pa lahko dosežemo le z dovolj velikimi steklenimi površinami. Velika okna v takšnem prostoru prinaša poleg izobilja svetlobe še lep panoramski razgled in optično povečavo prostora. Tem zahtevam sledi tudi vedno boljša toplotna izolativnost stekel. V pogostih primerih za popolno osvetlitev mansardnih prostorov rabimo svetlobo skozi streho. Lahko je to tudi edina možnost osvetlitve. Če na podstrešju nimamo stranskih ali bočnih oken, lahko svetlobo dovajamo le na dva osnovna načina. Skozi frčadna ali strešna okna. Z zunanje strani frčade razgibajo streho in so pravzaprav unikaten izdelek, ker jih mojstri izdelajo na vsakem objektu posebej. Z notranje strani so frčade še posebej uporabne, ko želimo povišati prostor. Kljub enaki funkciji kot frčade, pa so strešna okna za namen osvetlitve podstrešja povsem nekaj drugega. Od zunaj v videz strehe ne posegajo veliko, saj so vgrajena v površino strehe in tako ohranjajo njene čiste linije. V notranjosti podstrešja se sicer na volumnu prostora ne pridobi, občutna prednost pa se pokaže z osvetlitvijo prostora. Strešna okna z enako površino kot okna v frčadah nudijo tudi do 40% boljšo osvetlitev. Današnja sodobna izdelava strešnih oken je pripeljala do tega, da lahko takšna okna združimo v skupine oziroma jih vgradimo v streho enega poleg drugega, tako da si pridobimo celo mansardni zimski vrt. Slaba plat strešnih oken se pokaže mogoče le v zimskem času, ko zapade debelejša snežna odeja in s tem zavira svetlobo, ki bi prišla skozi okno. Ko nakupujemo strešna okna, moramo paziti, da ne izbiramo velikost oken glede na razdaljo med špirovci, ampak na velikost prostora. Vgradnja oken v strešno konstrukcijo je pomemben postopek, saj se rado zgodi, da se jih vgradi previsoko. Priporočljivo je, da so spodnji robovi strešnih oken v višini 90 cm od tal, zgornji pa okoli 200 cm. Ob tem je pomembno, da imamo nemoten razgled skozi okna tudi v sedečem položaju. Pri izbiri strešnih oken naj pazimo predvsem na njihov način odpiranja. Idealna izvedba je kombinacija različnih načinov. Za upravljanje so praktična tista okna, ki imajo ročice za odpiranje zgoraj. Ta način nam omogoča postavitev pohištva pod okna, ker se s tem ne ovira odpiranje oken, hkrati pa se nam pri odpiranju ni potrebno sklanjati. Poleg zgornje variante odpiranja, so lahko strešna krila oken vpeta v sredino (omogočajo enostavno čiščenje) ali na zgornjih straneh okvirjev (zagotavljajo enostaven dostop do oken, vendar ni možno čiščenje zunanjih stekel z notranjih strani, prostor pod okni pa mora biti prazen). Ker so strešna okna pozicionirana neposredno na strehi, in s tem direktno podvržena vremenskim vplivom, je še toliko bolj pomembna izbira ustreznega materiala iz katerega so ti izdelani. Zaradi velikih temperaturnih sprememb med notranjim bivalnim okoljem in zunanjimi vremenskimi razmerami je pomembno, da jih material lahko prenaša. To sposobnost pa ima predvsem les. Zaradi tega je les daleč najbolj uporabljen material za strešna okna. Najbolj pogost uporabljen material je les iglavcev, ki ima dobro trdnost in konstrukcijsko togost. Tako okvir kot krilo naj bosta izdelana iz lepljenega lesa, saj takšen bistveno bolje prenaša napetosti, ki se pojavljajo v lesu. V največ primerih so lesena strešna okna že obdelano s temeljnimi ali tudi krovnimi laki na vodni osnovi. Tekom njihove življenjske dobe jih je potrebno vzdrževati tako, da z njih odstranimo lak in jih ponovno lakiramo. Pogostost lakiranja je odvisna od