Nova talna obloga

V vsaki hiši je najbolj obremenjena površina seveda talna obloga. Nobena obloga ni za vedno, zato jo je slej ko prej potrebno zamenjati. Pred zamenjavo obloge naj imamo ne glede na namembnost prostora v mislih predvsem to dejstvo, da bo le dovolj kakovostna talna obloga tudi dovolj odporna na najhujše obremenitve. S tem pa bo lahko ohranjena zdržala več naslednjih desetletij.

Da se bomo v stanovanju dovolj ugodno in hkrati prijetno počutili je v veliki meri odvisno od ustreznih tal, oziroma od talne obloge. Beseda »talna obloga« je danes zelo razširljiv pojem, ki se ga nikakor ne da strniti v nekaj stavkih. Zaradi novih iznajdb materialov in sodobnejših postopkov izdelave, s tem pa posledično bolj kakovostnih materialov in neprimerno večje izbire med različnimi oblogami, je vsekakor priporočljivo, da se pred izbiro seznanimo s celo vrsto pomembnih podatkov o posamezni vrsti obloge. Stopnja vzdržljivosti oziroma trajnosti materiala, zadostna toplotna in zvočna izolacija, minimalno ali nič drsna pohodna površina, zdravju neškodljiv material in zmožnost ekološke razgradljivosti so le eni glavnih dejavnikov izbire ustrezne talne obloge.
Ob obisku salona s talnimi oblogami naj imamo vedno na znanju, da talno oblogo izbiramo za uporabo v naslednjih nekaj desetletjih in da je ravno ta med vso stanovanjsko opremo najbolj obremenjena površina v stanovanju.

Katero oblogo izbrati?

Ob izbiri talne obloge naj predvsem pazimo na njeno vzdržljivost oziroma trajnost materiala, na toplotno in zvočno izolacijo in tudi možnost enostavnega vzdrževanja. Poleg tega so pri izbiri pomembne tudi takšne na videz nepomembne lastnosti kot so požarna varnost, zdravju neškodljivi materiali, ki ne povzročajo alergij in ne izločajo strupenih snovi ter zmožnost ekološke razgradljivosti materiala.
V primerjavi z ostalimi gradbenimi elementi kot so na primer okna, vrata ali radiatorji, imamo pri izbiri talne obloge prednost v tem, da lahko v različnem prostoru položimo različno oblogo. To prednost pa naj čim bolje izkoristimo. Tako naj bo v kuhinji predvsem takšna obloga, ki je enostavna za vzdrževanje, hkrati pa dovolj odporna za razne obremenitve kot je neprestana hoja ob delovnem pultu (vedno po istem delu površine). Kuhinjska talna obloga naj bo čim bolj odporna na razne udarce, ki se v takšnem delovnem prostoru radi zgodijo. To so padci keramične, steklene ali plastične posode iz pulta na tla. Med vsemi prostori v stanovanju je kuhinja običajno ravno tisti najbolj nehvaležen prostor, za katerega vedno najtežje izberemo ustrezno talno oblogo. Podobno kot za kuhinjo velja tudi za jedilnico, kjer je obremenjenost tal podobna kot v kuhinjskem prostoru.
V predsobi naj bo obloga zopet takšna, da je dovolj trpežna, hkrati pa za vzdrževanje čim manj zahtevna. V ta prostor bomo marsikdaj hodili z zunanjo obutvijo, zato naj bo talna obloga še posebej odporna na razne praske, ki se sicer na občutljivih tleh hitro naredijo.
Pri izbiri tal v dnevni sobi se naj še pred izbiro talne obloge odločimo ali bo ta prostor namenjen samo za družinske člane, ali bo tudi sprejemnica za goste. Pri prvi opciji lahko uporabimo občutljivejšo talno oblogo, ki je predvsem namenjena za hojo v copatih. Če pa bo uporabna tudi za obiske, moramo vedeti, da se bo v njej hodilo tudi z zunanjo obutvijo, saj navsezadnje od naših gostov ne bomo mogli vedno zahtevati, da se preobujejo.
Za otroško sobo in spalnico so primerne toplejše talne obloge. V teh prostorih se bomo mi ali naši otroci nemalokrat sprehajali tudi bosi, zato morajo biti tla temu primerna.
Poleg namembnosti prostora naj pri izbiri talne obloge upoštevamo tudi svetlost materiala. V kolikor imamo prostor na senčni strani in z majhnimi okni, naj vsekakor izberemo svetlo talno oblogo, ki bo prostor vsaj nekoliko dodatno osvetlila. Pomembna je tudi barva gotovih tal. Ujemati se mora s celotnim prostorom. Od sten, stropa, vrat, oken, pa tudi s pohištvom in celo zavesami. To še posebej velja v primeru adaptacije, ko že imamo obstoječe pohištvo in zavese.

