Nižji stroški ogrevanja

Z zastarelim ogrevalnim sistemom na izrabo neekonomične kurjave porabimo za ogrevanje hiše le nekaj manj kot 50% od celotnih nastalih stroškov v zvezi s potrošnjo kakršnekoli energije znotraj ali zunaj hiše. Ostala porazdelitev stroškov energije gre še 35% na avtomobil, 8% na pripravo tople vode in 7% na gospodinjske aparate ter razsvetljavo. Zagotovo se takšno razmerje stroškov lahko drastično spremeni s sanacijo zastarelega ogrevalnega sistema.

Žal smo mi kot porabniki energije po večini več ali manj takšni, da pričnemo razmišljati o stroških zmanjšanja ogrevanja šele s hladnejšimi dnevi, ko se sprememba temperature pozna tudi na naši koži. Mesec oktober je torej čas, v katerem bo potrebno zagnati naš ogrevalni sistem.
Dejstvo je, da je za povprečen slovenski družinski proračun postal strošek ogrevanja z zastarelim kotlom na kurilno olje v kombinaciji z visokotemperaturnim radiatorskim razvodom prevelika finančna obremenitev.
Že v zadnjih letih je veliko slovenskih hišnih gospodinjstev zamenjalo ogrevalni sistem in tudi vir ogrevanja. Toplotna črpalka, sodoben kotel na lesno biomaso in nizkotemperaturni talni ogrevalni sistem so sodobne rešitve za ogrevanje hiše, katera bodo morala slej ko prej uporabljati vsa hišna gospodinjstva.

Upravljanje sistema na biomaso

Najbolj izpopolnjen sistem kurišča na biomaso je popolnoma avtomatiziran. Zdrobljeni les, lesne sekance ali drugo vrsto kuriva se s kamionom pripelje do shrambe za kurivo. Iz tega prostora pri večjem sistemu transportni trak enakomerno dostavlja do gorilnika točno določeno količino kuriva, pri manjšem sistemu pa temu služi polž ali pnevmatski sesalni sistem. Potrebno količino kuriva v večjem sistemu ves čas preračunava računalniški sistem, ki z laserjem odčitava koliko goriva je na traku. Količina se spreminja v skladu z nastavitvami temperature in odčitki trenutnega stanja v kotlu. Vse kar takšen sistem zahteva od nas je, da smiselno programiramo računalnik, vse druge operacije pa so avtomatizirane. Za to vrsto kurjenja mora biti velikost kotla vsaj 50 kW in več, sicer sistem ne bo deloval optimalno.
Pri polavtomatskemu kotlu je delovanje zelo podobno avtomatiziranemu kotlu, med obratovanjem pa zahteva tudi določene ročne posege. Ima manjši zalogovnik kuriva in veliko enostavnejši sistem transportnega traku z ročnimi nastavitvami. Ker velik del leta sistem ne obratuje s polno kapaciteto, je smiselno, da uporabnik glede na potrebe po toploti sproti prilagaja delovanje sistema.
Princip delovanja je pri vseh ponudnikih kotlov na biomaso praktično enak. Vsak sistem ima tri glavne sestavne dele: posodo z zalogo goriva, zgorevalno komoro in izmenjevalnik toplote, v katerem se vroči dimni plini ohladijo in oddajo energijo vodi, ki jo običajno uporabljajo za prenos toplote do ogreval. Tovrstni način gretja vode zahteva relativno velik prostor za skladiščenje kuriva, zato ni najbolj primeren za gosto naseljeno urbano okolje kot je npr. vrstna hiša z majhno shrambo.
Novejši kotel deluje na principu spodnjega odgorevanja. Kurišče se nahaja v spodnjem delu peči in ogenj zajame samo ta del zalogovnika, kar olajša tudi doziranje goriva. Za boljše zgorevanje se v spodnji del zalogovnika z ventilatorjem dovaja zrak in se s tem ustvari nadtlak, ki pomaga uravnavati zgorevanje plinov pri visoki temperaturi.
Druga vrsta kotla ima vgrajen sesalni ventilator, ki ustvarja podtlak, ter potegne pline skozi žerjavico, kar tudi večjim kosom lesa in sekancem omogoči popolno zgorevanje. Za doseganje čim višjih temperatur kurišča in boljšega izgorevanje kuriva je takšen kotel znotraj obložen s šamotom. V času, ko zaradi višje temperature okolja ni potrebno dovajati vse ustvarjene toplote do radiatorjev, kotel hrani presežno energijo v vmesnih hranilnikih tople vode velikosti 1000 do 1500 litrov za eno bivališče. V času večje potrebe po toploti vmesni hranilnik olajša obremenitve kotla in omogoči enakomerno gorenje.
Da bo kotel kar se da čim bolj optimalno deloval glede na specifiko stavbe, mora kot prvo biti pravilno dimenzioniran. Načeloma je bolje izbrati kotel z nekoliko nižjo močjo in ga polno obremeniti, kot izbrati kotel s preveliko kapaciteto. Vsekakor naj potrebno moč kotla nam izračuna montažer ali energetski svetovalec. Začetno in tudi usodno napako bomo storili, če bomo šli v nakup kotla brez informacij kakšne kapacitete naj bo nova peč, kakšno gorivo bomo uporabljali in ali bo dimnik sploh ustrezen za novi kotel.

