Izbira talne obloge
Talna obloga poleg izolacijske lastnosti med našimi nogami in mrzlimi tlemi, vpliva tudi na naše občutke in čutila. Z izbiro materiala, vzorca in barvnega odtenka pa interierju vlije dušo. Pri tem ni pomemben le estetski videz, ampak tudi njena vzdržljivost in kakovost tako nje same kot tudi njene montaže.
Tla v bivalnih prostorih oziroma talna obloga lahko še kako vpliva na naše počutje v domu. Predvsem je odvisno ali je ta mehka, topla in barvno usklajena z ostalo opremo. Seveda pa je ob tem tudi pomembno, da so njene karakteristike prilagojene zgradbi in razmeram v njej. Še zdaleč pa ni vsaka talna obloga primerna za vsak prostor. Tukaj je potrebno upoštevati lepo vrsto dejavnikov kot je na primer stopnja vlage v prostoru, obremenjenost tlaka, namembnost prostora, pogostost uporabe tal, morebitna zvočna in toplotna izolacija, protipožarna varnost, usklajenost talne obloge z ostalo opremo, način čiščenja in vzdrževanja ter nenazadnje tudi njeno ceno glede na namembnost prostora. Zaradi novih iznajdb materialov in sodobnejših postopkov izdelave, s tem pa posledično bolj kakovostnih oblog in neprimerno večje izbire, se mora bodoči uporabnik seznaniti s celo vrsto pomembnih podatkov o posamezni vrsti obloge. Tako z dobre kot tudi s slabe plati.
Zakaj izbrati leseno oblogo?
Naravna, lepa in topla talna obloga, brez plastičnih dodatkov so marsikdaj še vedno poglavitni argumenti za izbiro talne obloge. Tem kriterijem seveda ustreza lesena obloga, ki je kljub vse hujši konkurenci sodobnih talnih oblog z več ali manj umetnih materialov, še vedno močno aktualna v slovenskih domovih. Poleg dobre odpornosti na raznovrstne udarce, slovi lesena obloga tudi po dolgi življenjski dobi. Z možnostjo obnove pa le-to po navadi podaljšamo še za dodatnih 5 do 10 let. Vedeti pa moramo, da je trajnost talne obloge odvisna tako od načina uporabe prostora oziroma obremenitve talne obloge, kot tudi kvalitete izvedbe obnove obloge in debeline plasti premaza. Tako je priporočljivo, da so na primer v telovadnici trdnejše deščice in gostejše lesne vrste, saj se zaradi večje obremenitve hitreje uničijo. V osnovi se lesene talne obloge deli na masivne in večslojne. Večslojne obloge se nadalje delijo še na dvoslojne in troslojne. Med masivne lesene talne obloge spada tako klasični deščični parket kot tudi parket različnih vezav; na primer angleški vez, lamelni parket, kant in tehno parket, ipd. V skupino večslojnih lesenih oblog se uvršča ladijski pod, kmečke deske, deščični parket, ipd. Če želimo v naše stanovanje vgraditi večslojno talno oblogo, moramo biti posebej pozorni, da bo imela le-ta najmanj štiri do šest milimetrov debeline plemenitega lesa, saj je od tega odvisna njena trajnost in število možnosti obnovitev.
Raznovrstna ponudba lesenih oblog
Na kratko razloženo je sicer lesena talna obloga oziroma parket skupek več manjših, kratkih in ozkih lesenih deščic, ki so med seboj povezane s peresom in utorom, kar pa vedno ni nujno. Te deščice so lahko različne dolžine, širine in debeline. Debelina deščic je sicer odvisna od vrste parketa, vendar naj ne bi bila tanjša od 8 in debelejša od 22 milimetrov. Glede na vrsto lesa je že nekaj časa na trgu izredno bogata ponudba praktično vseh vrst lesa, iz katerega so izdelani parketi. Na voljo imamo več kot sto vrst masivnega in več slojnega parketa iz vsemogočih vrst lesa. Vendar ob tem velja poudariti, da niso vse vrste lesa primerne za izdelavo parketa. Predvsem niso primerne mehke vrste lesa, katere so bolj občutljive na obrabo in lesovi, ki so občutljivi na vlago. Ker je pri nas veliko področja gozdov z različnimi vrstami dreves, ga naši domači proizvajalci parketov izdelujejo iz domačih vrst. To je večinoma hrast, ki je najbolj kakovosten. Njega prepoznamo po značilni svetlo rumenorjavi barvi. Vzrok, da je hrastov parket najbolj uporabljena vrsta, je poleg velike razpoložljivosti tega lesa v Sloveniji, še njegova dolga obstojnost in minimalno krčenje. Ostale pogoste domače vrste so še jesen, oreh, češnja, javor, macesen, akacija, oljka, hruška in bukev. Med navedenimi parketi, ki so večinoma zadovoljive kvalitete, bi se lahko izpostavil le bukov parket, ki je najmanj kakovosten, saj nase vpija vlago in jo oddaja, kar je posledica raztezanja in krčenja parketa. Zaradi tega mora biti bukev predhodno parjena. Glede kakovosti je hrastovemu parketu podoben jesenov, le da je ta svetlejše barve. Ponudba z lesenimi talnimi oblogami je razširjena še na eksotične vrste. To je predvsem les iz Afrike, Azije in Južne Amerike, ki se sicer glede kakovosti bistveno ne razlikuje od domačega parketa, le da je njihova barva bolj eksotičnih tonov. Najbolj pogosta izbira med takšnimi parketi je mahagonij, teak, iroko, wenge, doussie, merbau, paduk in seveda bambus, ki je nekaj časa pravi hit med parketi. Bambus je najmočnejša rastoča rastlina na svetu, ki ima gosto leseno celično sestavo, kar omogoča njegovo trdnost in vzdržljivost. Sicer bambusova stebla ne vsebujejo lesa v pravem pomenu besede, vendar so njihove lastnosti z lesom v marsičem primerljive. Bambus je tako kot les, obnovljiv vir surovine. Nam kupcem je na voljo površinsko neobdelan bambusov parket, ki ga lahko obdelamo in lakiramo sami, lahko pa kupimo že polakiran parket, ki ga le še položimo. Bambusov parket lahko obnovimo enako kot lesenega, torej vrhnji sloj le obrusimo in prelakiramo. Tako kot znane domače vrste parketov je tudi bambusov parket v ponudbi v različnih izvedbah. Na voljo je kot klasični parket, lahko pa kot tako imenovani klik sistem, ki ima prednost v hitri montaži in takojšnji obremenitvi. V ponudbi je tudi »pleteni« bambusov parket. Njegov zahteven in specifičen postopek izdelave omogoča dobro trdnost (2-krat trši od klasičnega bambusovega parketa), stabilnost in odpornost obloge.