Lesena talna obloga

Nekateri so mnenja, da je najbolj pomemben pogled na naravno, lepo in toplo talno oblogo, brez kakršnih koli plastičnih dodatkov. Pri tem imamo največkrat v mislih lesene talne obloge, ki so zopet vse bolj priljubljene med potrošniki. Poleg dobre odpornosti na raznovrstne udarce, slovijo tudi po dolgi življenjski dobi. Z obnovo pa le-to po navadi podaljšamo še za dodatnih 5 do 10 let. Vedeti pa moramo, da je trajnost talnih oblog odvisna tako od načina uporabe prostora oziroma obremenitve oblog, kot tudi od kakovosti izvedbe obnove oblog in debeline plasti premaza. Tako je priporočljivo, da so na primer v telovadnici trdnejše deščice in gostejše lesne vrste, saj se hitreje uničijo zaradi večje obremenitve. Med trše vrste lesa spada zagotovo hrast, kateri je najbolj cenjen med domačimi vrstami. Za talno oblogo pa se dobro obnesejo še različne sadne vrste, ki pa so precej redke in zahtevne za obdelavo. Zaradi tega je njihova slaba stran razmeroma visoka cena.
Lesene talne obloge v grobem delimo na masivne in večslojne. Večslojne pa se delijo še na dvoslojne in trislojne. Masivne lesene talne obloge zajemajo tako klasični deščični parket, kot tudi parket različnih vezav, na primer angleški vez, lamelni parket, kant in tehno parket, ipd. Med večslojne pa spadajo ladijski pod, kmečke deske, deščični parket, ipd.
Če želimo v naše stanovanje vgraditi večslojno talno oblogo, moramo biti posebej pozorni, da bo imela le-ta najmanj štiri do šest milimetrov debeline plemenitega lesa, saj je od tega odvisna njena trajnost in število možnosti obnovitev.
V prostorih kjer se veliko zadržujemo, so še kako pomembne toplotne lastnosti talne obloge. Les je v primerjavi s kamnom, keramičnim ploščicam ali betonom toplotno veliko bolj prevoden. Ima tudi dobro zvočno izolacijo. Pomembno je le, da izberemo ustrezno vrsto talne obloge glede na namembnost prostora.
Ko izbiramo novo talno oblogo se marsikdaj ne znajdemo med množico različnih artiklov, da bi izbrali res tisto oblogo, ki bi najbolj ustrezala našemu okusu in potrebam. Zato je dobro, da se pred nakupom posvetujemo s strokovnjakom, mu povemo svoje želje ter se pozanimamo o obstojnosti barv, trdoti lesa, zvočni in toplotni prevodnosti, o površinski zaščiti, načinu vzdrževanja in prav tako o njeni vgradnji. Les se glede na stopnjo vlage v našem stanovanju konstantno širi in krči. Zaradi tega lahko nastanejo velike reže ali pa obloga nabrekne. V prostorih, kjer je zelo nizka prisotnost vlage (npr. v centralno ogrevanih prostorih) bo prišlo do izsušenosti lesa, ta pa bo posledično tudi spremenil barvni odtenek. Manjša kot so nihanja, oziroma odstopanja povprečne vlažnosti od ravnovesja, daljša bo življenjska doba lesene talne obloge. Zato je najbolje, da izberemo les, ki je osušen na povprečno ravnovesno vlažnost.
Kljub močni konkurenci ostalih talnih oblog so obloge iz lesa še kako aktualne tudi v sedanjem sodobnem ambientu, kajti deščice z umetniškim pristopom oblikovanja in obdelave ustvarijo unikaten interier. Narava je velikokrat najboljši oblikovalec. Naravna olja in mila za les pa še dodatno spodbujajo naravne lastnosti lesa. Te se najpogosteje nanaša s premazovanjem s čopičem ali pa z vtiranjem s krpo. Za površinsko obdelavo se največkrat uporablja lake, ki vsebujejo sintetična veziva. Zaradi zavesti o škodljivosti okolju in našemu zdravju industrijsko pridobljenih kemičnih snovi, pa se vse bolj pojavlja interes po vodnih lakih za les. Velikokrat so za marsikoga oljne lesene obloge najlepše. Kljub manjši odpornosti naravnih oljnih premazov in več posvečenemu času za obnavljanje od sintetičnih, dajejo lesu naravno lepoto, ki sčasoma pridobi privlačno in zanimivo patino. Po drugi strani pa je slaba lastnost tega krajša življenjska doba talne obloge.
Danes je na trgu vse več različnih načinov obdelovanja lesenih talnih oblog. Tako so v ponudbi od rustikalnih, globokih tekstur vrst lesa, do manj izbočenih in na pogled gladkih površin. Vse večja izbira naravnih odtenkov, luknjastih, grčastih in nepravilnih oblik talnih oblok pa je pokazatelj, da se dandanes vse več vračamo k tradicionalnemu, kmečkemu videzu. Teksture dajejo lesu značilnosti in so neke vrste sledi poškodb, rastnih posebnostih, ki se kažejo v njegovi anatomski zgradbi.