Sedanji nizkotemperaturni kotel

Odvisno od vrste kotla lahko ta glede na način delovanja deluje na različno temperaturo ogrete vode. Zastarel ogrevalni kotel je bil izrazita visokotemperaturna peč. Temperatura ogrevalne vode se je z razvojem tehnologije zniževala in danes med nizkotemperaturni sistem prištevamo tisti kotel, pri katerem se temperatura vode giblje med 40 in 75 stopinjami Celzija. Včasih je bil obvezni del sistema mešalni ventil, ki je z mešanjem vroče in hladne povratne vode dosegel primerno temperaturo pred vstopom v radiatorski sistem. Voda pri tem ni smela imeti nižje temperature kot 55 stopinj Celzija, saj bi nižje temperature povzročile kondenzacijo vlage v dimnih plinih in nastanek kondenzata. V dimniških plinih pri zgorevanju fosilnih goriv poleg dušikovih in ogljikovih nastanejo tudi žveplovi oksidi, ki skupaj z vodo tvorijo jedke kisline. Pri gorenju zemeljskega plina nastaja blaga ogljikova kislina, pri gorenju kurilnega olja pa poleg te še žveplena, ki je bolj korozivna. V stiku z jeklenimi deli kotla in dimniškimi tuljavami se kisline obnašajo agresivno in kmalu povzročijo korozijo in propadanje materiala. Pri starejši visokotemperaturni vrsti kotla se je temu izognilo z vzdrževanjem stalne višje temperature. Tako je bil zagotovljen zadosten vlek, izognilo pa se je tudi kondenzaciji plinov. Vendar s tem je prihajalo do izgub energije v kurišču in izgub pri prenosu vroče vode do radiatorjev. Sedaj se z neposredno regulacijo gorilnika ogreje vodo do želene temperature direktno, brez mešalnih ventilov. Proizvajalci izdelujejo sodobna kurišča iz korozijsko vzdržljivih materialov z dvojnimi stenami, ki se hitro segrejejo in z vmesnimi kovinskimi rebri, ki s posrednim ogrevanjem vode preprečujejo preveliko nihanje temperature in hkrati nastajanje kondenzata.
Med drugim je pomembno, da je dimnik ustrezno dimenzioniran, s katerim se prepreči nastajanje kondenzata preden dimni plini pridejo do vrha tega. Sedanji nizkotemperaturni kotel je opremljen z gorilnikom z majhnim pretokom goriva in dovršeno mikroprocesorsko regulacijo. Za pravilen obtok vode v sistemu skrbi obtočna črpalka, povezana s termostatom in raztezno posodo. Takšen kotel dosega izkoristke od 85% do 90% in tudi nekaj več. Kot takšen je dokaj primeren za uporabo kurilnega olja. Za še boljše rezultate je poleg enostopenjskega na voljo tudi dvostopenjski ali moduliran gorilnik, ki poskrbi za dodatno energijo v dneh, ko je temperatura pod ničlo.

