Novo dvorišče
Luže, zadrževanje vode na dvorišču, prah in pesek v stanovanju. Vse to je posledica neurejene okolice. Dobrega pol metra pod samim površjem se začne kakovostna zasnova dvorišča in nadaljuje do polaganja zaključne obloge, ki je eden ključnih dejavnikov pri celotnem videzu okolice naše hiše. Neurejeno dvorišče in dovozna pot zasenči še tako dovršeno notranjost hiše, saj poleg nepraktičnosti daje slab vizualen izgled.
Ne lepa fasada hiše in niti negovan vrt ne bosta našo hišno okolico spremenila v prijeten ambient, če dvorišče ne bo urejeno. S poškodovanim asfaltnim, betonskim ali celo makadamskim dvoriščem se poleg tega še neprestano vnaša pesek v bivalne prostore, kar lahko povzroči hitre poškodbe na občutljivi talni oblogi. Še največji problem pa se pojavi v deževnem času, ko na takšni površini nastane pravi umazani kaos pred dokončano hišo. Če imamo naše dvorišče in dovozno pot približno v takšnem stanju, je nedvomno skrajni čas, da se lotimo njegove temeljite prenove.
Prvi korak je priprava terena
Čeprav bomo strokovno položili nove tlakovce ali asfaltno oblogo, bo to delo zaman, če se predhodno teren ne bo dovolj globoko in trdno utrdil. Tako kot so pri vsaki stavbi osnova betonski temelji, je pri dvorišču osnova dovolj globoka in dovolj utrjena podlaga. Pogosto mnenje lastnikov, ki imajo utrjeno le nekaj 10 cm globoko staro makadamsko dvorišče je, da je to brez problema njim služilo več desetletij in ni potrebe po izdelavi debelejšega podložnega sloja. Vendar ob tem se ne zavedajo, da se s spremembami temperatur in zmrzovanjem podlaga dviguje, kar seveda na makadamski površini ni bilo vidno. Na novi tlakovani ali asfaltni površini pa bo z razpokami in posedanji to še kako vidno. Na celotnem neutrjenem terenu dovozne poti in dvorišča moramo odstraniti zgornji sloj v globini najmanj 60 cm, merjeno od zgornje višine tlaka. V to tako imenovano izdelano posteljico je zelo priporočljivo, da položimo geotekstil folijo. Takšna folija bo izboljšala nosilnost nasutega materiala, predvsem pa bo onemogočila mešanje slabega in dobrega podložnega materiala. Na tako pripravljeno podlago nasujemo utrditveni material. Utrjeni teren se sestoji iz dveh glavnih slojev. Spodnji je tako imenovani protizmrzlinski ali tamponski sloj, zgornji pa nosilni. Tamponski sloj nam služi za zaščito pred zmrzaljo. Debelina tega sloja naj bo vsaj 30 cm. Njega izdelamo z nasutjem lomljenca in peska z granulacijo debeline do 70 mm. Ob tem je pomembno, da večkrat zaporedoma nasujemo tamponski sloj in ga povaljamo v več zaporednih slojih, saj se bo le tako teren dovolj utrdil. Na tamponsko podlago v debelini približno 20 cm nasujemo zgornji nosilni sloj. Ta je izdelan iz drobnejših gramoznih zrn granulacije do 30 mm. Pri višini končnega utrjenega sloja je seveda potrebno upoštevati še debelino bodočega zaključnega tlaka. Da bo nosilni sloj zadovoljivo opravljal svojo nalogo, je pomembno, da je ta dovolj utrjen oziroma steptan z vibracijskim strojem (žabo) ali cestnim valjarjem. Čeprav izkop in utrditev terena na dvorišču in dovozni poti običajno prepustimo usposobljenemu strojniku, ki ima za takšna dela primerne gradbene stroje, je kljub temu dobro vedeti ali bo naša dovozna pot namenjena le za osebne avtomobile ali pogosto tudi za težja tovorna vozila. Če teren ne bo dovolj močno utrjen, se lahko zgodi, da se že po letu ali dveh zaključna podlaga sesede in razpoka, kar bo naše dvorišče seveda povsem skazilo. Podlaga mora biti enako močno utrjena ne glede na to ali bodo položeni tlakovci, asfalt, bo betonska ali kamnita površina. Pogosto se dogaja, da investitorji za nasutje materiala uporabijo namesto drobnega gramoza in peska, razne betonske odpadke kot so na primer odpadki od rušenja objekta. Takšen material se ne more dovolj dobro utrditi, saj je različnih in neenakomernih oblik. Poleg tega visoka zunanja temperatura in mraz močno vplivata na vgrajene materiale v dvorišču. Če bo to utrjeno z nekakovostnim materialom kot je na primer pesek pomešan z ilovico, bo prihajalo ob zmrzovanju tal do raztezanja materiala, pri odtajanju tal pa do njegovega krčenja. Ti učinki bodo neposredno vplivali na zgornjo zaključno podlago. Že v prvi zimski sezoni se bo to lahko pokazalo z razpokanjem asfaltne podlage ali dvigovanjem tlakovcev. V najbolj mrzlih zimskih razmerah lahko pri nas seže globina zmrznjenosti tal tudi do 60 cm. Vsako cestišče in tudi dvorišče mora biti izdelano tako, da