Obnova lesene obloge

Ko lesena tla nimajo več svojega leska in je dobro opazna obraba površine, je potrebno razmisliti o zamenjavi ali obnovi. Nekatere vrste parketov je namreč možno obnoviti. Ob tem je pomembno, da z obnovo parketa ne odlašamo, saj se bo s stopnjevanjem poškodb parketnih tal hitro preseglo mejo, ko bodo udrtine in praske na parketu tako globoke, da obnova ne bo več smiselna in bo potrebno zamenjati celotno parketno oblogo. Ko na parketu opazimo prve udrtine, večje število prask, sloj laka je vidno obrabljen ali parketna tla postajajo sivkaste barve, se naj čim prej odločimo za obnovo.
Najprej se močno poškodovane deščice zamenja z novimi. Tiste, ki odstopajo od podlage, pa se znova prilepi. Z obrušenjem vrhnje zaščitne plasti laka se odstranijo vse površinske poškodbe. Obstoječe parketne reže se zapolni s kitom in zakrije z lesnim prahom. Tako pripravljen parket se ponovno prelakira. Najprej s temeljnim lakom, zatem pa še s končnim.

Laminatni pod

Odlike laminatnega poda so zlasti v enostavni in hitri montaži, ki je brez umazanije, dobri odpornosti obloge proti obrabi, lepem videzu in njegovi ugodni ceni.
Posamezna laminatna plošča je izdelana v dimenzijah približno 130 x 20 cm, z debelino 7 do 8 mm in je sestavljena iz spodnjega, srednjega in zgornjega sloja. Spodnja plast je izdelana iz melaminske smole in je namenjena pritrjevanju, srednja je izdelana iz stisnjenih lesnih vlaken in je nosilna, zgornji vidni sloj pa je zaščitni in izdelan ravno tako iz melaminske smole. Videz lesa je dosežen s prekrivno dekorativno folijo. Ta je sedaj s sodobno obdelavo že tako močno primerljiva z lesom, da skoraj že ni več mogoče opaziti razlike.
Laminatne talne obloge se v kakovosti med seboj precej razlikujejo. Kakovost pohodne površine se meri s testom Abraser, kateri izda podatek koliko obratov mora narediti določen brusni kolut, da prodre zgornjo zaščitno plast laminatnega poda. Dovolj kakovosten laminat naj bi vzdržal od 10 do 20 tisoč obratov, oziroma naj bi imel življenjsko dobo od 10 do 15 let. Vendar je potrebno opozoriti, da to še zdaleč ni edini kazalec kakovosti. Ustrezni certifikat in poreklo laminata bo lahko zelo dobro razkril kakovost, saj je garancija za kvaliteten laminat tudi uveljavljen proizvajalec, ki ima svojo proizvodnjo nadzorovano po svetovnih merilih.
V primerjavi s parketom je montaža laminata precej bolj enostavna. Zaradi tega se marsikateri uporabnik loti montaže kar sam. Ker je laminat izdelan v gotovi izvedbi, odpade lepljenje na podlago in lakiranje. Podobno kot pri parketu mora biti pred polaganjem podlaga dovolj suha, ravna in čista. V namen preprečitve škripanja plošč med njihovo obremenitvijo, se pod laminatne plošče položi približno 2 mm debelo penasto folijo. Ko se plošče med seboj sestavlja, se njih lepi le na medsebojnih stikih. Ker celotni laminatni pod na nobenem mestu ni pritrjen na tla, se takšna obloga uvršča med plavajoče pode. Tako kot pri parketu, se tudi pri laminatu ob stiku s steno pusti dober centimeter prostora, da lahko obloga prosto diha. To je še posebej pomembno ob začetku kurilne sezone. Z razliko od parketa lahko takoj po končani montaži laminatno oblogo obremenimo s pohištveno opremo. Pri adaptacijah starih tal je laminatni pod še posebej priljubljen, saj se ga lahko zaradi tanke debeline polaga neposredno na dotrajano staro talno oblogo.
Slaba plat laminata je predvsem v nezmožnosti odprave poškodb, medtem ko jih pri parketu lahko enostavno odpravimo s ponovnim brušenjem in lakiranjem.

