Celovita prenova strehe
Za vsakega lastnika hiše je prenova strehe pomemben projekt, ki poskrbi za svež videz in hkrati izboljša varnost ter energijsko učinkovitost doma. V tem članku bomo raziskali najpogostejše razloge za prenovo, spoznali različne vrste kritin in materialov, pregledali zakonodajo in razpoložljive subvencije ter ponudili praktične nasvete, kako izbrati pravega izvajalca.
Sčasoma strešna kritina in ostrešje zaradi vremenskih vplivov izgubita prvotne lastnosti – pojavijo se razpoke, zamakanje in druge težave. Pogosto do prenove privede tudi nenadna škoda zaradi naravnih nesreč, kot so huda neurja z močnim vetrom in točo. V Sloveniji so poletna neurja vse pogostejša in lahko v nekaj minutah odkrijejo strehe ali razbijejo kritino, zato je odporna streha nujna investicija. Če streha začne puščati, nastane hitro velika škoda na ostalih delih hiše (zidovih, stropih, podu), ki jo je v končani hiši težko sanirati. Streha mora zato zanesljivo kljubovati ekstremnim vremenskim pogojem, ki so značilni za naše podnebje (poletna pripeka, močno deževje, sneg in zmrzal, viharji z vetrom preko 100 km/h ipd.). Kakovostni materiali in strokovna izvedba so pogoj, da bo streha dolgo vodotesna, vetrotesna in trajna. Poleg vremenskih vzrokov je razlog za prenovo lahko dosežena predvidena življenjska doba kritine. Vsaka vrsta strešne kritine ima omejeno dobo trajanja – proizvajalci pogosto nudijo garancije tudi do 50 let, kar pa ne pomeni, da bo kritina brezhibna tako dolgo. Po 3 do 4 desetletjih se lahko pojavijo poroznost, pokanje ali rjavenje (pri kovini), zato po izteku življenjske dobe postane menjava smiselna, da preprečimo pogoste okvare in zamakanje. Tudi če kritina še zgleda solidno, lahko preventivna zamenjava ob koncu njene dobe dolgoročno prihrani stroške, saj se izognemo škodi zaradi zamakanja in kasnejšim dražjim popravilom. Velikokrat se prenova strehe izvede v sklopu energetske sanacije hiše ali celostne adaptacije objekta. V okviru takšne prenove se izboljša toplotna izolacija strehe, zamenja dotrajane materiale in poskrbi za skladnost z veljavnimi energetsko-učinkovitimi predpisi. Tudi sprememba namembnosti podstrešja je pogost razlog – kadar lastniki želijo neizkoriščeno podstreho preurediti v mansardno stanovanje, je nujno posodobiti streho (dodati izolacijo, okna, morda dvigniti ostrešje ali vgraditi frčade). Z ustrezno prenovo strehe lahko pridobimo kakovosten bivalni prostor v mansardi ter s tem povečamo uporabno površino hiše. Mansardni prostori so po navadi najcenejši način do dodatnega stanovanja za odraščajoče otroke ali za oddajo v najem, zato se investicija v takšno prenovo običajno povrne. Navsezadnje pa je motiv za prenovo lahko tudi estetski ali funkcionalni. Streha je poleg fasade najbolj viden del hiše, zato lastniki ob prenovi včasih spremenijo barvo ali tip kritine (npr. zamenjajo dotrajane “salonitke” z moderno opečno kritino) in dodajo strešne elemente, kot so frčade, čopi ali višji kolenčni zid, da streha dobi lepši videz in omogoča več prostora v notranjosti. V vseh primerih pa velja, da je pravočasna prenova ključna – če odlašamo predolgo in streha že aktivno pušča, bo sanacija obsežnejša, dražja in bo vključevala tudi odpravo škode na objektu.