tega, v kakšnem prostoru so lesena strešna okna vgrajena. Višja vlaga ali močne temperaturne razlike hitreje načnejo les. Zaradi tega naj v mansardnem prostoru s povečano vlago (kopalnica) izberemo okna, ki so odporna na vlago, hkrati pa ne potrebujejo vzdrževanja. Kot takšna so primerna plastificirana strešna okna. Le-ta imajo ravno tako leseno masivno sredico, ki pa je oblita s poliuretansko plastjo debeline 3 do 4 mm. Plast je bele barve z gladko površino. Kljub temu, da na videz takšna okna zgledajo plastična, je njihovo jedro leseno, s čimer bolj prenašajo temperaturne razlike. Na trgu so v ponudbi tudi plastična strešna okna. Kvalitetnejša PVC strešna okna so izdelana iz vlečenih PVC profilov. Njihovo stabilnost zagotavljajo vloženi jekleni profili. V ponudbi so bela okna ali v imitaciji lesa. Vodotesnost strešnih oken zagotavljajo njihove zunanje obrobe. V največ primerih so to obrobe iz aluminija. Lahko so tudi iz bakra ali cinka, ki pa so praviloma dražje. Slednje kovine se izberejo v največ primerih takrat, ko je tudi streha izvedena v istem materialu. Strešna okna niso namenjena le osvetlitvi, temveč tudi zračenju, ki je posebej za prostore s povečano vlago precej pomembno. Vlagi se lahko izognemo z dovolj pogostim zračenjem prostorov, vzdrževanjem ustrezne sobne temperature in izbiro sodobnih strešnih oken, ki so izdelana tako, da imajo vgrajene zračnike, s tem pa omogočajo boljšo cirkulacijo zraka.
Različne vrste mavčnih plošč
Suhomontažno gradnjo se uporablja predvsem pri izgradnji bivalnih prostorov, kjer niso potrebni močnejši nosilni zidovi. Takšen prostor je podstrešje. Predelne stene, spuščeni stropi, stenske in stropne obloge ter suhi estrihi so najbolj pogosti suhomontažni izdelki. Pri suhi gradnji se za osnoven material uporablja mavčno ploščo. Ta je izdelana iz mavčnega jedra, ki je z obeh strani oblečeno v kakovostni karton. Kartonska obloga daje mavčni plošči pomembno lastnost, da je ta dovolj trdna. Sicer bi bilo možno izdelati ploščo le iz mavca, vendar bi bila ta zaradi svoje krhkosti za montažo neuporabna. Mavec je naraven material, zato je prijazen do okolja in uporabnika. Človeški organizem ga zelo dobro prenaša in je popolnoma neoporečen proizvod. Hkrati pa mavec omogoča v prostoru tudi uravnavanje klime, saj vsebuje številne majhne pore, ki po potrebi vsrkajo vlago iz zraka in jo, ko zrak postane suh, oddajo nazaj v prostor. Pomembna odlika mavčne plošče je tudi ognjevarna zaščita. Mavec v trdnem stanju vsebuje kar približno 20% vode, ki v primeru požara deluje kot gasilno sredstvo. Pomembna prednost suhomontažne stene v primerjavi s klasično zidano je poleg hitre izdelave brez umazanije, še majhna teža. Ta je le 20 do 50 kg/m2, kar v veliki meri zmanjšuje obremenitev nosilne plošče in same stavbne konstrukcije. Takšna stena je zato primerna tudi za direktno postavitev na že izgotovljen pod. Površino mavčnih plošč se pleska z običajnimi stenskimi barvami, zato je njihovo vzdrževanje cenejše in zdravju bolj prijetno od vzdrževanja lesenih površin. Z razširjeno ponudbo je danes na trgu veliko število različnih mavčnih plošč, ki se razlikujejo ne samo glede dimenzij, temveč tudi glede na dodatke v mavčnem jedru. Zaradi ugodne cene se največ uporabljajo navadne mavčne plošče. Te ne vsebujejo nobenih posebnih dodatkov, zato se uporabljajo predvsem za prostore, kjer ni potrebe po učinkoviti zvočni, požarni in toplotni izolaciji. Tovrstne suhomontažne plošče se razločijo od