Vinilna obloga

Že več kot 50 let je na trgu v ponudbi tudi vinilna oziroma PVC talna obloga. Kljub močni konkurenci drugih oblog je ta zaradi izboljšav glede odpornosti materiala obdržala svoj tržni delež in je tudi sedaj ena najbolj prodajanih talnih oblog.
Vinilna talna obloga je lahko homogena ali heterogena. Homogena obloga je izdelana iz enega sloja. Posledično s tem ima prednost v tem, da poznejša morebitna obraba obloge ni vidna. Heterogena obloga je izdelana iz več plasti, s tem pa je udobnejša in toplotno ter zvočno bolj izolativna. Odvisno od tipa obloge in proizvajalca je lahko v oblogi različno število vgrajenih slojev, različnih debelin in materialov. Sloji so izdelani iz vinila, PVC-ja ali HDF plošče (vlaknene plošče visoke gostote), lahko tudi z dodatnim slojem plutovine. Nekatere plošče so površinsko obdelane s poliuretanskim premazom, ki doprinese oblogi še dodatno zaščito.
Na trgu je množica različnih vrst vinilnih oblog, ki se razlikujejo tako po vgrajenih materialih kot tudi po načinu montaže. V ponudbi so vinilne plošče, ki se vgrajujejo tradicionalno s pomočjo lepila. Njih na suhe in povsem ravne tlake lepimo po celotni površini s posebnim lepilom, primernim za lepljenje PVC talnih oblog. Z zobčasto lopatico mora biti lepilo nanešeno enostransko. Da se lepilo nekoliko posuši, plošče pričnemo polagati po 15-tih minutah od časa nanosa lepila, Če tlaki niso dovolj ravni, jih je predhodno potrebno izravnati z samorazlivno izravnalno maso. Vinilne talne obloge ni priporočljivo obremenjevati takoj prvi dan po lepljenju, saj se mora lepilo dobro posušiti, da ne pride na stikih do poškodb ali obloga celo ne odstopi od podlage.
V zadnjih nekaj letih so najbolj aktualne vinilne plošče z montažo na klik. Zaradi enostavne in hitre montaže takšno oblogo marsikdaj vgradijo kar sami investitorji. Njo lahko polagamo tudi čez staro keramično ali parketno talno oblogo, lahko tudi direktno na tlak, brez lepila in dodatnih izolacijskih materialov.
Da se vinilna talna obloga še vedno tako pogosto uporablja v naših stanovanjih je razlog predvsem v njeni dokaj ugodni ceni. Poleg tega je s sedanjimi sodobnimi postopki izdelave in izboljšanimi materiali zelo odporna obloga, ki je enostavna za vzdrževanje. Sedanja vinilna obloga je v videzu in teksturi že izjemno podobna lesu, kamnu ali keramičnim ploščicam. Priljubljena je zlasti pri adaptaciji, saj omogoča hitro in enostavno polaganje, tudi čez obstoječo talno oblogo. Takšna talna obloga ima dobre lastnosti tudi v antistatičnosti materiala, ognjevarnosti, obloga ne bledi in ne spreminja barv.
S povečanim povpraševanjem je tudi na slovenskem trgu res velika ponudba vinilnih oblog, ki pa so še kako različnih kakovosti. Zato pri njihovi izbiri ne glejmo le na ceno, temveč tudi na njihovo poreklo, uveljavljenosti na trgu in pridobljenim certifikatom neodvisnih inštitucij.

Sestavljiva puzzle obloga