Načrtovanje prenove in zakonodaja
Pred začetkom prenove je nujen temeljit pregled stanja strehe. Priporočljivo je najeti usposobljenega krovca ali gradbenega strokovnjaka, ki pregleda kritino in ostrešje ter oceni obseg potrebnih del. Če je podstrešje zaprto (npr. izdelan strop), je pregled lesa omejen, dejansko stanje ostrešja pa se pokaže šele, ko odstranimo staro kritino. Strokovnjak bo preveril morebitne znake puščanja (madeže od vode), mehanske poškodbe, trohneče dele lesa ali celo pojav škodljivcev (npr. lesni črv) na špirovcih in legah. Na podlagi pregleda mojster oceni, ali zadošča delna sanacija (menjava le nekaterih elementov) ali bo potrebna popolna obnova strehe. Pri načrtovanju se moramo odločiti, ali bomo menjali le strešno kritino ali tudi leseno konstrukcijo ostrešja. Če je poškodovanih le nekaj tramov, se lahko zamenja posamezne kose – preostali zdravi les lahko ostane in ga ni smiselno zavreči. Kadar pa je poškodovanih več kot približno 20% nosilnih lesenih elementov ali pa je stabilnost strehe vprašljiva, je priporočljivo zamenjati celotno ostrešje. Takšen poseg sicer poveča stroške, vendar zagotovi varnost in dolgoživost nove strehe. Novo ostrešje je smiselno načrtovati podobno kot staro (enak naklon, podobna teža), da se preostali del hiše prilagaja obstoječi statiki. Če razmišljamo o težji kritini (npr. prehod iz salonitnih plošč na betonske strešnike), mora statik preveriti, ali nosilne stene prenašajo dodatno obtežbo. Les za ostrešje naj bo kakovosten, pravilno osušen in pred vgradnjo zaščiten s premazom proti insektom in glivam. Ob sanaciji starega ostrešja se obstoječi les običajno očisti in premaže s fungicidnimi in insekticidnimi sredstvi, kar podaljša njegovo življenjsko dobo. Premazi se nanašajo na očiščene, suhe lesene površine v dveh slojih, da aktivne snovi dobro prodrejo v les. Gradbeno dovoljenje za prenovo strehe praviloma ni potrebno, če ne posegamo v konstrukcijo do te mere, da bi se spremenile zunanje mere ali oblika hiše. Menjava strešne kritine, obnova dotrajanih letev, dodajanje izolacije in vgradnja strešnih oken spadajo med vzdrževalna dela na ovoju stavbe, ki ne zahtevajo gradbenega dovoljenja (seveda pod pogojem, da bistveno ne odstopajo od prvotne zasnove objekta). Tudi izdelava majhne frčade na strehi se od 2022 dalje smatra kot manjša rekonstrukcija, za katero ni potrebno gradbeno dovoljenje, če s tem ne povečamo bruto tlorisne površine objekta. V primeru večjih sprememb strehe – na primer dviga kolenčnega zidu za več kot 30 cm, izdelave velikih frčad, ki skupaj presegajo tretjino površine strehe, ali nadzidave nove mansarde – pa je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in projektno dokumentacijo. Pri kakršnikoli prenovi morajo biti spoštovani tudi prostorski akti občine. To pomeni, da mora videz strehe (oblika, barva kritine) ustrezati lokalnim predpisom, zlasti v zaščitenih območjih (npr. v starih mestnih jedrih, pri kulturni dediščini itd.). Pred menjavo kritine je pametno pri občini preveriti, ali veljajo kakšne posebne zahteve glede barve ali materiala.
Zamenjava ostrešja
Kadar pregled pokaže, da je ostrešje dotrajano, se začne prenova s tesarskimi deli. Najprej je treba streho razkriti – odstraniti staro kritino, letve in morebitno sekundarno folijo. Pri tem se izvede tudi demontaža vseh kleparskih elementov (žlebovi, obrobe, snegolovi) ter po potrebi odklop strešnih instalacij (antene, strelovod). Odstranjeno staro kritino in lesene dele se ustrezno loči; nekatere materiale je treba odpeljati na deponijo. To velja še posebej, če gre za nevarne odpadke, kot so azbestno-cementne plošče. Ko je streha odstranjena do gole konstrukcije, lahko tesar zamenja poškodovane dele ostrešja. Če gre za delno sanacijo, se zamenja le gnile ali prelomljene špirovce, lege, oporne stebre in podobno, preostanek pa se izvede z ojačitvami po potrebi (npr. z dodajanjem kovinskih spojk ali dvojnih nosilcev). V primeru popolne zamenjave ostrešja se izdela novo ostrešje – običajno kar na objektu, lahko pa tudi kot tipski sestav (pri enostavnejših strehah). Nova konstrukcija mora biti statično preračunana, da prenese obtežbe kritine, vetra in snega, zato včasih že sam izvajalec zagotovi statični izračun porabe lesa (znaša okvirno 0,06 m³/m² strehe). Med pripravo ostrešja se lahko izvedejo tudi prilagoditve za nov načrt strehe – na primer odprtine za strešna okna ali frčade, drugačen naklon strešin (če projekt to predvideva) ali ojačitve na mestih, kjer bodo morda sončni kolektorji. Pomembno je, da je novo ostrešje ustrezno sidrano v zidove (sidra ali vezne plošče na venci hiše) in da so vsi spoji kvalitetno izvedeni, saj je na tem odvisna potresna in vetrna odpornost strehe. Preden se nadaljuje s pokrivanjem, mora biti ostrešje po potrebi premazano z zaščitnimi sredstvi proti lesnim škodljivcem in glivam. V kolikor to ni bilo narejeno že pred montažo. V fazi odprte strehe se lahko izvede tudi dvig zidu ali vgradnja frčad, če so načrtovani. To pomeni zidanje ali montažo izdelanih frčadnih konstrukcij, ki se povežejo v ostrešje. Ko je lesena konstrukcija pripravljena, sledi vgradnja strešne folije in letvanja.