Postopek vgradnje parketa
Polaganje parketa zahteva kar precej natančnosti in dovolj izkušenj v tem poslu. Vedeti je potrebo, kdaj je tlak dovolj suh in raven za polaganje, kakšna temperatura mora biti v prostoru, koliko časa po lepljenju deščic parketa je potrebno počakati pred nadaljnjim brušenjem in lakiranjem, kakšen lak se uporabi, da bo parket čimbolj zavarovan pred raznimi poškodbami, hkrati pa dovolj topel za naše noge. Torej argumentov za izbiro kvalitetnega mojstra za polaganje parketa imamo kar nekaj in ne smemo pozabiti, da če že investiramo kar nekaj denarja za kakovosten parket, moramo dodati delež investicije še za izkušenega in natančnega polagalca. Eden izmed najpomembnejših detajlov pri polaganju parketa je priprava podlage. Estrih mora biti očiščen, brez razpok, popolnoma raven in predvsem dovolj suh. Največja dovoljena vlažnost cementnega estriha po CM metodi je 2%, pri talnem ogrevanju pa 1,8%. Prostor v katerem se bo polagal parket, mora biti segret na 15 do 20°C, ob 40 do 60% relativni zračni vlagi. Zračna vlaga je pomemben faktor pri montaži parketa, saj ta neposredno vpliva na lesene letvice, ki se lahko krčijo ali raztezajo. Za katerokoli vrsto parketa velja obvezno pravilo, da se ga ne sme polagati tik ob zidu. Med zidom in oblogo mora biti vsaj 15 mm prostora, da se les lahko nemoteno krči in razteza. To špranjo se na koncu polaganja zakrije z zaključno letevijo. Pri polaganju parketa je zelo pomembna pravilna izbira in uporaba lepila. Zaradi vsebnosti vode v lepilu je potrebno po opravljenem polaganju parketa s postopkom prekiniti nekje od 5 do 14 dni, da voda izpari. Ravno tukaj se pogosto zgodi temeljna napaka pri polaganju parketa, saj se zaradi pomanjkanja časa hiti z lakiranjem in se s tem ne dopusti, da bi iz lesa izhlapela vsa vnesena voda. Pri lakiranju je potrebno paziti, da ni prepiha in neposrednih sončnih žarkov. Lakirana površina je pohodna po preteku 24 ur, odporna na mehanske obremenitve pa po štirinajstih dneh. Poleg lakiranja je možna zaščita parketne površine še z voskanjem. Prednost tega je, da v primerjavi z lakiranjem voskana površina še vedno diha in ima močnejši sijaj. Vendar kljub temu se takšno zaščito parketa malo uporablja. Vzrok temu je potreba po pogostejši ponovitvi voskanja, ki se ga mora opraviti enkrat do dvakrat na leto.