Zelo dobra alternativa klasičnim talnim oblogam kot je epoksidni tlak, talni premaz ali vinilna obloga je sestavljiva puzzle PVC talna obloga. Na slovenskem trgu talnih oblog v zadnjih letih postaja le-ta vse bolj prepoznavna, medtem ko na evropskem trgu obstaja že skoraj 30 let. Puzzle obloga je izdelana iz 100% PVC zmesi. Takšna obloga je praktična rešitev ne samo za tla v industrijskem objektu, skladišču, delavnici, telovadnici ali trgovini, temveč tudi v domači garaži ali celo v bivalnih prostorih. Ker je obloga odporna proti udarcem, je primerna za močno obremenjene površine kot je domača garaža ali delavnica. Obloga ni drseča, saj spada v razred preprečevanja drsenja R 10. PVC sloj omogoča dobro zvočno, toplotno in vlažnostno izolacijo. Ker je obloga dokaj mehka, ob daljših obremenitvah zmanjšuje tudi utrujenost nog.
Puzzle oblogo je mogoče uporabiti tudi na neravnih in prašnih tleh z malo priprave ali povsem brez priprave podlage. Predhodno je potrebno pripraviti podlago le v primeru razpokane ali poškodovane površine. Poškodovane dele ob tem zapolnimo z izravnalno maso. Pred namestitvijo obloge površino le še pometemo ali posesamo. Montaža obloge je enostavna in hitra brez pritrjevanja in uporabe lepila. S tem je možna tudi njena enostavna vnovična uporaba na drugi lokaciji. Lepljenje obloge je priporočljivo le v primeru njene izpostave neposredni sončni svetlobi, bližnji toplotni obremenitvi s pečjo oziroma kaminom ali pri obremenitvi s težkimi tovornimi vozili in viličarji. Obloga je pohodna ali povozna takoj po njeni namestitvi.
Puzzle oblogo lahko položimo tudi preko obstoječe talne obloge kot je stari parket, dotrajana keramika, popokan epoksi tlak, dotrajana vinilna obloga ali preko starega betonskega oziroma asfaltnega tlaka.
Glede na medsebojno spajanje je obloga v ponudbi v različnih izvedbah. V industrijskih objektih se največkrat uporablja strukturirano površino z lastovičjim repom. Tradicionalen videz vinilnih plošč se doseže s sistemom skritega spoja. Sistem skritega spoja s površinsko obdelavo videza skrilavca je namenjen za stanovanjske prostore. Njegov videz je sicer podoben keramičnim ploščicam, hkrati pa zagotavlja vse odlike vinilne obloge. V ponudbi je tudi obloga z rebrasto površino, pri kateri so spoji na klik praktično nevidni, tla pa so na videz povsem gladka. V prostorih z veliko frekvenco gibanja ljudi je primerna obloga s čepki. Pri vseh sistemih lahko izbiramo med desetimi različnimi barvami oblog.
Barve PVC puzzle oblog niso UV-stabilne in s tem obloga ni primerna za uporabo na prostem.
Čiščenje in vzdrževanje takšne obloge je dokaj preprosto. Najprej pometemo ali posesamo prah, zatem pa oblogo obrišemo z važnim (ne mokrim) čistilnim mopom. Za gladko strukturirano površino je priporočljiva uporaba polirno-sušilnega stroja z ustreznim sušilnim sredstvom in blazino. Ob tem ni priporočljiva uporaba industrijskih blazin za čiščenje, ki vsebujejo diamantne delce, kateri lahko poškodujejo oblogo.