Izolacija strehe
Moderni standardi gradnje zahtevajo, da je streha dobro toplotno izolirana in zaščitena pred vlago, še posebej kadar je pod streho ogrevan bivalni prostor. Toplotna izolacija v strehi preprečuje poleti pregrevanje mansarde, pozimi pa zmanjšuje toplotne izgube. Po slovenskem pravilniku PURES (Učinkovita raba energije v stavbah) je največja dovoljena toplotna prehodnost strehe U = 0,20 W/m²K, kar dosežemo približno z 20 cm mineralne volne λ = 0,035 W/mK. To je minimalna zahteva – v praksi se vgrajuje 25 do 30 cm izolacije, da dosežemo U vrednost od 0,15 do 0,16 W/m²K, kar ustreza nizkoenergijskemu standardu. Pasivne hiše zahtevajo še debelejše sloje (40 cm in več). Trenutni trend pri obnovah je skupna debelina izolacije vsaj 25 cm, saj je to tudi pogoj za pridobitev subvencije Eko sklada (U ≤ ~0,14 do 0,18 W/m²K). Toplotno izolacijo v strehi lahko izvedemo med in pod špirovci. Najpogostejši materiali so steklena volna in kamena mineralna volna, ki sta negorljivi in dobro zadržujeta toploto. Uporabljajo se tudi celulozni kosmiči (vpihane papirnate vlaknine), lesna vlakna, ovčja volna, pa ekspandirani polistiren (EPS stiropor) ali ekstrudirani polistiren (XPS) ter poliuretanske izolacijske plošče (PIR/PUR). Vsak material ima svoje prednosti: npr. lesna vlakna in celuloza odlično ščitijo pred poletno vročino zaradi visoke toplotne akumulacije, steklena volna je cenovno ugodna in lahka za vgradnjo, PIR plošče omogočajo velik izolacijski učinek pri manjši debelini, itd. Ključno je, da je izolacija stalno suha in pravilno vgrajena. Kar pomeni brez špranj med ploščami in ob žebljih, saj zračne špranje močno zmanjšajo učinkovitost izolacije. Izolacija se polaga tesno med špirovce, običajno v dveh slojih (npr. 15 cm med špirovce in še 10 cm pod njimi, pravokotno na prvi sloj, da prekrijemo toplotne mostove). Zelo pomemben del izolirane strehe je parna zapora in paroprepustna folija. Parna zapora (običajno aluminizirana ali PE-folija) se vgradi na notranji, topli strani izolacije – tik pod mavčnimi ploščami ali drugo notranjo oblogo. Njena naloga je preprečiti, da bi topli in vlažni zrak iz bivalnih prostorov prodiral v izolacijo, kjer bi se utekočinjal (kondenziral) in namočil izolacijo. Paroprepustna folija pa se vgrajuje na zunanji strani izolacije, takoj nad špirovci. Gre za t.i. sekundarno kritino, ki mora biti vodotesna, vendar prepustna za vodno paro. Skozi njo lahko konstrukcija "diha", hkrati pa folija služi kot dodatna zaščita proti morebitnemu zamakanju ter kot vetrna zapora. Sodobne večslojne folije imajo visoko paroprepustnost (npr. Sd ≈ 0,02 m), so UV stabilizirane in odporne na temperaturne razlike. Folija se mora položiti neprekinjeno čez celotno streho, od kapne lege do slemena, s pravilnimi preklopi. Na prehodih okoli dimnika, strešnih oken in drugih prebojev mora biti posebej skrbno zatesnjena, sicer tam lahko zamaka. Pri kapu mora folija preiti v kapno žlebno korito, da se kondenz odvede v žleb in ne na steno. Le s pravilno vgrajeno folijo bo izolacija ostala suha in učinkovita. Nad paroprepustno folijo se izvede kontra-letvanje in letvanje, da nastane prezračevalni kanal. To pomeni, da se vzdolž vsakega špirovca pribije letvica (kontra-letva), običajno debeline 5 cm, ki dvigne prostor za folijo. Prečno nanje se nato pribijejo še strešne letve, po katerih se pritrdi kritina. Tako nastane zračni kanal od kapu do slemena, kjer zrak kroži: vstopa pri kapu in izstopa pri slemenih zračnikih. Ta prezračevalni sloj je ključen, ker sproti odnaša morebitno vlago izpod kritine in poleti odvaja vročino, ki se nabira pod segretimi strešniki ali pločevino. Prezračevana topla streha (t.j. izolirana streha z zračnim slojem) je nekoliko zahtevnejša za izvedbo kot stara hladna streha (neizolirana streha nad hladnim podstrešjem), vendar bistveno prispeva k udobju v mansardi in trajnosti konstrukcije. Neprezračena izolirana streha ima povečano tveganje za kondenzacijo in pregrevanje, zato se takšnih sistemov skoraj ne uporablja več.