Laminatni pod
Parketu največja konkurenca med talnimi oblogami je laminatni pod. Ta je v kratkem času od svojega pojava prevzel znaten del trga s talnimi oblogami. Poglavitne odlike tovrstne talne obloge je predvsem v enostavni montaži, ki je brez umazanije, v dobri odpornosti obloge proti obrabi, umazaniji, kemikalijam, v možnosti montaže na tla s talnim ogrevanjem, v lepem videzu obloge in njeni ugodni ceni. Poleg tega so laminatna tla prijazna tudi do izkoriščanja narave, saj so kljub izredni podobnosti lesu, ta izdelana iz drugih materialov. Dimenzija laminatne plošče je približno 130 x 20 centimetrov, z debelino 7 do 8 milimetrov. Plošča je sestavljena iz treh plasti. Zgornji vidni sloj je zaščitni, srednji je nosilni, spodnji pa je namenjen pritrjevanju. Zgornji in spodnji sloj je iz melaminske smole, srednji sloj pa je izdelan iz stisnjenih lesnih vlaken. Vsi trije sloji so med seboj tovarniško stisnjeni pod pritiskom in pri visoki temperaturi. Videz lesa je dosežen s prekrivno dekorativno folijo. Ta je danes s pomočjo sodobne tehnologije že tako močno primerljiva z lesom, da laiki pogosto niti ne prepoznamo razlike med lesom in laminatom. V nekaterih primerih ima dekorativna folija videz keramike ali naravnega kamna. Kljub dobri kakovosti današnjih laminatnih oblog, naj bomo pri nakupu vseeno previdni. Pri omenjanju kakovosti laminatnih podov zasledimo izraz število obratov. To je sicer test Abraser, ki izda podatek koliko obratov mora narediti določen brusni kolut, da prodre zgornjo zaščitno plast laminatnega poda. Dovolj kakovosten laminat naj bi vzdržal od 10 do 20 tisoč obratov. V drugem pomenu besede naj bi imel življenjsko dobo od 10 do 15 let. Vendar je potrebno opozoriti, da to še zdaleč ni edini kazalec kakovosti. Ustrezni atest in poreklo laminatne obloge bo lahko zelo dobro razkril njeno kakovost, saj je garancija za kvaliteten laminat tudi uveljavljen proizvajalec, ki ima svojo proizvodnjo nadzorovano po svetovno priznanih standardih. V primerjavi s parketom je montaža laminatnega poda precej bolj enostavna, zato se ga marsikateri uporabnik loti kar sam. Pri njegovi montaži odpade lepljenje na podlago in lakiranje, saj je izdelan v gotovi izvedbi. Pred polaganjem naj bo podlaga dovolj suha, ravna in čista. Ker je laminatna obloga zelo tanka, se ta pogosto uporablja pri obnovi starih tal. V nekaterih primerih se pojavi problem škripanja plošč med hojo po takšni oblogi. Da se to prepreči, je potrebno pod oblogo položiti približno 2 mm debelo penasto folijo. Ker se plošče lepi samo na medsebojnih stikih, je laminatna obloga plavajoči pod. Podobno kot pri parketu, tudi pri laminatu velja opozorilo, da se ob stenah pusti dober centimeter praznega prostora za nemoteno raztezanje obloge, kar je še posebej pomembno ob začetku kurilne sezone. Prednost v primerjavi s parketom je tudi v tem, da po položitvi laminatne obloge lahko njo takoj obremenimo s pohištveno opremo.
Vinilna talna obloga
Številne izvedbe v različnih kakovostih, velikostih, debelinah in vzorcih, ki so na voljo za različne prostore v stanovanju, so značilnosti vinilne oziroma PVC talne obloge. Poglavitna odlika takšne obloge je njena ugodna cena. To je sicer tudi glavni razlog, da ima ta obloga kljub veliki konkurenci ostalih vrst še vedno znaten tržni delež. Vsekakor pa je sedanja vinilna talna obloga bistveno drugačna od nekdanje izpred nekaj desetletij nazaj. Pri starejši vinilni oblogi je zaradi slabega površinskega premaza bil velik problem njena hitra obrabljenost na najbolj izpostavljenih delih. S sedanjimi sodobnejšimi premazi se je odpornost vinilne obloge bistveno zvišala. Lažje čiščenje in boljša odpornost proti madežem zagotavlja poliuretanski ali akrilni dodatni premaz, ki je nanešen na večino kakovostnejših vinilnih oblog. Nekdanje PVC obloge so vsebovala zdravju škodljive ftalate (mehčalce). Sedanje sodobne vinilne obloge uveljavljenih svetovnih proizvajalcev so izdelane iz visokokakovostnih sestavin, ki zdravju ne škodujejo. Škodljiv ftalat so nadomestili z mehčalcem Mesamoll, ki je iz naravne gume. Sedanja vinilna obloga je v videzu in teksturi že izjemno podobna lesu, kamnu ali keramičnim ploščicam. Priljubljena je zlasti pri adaptaciji, saj omogoča hitro in enostavno polaganje, tudi čez obstoječo talno oblogo. Debelina obloge je od 2,3 mm do 4,5 mm, debelina samega obrabnega sloja pa od 0,3 mm do 0,55 mm, zato je primerna tudi za prostor kjer je intenzivnejša raba pohodne površine. Sedanja vinilna obloga je tudi antistatična, ognjevarna, ne bledi in ne spreminja barv. Glede na zgradbo oziroma število slojev je vinilna talna obloga lahko heterogena ali homogena. Ker je heterogena obloga izdelana iz več plasti, je udobnejša in toplotno ter zvočno bolj izolativna. Odvisno od tipa obloge in proizvajalca je lahko različno število vgrajenih slojev, različnih debelin in materialov. Sloji so izdelani iz vinila, PVC-ja ali HDF plošče (vlaknene plošče visoke gostote), lahko tudi z dodatnim slojem plutovine. Nekatere plošče so površinsko obdelane s poliuretanskim premazom, kateri doprinese talni oblogi še dodatno zaščito. Homogena obloga je izdelana iz enega sloja. Posledično s tem ima prednost v tem, da poznejša morebitna obraba obloge ni vidna. Odvisno od vrste vinilne talne obloge se njo lahko vgrajuje na različne načine. V preteklosti se jo je vgrajevalo s pomočjo lepila. S postopkom lepljenja se vgrajuje tudi veliko vrst sedanjih vinilnih oblog. Njih se na suho in povsem ravno podlago lepi po celotni površini s posebej za to namenjenim lepilom. Z zobčasto lopatico mora biti lepilo nanešeno enostransko. Plošče se pričnejo polagati šele po 15-tih minutah od nanosa lepila, da se le-to prej še nekoliko posuši. Če podlaga ni dovolj ravna, jo je predhodno potrebno izravnati z samorazlivno izravnalno maso. Prvi dan po lepljenju ni priporočljivo obremenjevati vinilno oblogo, saj se mora lepilo dobro posušiti, da ne pride na stikih do poškodb ali obloga celo ne odstopi od podlage. Že nekaj časa so precej aktualne vinilne plošče z montažo na klik. Zaradi enostavne in hitre montaže takšno oblogo marsikdaj vgradijo kar sami investitorji. Njo je možno polagati tudi čez staro keramično ali parketno talno oblogo. Vinilne plošče na klik se lahko polaga direktno na tlak, brez lepila in dodatnih izolacijskih materialov.