Keramična talna obloga

Keramične ploščice so nepogrešljiv del vsakega doma, vendar kljub temu dajemo tej oblogi vedno znova vse premalo pozornosti. Običajno smo pri izbiri pozorni, da so lepe in to je tudi vse. Vendar to je precej zmotna odločitev, ki se nam bo močno maščevala ne samo z nezmožnostjo dovolj natančne vgradnje, temveč tudi pozneje z morebitnim pokanjem ploščic, odkrušitvijo njenih robov in podobnimi nevšečnostmi. Zato naj bomo ob izbiri keramičnih ploščic pozorni poleg njihovega videza tudi na kakovost izdelka, ime proizvajalca in ustrezne certifikate.
V osnovi je keramična ploščica izdelana iz notranjega glinenega in zunanjega glazurnega sloja. Odvisno od sestave je glineni sloj lahko svetlo sive ali rdečkaste barve. Svetlo sivi sloj je kakovostnejši in vsebuje aluminijaste okside. Rdečkasti sloj vsebuje železove okside in je manj kvaliteten. Če se glini doda kot agregat drobnozrnati pesek, ki sta žgana pri visokih temperaturah, se pridobi gres porcelanasti sloj ploščic. Takšna vrsta ploščic je tako glede na trdnost kot tudi na vpijanje vode najbolj odporna. Tako iz podlage kot tudi s pohodne površine skoraj popolnoma nič ne vpijajo vode in so s tem odporne na zmrzal. Kot takšne so zelo primerne v prostoru z veliko pohodno obremenitvijo. Sedanje italijanske ploščice imajo praktično že vse gres porcelanasti osnovni sloj. Ker so ploščice z neglazirano površino delno porozne, so bolj občutljive na umazanijo in s tem seveda bolj problematične za čiščenje. Klasične keramične ploščice z glineno osnovo nimajo tako zgoščene sestave kot glazirane, zato morajo za dosego visoke odpornosti biti debelejše.
Glazurni sloj keramične ploščice je lahko sijajna ali mat. Ploščice z sijajnim glazurnim slojem vsebujejo svinčene spojine in imajo gladko, nežno površino ter visok sijaj. S tem so enostavne za čiščenje. Ploščice z mat površino pa so deloma porozne in zato bolj občutljive na umazanijo in s tem bolj problematične za čiščenje. Vendar imajo v primerjavi z glaziranimi prednost v manj drsni površini. Klinker ali gres porcelanaste ploščice so neglazirane in imajo določeno vrsto pigmenta primešanega že v maso.