Primerjava strešnih kritin
Na slovenskem trgu je na voljo več vrst strešne kritine, ki se razlikujejo po materialu, teži, obstojnosti, videzu in ceni. Izbira kritine je odvisna od naklona strehe, podnebja, arhitekture objekta in seveda investitorjevih želja ter proračuna. Opečna strešna kritina (strešniki iz žgane gline) je pri nas najpogostejša kritina, ki ima zelo dolgo tradicijo. Gre za naraven, okolju prijazen material, ki zagotavlja kakovostno streho. Glineni strešniki vpijajo in oddajajo vlago, streha s tem “diha” in ne nastaja kondenz. Poleg tega imajo strešniki bistveno boljšo zvočno izolacijo v primerjavi s pločevinasto kritino. Strešniki običajno ne zahtevajo vzdrževanja in dosegajo dolgo življenjsko dobo, ki je lahko tudi 50 do 100 let. Poleg tega so odporni na ultravijolične žarke, kisline in zmrzovanje ter so negorljivi. Oblike opečne kritine se razlikujejo po naravi strešnikov. Najpogostejše so bobrovec, zareznik in korec. Bobrovec je tradicionalni strešnik za strme strehe. Za njega je priporočen naklon strehe od 35 do 40°, v posebnih primerih do 60° z dvojno plastjo. Zareznik je profiliran in težji strešnik z manjšimi merami. Zahteva naklon vsaj okoli 25°. Korec je ovinkast (“valjasti”) strešnik, značilen za Primorsko, primeren za naklone približno 25 do 30°. Opečna kritina sodi sicer med težje vrste, kar zahteva trdnejšo strešno konstrukcijo, vendar daje boljšo odpornost proti vetru. Ker strešniki ne vpijajo vode, so izjemno odporni na zmrzal. Za zelo položne strehe (pod 10 do 15°) je običajno potrebna posebna vodotesna podlaga pod kritino. Strešniki iz barvanega betona (pesek, cement) so na videz podobni opečnim, vendar cenejši in še težji. Cena betonske kritine je nekoliko nižja od opečne. Beton ima prednost, da vpija zelo malo vode (manj nevarnosti zmrzovanja in pokanja) in je zelo odporen proti vetru in toči zaradi večje mase. Tudi zvočna izolacija je dobra – dež manj ropoče kot na kovini. Optimalni naklon streh za betonske strešnike je med 20° in 45°. Slabost betonske kritine je predvsem velika teža (50 do 70 kg/m²), zaradi katere mora biti ostrešje dovolj močno. Sčasoma se lahko na severnih straneh pojavi zaraščenost z mahom (zaradi rahlo hrapavejše površine), barva strešnikov pa lahko zbledi po nekaj desetletjih. Njihova življenjska doba je običajno vsaj 50 let. Vsekakor so dobra izbira za vetrovne kraje in za strehe, kjer želimo nekoliko prihraniti, a ohraniti videz klasične strehe. Med kovinske kritine spadajo pločevinaste strehe iz jekla, aluminija, bakra ali cinka. Sodobne kovinske kritine so lahko v obliki velikih panelov (trapezna ali valovita pločevina, lahko tudi posipana z granulatom) ali manjših modularnih strešnikov iz kovine. Glavne prednosti so izjemna lahkost in hitra montaža – kovinska streha tehta le okoli 5 do 15 kg/m² in jo lahko položimo na strehe že z naklonom od 8° naprej. Pločevina je nepropustna za vodo, vendar ker ne vpija vlage, se pod njo nabira kondenz. Zato je pri kovinskih strehah obvezna vgradnja prezračevalnega kanala in protikondenznega filca ali folije. Kvalitetna kovinska kritina ima več slojev zaščite (cinkanje, antikorozijski premazi, barvni nanos), ki preprečujejo rjavenje tudi za več kot 40 let. Baker in aluminij ne rjavita, baker dobi s patino celo zelo dolgo življenjsko dobo (100 let). Slabost kovinskih streh je hrup ob dežju ali toči. Brez dobre izolacije je bobnenje precej glasno. Tudi toplotna zaščita je slabša, saj se kovina močno segreje na soncu, zato je nujna izolacija pod njo. Po drugi plati pa je prednost takšnih kritin v tem, da so primerne za položnejše strehe, za lahke konstrukcije (npr. zamenjava strehe na starejšem ostrešju, ki ne prenese težkih strešnikov). Cenovno sodijo kovinske kritine med srednje do dražje, odvisno od materiala. Z ustrezno izvedbo (dobro pritrjene, da jih veter ne odtrga) so kovinske strehe zelo trajne in odporne. Pri vlaknocementni kritini gre za plošče iz mešanice cementa in ojačitvenih vlaken (včasih azbest, danes celuloza ali steklena vlakna). Vlaknocementne kritine so lahke do srednje težke (cca 15 kg/m²), negorljive, odporne na zmrzal in korozijo. Na voljo so valovite plošče (valovitke) za gospodarska poslopja in poševne strehe z naklonom nad 7°, ter ravne plošče za naklone nad 15°. Prednost teh kritin je cenovna ugodnost in enostavna montaža na velike površine. So tudi paroprepustne do določene mere. Slabost starejših vlaknocementnih plošč je bila vsebnost azbesta (prepovedan od leta 1996), zato jepotrebno ob zamenjavi starih “salonitk” poskrbeti za