Dejavniki izbire toplotne črpalke

V primeru, da si želimo popolnoma posodobiti hišni ogrevalni sistem je ena najboljših rešitev montaža toplotne črpalke (v nadaljevanju TČ), ki ni namenjena samo za ogrevanje sanitarne vode, temveč tudi bivalnih prostorov. Sedanja visoko učinkovita TČ zrak/voda, ki je ustrezno dimenzionirana glede na velikost ogrevanega objekta in njegove karakteristike, lahko preko celotne zimske sezone povsem nadomesti klasični ogrevalni sistem s pečjo.
Poleg njene majhne energijske porabe in hkrati velikega izkoristka, deluje na ekološko povsem čist način (emisije CO2 se zmanjšajo do 60%, ne povzroča dima), potrebno je minimalno vzdrževanje, upravljanje je maksimalno udobno in enostavno, njeno delovanje je zelo tiho, vgradi se jo lahko kamorkoli na majhen prostor (odvisno od izvedbe), ne potrebuje dodatnega prostora za skladišče goriva in po želji lahko omogoča preko poletja tudi hlajenje prostorov.
Ob odločitvi za TČ moramo vedeti, da je izbira moči črpalke neposredno odvisna od karakteristike ogrevanega objekta in njegove okolice. TČ nikakor ne bo zadovoljivo delovala, če bo ta predimenzionirana ali ne bo mogla kriti toplotnih izgub ogrevane stavbe. Vsekakor je zaželena dobra toplotna izolacija zunanjih zidov, tlakov, strehe, oken, vhodnih in morebitnih garažnih vrat. V slabo izolirani stavbi bodo toplotne izgube prevelike in bo zaradi previsoke investicije v novo TČ, ogrevanje neekonomično.
TČ mora vsekakor biti dovolj učinkovita glede na podnebje v našem kraju. Na višji legi ali v področju mrazišča mora torej imeti visoko učinkovitost pri nizkih temperaturah.
Pri izbiri proizvajalca TČ naj predvsem upoštevamo, da je ta na trgu dovolj priznan oziroma, da ima dolgoletne izkušnje pri razvoju in izdelovanju TČ, ter s tem seveda tudi številne reference. Poleg tega mora imeti tudi dobro organizirano in razvejano servisno službo z zagotovljenimi dobavami rezervnih delov.
Da bo TČ delovala kar se da optimalno, se mora ta čim manjkrat vklapljat in izklapljat. Zato je ob črpalki nujno potrebno namestiti hranilnik toplote, ki ima prostornino vsaj 100 litrov. V hranilniku je ogrevana voda, ki kroži po ogrevalnem sistemu in greje stanovanjske prostore ter tudi sanitarno vodo.
TČ, ki izkorišča toploto zraka, ob delovanju povzroča določen nivo hrupa. Ta nivo je lahko precej različen, odvisno predvsem od kakovosti naprave, velikosti in zasnove ventilatorjev ter kompresorja. Sedanje zunanje enote črpalk običajno proizvajajo hrup v razponu med 40 in 60 dB, ko delujejo ob normalni delovni obremenitvi. Tišje naprave z močjo hrupa od 30 do 35 dB so primerljive z zvokom v mirni pisarni ali z blagim dežjem. Običajne naprave z močjo hrupa od 50 do 60 dB so pri polni obremenitvi primerljive z zmernim pogovorom ali delovanjem hladilnika. Nekatere sodobne TČ imajo funkcijo nočnega načina, ki zmanjša hitrost ventilatorja in moč kompresorja, s čimer zmanjšajo hrup med nočnimi urami (npr. do 40 dB ali manj).
Če bo zunanja enota črpalke, ki proizvaja hrup nad 45–50 dB, torej postavljena preblizu spalnice (manj kot 3 metre), lahko ta hrup postane moteč zlasti ponoči, ko je v okolici sicer tiho.
Dovolj strokovna montaža TČ je ključnega pomena za njeno optimalno delovanje, učinkovitost in dolgo življenjsko dobo. Nepravilna ali nestrokovna montaža lahko povzroči vrsto težav, kot so nižja energijska učinkovitost, povečani stroški obratovanja, motnje pri delovanju, večji hrup ter prezgodnje okvare naprave.
Še pred izbiro TČ nam bo strokoven monter lahko natančno izračunal toplotne potrebe našega doma glede na njegovo velikost, izolacijo, klimatske pogoje in tip ogrevalnega sistema.
Pri TČ zrak/voda je pravilna postavitev njene zunanje enote še kako pomembna za njeno optimalno delovanje, saj mora biti enota na območju z zadostnim pretokom zraka in dovolj prostora okoli nje. Nestrokovna namestitev lahko povzroči pretiran hrup zaradi vibracij, napačne lege ventilatorjev ali napačne podlage.
TČ temelji na zaprtem sistemu s hladilnim sredstvom, kar pomeni, da morajo biti povezave natančno in tesno narejene. Puščanje hladilnega sredstva lahko drastično zmanjša učinkovitost naprave in povzroči okvare. Prav tako morajo biti pravilno nameščene cevne povezave med notranjo in zunanjo enoto, da se preprečijo toplotne izgube in se zagotovi optimalen pretok hladilnega sredstva.
Da bomo izbrali optimalno toplotno črpalko za naš dom, moramo razumeti tudi različne oznake, ki predstavljajo njeno učinkovitost in energijsko porabo. Najbolj znani oznaki sta COP in SCOP.
Pri cenejši TČ je razmerje med porabljeno električno energijo in brezplačno pridobljeno energijo iz okolice 1 proti 2, pri sodobni TČ pa 1 proti 5. V drugem pomenu besede to pomeni, da se pri 5 kW pridobljene toplotne energije iz zraka, zemlje ali vode porabi le 1 kW električne energije. Razliko 4 kW energije pa se pridobi brezplačno. Samo razmerje med porabljeno električno energijo in vloženim delom črpalke imenujemo grelno število oziroma s kratico COP. To število je odvisno od vrste toplotne črpalke in temperature vira toplote, ki jo izkoriščamo, v povprečju pa znaša 3 do 4 in tudi več. Grelno število je višje, če ima vir toplote visoko temperaturo in hkrati je temperatura ogrevalnega medija sorazmerno nizka.
Ob primerjavi različnih toplotnih črpalk naj vrednost COP primerjamo po enakem merilnem standardu, ki je pri ogrevalnih črpalkah EN 14511. Zlasti pa moramo primerjati pri enakih temperaturnih pogojih, kot na primer, da je zunanji zrak 2°C in temperatura vode 35°C (A2/W35).
Kratica SCOP izraža razmerje med proizvedeno toploto in porabljeno električno energijo čez celotno leto. V primerjavi s takojšnjim koeficientom učinkovitosti (COP), ki meri učinkovitost v specifičnih, stalnih pogojih, SCOP bolje odraža dejansko delovanje toplotne črpalke čez celo sezono, saj upošteva nihanja temperatur. SCOP je torej ključni faktor pri ocenjevanju dolgoročne stroškovne učinkovitosti TČ v realnih razmerah skozi različne letne čase.