Odlika keramičnih tal je vsekakor v dobri mehanski odpornosti in enostavnem čiščenju. Hladna površina pa je mogoče njihova še največja slabost, zato se v marsikaterem primeru za notranjo keramično površino priporoča talno ogrevanje. V tem primeru je za lepljenje ploščic obvezno potrebno uporabiti fleksibilno lepilo.
Sedanji standard SIST EN ISO 14411 opredeljuje definicije, lastnosti, določa preizkusne metode in vzpostavlja kriterije za razvrstitev ter označevanje keramičnih ploščic. Posledično s tem glede na način oblikovanja ploščice razvršča njih v skupino A - vlečene ploščice in skupino B - suho stiskane ploščice.
Standard razvršča ploščice še glede na vpojnost vode (E), ki je izražen v odstotku in razkrije koliko odstotkov svoje teže lahko ploščica vsrka vode. Kolikor nižji je ta odstotek, toliko bolj je kakovostna ploščica. Po sedanjih evropskih normah vpojnost keramičnih ploščic ne sme biti večja kot 3%. Ploščica z vpojnostjo več kot 3% je primerna edinole za notranje prostore. Gres porcelanasta ploščica ima vpojnost le do 0,5 %.
Glede na namen uporabe standard razvršča ploščice na talne, stenske, notranje in zunanje. Ploščice za talno uporabo so označene z znakom noge, ploščice za stensko uporabo so označene z znakom roke, ploščice z oznako snežinke so odporne proti zmrzovanju.
Keramične ploščice standard nadalje opredeljuje po dimenzijskih lastnostih na širino, dolžino, pravokotnost in debelino ploščic ter ravnost njihovih robov in ravnost njihovih površin. Glede na fizikalne lastnosti se ploščice razlikujejo poleg že omenjene stopnje vpojnosti vode še po upogibni trdnosti in zlomni sili, odpornosti proti obrabi, koeficientu linearnega toplotnega raztezka, odpornosti proti temperaturnim spremembam, lasastim razpokam in zmrzovanju, raztezkom zaradi vlage, odpornosti proti udarcem, barvni raznolikosti in koeficientu trenja.
Glede na odpornost proti površinski obrabi so ploščice označene s številko od 1 do 5 (PEI). Z višanjem števila PEI se sorazmerno viša trdota in odpornost pohodne površine ploščice. Ploščice z oznako PEI od 2 do 3 so primerne za stanovanjske prostore, z oznakama 4 in 5 pa so ploščice primerne tudi za zelo obremenjene javne površine.
Stopnja drsnosti keramične ploščice je opredeljena s črko R (italijanske ploščice) s številom od 9 do 11 ali CTE (španske ploščice). Višja kot je oznaka, manjša je drsnost ploščic.