strokovno odstranitev. Nove vlaknocementne plošče so varne in se uporabljajo tudi za fasadne obloge. Po videzu so manj razgibane kot strešniki, vendar so lahko dobra rešitev za manj zahtevne objekte ali modernističen videz. Življenjska doba je od 30 do 40 let. Bitumensko kritino predstavljajo lahke bitumenske skodle, narejene iz asfaltne mase, ojačane s stekleno tkanino, zgoraj posute z barvnim granulatom. Bitumenske skodle odlikuje izredna prilagodljivost, saj so primerne za najbolj razgibane oblike streh, tudi za kupole, čope, z majhni nakloni od 11° dalje. Skodle so lahke (približno 7 do 10 kg/m²) in neobčutljive na rjo ali zmrzal. Ob pravilni vgradnji (lepljene in žebljane na polno leseno podlago) so odporne na močan veter in dobro tesnijo. Prednost je tudi dobra odpornost na ogenj (večina ima ustrezne ateste). Slabost je relativno krajša življenjska doba (cca 30 let). Z leti lahko skodle izgubijo granulacijski posip in postanejo lomljive. Tudi na močnem soncu se lahko asfalt zmehča, vendar pri pravilni ventilaciji to ni problem. Pogosto se bitumensko kritino uporablja za vrtne ute, nadstreške ali hiše z manjšim naklonom strehe, kjer opeka ni primerna. Zaradi lahkotnosti je tudi idealna za prenove starih ostrešij, saj minimalno obremenjuje konstrukcijo. Vsaka vrsta kritine ima torej svoje prednosti in slabosti. Pri izbiri je potrebno upoštevati naklon strehe, lokalno klimo, estetski videz ter investicijske zmožnosti. Pomembno je tudi, da sistem strehe vključuje ustrezne dodatke: strešna okna, obrobe, zračnike in seveda dobro izvedene žlebove za odvodnjavanje. Kakovostna kritina bo služila namenu le, če bo tudi kakovostno vgrajena, zato izkušeni krovec in natančna izvedba nista nič manj pomembna od izbire samega materiala.
Sistem odvodnjavanja na strehi
Da bodo žlebovi in odtočne cevi brezhibno usmerjali deževnico stran od stavbe in tako varovali fasado, zidove in temelje pred poškodbami, je ključnega pomena, da so pravilno dimenzionirani. Pri načrtovanju odvodnjavanja strehe moramo upoštevati površino strehe, njen naklon in količino padavin na dotičnem območju. Na podlagi teh podatkov določimo premer žleba, naklon in število odtočnih cevi. Na splošno naj bi bil premer polkrožnega žleba primeren glede na površino strehe: za streho do približno 25 m² zadostuje žleb ø70 mm s padno cevjo ø50 mm, medtem ko se za streho nad 100 m² priporoča žleb ø100 mm in cev ø125 mm. Žleb mora imeti rahel padec (približno 0,5 do 1 cm na meter) proti odtočni cevi, da voda nemoteno odteka. Zunanji rob žleba naj bo od 1 do 2 cm nižje od stenskega roba, da pri močnejšem nalivu voda ne teče neposredno po fasadi. Sodobni žlebni sistemi so lahko kovinski ali iz plastike. Med kovinskimi najpogosteje naletimo na pocinkano jeklo in aluminij, ki sta cenovno ugodna, medtem ko so dražje opcije baker ali titan-cink (zlitine cinka). Aluminij in baker sta praktično odporna na korozijo, zato lahko takšni žlebovi delujejo več desetletij. Na primer, bakreni žlebovi so izdelani iz pločevine debeline približno 0,50 mm, aluminijasti pa okoli 0,80 mm. Nosilne kljuke so praviloma iz enakega materiala kot sam žleb (npr. pocinkana pločevina ali nerjaveče jeklo) in morajo biti dovolj močne, saj poleg lastne teže nosijo tudi utež snega. V ponudbi so tudi plastični (PVC) žlebovi, ki izstopajo po nizki ceni in enostavni montaži. Takšni žlebovi ne korodirajo, vendar imajo krajšo življenjsko dobo (približno 10 do 15 let) in so bolj občutljivi na UV-sevanje ter mehanske udarce. Za manjšo streho so plastični žlebovi pogosto priporočljivi, saj zahtevajo minimalno vzdrževanje in ne potrebujejo dodatnih zaščit proti rjavenju. Kljub temu naj pri izbiri PVC sistema pazimo, da je material kakovosten in UV-stabiliziran. Pri izbiri žlebnega sistema je pomembna kakovost materialov in debelina pločevine oziroma plastike. Kakovostni proizvajalci uporabljajo debelejšo jekleno pločevino s kakovostnim pocinkanim ali prašno barvanim premazom, medtem ko cenejši izdelki pogosto uporabljajo tanek material, ki se hitreje poškoduje. Redno vzdrževanje je ključno za dolgo življenjsko dobo žlebnega sistema. Na začetku pomladi in pozno jeseni preverimo čistočo žlebov in odtočnih cevi. Odstranimo naplavljeno listje, vejice in morebitne usedline blata. Prav tako očistimo ali zamenjamo lovilce listja oziroma košare, saj lahko zamašitev povzroči izlivanje vode po fasadi. Ob zmrzali pazimo, da se v žlebu ne nabere preveč ledu, saj lahko pretirana obremenitev poškoduje pritrdilne elemente ali celo cevi. Po potrebi sneg in led odstranimo.