Talna obloga iz gume
Takšna homogena talna obloga je sicer lahko izdelana iz naravnega ali umetnega kavčuka z dodanimi minerali in naravnimi pigmenti. Zelo dobra alternativa njim pa je obloga iz reciklirane gume, ki temelji na obnovljenih surovinah. Gumirana obloga s svojo prožnostjo prenaša zelo velike obremenitve in ostane dlje časa fleksibilna. Odporna je na različne kemikalije, kisline, smole, lug, topila, ipd. Obloga je antistatična, odporna na cigaretne ogorke in težko vnetljiva. Njeno vzdrževanje je enostavno. Zaradi njene čvrste mase je obloga odporna na vodo. Videz takšne obloge v prostoru je kot ena celota, kar pomeni, da je brezšivna dekorativna obloga (brez varjenih šivov). Posledično s tem pri njeni montaži tudi ni izgub z rezanjem oziroma odpadnega materiala. Kakovostna takšna obloga ne vsebuje mehčalcev in nima vonja. Obloga iz gume načeloma ni zdrsna. V primeru, da je njena struktura površine gladka in mokra, pa na njej lahko drsi. Ker je gumirana obloga zelo udobna za hojo in absorbira zvok korakov ter hrupa v prostoru, je idealna rešitev tal ne samo v poslovnih in skladiščnih prostorih ter športnih objektih, ampak tudi v stanovanjskih prostorih kot je kuhinja, otroška soba, pralnica, domača telovadnica in tudi kopalnica. Gumirana obloga je torej namenjena za vse tiste uporabnike, ki imajo visoke zahteve po udobju obloge, njeni odpornosti prozi obrabi in udarcem ter visoki higieničnosti tal. Obloga iz gume je lahko v ploščah ali rolah, v različnih dimenzijah in različnih debelin od 2 do 5 mm. Izbiramo lahko med različnimi barvami obloge in tudi med različnimi strukturami površin, ki je lahko gladka, narebrena, z vzorci, ipd.
Keramične ploščice
Stanovanjske hiše si praktično ne znamo predstavljati brez vsaj nekaj položene talne površine s keramiko. V kopalnici so že kar obvezna keramična tla, poleg tega se priporoča keramiko tudi v hodniku, predsobi, kuhinji in na stopniščih. Nedvomno je največja prednost keramične obloge izredna odpornost in trpežnost materiala, po drugi strani pa je slabost v hladni površini, zato se za takšna tla priporoča talno ogrevanje. Znano je, da so največji proizvajalci keramičnih ploščic v Italiji, Španiji in malo manj tudi na Češkem. Večina sedanjih velikih svetovnih proizvajalcev izdeluje kakovostne ploščice. Same ploščice so seveda lahko različnih dimenzij in različnih debelin. Površina keramičnih ploščic je lahko glazirana ali neglazirana. Glazirane ploščice imajo gladko površino in visok sijaj ter so enostavne za čiščenje. Ploščice z neglazirano površino pa so deloma porozne in zato precej bolj občutljive na umazanijo ter bolj problematične za čiščenje. Sicer lahko neglazirane ploščice dodatno zaščitimo še z lanenim oljem ali silikatnim premazom, s katerim bomo dosegli lažje čiščenje ploščic. Tako kot ostale talne obloge so seveda tudi keramične ploščice različne kakovosti. Razpoznavnost kakovosti ploščic lahko razberemo v dveh oznakah. Prva je stopnja trdnosti (trdota glazure), ki se označuje s kratico MOHS po lestvici od 5 do 9, druga pa je stopnja obrabe označena z PEI in z lestvico od 3 do 5. Ob izbiri keramičnih ploščic naj bomo pozorni tudi na druge dejavnike, saj so lahko v ponudbi na primer ploščice istega kvalitetnega razreda, ki pa se po ceni lahko precej razlikujejo. Vzrok tega je največkrat v številu selekcioniranja kvalitetnih od nekvalitetnih ploščic v sami tovarni. Cenen nizko kvaliteten proizvajalec opravi postopek selekcioniranja le 3-krat oziroma 4-krat. Visoko kvalitetna keramika pa je selekcionirana tudi do 14-krat. Za zunanjo uporabo keramičnih ploščic je najbolj pomemben podatek o njihovi vpojnosti. Keramika, ki je namenjena zunanji uporabi, mora vpijati manj kot 3% vode, saj bo v nasprotnem primeru zmrzal poškodovala ploščice. Najbolj ustrezen material za zunanjo keramiko je porcelanasti gres. Ta je sedaj kar precej aktualen. Uporablja se ga ne samo pri zunanjem oblaganju, temveč tudi v kopalnicah, saj je sedaj v ponudbi poleg mat izvedbe tudi glaziran z visokim sijajem S tem se njegov videz precej približa podobi pravega kamna ali granita, hkrati pa zagotavlja minimalno vpojnost materiala z manj kot 1% vode. S sedanjo sodobno tehnologijo izdelave keramičnih ploščic sta njihov videz in tudi dimenzije povsem nekaj drugega kot sta bili desetletje in več nazaj. V kopalnici so sedaj aktualne tako imenovane ’digitech’ poslikane posamezne stenske ploščice, ki zelo dobro dekorirajo in s tem popestrijo prostor. Po večini so sedaj takšne ploščice že cenovno primerljive z osnovnim ploščicami. Pogosto se barva talne kopalniške keramike bistveno razlikuje od stenske keramike. Sedaj so modni predvsem svetlo sivi in svetlo rjavi odtenki keramike. Nekatere sedanje ploščice imajo vidno površino tako rekoč identično strukturi lesa ali kamna, druge imajo lahko 3D površinski videz, ipd. Sedanja tehnologija proizvodnje dopušča izdelavo vse večjih formatov ploščic. XXL dimenzije predstavljajo največje dimenzije ploščic V tej skupni so ploščice z dimenzijami od 120x120 cm, pa vse do 160x320 cm. Najbolj pogosto pa se ploščice velikega formata uporabljajo v dimenzijah 80x240 cm in 120x240cm.