Toplotna črpalka zrak/voda

Najbolj ugodna izvedba je TČ z izkoriščanjem okoliškega zraka (zrak/voda). Montaža takšne črpalke je možna praktično kjerkoli, saj je vir energije (okoliški zrak) prisoten povsod. Med vsemi vrstami toplotnih črpalk je postavitev TČ zrak/voda najbolj enostavna in hitra. Za njeno vgradnjo tudi ni potrebnih nobenih dovoljenj. Zlasti zaradi omenjenih razlogov je TČ zrak/voda v zadnjih letih daleč najbolj prodajana vrsta toplotnih črpalk. V letu 2022 je bilo v Sloveniji prodanih več kot 16.000 tovrstnih toplotnih črpalk. V lanskem letu pa je bila ta številka še višja.
Vendar po drugi plati je TČ zrak/voda po učinkovitosti glede na porabo električne energije najslabša napram ostalima dvema vrstama. Odvisno od proizvajalca oziroma porekla je lahko njena učinkovitost oziroma grelno število precej različno. Nizkocenovna črpalka dosega grelno število le od 1,5 do 3,5, medtem ko kakovostna TČ zrak/voda evropskih proizvajalcev dosega višje grelno število od 3 do 5.
Nedvomno bo TČ zrak/voda najbolj učinkovita v dobro izolirani stavbi z nizkotemperaturnim režimom kot je talno ogrevanje. Pri starejši, slabo izolirani stavbi, ki ima radiatorski razvod, bo učinkovitost nižja.
Učinkovitost TČ zrak/voda je neposredno povezana z zunanjo temperaturo. Ko se temperatura zraka močno zniža (npr. pod -5°C), se učinkovitost črpalke zmanjšuje, saj je težje pridobivati toploto iz mrzlega zraka. V zelo hladnih podnebjih morda potrebujejo dodatne vire ogrevanja, kot so električni grelniki, kar poveča stroške. Res pa je, da ima sedaj vse več proizvajalcev v ponudbi zmogljivejše tipe TČ zrak/voda, namenjene ogrevanju stavbe, ki brez težav delujejo pri zunanji temperaturi celo do -30°C. To pomeni, da lahko delujejo kot osnovni vir ogrevanja tudi v najbolj mrzlih zimskih dneh. Poleg tega nekatere TČ zrak/voda omogočajo učinkovito delovanje tudi pri visokotemperaturnem razvodu, kjer ogrevalna voda doseže celo 80°C.
V ponudbi so toplotne črpalke z močjo od 4 pa vse do 25 kW. V 100 m2 nizkoenergijski hiši s talnim ogrevanjem bo ustrezala 6 kW toplotna črpalka. V isto veliki hiši s povprečno debelino izolacije in radiatorskim ogrevanjem pa bo primerna TČ z najmanj 8 kW. V 300 m2 nizkoenergijski hiši s talnim ogrevalnim razvodom je ustrezna 11 kW toplotna črpalka. V isto veliki hiši s klasično srednjo debelino izolacije in uporabo radiatorjev pa bo praviloma potrebna 14 kW toplotna črpalka.
Ogrevalno moč bodoče TČ zrak/voda naj preverimo tudi pri nizkih temperaturah. Namreč večina ponudnikov takšnih črpalk njihovo ogrevalno moč navajajo pri zunanji temperaturi +7°C. Pri takšni temperaturi pa je potreba po ogrevanju bistveno manjša. Naj nam ne bo odveč zahtevati podatek ogrevalne moči pri zunanji temperaturi -15°C in šele zatem med seboj primerjajmo različne toplotne črpalke.