Subvencije in finančne spodbude
Prenova strehe je finančno zahteven projekt, zato velja preveriti možnosti subvencij in ugodnih kreditov, ki so na voljo. V Sloveniji glavne spodbude za energetske prenove stavb ponuja Eko sklad (Slovenski okoljski javni sklad). Ta nudi nepovratne finančne spodbude za izboljšanje toplotne zaščite ovoja stavbe, kamor sodi tudi izolacija strehe, ter ugodne kredite za nekatere okoljske naložbe. V letošnjem letu je mogoče pridobiti subvencijo do 20% stroškov za toplotno izolacijo strehe oziroma stropa proti neogrevanemu podstrešju, vendar ne več kot 12 EUR na m² izolirane površine. To konkretno pomeni, da nam Eko sklad povrne do 12 € na vsak m² strehe, če smo vgradili minimalno predpisano debelino izolacije (25+ cm) in izpolnjujemo pogoje. Glavni pogoj je, da je bila hiša zgrajena (gradbeno dovoljenje izdano) pred 1.7.2010. Če ima hiša kasnejše prizidke ali nadzidave, je potrebno priložiti dokazila o dovoljenjih. Tehnični pogoj za strešno subvencijo je, kot rečeno, najmanj 25 cm izolacije λ ≤ 0,035 W/mK (oziroma ustrezna kombinacija, da λ/d ≤ 0,140 W/m²K). Sem šteje tudi izolacija stropa proti neogrevanemu podstrešju, če recimo mansarde ne izdelujemo in izoliramo kar ploščo. Subvencija se lahko kombinira z ugodnim kreditom Eko sklada – obrestne mere so praviloma bistveno nižje od tržnih, kredit pa lahko krije tudi dela, ki niso predmet subvencije (npr. menjavo kritine). Skupna vsota subvencije in kredita ne sme presegati vrednosti naložbe. Posebej velja izpostaviti, da Eko sklad spodbuja odstranitev azbestne kritine. Če obnavljamo streho, ki je krita z azbestno "salonit" kritino, smo upravičeni do dodatne spodbude v obliki ugodnega kredita (ukrep nadomeščanja nevarnih materialov). Nepovratnih sredstev za samo menjavo azbesta sicer ni (razen za socialno šibke, ki lahko kandidirajo na posebnih javnih pozivih), vendar kredit omogoča financiranje odstranitve in ekološke sanacije strehe. Pri uveljavljanju subvencije za izolacijo strehe je lahko strošek odstranitve stare kritine priznan v okviru celotne naložbe (če je bila odstranjena zaradi izvedbe izolacije). V stroške, priznane pri subvenciji za streho, se sicer štejejo: nakup in vgradnja izolacijskega materiala (vključno s parno zaporo in folijo), zaključna obloga (mavčno-kartonske plošče v mansardi ali pohodni sloj na podstrešju), pri ravnih strehah še odstranitev stare hidroizolacije in nova hidroizolacija itd.. Ni pa v to vključen nakup same kritine ali ostrešja. Postopek pridobitve subvencije zahteva, da najprej izvedemo dela, nato oddamo vlogo z vsemi dokazili (računi, dokazila o plačilu, fotografije slojev izolacije med izvedbo, izjava o lastnostih izolacije itd.). Eko sklad preveri vlogo in povrne sredstva na naš račun. Pri kreditih je postopek lahko vnaprejšnji. Vedno je priporočljivo predhodno preveriti aktualne javne razpise Eko sklada (ti se letno spreminjajo) in se morda posvetovati z neodvisnim energetskim svetovalcem. Poleg Eko sklada lahko manjše subvencije občasno ponujajo lokalne skupnosti (nekatere občine so sofinancirale odstranjevanje azbesta) ali pa lahko uveljavljamo davčne olajšave pri obnovi (za kulturno dediščino ipd.). Pri prenovi strehe torej naj ne pozabimo izkoristiti razpoložljive pomoči, ki lahko znatno zniža končne stroške investicije.