Postopek montaže ploščic
Še preden pričnemo s polaganjem ploščic, moramo podlago ustrezno pripraviti. Ne glede na to ali so tla oziroma stena, mora biti podlaga dovolj trdna, neprašna in dovolj vpojna za keramično lepilo. Ob tem je pomembno, da je površina čim bolj ravna, saj s tem privarčujemo pri lepilu. Hkrati pa se izognemo uporabi izravnalnih mas. Če je površina neravna v toleranci več kot 10 milimetrov, je priporočljiva predhodna uporaba izravnalne mase. Ker je na kopalniških tleh in stenah vsakodnevno prisotna voda, je priporočljivo še pred polaganjem ploščic poskrbeti za primerno hidroizolacijo takšnih površin. S tem si lahko prihranimo resno nevšečnost z zamakanjem vode pod keramično oblogo v konstrukcijo, kar bi privedlo do nastanka vlažnih madežev na stenah sosednih prostorov ali stropu spodnjega prostora. Lahko privede celo do dvigovanja ploščic v novi kopalnici, do navlaženja morebitne toplotne izolacije, ipd. V teh primerih bo nujno potrebna ponovna temeljita sanacija kopalnice. Postopek zaščite pred zamakanjem vode izvedemo s posebnim tesnilnim hidroizolacijskim trakom v kombinaciji z ustreznim premazom. Hidroizolacijski trak mora biti vodotesen z dobro elastičnostjo, imeti mora zadostno odpornost na alkalne, kisle in solne raztopine, olja, zagotavljati mora tudi dobro temperaturno obstojnost. Dovolj kakovostno lepilo je eden izmed glavnih argumentov za trajno keramično oblogo. Sedaj obstaja različna vrsta tovrstnih lepil, ki se razlikujejo glede na lepilno moč. Za izbiro lepila upoštevamo debelino nanosa oziroma ravnost podlage. Na njegovo izbiro vpliva še vrsta podlage na katero bomo ploščice polagali oziroma lepili in predvsem ali bo keramika znotraj oziroma zunaj objekta. Poleg tega je izbira lepila odvisna še v primeru talnega ali stenskega gretja in lesene ali mavčno kartonske podlage. Vsekakor velja opozorilo, da z uporabo neustreznega lepila lahko s časom pričnejo ploščice odstopati od podlage. Lepilo zmešamo z vodo natančno po navodilih proizvajalca, ki so zapisana na embalaži. Zaradi strjevanja lepila pazimo, da ga na enkrat ne pripravimo v preveliki količini. Ko je lepilo z vodo dovolj premešano, ga pustimo 5 minut v mirovanju, zatem ga še enkrat premešamo. Takšno pripravljeno lepilo z zobato lopatico nanašamo oziroma v celoti premažemo po pripravljeni površini. S tem na površini nastane tipičen videz zobčastega sloja lepila. Za v pomoč pri enakem razmiku med stikom ploščic uporabljamo posebne plastične križce, ki jih vstavljamo hkrati s polaganjem ploščic med njihove vogale. Izberemo ustrezno širino križcev, glede na želeno širino fuge. Med polaganjem ploščic naj sproti odstranjujemo lepilo iz fug, kontroliramo ravnost položene obloge in njen naklon. Ko so ploščice položene, počakamo vsaj 24 ur, da se lepilno vezivo dovolj posuši. Zatem s posebno fugirno maso dokončno zapolnimo vmesne prazne stike med ploščicami. Fugirna masa je podobno kot keramične ploščice v številnih barvnih odtenkih, zato lahko izberemo optimalni barvni odtenek fuge, ki bo še dodatno izpopolnila končni videz. Ob izbiri fugirne mase upoštevamo še mesto njene uporabe (znotraj ali zunaj objekta). Fugirna masa, ki je namenjena za zunanjo uporabo, je namreč vodoodbojna oziroma vodonepropustna. V kopalniškem prostoru, kjer je pogosto visoka vlaga, je zato primerna uporaba fugirne mase, ki se sicer uporablja izven objektov. Priporočljiva pa je tudi uporaba fugirne mase CG2, ki je sicer primerna za bazene. Ob uporabi napačne fugirne mase obstaja nevarnost, da se preko fug vlaga razširi po keramični površini tudi v sosednje prostore. Strošek kakovostne fugirne mase in lepila je seveda povsem zanemarljiv v primerjavi s stroškom morebitne ponovne adaptacije. Da bi se vsemu temu popolnoma izognili, pa kot je bilo že omenjeno, se priporoča uporabo vodotesnih premazov oziroma mas, s katerimi se predvsem v kopalnici in zunanji površini pred polaganjem keramike premaže betonski estrih in stene.