Toplotna črpalka voda/voda

Če se v neposredni bližini naše hiše nahaja podtalnica blizu površja zemlje, stavbo pa imamo dobro toplotno izolirano, je ekonomsko zelo upravičena vgradnja toplotne črpalke z izrabo podtalnice (črpalka voda/voda). S pomočjo takšne črpalke se črpa podtalnico neposredno ob ogrevanem objektu. Ker ima podtalnica stabilno temperaturo med 7°C in 12°C, zagotavlja konstanten vir toplote skozi vse leto. To pomeni, da črpalka v mrzlih zimskih dneh ne potrebuje dodatnih virov toplote ali pomožnih grelcev.
Najprej se izvrtajo dve globoki vrtini za črpanje in vračanje podtalne vode. Da se doseže zadostno temperaturo podtalnice, morajo biti vrtine globoke od 5 in več metrov, ponekod celo več kot 30 m. Smiselnost investicije v takšno vrsto TČ je pogojena predvsem s potrebno globino izkopa vrtin. Če so vrtine globlje od 30 metrov, lahko stroški izkopa hitro presežejo smiselnost investicije.
V izdelane vrtine se vgradi cev, v kateri je potopna črpalka. Ta med obratovanjem potiska vodo v toplotno črpalko, katera vodi odvzame toplotno energijo in jo ohlajeno spusti po drugi cevi v zemljo.
Prednost takšnega sistema je v zelo dobri učinkovitosti (grelno število od 4,5 do 6) in možnosti naravnega hlajenja. Slabo plat pa predstavlja predvsem draga naložba, pridobitev soglasja za uporabo in izkoriščanje voda, gradbeni poseg ob okolici hiše in v primeru vsebovanja mulja in peska v podtalnici, pogosto čiščenje filtra in potopne črpalke.

Toplotna črpalka zemlja/voda

Tretja možnost je geotermalna TČ na principu koriščenja zemeljske energije. Njo je možno izkoriščati z zemeljskim kolektorjem ali toplotno sondo. Zemeljski kolektor je splet prirejenih cevi v obliki več sto metrskih zank. Njih se položi 1,2 do 1,8 metra globoko v zemljo. Deluje na enostaven sistem, da voda v cevnih zankah odvzema toplotno energijo zemlji in jo prenaša v črpalko.
Dobra lastnost sistema z zemeljskim kolektorjem je visoka učinkovitost (grelno število od 4 do 5) in majhni obratovalni stroški. Slabost pa je zopet razmeroma velika naložba, gradbena dela ob okolici hiše in potrebna večja površina izkopa. Poleg tega površina, kjer so vgrajeni kolektorji, ne sme biti zazidana, asfaltirana ali zasenčena, niti ne sme biti posajena vegetacija z močnejšimi koreninami.
Če zaradi omejenosti s prostorom ni mogoče uporabiti zemeljskega kolektorja, je možna rešitev uporaba toplotne črpalke z zemeljsko sondo. V vrtine globoke tudi preko 200 metrov in premerom od 127 do 140 mm se vgradi zaprt krožni sistem s štirimi polietilenskimi cevmi. V njih kroži voda, ki globinski zemlji odvzema toploto in jo dovaja v toplotno črpalko. Odlike sistema z zemeljsko sondo so zelo visoka učinkovitost, sistem nima nikakršnega vpliva na okolje, ni potrebnih različnih dovoljenj, zaradi majhne potrebne površine izkopa pa je možnost izvedbe tudi v urbanem naselju. Največja investicija med vsemi vrstami toplotnih črpalk je sicer slabost omenjenega sistema.
Izdelava zemeljske vrtine z globino 200 in več metrov je zagotovo eden največjih stroškov TČ z zemeljsko sondo. Za dosego pričakovanih rezultatov je pomembno tako načrtovanje kot izvedba celotnega takšnega projekta. Kot prvo je pomembno, da še pred dimenzioniranjem ogrevalnega sistema s toplotno črpalko analiziramo toplotno prevodnost tal na bodočem mestu vgradnje geosond. Le na podlagi teh podatkov se bo lahko predvidela globina vgradnje geosond in s tem tudi višino investicije. Strošek vrtanja nam bo izvajalec lahko podal le, če bo poznal lokacijo vrtanja oziroma strukturo tal. Trdoto kamenin bo ocenil s pomočjo geoloških kart, na podlagi katerega bo ocenil predvideno hitrost vrtanja.
Postopek vrtanja dveh vrtin v največ primerih traja od 2 do 4 dni. Je pa čas trajanja močno odvisen od zahtevnosti terena in seveda globine vrtanja. Z razliko od prvotnih vrtalnih sistemih se pri sedanjih sodobnih izvedbah ob postopku vrtanja ne pojavlja prah, saj se celoten navrtan material preko preventorja odvaja v posebni kontejner. Takšen preventor omogoča vrtanje tudi tik ob stavbi.
Če želimo dolgoročno v naši hiši takšen ogrevalni sistem, ki bo porabil minimalno električno energijo, je kljub višji investiciji zagotovo ena najboljših izbir geotermalna toplotna črpalka, ki pridobiva toploto iz zemlje. Temperatura v zemlji je relativno stabilna skozi vse leto, tudi v zelo hladnih zimah. V globini 1,5 metra se temperatura zemlje vseskozi giba od 10 do 15°C. To pomeni, da je TČ zemlja/voda veliko bolj učinkovita, saj ni tako občutljiva na sezonska nihanja temperature kot TČ zrak/voda. Njena učinkovitost (COP - koeficient zmogljivosti) je pogosto višja od 4, kar pomeni, da za vsak porabljen kilovat energije proizvede več kot 4 kilovate toplote.
Ker sta zemeljski kolektor ali sonda vkopana pod zemljo, kjer sta zaščitena pred vremenskimi vplivi in mehanskimi poškodbami, lahko takšen sistem s pravilno vgradnjo in vzdrževanjem deluje več kot 50 let, medtem ko ima zunanja enota (kompresor) TČ zrak/voda življenjsko dobo od 20 do 25 let. To pomeni, da je geotermalni sistem dolgoročno izjemno vzdržljiv in zanesljiv.
Zaradi visoke učinkovitosti ima geotermalna toplotna črpalka bistveno nižje obratovalne stroške v primerjavi s TČ zrak/voda. Kljub višji začetni investiciji se dolgoročni prihranki pri porabi energije izplačajo. To je še posebej očitno v gospodinjstvih z velikimi potrebami po ogrevanju.
Ker geotermalna TČ nima zunanje enote, ki bi vključevala ventilatorje ali kompresorje (kot TČ zrak/voda), je praktično neslišna. To je še posebej pomembno v urbanem ali gosto naseljenem območju, kjer je hrupna zunanja enota lahko moteča.