Pozornost pri izbiri izvajalca
Kakovost končnega rezultata prenove strehe je v veliki meri odvisna od izvajalca krovskih del. Izbira izkušenega in zanesljivega krovca oziroma krovske ekipe je zato ključnega pomena. Pri iskanju izvajalca upoštevajmo naslednja priporočila: Preverimo reference in mnenja strank: Pozanimajmo se o preteklih projektih podjetja ali obrtnika. Zahtevajmo kontakte prejšnjih strank ali poglejmo spletne ocene in forume. Če so drugi investitorji zadovoljni z delom krovca, je to dober znak. Izogibajmo se izvajalcem, o katerih krožijo zanesljive negativne izkušnje (neupoštevanje rokov, slaba izvedba ipd.). Preverimo usposobljenost in izkušnje, saj streha zahteva mojstrsko znanje tesarstva, krovstva in kleparstva. Prepričajmo se, da ima izvajalec ustrezne kvalifikacije (morebitne certifikate, obrtno dovoljenje) in več let izkušenj z izvedbo streh. Izkušena in strokovno usposobljena ekipa bo delo izvedla pravilno in brez napak. Vprašajmo tudi, ali so seznanjeni z najnovejšimi materiali in tehnikami, saj strokovnjak, ki se nenehno izobražuje, bo ponudil boljše rešitve. Nadalje se naj dogovorimo o roku izvedbe in garanciji, saj nam bo dober izvajalec znal oceniti koliko časa bo prenova trajala, in se bo držal dogovorjenih rokov. Jasno se naj dogovorimo kdaj bodo dela predvidoma zaključena. Hkrati preverimo kakšno garancijo nudi na izvedena dela in vgrajene materiale. Krovci pogosto zagotavljajo 10 let garancije na tesnenje strehe. Pisna garancija nam daje varnost, da bo izvajalec odpravil morebitne kasnejše napake. Preverimo naj ponudbo materialov in poznavanje predpisov. Izvajalec naj nam predstavi s katerimi materiali namerava prenoviti streho (vrsta kritine, tip folije, znamka izolacije ipd.). Vprašajmo po kakovosti teh materialov, saj dobri krovci delajo z uveljavljenimi proizvajalci. Prav tako mora biti izvajalec seznanjen z lokalnimi gradbenimi predpisi in pogoji kot so npr. zahteve občine glede videza strehe. S tem se izognemo težavam, če bi npr. krovec uporabil neustrezen material ali bi spregledal kak prostorski pogoj. Izbira okolju prijaznih materialov (npr. izolacije brez zdravju škodljivih sestavin) je dodaten plus. Ko izberemo izvajalca, naj vedno pripravimo pisno pogodbo o izvedbi del. V njej naj bodo definirani obseg del (popis del), cena in plačilni pogoji, rok dokončanja, garancije in način reševanja morebitnih sporov. Pogodba ščiti obe strani in prepreči nesporazum. Med samo izvedbo ohranimo redno komunikacijo s krovci. Kar pomeni, da je dobro imeti kontaktno osebo (vodja ekipe), s katero dnevno preverimo napredek del, rešujemo sprotna vprašanja in morebitne spremembe. Tako se izognemo nejasnostim in zagotovimo, da se dela izvajajo skladno z našimi pričakovanji. Nikakor naj ne izberemo avtomatično najcenejše ponudbe. Cena naj bo le eno od meril. Pomembnejša sta zaupanje in dokazila o kvaliteti. Streha je dolgoročna naložba, zato si želimo izvajalca, ki bo strokoven, korekten in dosegljiv tudi po koncu del. Dober krovec bo predlagal tudi najboljše tehnične rešitve (npr. dodatno zračenje, boljša izolacija) v našem interesu, ne zgolj minimalnega, kar zahteva pogodba. Če bomo upoštevali zgornje nasvete, bomo lažje našli izvajalca, ki bo prenovo strehe izvedel zanesljivo in kakovostno. S tem si bomo zagotovili, da bo naša nova streha res služila svojemu namenu. Torej ščitila dom pred vsemi vremenskimi vplivi več desetletij.
Ravna streha na hiši
V sodobni arhitekturi ravna streha na stanovanjski hiši postaja pravilo. Takšna streha namreč ni le arhitekturni element, temveč jo lahko izkoristimo kot dodatno površino – kot teraso, zeleno streho ali celo kot povozno parkirno ploščad. Da pa ravna streha uspešno opravlja svojo nalogo nad bivalnimi prostori, mora biti izvedena skrbno in strokovno. Ena ključnih značilnosti ravne strehe je majhen naklon in s tem povezan sistem odvodnjavanja padavin. Nobena streha ni povsem ravna – zagotoviti je potrebno minimalni padec (približno 2%), da lahko voda odteka. Premajhen naklon (denimo 1% ali manj) v praksi pomeni tveganje za zastajanje vode, zato se naklon oblikuje že z rahlo poševno nosilno konstrukcijo ali z naklonsko toplotno izolacijo na ravni plošči. Pomembno je tudi zadostno število odtokov (odtočnih lijakov) in po potrebi varnostnih prelivov, da meteorna voda odteče s strehe v 24 urah ter se ne zadržuje v lužah. S tem preprečimo prekomerno omočenost zgornjih slojev (npr. rastnega substrata pri zeleni strehi) in morebitne poškodbe zaradi stoječe vode ali zmrzali. Kakovostna izvedba pri ravni strehi pride še posebej do izraza. Pogosto slišimo, da ravna streha slej ko prej pušča – to je lahko res, a le pri površno narejeni strehi. Zato mora izvajalec zelo natančno položiti hidroizolacijo in poskrbeti za učinkovito odvajanje