drugih po modrem napisu na hrbtni strani in robu plošče. Za boljšo požarno zaščito se uporabljajo posebne požarno odporne mavčne plošče. V njih so vgrajena steklena vlakna, ki v primeru požara pripomorejo, da mavčna plošča ne razpoka. Druga vrsta so impregnirane mavčne plošče. Pri njih sta mavec in tudi kartonska obloga impregnirana s sredstvom za zaščito proti vpijanju vlage. Takšne plošče so na trgu poznane kot zelene plošče z modrim napisom. Namenjene so predvsem za vlažne prostore kot je kopalnica, kuhinja ali tudi za stene, na katere se vgradijo keramične ploščice. V ponudbi so tudi kombinacije ognjeodpornih in impregniranih mavčnih plošč, ki združujejo lastnosti obeh omenjenih plošč. Razpoznavne so v zeleni barvi z rdečim napisom. Poleg teh je na trgu še kar nekaj ostalih specialnih mavčnih plošč. Tako so nekatere namenjene izključno za večje mehanske obremenitve, druge plošče za posebej razgiban prostor, plošče za izdelavo inštalacijskih jaškov, plošče za talno in stensko ogrevanje, posebne cementne plošče za zelo vlažne prostore ali zunanje konstrukcije, itd. Ker je mavec krhek material, je potrebno pri transportu in montaži biti s ploščami precej previden, saj se lahko zaradi njihovih velikih dimenzij, te hitro prelomijo. Paziti je potrebno tudi na kakšno mesto jih bomo na gradbišču zložili. Zaradi vpijanja vlage mavčno kartonske plošče ne smejo biti položene direktno na betonska ali zemljina tla, temveč naj bodo podložene z letvami na ravni podlagi.
Gradnja suhomontažne stene
Izgradnja pregradne stene iz mavčnih plošč poteka po naslednjem zaporedju. Najprej na tla in v strop pričvrstimo kovinske stenske profile UW U (profili v obliki črke U). V te pričvrščene profile pritrdimo stenske profile CW C. Na pritrjeno ogrodje iz profilov z ene strani lahko pričnemo pritrjevati mavčne plošče s pomočjo posebnih vijakov, namenjenih za pritrjevanje mavčnih plošč. To so tako imenovani hitro montažni vijaki dolžine 25 mm. Pri pritrjevanju plošč z vijaki naj pazimo, da njih ne privijačimo premalo ali preveč, s čimer bi z glavico vijaka prebili površino plošče. Mavčne plošče naj bodo vgrajene stikoma ena do druge. Ko je ena stran konstrukcije prekrita s ploščami, po potrebi v konstrukcijo vgradimo inštalacijsko napeljavo kot so električni kabli ali vodovodne cevi. Zatem prazen prostor znotraj konstrukcije zapolnimo z izolacijskim slojem. Na koncu sledi še pritrjevanje mavčnih plošč na drugo stran konstrukcijskih profilov. Skrb, da stene iz mavca ne bi bile dovolj močne je največkrat odveč, saj lahko s primernimi sredstvi za pritrjevanje lažje predmete povsem varno pritrdimo na konstrukcijo. Sanitarne keramične elemente ali viseče omarice, ki so težja bremena, pa pritrdimo na posebne kovinske nosilce, preko katerih se prenaša vsa obremenitev na nosilne gradbene elemente. Edina težava pri tem je mogoče ta, da moramo že pri postavitvi sten ugotoviti, kje točno bodo visela težja bremena, da lahko na tem mestu v konstrukciji predvidimo kovinske nosilce. Ko steno ali strop obložimo z mavčnimi ploščami, sledi še njihova finalna obdelava. Najprej moramo stike med ploščami ustrezno zapolniti in izravnati. Sama fugirna masa ne bo dovolj, da stiki med ploščami ne bodo razpokali. Uporabiti bomo morali tudi poseben bandažni trak. Postopek vgradnje traku opravimo tako, da najprej fugo z maso čim bolj zapolnimo in njo nanesemo tudi čez robove fuge. Z gladilko v eni potezi bandažni trak narahlo vtisnemo v svežo maso na stiku