Subvencija za toplotno črpalko

Eko sklad, slovenski okoljski javni sklad ponuja nepovratne finančne spodbude za fizične osebe, ki se odločijo za nakup in vgradnjo toplotnih črpalk v svojih stanovanjskih objektih. Spodbude so različne glede na vrsto toplotne črpalke. Za TČ zrak/voda subvencija znaša do 20% priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 1.000 EUR pri prvi vgradnji ogrevalnega sistema v stavbi oziroma če toplotna črpalka ni zamenjala stare kurilne naprave. Višja subvencija v vrednosti do 40% priznanih stroškov naložbe, s tem, da ne več kot 2.500 EUR velja pri zamenjavi stare kurilne naprave z novo toplotno črpalko.
Višina subvencije za TČ voda/voda ali zemlja/voda znaša ravno tako do 20% priznanih stroškov investicije oziroma ne sme presegati 3.000 EUR pri prvi vgradnji ogrevalnega sistema v stavbi, ali v primeru, da toplotna črpalka ni zamenjala stare kurilne naprave. Zvišana subvencija do 40% priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 6.000 EUR, velja pri zamenjavi stare kurilne naprave.
Eko sklad poleg nepovratnih sredstev ponuja tudi kredite z ugodnimi obrestnimi merami za financiranje naložb v energetsko učinkovitost. Kreditiranje je namenjeno fizičnim osebam, ki so lastniki ali solastniki nepremičnin, imajo stalno bivališče v Sloveniji in so kreditno sposobni. Kreditni pogoji vključujejo ugodno fiksno obrestno mero, ki znaša 1%. Maksimalni znesek kredita je lahko 100.000 EUR. Odplačilna doba kredita lahko traja do 10 let, kar omogoča dolgoročno in obvladljivo finančno breme za vlagatelja.
Strošek odobritve kredita se obračuna v enkratnem znesku in znaša 1,5% od odobrenega zneska kredita oziroma najmanj 40 EUR in največ 175 EUR. Letni strošek vodenja kredita je 35 EUR za kredit do 4.000 EUR in 45 EUR za kredit nad 4.000 EUR. Strošek zavarovanja kredita se obračuna glede na višino glavnice, povečane za obresti, in dolžino odplačilne dobe; ta lahko znaša od 0,83 do 1,68% vrednosti zavarovalne osnove.