vode. Vsaka šibka točka v hidroizolaciji se lahko maščuje kot zamakanje v notranje prostore. Na voljo so različni hidroizolacijski materiali. Pogosto si to dvoslojni polimer-bitumenski trakovi ali enoslojne sintetične folije. Sodobni bitumenski trakovi so z elastomernimi in plastomernimi dodatki močno izboljšani ter odporni na mraz, vročino in UV-žarke. Pomembno je, da je hidroizolacija vgrajena in pritrjena pravilno (lahko tudi obtežena s prodom), da je veter ne odtrga. Posebno pozornost terjajo stiki ob odtokih, ceveh ipd., saj tam najpogosteje zamaka, če izvedba ni brezhibna. Za energijsko učinkovitost mora ravna streha vsebovati dovolj debelo toplotno izolacijo. Običajno je nad nosilno ploščo najprej položena parna zapora, nad njo pa debel sloj izolacije, ki zagotovi izpolnjevanje predpisane toplotne prehodnosti. Izolacija je lahko iz različnih materialov; najpogosteje se uporablja ekspandirani polistiren (EPS – stiropor), zaradi večje požarne varnosti in zvočne izolativnosti pa se mnogi odločijo za kameno volno, ki je negorljiva. Kadar višina konstrukcije ne dopušča zadostne debeline, so na voljo učinkovitejše izolacijske plošče, poliuretanski PIR. Pri ravnih strehah sta v uporabi dva glavna sistema: klasična (t. i. topla) in obrnjena streha. Pri klasični sestavi leži hidroizolacija na vrhu toplotne izolacije, pri obrnjeni ravni strehi pa je zaporedje obratno – hidroizolacija je položena neposredno na konstrukcijo, nad njo pa sledi sloj izolacije iz materiala, ki ne vpija vode (npr. XPS ekstrudirani polistiren). Prednost obrnjene izvedbe je, da je hidroizolacija bolje zaščitena pred vremenskimi vplivi in temperaturnimi nihanji, kar močno podaljša življenjsko dobo. Kakovostno izvedena ravna streha je trajna. Proizvajalci hidroizolacij običajno nudijo okrog 10 let garancije, dejanska življenjska doba sodobnih membran pa lahko preseže 50 let, če so ustrezno zaščitene. Nasprotno se pri povsem izpostavljeni strehi vplivi okolja hitreje pokažejo – površina se lahko med dnevom in nočjo segreje in ohladi z nihanjem tudi do 60 °C, kar sčasoma povzroči staranje in pokanje membrane. Zelena streha zadržuje del padavinske vode in preprečuje pregrevanje, zato temperaturna nihanja na površini ostanejo minimalna (okoli 15°C). Posledično hidroizolacija ostane dlje prožna in nepoškodovana, njena življenjska doba pa se lahko podvoji ali potroji. Pri odločitvi za ozelenelo streho je ključno preveriti nosilnost konstrukcije. Morebiten substrat in rastline dodajo strehi dodatno težo – od nekaj deset kilogramov na kvadratni meter pri ekstenzivni ozelenitvi do več sto kilogramov pri intenzivni – zato mora biti konstrukcija načrtovana za to dodatno obtežitev. Poznani so dve vrsti ozelenitvenih sistemov streh. Prvi je ekstenzivni sistem, ki ima tanjši sloj substrata, nezahtevne nizke rastline z minimalnim vzdrževanjem. Druga vrsta je intenzivni sistem, ki ima debelejši sloj zemlje z višjim rastlinjem (trave, grmi, drevesa) in zahteva redno vzdrževanje. Pri načrtovanju ozelenitve je potrebno paziti na pravilno sestavo slojev. Tipičen sistem vključuje protikoreninsko zaščito čez hidroizolacijo, drenažno plast za odvajanje odvečne vode, filtrirno tkanino, nad njo lahek rastni substrat in končno izbrano vegetacijo. Mnogo sodobnih rešitev omogoča polaganje vnaprej vzgojenih “zelenih preprog” za takojšnjo ozelenitev brez čakanja na razrast. Ključno je tudi izbrati primerne rastline s plitvim koreninskim sistemom, saj agresivne korenine lahko poškodujejo streho. Prednost naj imajo lokalno prilagojene, trpežne vrste, odporne na sušo in mraz na strehi. Zelena streha prinaša številne prednosti za stavbo in okolje. Rastlinski pokrov ščiti streho pred UV-sevanjem, točo in drugimi vremenskimi vplivi, s čimer preprečuje mehanske poškodbe kritine. Hkrati deluje kot dodatna izolacija: poleti zmanjšuje segrevanje podstrešja, pozimi pa toplotne izgube, zato se lahko stroški hlajenja in ogrevanja zmanjšajo. Zelena streha tudi duši hrup iz okolice. Poleg tega zeleni strešni sestav zadržuje padavinsko vodo – ekstenzivna streha lahko zadrži več kot 40% padavin, intenzivna pa do 90%. S tem se ob nalivih razbremenjuje kanalizacijo in zmanjšuje nevarnost poplav. Zadržana voda postopoma izhlapi in ohlaja ozračje, rastline pa dodatno blažijo učinek toplotnega otoka v mestih. Vegetacija na strehi čisti zrak (absorbira prah in CO₂) ter povečuje biotsko raznovrstnost, saj nudi življenjski prostor žuželkam in pticam v urbanem okolju. Zaradi naštetih koristi ne preseneča, da nekatere države uvajajo spodbude ali celo zahteve za ozelenitev streh. V Franciji od leta 2015 zakon predpisuje, da morajo biti strehe novih poslovnih stavb delno prekrite z rastlinami ali sončnimi paneli. Podobne predpise imajo tudi nekatera druga mesta in države.
pripravil: M.A.