Opečni tlakovci
Glineni opečni tlakovci so ena izmed najstarejših talnih oblog, ki so se več ali manj obdržali še od časa Rimljanov. Čeprav so s pojavom novih sodobnih talnih oblog izgubili dobršen del svojega tržnega deleža, se v zadnjih letih zopet vračajo v slovenske domove. Kljub močni konkurenci številnih ostalih oblog je razlog njihove ponovne popularnosti v nekaterih bistvenih odlikah, ki jih sodobne obloge nimajo. Opečni tlakovci so izdelani iz gline in so s tem povsem naraven in zdravju neškodljiv material. Takšen material omogoča njegovo deponiranje in recikliranje, s tem pa v ničemer ne obremenjuje okolja. So zelo trpežna talna obloga, saj so odporni proti površinski obrabi, niso zdrsni, so odporni na kisline in na ogenj. Takšni tlakovci so zelo dober izolacijski in toplotno akumulacijski material (topli na dotik), ki ohranjajo toploto in so s tem idealni za talni ogrevalni razvod. To je tudi ena njihovih največjih odlik v primerjavi z ostalimi talnimi oblogami. Tlakovci so prepoznavni po svoji naravno opečni barviti strukturi, ki poda bivalnemu prostoru izrazito toplo in domače vzdušje. S tem so primerni za talno oblogo predvsem v različnih vinskih kleteh ali kmečkih sobah, vse bolj pogosto pa so tudi v bivalnih prostorih kot je kuhinja, dnevna soba ali spalnica. Z njihovim tradicionalnim videzom so odlična kombinacija tudi za sodobne bivalne prostore. Na slovenskem trgu je kar nekaj proizvajalcev oziroma ponudnikov opečnih tlakovcev, kateri se med seboj tako po kvaliteti kot tudi ceni razlikujejo. Nekateri izdelujejo tlakovce ročno, drugi strojno s stiskanjem ali vlečenjem. Ročno izdelani tlakovci imajo zelo dobro akumulacijsko sposobnost, medtem ko jo strojno izdelani tlakovci precej težje dosežejo. Razlika v kakovosti tlakovcev se izkaže tudi pri stopnji ločevanju primesi v glini. Grobi delci v glini namreč precej vplivajo na končno trdnost izdelkov. Proizvajalec mora glino torej čimbolj prečistiti grobih delcev. Žganje tlakovcev se mora izvajati pri temperaturi cca 900°C. V primeru višje temperature se zaradi posledične zvišane trdnosti izdelka izgubi akumulacijsko sposobnost. Če pa je temperatura žganja prenizka, tlakovci ne bodo dovolj trdni, oziroma bodo preveč krhki. Vgradnja opečnih tlakovcev je več ali manj enaka kot pri keramičnih ploščicah. Novo vgrajeni cementni estrih mora biti star vsaj 28 dni, sicer se lahko ob pokanju estriha pojavijo razpoke tudi na tlakovcih. Suho in brezprašno cementno podlago impregniramo s polimernim disperzijskim sredstvom. Pred vgradnjo določimo v prostoru vzporedne in pravokotne smeri polaganja. Način polaganja izvedemo tako, da imamo minimalen odpad tlakovcev, odrezani in vgrajeni tlakovci pa so na čim manj vidnih predelih. Za vezivo lahko uporabimo lepilo namenjeno za keramične ploščice, s tem da upoštevamo vrsto podlage (cementni estrih, talno gretje, polaganje na obstoječo keramično oblogo…). Najprej z ravno gladilko nanesemo na podlago tanek sloj lepila in zatem z zobato gladilko še drugi sloj lepila. Tlakovec vtisnemo in vtrkamo na podlago lepila. Širina fug med opečnimi tlakovci je od 10 do 15 mm. Odvečno fugirno maso iz fug in zgornje površine tlakovcev sproti odstranjujemo, saj bomo zasušeno maso z opečnih tlakovcev zelo težko odstranili. Priporočljivo je, da med polaganjem tlakovce ne namakamo v vodo in jih brišemo s suho krpo, saj si bomo s tem skrajšali čas njihovega sušenja. Opečne tlakovce na isti način kot keramične ploščice zafugiramo s fugirno maso ali zmesjo mivke in cementa v razmerju 3:1. Da bi bilo čiščenje tlakovcev po fugiranju lažje, si lahko pomagamo z emulzijo. Ta nam omogoči enostavnejše fugiranje z malto ter boljšo oprijemljivost laka ali olje voska. Nanesemo jo pred fugiranjem, ko so tlakovci položeni in je površina popolnoma očiščena. Če je pri polaganju nastal kakšen madež, ga očistimo z vlažno krpo. Površino tlakovcev nato enakomerno premažemo z emulzijo. V preteklosti se je v namen lažjega odstranjevanja fugirne mase pred fugiranjem tlakovce premazalo z ustreznimi olji. V kolikor bomo uporabili to tehniko, naj bomo pazljivi, da se ne prepojijo stranice tlakovcev, saj bi s tem zmanjšali oprijemljivost fugirne mase v sami fugi. Ker so opečni tlakovci precej porozni, jih je treba za ohranitev videza zaščititi pred umazanijo, vodo in mastnimi madeži. Zaščitni premaz nanesemo, ko so tlakovci in fuge popolnoma suhi. Najpogostejši način zaščite je z voščenimi olji. Drugi primerni, vendar danes manj pogosti načini so še zaščita z lakom za parket, z olji (laneno, tungovo, kombinacija visoko odpornih olj) in z loščilom v kremi za tlakovec oz. voskom. Voščeno olje nanesemo v dveh tankih slojih. V primeru, da je nanos preveč debel, lahko površina postane občutljiva. Če zaščitimo tlakovce z lakom za parket je njihovo vzdrževanje in čiščenje enako kot pri lakiranem parketu. Dovoljena je tudi uporaba laka na vodni osnovi, ki je ekološko bolj primeren in skrajša postopek trikratnega lakiranja. S tem tudi ni prisotnosti neprijetnega vonja v fazi lakiranja. V primeru zaščite z voskom najprej s čopičem, valjčkom ali krpo enakomerno po celi površini nanesemo tekoče loščilo. Po 24-tih urah zaščitimo z loščilom v kremi (voskom), ki omogoči, da površina postane bolj vzdržljiva in odpornejša na vsakodnevno obrabo. Vosek drugič ponovno nanesemo po osmih urah od prvega nanosa. Po osmih urah premažemo še s tekočim loščilom, ki poudari lepoto tlakovcev. Pogostost vzdrževanja obloge iz opečnih tlakovcev je odvisna predvsem od frekvence uporabljanja pohodne površine. V bivalnem prostoru je priporočljivo osvežiti in s tem zaščititi pohodno površino 2-krat letno. Najbolj enostaven način vzdrževanja svežine tlakovcev zaščitenih z voščenimi olji ali lakom je premaz s tekočim voskom. Najprej površino tlakovcev obrišemo z vlažno krpo, s čemer odstranimo prašne delce. Nato čisto vodo pomešamo s tekočim voskom za nego, ter tla ponovno obrišemo. Vosek se posuši v nekaj minutah in je takoj pripravljen za hojo po površini.