Talno, stensko in stropno ogrevanje

S sedanjimi sodobnimi sistemi se električno energijo pogosto uporablja tudi pri sistemih talnega ogrevanja. V bivalnih prostorih se električno talno ogrevanje lahko uporablja kot dodatni vir ogrevanja, kateri so sicer ogrevani z drugačnim glavnim ogrevalnim virom. V primeru, da je hiša dovolj izolirana, njega lahko uporabimo tudi za edini vir ogrevanja. Ob tem je pomembno, da izberemo dovolj kakovostnega proizvajalca, ki ima svoje izdelke že nekaj časa na tržišču, svoje kvalitete pa dokazuje s certifikati.
Talno ogrevanje je sicer izrazit nizkotemperaturen ogrevalni sistem. Torej se toplota prenaša iz tal v ozračje prostora z relativno nizko temperaturo. To pomeni, da je na primer pri temperaturi 24°C ozračje segreto na 20°C. Z razliko od radiatorskega ogrevanja ta način ogreva predvsem s sevanjem. S tem se izključi možnost dvigovanja prahu. Istočasno občutimo sevalno toploto v primerjavi z toploto kroženja zraka precej bolj prijetno, hkrati pa je občutena temperatura večja kot pri ogrevanju z radiatorji, zaradi katerega je lahko zračna temperatura v prostoru nižja. Ena glavnih odlik talnega ogrevanja je njegova velika grelna površina, ki je pod talno oblogo enakomerno razporejena po prostoru in tudi enakomerno oddaja toploto po celotnem prostoru.
Takšno ogrevanje predstavlja trajnostno rešitev brez izpustov v okolje ter brez škodljivih sevanj. Temperatura tal pri električnem talnem ogrevanju ne presega 27°C.
Za njegovo delovanje ni potrebna kotlovnica in peč, razporeditev pohištva v prostorih je enostavnejša, saj ni radiatorjev, ki bi zavzemali prostor. Za vgradnjo električnega talnega sistema ni potrebnih večjih gradbenih posegov, kar je sicer nujno pri klasičnem vodnem sistemu. Poleg tega v primerjavi s slednjim sistemom ima električni prednost v tem, da lahko grelne elemente namestimo direktno pod talno oblogo. S tem ne prihaja do dolgotrajnega pregrevanja tlaka, ampak ogrevanje občutimo že po 10-tih minutah delovanja. Zaradi namestitve elementov pod talno oblogo, je sistem zlasti primeren pri adaptaciji prostora, ko menjavamo talno oblogo. Ker sistem namestimo pod talno oblogo, ne spremenimo talne višine.
Temperaturo takšnega ogrevalnega sistema enostavno reguliramo s sobnimi termostati. Takšen termostat mora imeti vgrajen senzor, ki občuti toploto v prostoru, drugi senzor pa mora biti vgrajen v talno grelno telo, ki nadzoruje talno toploto. Temperaturo v prostoru lahko upravljamo tudi preko pametnih naprav z WI-FI termostatom.
Za določitev vrste in moči talnega električnega sistema je odvisna velikost ogrevalnega prostora, predvsem pa vrsta talne obloge, ki bo prekrila električni razvod.
Izbiramo lahko med sistemom grelne mreže oziroma kablov ali grelne folije. Grelna mreža s kabli je najbolj razširjen sistem električnega talnega ogrevanja. Pri tem sistemu so električni grelni kabli v obliki neskončnih zank pritrjeni na mrežo iz steklenih vlaken. Takšna grelna mreža s kablom je debeline le cca 5 mm. Običajno je široka 0,5 metra in v različnih dolžinah, tudi do 30 in več metrov.
Montaža mreže je zelo enostavna in se jo pogostokrat lotijo investitorji kar sami. V novogradnji ali adaptiranem objektu z vgrajeno talno izolacijo lahko grelno mrežo namestimo neposredno pod keramične ploščice. Mrežo namestimo v sloj cementnega lepila ali izravnalne mase. Če grelno mrežo namestimo v samorazlivno izravnalno maso, je lahko zaključni pohodni sloj tudi laminat, parket, PVC, topli pod, tepih, pluta, ipd. Mrežo lahko namestimo tudi na obstoječo keramično oblogo in preko nje položimo novo talno oblogo.
Takšen sistem je primeren za vse vrste bivalnih prostorov. Boljšo učinkovitost pa bomo pridobili na talnih oblogah, ki dobro prevajajo toploto (keramika ali kamen).