Polaganje keramike

Da bo montaža opravljena dovolj kvalitetno, se odsvetuje polaganje keramike v lastni režiji. Razen, če imamo s tovrstnim delom dovolj izkušenj in smo predvsem dovolj natančni in potrpežljivi. Ravno pri keramičnih tleh pride še najbolj do izraza natančnost in strokovnost polaganja talne obloge. Ker je keramična obloga sestavljena iz množice manjših keramičnih ploščic, med katerimi so le nekaj milimetrske fuge, je že manjša napaka hitro vidna. Polaganje keramičnih ploščic naj zaupamo le izkušenemu mojstru, ki je dovolj natančen. Najbolje, da je to specializiran keramičar in ne priučen mojster, ki sicer glavno dejavnost opravlja v drugi gradbeniški branži.
Še preden se prične s polaganjem ploščic, je potrebno podlago ustrezno pripraviti. Tako talna kot stenska podlaga mora biti trdna, neprašna, dovolj ravna in vpojna za keramično lepilo. Ob tem je pomembno, da je površina čim bolj ravna, saj se s tem privarčuje pri lepilu. Hkrati pa se izogne uporabi izravnalnih mas. Če je površina neravna v toleranci več kot 10 milimetrov, je priporočljiva predhodna uporaba izravnalne mase.
Novo vgrajeni cementni estrih mora pred polaganjem ploščic biti dovolj izsušen oziroma star vsaj 28 dni. Pri polaganju talnih ploščic na cementni estrih mora biti med talno keramiko in zidom zagotovljena minimalna 2 mm dilatacijska fuga.
V kopalnici, ki je obremenjena z vlago in s pogostim močenjem keramične obloge, je potrebno podlago primerno hidroizolirati, da ne bi pozneje prišlo do morebitnega zamakanja v sosednje ali spodnje prostore. Celoten tlak se premaže z vodotesnim premazom. V vogalih med steno in tlemi se vgradi hidroizolacijski tesnilni trak in izvede še en nepropustni premaz. Tesnilni trak mora biti dovolj elastičen in vodotesen z zadostno odpornostjo ter dovolj odporen na različne temperature. Ob morebitnem talnem sifonu se vgradi elastično manšeto.
Pripravljeno lepilo se z gladko stranjo zobate lopatice v tankem sloju nanese na podlago. Z zobčasto stranjo lopatice se sloj lepila razbrazda v tej meri, da je sloj v celoti in enakomerno prekrit s podlago. Da bo lepilo ploščico oprijelo po vsej površini, se njo narahlo pritisne na podlago. V času še svežega lepila se lahko ploščico, če je potrebno z rahlim pritiskom nekoliko zamakne oziroma zapelje po sloju lepila v njeno pravilno lego. Za v pomoč pri enakem razmiku med stikom ploščic se uporabijo v ta namen plastične distančnike v obliki križcev, ki se jih vstavlja hkrati s polaganjem ploščic med njihove vogale.
Na vogalih, pripirah ali izpustov različnih napeljav je potrebno ploščice prirezati. Na ploščici se natančno označi linijo za odrez. Njo se vstavimo v napravo za rezanje ploščic. Označbo ploščice se poravna z rezilnim orodjem in se rezilo povleče po označbi. Na površini ploščice v glazuri nastane s tem ravna brazda. Zatem se ročico naprave za rezanje potisne navzdol in ploščica se na mestu označbe prelomi na dva kosa. Posebne ščipalke za keramiko se uporabi za izrezovanje nepravilnih oblik. Z vrtalnim strojem z okroglim nastavkom za vrtanje keramike pa se enostavno in hitro izdela okrogle izreze.
Ko so ploščice položene, je priporočljivo počakati od 3 do 4 dni, da se lepilno vezivo dovolj posuši. Zatem se s fugirno maso dokončno zapolni vmesne prazne stike med ploščicami. Fugirna masa je podobno kot keramične ploščice v številnih barvnih odtenkih, zato se lahko brez problema izbere najbolj ustrezno barvo fuge glede na videz ploščic. Na vseh vertikalnih in horizontalnih stikih med keramiko se s silikonskim kitom izvede elastično fugo. Tako kot fugirna masa je tudi tovrstni kit v ponudbi v različnim barvnih odtenkih, kar omogoča izbiro enake barve kot pri fugirni masi.
Dovolj kakovostno lepilo je poleg kakovosti ploščice glavni argument za trajno keramično oblogo. Lepila in fugirne mase za keramiko se razlikujejo glede na vrsto podlage na katero se ploščice lepijo ali polagajo. Tako se lahko stenske ploščice polagajo na različne vrste ometov kot je cementno apneni, cementni ali mavčni. Talne ploščice se polaga na cementni tlak, različne plošče, tla iz umetnih mas ali pri obnovi na že obstoječo keramično površino. Vsekakor velja opozorilo, da v primeru uporabe neustreznega lepila lahko s časom pričnejo ploščice odpadati. Strošek kakovostnega lepila je povsem zanemarljiv v primerjavi s stroškom morebitne ponovne adaptacije.

pripravil: M.A.

Najbolj brano