WPC talna obloga
Za zunanja tla teras je aktualna WPC talna obloga (Wood plastic composite). Obloga je iz lesnega kompozita, katerega sestava je 70% recikliranega lesa ali bambusa in 30% polimera. V manjši količini so lahko še ostali dodatki za UV zaščito, proti nastajanju gub, za barvo, ipd. Polimer v oblogi deluje kot vezivo, s pomočjo lesa pa je obloga močna in toga. WPC talna obloga je zelo trpežna in s tem namenjena vsem vrstam zunanjih površin. Videz ima v naravnih barvah lesa. Oblogo ni potrebno vzdrževati s pleskanjem ali oljanjem, montaža je enostavna in hitra. WPC obloga ne drsi in ni vpojna na vodo, ima visoko nosilnost in je odporna proti lesnim škodljivcem, kloru in morski vodi. Obloga je varna za hojo z bosimi nogami, saj je površina enotna in kompaktna, kar onemogoča, da bi se kot na primer pri leseni površini odlomljene trske zapičile v nogo. S popularnostjo takšne obloge je na našem trgu v kratkem času nastala precej bogata in raznovrstna ponudba tovrstne obloge, ki pa se lahko kar precej razlikuje v kakovosti. Ob izbiri WPC obloge moramo vedeti, da ima ta poleg številnih odlik tudi nekaj slabih lastnosti kot so možen pojav plesni, možnost zbledenja obloge in termično raztezanje, ki ga je potrebno upoštevati pri postopku vgradnje obloge. Na površini, ki je večina časa v senci, obstaja nevarnost pojava plesni. Njo preventivno preprečimo z rednim čiščenjem obloge. Če se plesen kljub temu pojavi, jo lahko odstranimo z detergentom in fungicidom. Spremembe v barvni intenzivnosti vidne površine obloge, ki je izpostavljena sončni svetlobi, so naraven pojav. Pri večini oblog se postopek bledenja konča v pol letu od časa vgradnje. Bodočo rahlo zbledelost obloge naj upoštevamo že pri izbiri barvnega odtenka.
Dekorativni beton v stanovanju
Dekorativni beton je modni in edinstven premaz, ki izvira iz Francije. Kot končna obloga je vse bolj priljubljena izbira v stanovanjskih prostorih, saj ponuja trpežno, estetsko privlačno in prilagodljivo možnost oblikovanja talnih, stenskih in celo stropnih površin. Uporaba dekorativnega betona v stanovanjskih prostorih prinaša več prednosti. Med najbolj pomembnimi je ta, da omogoča ustvarjanje različnih videzov, vključno z modernim, industrijskim, rustikalnim in tudi klasičnim videzom. Na voljo so različne zaključene površine kot so gladke, brušene, polirane in z različnimi barvnimi možnostmi. Beton je trden in odporen material, kar pomeni, da je zelo odporen na obrabo in udarce. Uporaba dekorativnega betona v stanovanjskih prostorih pripomore k dolgi življenjski dobi tal in drugih betonskih površin. Površina takšnega betona je izdelana v brezšivnih spojih, pri čemer so stiki tal in sten izvedeni popolnoma brez fug. To je tudi ena najpomembnejših prednosti v primerjavi z ostalimi oblogami. Posledično s tem so površine iz dekorativnega betona tudi enostavne za čiščenje, saj zaradi brezšivnih spojev ne zastaja umazanija. Zaradi uporabe zaključnega laka se umazanija zelo težko prijema na površino. S tem tudi omogoča enostavno odstranjevanje madežev s klasičnimi neagresivnimi čistili. Ker ima beton dobro toplotno prevodnost, pomeni, da lahko odlično sodeluje s talnim ogrevanjem. Tanek betonski premaz dopušča nanos tudi na nepravilne oblike površin kot so razni stebri, oboki in druge okrogline. Z dekorativnim betonom se lahko ustvari videz ploščic, kamna, lesa ali abstraktnih vzorcev. S postopki kot so poliranje ali dodajanje različnih agregatov (npr. steklenih vlaken, kovinskih oksidov) se lahko prilagodi tekstura in sijaj betonskih površin. Navsezadnje je odlika tudi ta, da je beton trajnosten material in se ga lahko reciklira, kar zopet prispeva k okoljski trajnosti. Pri uporabi dekorativnega betona v stanovanjskih prostorih je ključno sodelovanje s strokovnjaki, ki imajo res bogate izkušnje s tem materialom, njihovi proizvodi dekorativnih betonov pa so že dolgo časa na trgu. Namreč izkušnje uporabnikov dokazujejo, da se pri takšnih neuveljavljenih proizvodih, ki so marsikdaj ugodnejših cen, pozneje pojavljajo veliki problemi s plesnijo na dekorativnih površinah, luščenjem sloja, ipd. Postopek namestitve in končni izgled sta odvisna od vrste dekorativnega betona, ki se uporablja, in želja lastnika. Pomembno je tudi upoštevati ustrezno pripravo podlage. Takšen mineralni material je izdelan na