Pri adaptaciji je najpogostejši direktni način vgradnje grelne mreže. Pri objektu, ki nima ustrezne talne izolacije in smo omejeni z višino tlaka, lahko uporabimo namenske izolacijske plošče, ki preprečijo toplotne izgube. Plošče prilepimo na obstoječa tla, na njih pa prilepimo grelno mrežo. Ker izolacijske plošče preprečujejo prehod toplote v estrih, so te primerne zlasti v prostorih, kjer želimo hitro odzivnost sistema, kot je počitniška hiša ali kopalnica.
Grelna folija je praktična predvsem pri prenovi tal, saj jo lahko polagamo direktno na obstoječo talno oblogo. Odvisno od vrste talne obloge (njene toplotne prehodnosti) izberemo ustrezen tip grelne folije s primerno višino porabe W/m2. Takšen sistem je zlasti idealen za vgradnjo v prostorih pravokotnih oblik kot je npr. dnevna ali otroška soba, kuhinja ali spalnica.
Odvisno od tipa grelne folije je ta primerna tako za ogrevanje tal kot tudi stropnih površin. Ker je folija zelo tanka (od 0,2 do 0,5 mm), je primerna zlasti pri adaptacijah, kjer ne smemo bistveno zvišati višino tlaka. Na grelni foliji so lahko vgrajene različne vrste talnih oblog. Od keramike, kamna, do lesenih in laminatnih oblog.
Pogost način vgradnje grelne folije je direktno pod laminat, vinil ali parket, oziroma pod obloge na »klik« sistem, ki se ne lepijo na tla. Folijo položimo na posebno izolacijsko podlago, debeline 0,5 mm. Ta podlaga ima enako izolativnost kot 10 cm debel stiropor.
Folijo lahko namestimo tudi pod estrih. Na izolacijo položimo grelno folijo, na grelno folijo PVC, na njega pa 5 do 6 cm debeline estriha.
Tako pri adaptaciji kot novogradnji je uporabno tudi stensko ali stropno električno ogrevanje. V ta namen je grelna folija, katero namestimo pod suhomontažni sistem mavčne plošče. Tako kot pri talnem sistemu je tudi pri tem vgradnja grelne folije hitra in enostavna. Specializirano grelno folijo namestimo med podkonstrukcijo suhomontažnega sistema. Še pred tem v podkontrukcijo vgradimo ustrezno toplotno izolacijo. Podkonstrukcijo zapremo z mavčnimi ploščami. Odvisno od zahtev in pogojev, z grelno folijo pokrijemo od 40% do 60% stropne površine. Ker grelna folija prenaša toploto na mavčne plošče in se v njih akumulira, dosežemo na steni ali stropu temperaturo od 45 do 50°C.
Adaptirani prostori so seveda v največ primerih opremljeni z radiatorji, ki so zasnovani za visoke sistemske temperature in izgubijo cca. 50 do 75% ogrevalne zmogljivosti v primeru nizkih temperaturah vode. Z ekonomskega in ekološkega vidika je takšne sisteme priporočljivo nadomestiti ali kombinirati s površinskim ogrevanjem, med katere spada tudi stropno ali stensko ogrevanje.
Na slovenskem trgu je v ponudbi tudi stropni in stenski ogrevalni sistem, pri katerem je njegov material iz 100% recikliranega papirja. Struktura satja zagotavlja visoko stabilnost z nizko težo. Takšen suhomontažni sistem površinskega ogrevanja združuje v enem sistemskem elementu ogrevalni sistem in toplotno izolacijo. Zaradi njegove majhne akumulacijske mase je zagotovljen hiter prenos toplote v prostor.
Omenjen sistem lahko uporabimo za vgradnjo toplovodnega ogrevanja in hlajenja, kot tudi za vgradnjo električnega ogrevanja. V primeru toplovodnega ogrevanja lahko izbiramo med samostojnimi sistemskimi ploščami ali v kompletu s pripadajočimi grelnimi cevmi. Pri ogrevanju na elektriko pa je na voljo kompleten sistem s toplotno izolacijskimi ploščami, samoregulacijskimi električnimi grelnimi kabli, termostati in naprednimi sistemi za pametno ogrevanje.
Sistem je možno vgraditi v tla, steno ali strop. V slednjem primeru na stropno podkonstrukcijo ali s sistemom vmesnih letv. Dobavljiv je v več različnih materialih, tudi iz narave prijaznih in obnovljivih, z razmakom polaganja cevi 125 mm. Montaža sistema je hitra in enostavna. Omogoča nizke konstrukcijske višine in majhne teže sistema ogrevanja. Zaradi tega je idealen pri prenovi prostorov. Na tleh pa je primeren za vse talne obloge. Sistem je mogoče nameščati po posameznih prostorih in tudi že v naseljenem prostoru, ne da bi pri tem morali odstraniti staro talno oblogo.