plošč. Na tržišču obstaja tudi samolepilni bandažni trak, katerega z razliko od slednjega nalepimo na suho površino prek stika dveh plošč še pred nanosom fugirne mase. Pred pričetkom fugiranja ploščnih stikov morajo biti plošče suhe, čiste in izravnane. Na nobenem mestu ne sme iz plošče štrleti vijak, sponka ali kakšen drug element. Fugirno maso naj pripravimo natančno po navodilih, saj ta bistveno vpliva na končni rezultat. Pravilen postopek je, da maso stresamo v vodo, dokler se ta dovolj ne zgosti. Takšno maso pustimo stati približno tri minute, nato z mešalnikom ali ročno njo dovolj premešamo. Maso iz vreče naknadno ne dodajamo, saj bi s tem ustvarili suhe grudice. Dokaz za pravilno izdelano fugirno maso je, če nam ta ne zdrsne navzdol z obrnjene gladilke. Na stiku montažne plošče in masivne stene ali stropa obstaja nevarnost, da pozneje nastane razpoka, saj sta montažni in masivni del povsem različna konstrukcijska elementa, ki se različno statično obnašata. Zato jih moramo med seboj ločiti z uporabo ločilnega traku ali z izdelavo trajno elastične fuge. Z zamikom mavčnih plošč izdelamo fugo v spoju obeh konstrukcij. To pozneje zapolnimo s trajno elastičnim kitom. Da zapolnjena fuga ni vidna, njo lahko zakrijemo z vogalnim profilom. Ob uporabi ločilnega traku naj njega še pred izdelavo notranje konstrukcije nalepimo na ustrezno mesto. Na stični rob plošče pritrdimo bandažni trak, vendar le do roba plošče in ne prek stika. Zatem vidni del traku odrežemo, tako da ostane le drobna fuga v liniji stika masivne in montažne konstrukcije. Za ločilni trak uporabimo ustrezen samolepilni trak z gladko površino. Mavčno površino oziroma njeno neravnino pred pleskanjem z brusnim papirjem pobrusimo, dokler niso stiki v celoti izravnani s površino plošč. Za nanos opleska mora biti mavčna površina suha in brez prahu. V namen boljšega oprijema barve je priporočljivo, da pred pleskanjem nanesemo na površino parodifuzni premaz. Ker je mavec naraven material, kateri vpija in oddaja vlago, za pleskanje takšne površine niso priporočljive akrilne barve. Bolj primerne so razne vodoodporne disperzijske barve, lahko tudi oljnate, alkidne, poliuretanske in epoksidne barve.
Izolacija pod streho
Za ugodno bivanje v mansardnem stanovanju je učinkovita strešna izolacija ključnega pomena. Vedeti moramo, da lahko v vročih poletnih dneh s pregretimi strešniki temperatura pod njimi naraste tudi preko 80°C, medtem, ko v zimskem času temperatura pade pod ledišče. Ne glede na te okoliščine si v podstrešnih bivalnih prostorih želimo temperaturo okoli 20°C. Med enim in drugim prostorom pa je le nekaj deset centimetrska razdalja. Kot prvo je potrebno omeniti, da se razlikuje izolacija na strehi od izolacije na fasadi hiše. Pri zunanjem zidu že sami opečni zidaki delno pripomorejo k boljši izolaciji, medtem ko so na strehi le tanki strešniki, ki pripomorejo k minimalni izoliranosti ali pa sploh ne. Zadostna debelina strešne izolacije je sicer odvisna od toplotne prevodnosti izolacijskega materiala. Kolikor nižjo toplotno prevodnost ima izolacija, manjša njena debelina je potrebna. Za dosego sedanjih visokih energetskih standardov je priporočljiva vgradnja vsaj od 25 do 35 cm debele izolacije. Še pomembnejši karakteristiki toplotne izolacije pa sta toplotna akumulacija (specifična toplota) in gostota vgrajene izolacije, kateri imata odločilen vpliv na t.i. toplotni fazni zamik prehoda toplote, kar pomeni koliko toplotne energije lahko določen