osnovi prebranih vrst cementa, finega peska, smol in naravnih pigmentnih barv. Vidna površina betonskega sloja je brušena do takšne mere, da se doseže enakomerno lisasto površino, ki je več ali manj podobna klasični betonski površini. Z dodajanjem različnih pigmentov in dodatnimi tehnikami obdelav se lahko ustvarijo številne različne modne površine. Glede na vrsto strukture in barvnega odtenka je dekorativni beton dobavljiv v več kot 100 različnih izvedbah, kar pa je odvisno od proizvajalca. Dekorativni beton se pogosto uporablja v kopalnicah kot talni ali stenski premaz. Lahko je tudi kot zaključni sloj tlakov stanovanja, uporablja se namesto parketa ali keramike, v kuhinjah na stenah ob delovnih površinah, kaminih, umivalnikih, ipd. Nič manj je uporaben tudi za zunanje površine kot so terase, parkirišča, dovozi, sprehajalne poti in celo za obdelavo bazenov. Debelina takšnega betonskega sloja je le nekaj milimetrov. Zato je še posebej aktualen pri adaptacijah, kjer je pogost problem debelina nove talne obloge. Zaradi odlične oprijemljivosti lahko betonski sloj vgradimo na cementni estrih, keramiko, opeko, leseno površino, mavčno ploščo, ipd. S tem, da smo predhodno ustrezno izvedli predpripravo na površini. Ker je dekorativni beton izrazito specifičen material, naj izberemo le uveljavljenega proizvajalca, ki ima številne reference. Izbrani material dekorativnega betona naj že več let obstaja na trgu, saj bomo le tako vedeli, da se je le-ta uveljavil na trgu. Materiali, ki se iz danes na jutri pojavijo in izginejo s trga, zagotovo niso prava izbira. Pri nezadostno kakovostnem dekorativnem betonu bo sloj s časom pričel pokati in se luščiti. Pri postopku vgradnje dekorativnega betona je ključno upoštevati specifične smernice proizvajalca in vrsto dekorativnega betona, ki se uporablja. Sami se naj tega dela lotimo le, če nam zaključna dela v gradbeništvu niso tuja in imamo občutek za gladilko. Vešči v nanosih so predvsem pleskarji, keramičarji in fasaderji, ki imajo že izkušnje z njegovim nanašanjem. Pomembno je torej predvsem dobro slediti navodilom, mešati materiale v pravilnih razmerjih in upoštevati čase sušenja.
Stenske obloge
Dve ali tri desetletja nazaj so bile lesene in tapetne stenske obloge precej aktualne v tedanjih domovih. Vendar sčasoma so te postale zastarele in v zadnjem obdobju se v novogradnjah ali adaptiranih objektih skoraj povsem izginile. Kombinacija sodobne tehnologije z novimi materiali je doprinesla temeljite spremembe tudi pri stenskih oblogah. Če se je za nekdanjo stensko oblogo lahko reklo, da je zastarela, katera ne sovpada v bivalni prostor, bi se za sedanjo stensko oblogo lahko trdilo, da je že popolna imitacija kakršnekoli strukture materiala ali zunanjega ambienta. Odličen nadomestek za pravi kamen so kamnite stenske obloge. Te se v sedanjih domovih ne uporabljajo le kot dodatek na fasadi zgradbe, temveč so pogosta popestritev tudi notranjih sten. Medtem, ko je naravna masivna kamnita obloga precej visoka investicija, so dekorativne kamnite obloge cenovno bolj dostopne. Dekorativne kamnite obloge so lahko izdelane iz naravnih ali umetnih materialov. Osnova vseh je, da posnemajo videz kamna, oziroma njegovo strukturo in odtenke. Za topel in domač videz bivalnega prostora so primerne predvsem lesene stenske obloge. Ker les pripomore k boljši toplotni in zvočni izolaciji, s takšnimi oblogami privarčujemo tudi pri energiji. Med sedanjimi lesenimi oblogami so aktualne predvsem dekorativne stenske obloge na MDF plošči. MDF oziroma mediapan je visoko kvalitetna gosta vlaknena plošča, izdelana iz lesnih vlaken z dodatkom smole. Pri opremi bivalnih prostorov vse večji hit postajajo stenske dekoracije s tako imenovanimi foto tapetami, s katerimi si pridobimo trodimenzionalni občutek prostora. Zaradi praktično kakršnegakoli videza takšnih tapet je njih možno umestiti prav v vsak prostor – ne glede na stil opreme. Z neomejeno izbiro dizajnov tapet je njih kaj lahko prilagoditi glede na stil notranje arhitekture. Razlog velikega povpraševanja po njih je tudi v možnosti izdelave videza tapete na podlagi investitorjeve fotografije. Takšne tapete z moderno tehnologijo proizvajalci izdelajo in jo natisnejo na trpežen papir z debelino približno 160 g/m². Tapeta je dimenzijsko in UV stabilna ter vodoodporna.
pripravil: M.A.