tip izolacije akumulira, preden se vzpostavi toplotni tok, katerega definira koeficient toplotne prevodnosti izolacije. Torej pri izbrani izolaciji z veliko specifično toploto in gostoto (maso izolacije) dosežemo, da se toplotni tok kasneje ali sploh ne ustvari, saj se toplotna energija akumulira v izolaciji in prehaja v prostor v času, ko sonce zaide. Na ta način ustvari konstantno energijo v prostoru. Ker je debelina strešne konstrukcije oziroma špirovcev manjša (od 15 do 20 cm), se izolacijo vgradi poleg vmesnega prostora špirovcev, še pod njih. Seveda, če nam razpoložljiva višina mansarde to dopušča. Boljša rešitev, ki pa zahteva precej več dela, je povišanje špirovcev z dodatnimi trami na zunanji strani. V tem primeru je potrebna predelava cele strešne konstrukcije. V zadnjem času se nekateri poslužujejo tudi rešitve z vgradnjo trdnih izolacijskih plošč nad špirovce. Neposredno na plošče se pritrdi strešne letve. Seveda pa je potrebno tudi v tem primeru streho prekriti. Poleg zunanje temperature se tudi zunanja zračna vlaga precej razlikuje od notranje - znotraj mansarde. Zaradi tega mora biti izolacija ne samo dovolj debela, ampak tudi vzdržna več desetletij, ter predvsem pravilno vgrajena. Sicer bo že po prvih mesecih bivanja v mansardi prišlo do resnih problemov s prevelikimi toplotnimi izgubami ali pregrevanjem prostorov, s pojavom kondenzacije vodne pare in s tem do nastanka plesni. Sanacija teh napak bo z dokončano mansardo skoraj nemogoča, oziroma bo potrebna vnovična temeljita adaptacija strešne izolacije. Tako kot zadrževanje toplote je pri strešni izolaciji pomembna tudi njena paroprepustnost. To pomeni, da jo je potrebno zaščititi pred navlaževanjem in zagotoviti zrakotesnost. To dosežemo z vgradnjo tako imenovane sekundarne kritine in parne ovire. Z uporabo paroprepustne in vodoodbojne folije se v strešni konstrukciji omogoči odvajanje vlage, hkrati pa folija prepreči, da hladen zrak iz ozračja ne more prodreti v notranjost podstrešja. Da se bo nastala vlaga lahko odvajala, je potrebno med paroprepustno folijo in slojem izolacije zagotoviti zračni kanal v višini približno 5 cm. Načrtovanje in vgradnja paroprepustne strešne izolacije je postopek, ki zahteva strokovnost in natančnost. Že z manjšo napako bo celoten trud zaman. Zato se ta postopek običajno prepusti strokovnjaku oziroma uveljavljenemu mojstru. Material, ki se danes uporablja za strešno izolacijo je lahko klasičen izolacijski material kot je steklena in mineralna volna, vse bolj aktualne pa so tudi posebne izolacijske plošče iz zmletega lesa (lesno vlaknene plošče) in celulozna izolacija. Že dolgo časa sta uveljavljena kamena in steklena volna. Ti sta stisnjeni v plošče z različno gostoto in trdnostjo. Predvsem steklena volna je med najbolj uporabljenimi izolacijskimi gradivi. Poleg dobre toplotne izolacije je negorljiva, paroprepustna, trajna in odporna proti vlagi. Ker je podstrešna konstrukcija razgibanih oblik, je vgradnja trdnih izolacijski plošč pogosto težavna. Rešitev tega je izolacija v razsutem stanju. Njena poglavitna prednost pred ploščami je v popolni izolacijski zatesnitvi vseh konstrukcijskih delov. To pride še posebej do izraza pri strešni konstrukciji, za katero je značilno, da ima veliko pregibnih in manjših nedostopnih mest, katerih je s trdnimi izolacijskimi ploščami težko v popolnosti zapolniti. Z razsuto izolacijo se strešno konstrukcijo zatesni tudi za tretjino bolje kot s ploščami.
pripravil: M.A.