je omogočeno odtekanje vode v ponikalnice. Upoštevamo ustrezen nagib površine, ki naj bo najmanj 2,5%. Nagib naj bo vedno usmerjen stran od objektov. Odvisno od velikosti dvorišča se namesti primerno veliko meteorno kanalizacijo. Odtočni površinski deli naj bodo vedno v najnižjem delu dvorišča. Če smo mnenja, da jaški ne bodo zmogli požirati vse vode, lahko vgradimo odtočne kanale. To so posebni betonski kanali, katere ob postopku utrditve vgradimo v najnižji dvoriščni nivo. Pozneje njih prekrijemo s kovinskimi ali betonskimi rešetkami, ki naj bodo dovolj vzdržna tudi za težja vozila. Linijske odtočne kanale moramo obvezno vgraditi na mestu, kjer ni bilo mogoče izvesti padca stran od objekta. Najbolj pogost primer je klančina pred garažnimi vrati. Za odvodnjavanje ob robovih dovoznih poti v največ primerih vgradimo kanalete ali mulde. Med najbolj občutljivimi deli dvorišča in dovozne poti so robovi na meji med utrjeno in neutrjeno podlago. Na takšnih kritičnih mestih najpogosteje pride do poznejšega sesedanja terena in pokanja zaključnega tlaka. Zato moramo takšnim mestom posvetiti še posebno pozornost. Poleg zadostne utrditve te robove zaščitimo z robniki. Ti bodo meje dvorišča tudi lepo dekorativno zaključili in optično izravnali manjše višinske razlike poznejšega končnega tlaka. Odvisno od vrste zaključnega tlaka uporabimo različne vrste robnikov. Proizvajalci imajo sedaj že pri veliko vrstah tlakovcev in tudi kamnitih oblog v sklopu ponudbe tudi robnike iz istega materiala. To celotnemu dvorišču poda enoten videz. Vendar še vedno se najbolj pogosto uporablja klasične betonske robnike. Medtem, ko se za asfaltno oblogo uporabljajo predvsem klasični betonski robniki, se pri tlakovani podlagi lahko kombinira z ustrezno vrsto robnika. Že pri veliko vrstah tlakovcev so v klopu ponudbe tudi več ali manj identični robniki, ki so izdelani iz istega materiala kot tlakovci. Višina robnikov naj bo poravnana s končno plastjo tlaka. Ne glede na bodočo obremenjenost dvoriščnih tal je betonski temelj za robnike obvezen. Ker robnik ne bo obremenjen le s svojo težo, temveč bo na njega pritiskala tudi sila dvoriščnih tal, je pomembno, da je temelj dovolj močan in ojačan z jeklenimi armaturnimi palicami. Večina sedanjih betonskih robnikov ima pero in utor, s katerim se enostavno zlagajo v temelj eden poleg drugega. Za potrebe pregrade med dvoriščem in vrtom bodo zadostovali gredni robniki z debelino 5 cm. Za zaključevanje dovozne poti na dvorišču se najbolj pogosto uporabljajo vrtni robniki, ki so široki 5 cm in visoki od 14 do 20 cm. Če bodo na dvorišču obremenitve večje od teže osebnega avtomobila, se naj vgradijo 12 ali 15 cm široki cestni robniki. Ti so sicer namenjeni za zaključevanje cestnih in javnih parkirnih površin.
Asfaltirano dvorišče
Eden najstarejših materialov za izgradnjo cest in tudi hišnih dvorišč je asfalt. Ta je skozi čas kljub novim materialom obdržal svoj primat. Zasluga temu so njegove najbolj pomembne odlike, ki so enostavno polaganje, enostavno vzdrževanje, dobra nosilnost, obstojnost in tudi ugodna cena. Asfalt se enostavno in hitro vgrajuje. Na manjših dvoriščih se asfaltira ročno, na večjih površinah pa strojno s posebej v ta namen izdelanimi asfalterskimi stroji. Po položitvi asfaltne zmesi se površino še utrdi oziroma povalja z težjim cestnim valjarjem. Manjše nedostopne površine se utrdi z vibracijskim strojem ali ročno. Ker se izdelana vroča asfaltna masa zelo hitro strjuje, je površina vozna že po nekaj urah, ko je asfaltiranje končano. V primerjavi s tlakovano površino je asfaltno bistveno lažje vzdrževati. Površino lahko operemo tudi z močnejšimi vodnimi curki. Sneg se lahko na primer odstranjuje s snežno desko, medtem ko na tlakovani površini pluženje z njo ni priporočljivo. Tudi na zimsko soljenje je asfalt v primerjavi z betonskimi tlakovci bolj odporen. Visoka nosilnost je vsekakor odlika asfaltne površine, čeprav moramo ob tem paziti, da bo asfaltna plast dovolj debela. Za lepšo in kakovostnejšo površino se lahko odločimo z dvoplastnim asfaltiranjem, pri katerem je na pripravljeno podlago najprej položen debelejši sloj grobega asfalta, na njega pa še tanjši sloj fino zrnatega asfalta. Če gledamo po končni ceni glede na kvadratni meter dvoriščne površine, je asfalt v večini primerov cenejši od tlakovane površine. To velja predvsem, ko se uporabljajo kvalitetnejši tlakovci modernih oblik. Poleg vseh teh odlik asfaltne površine pa so tudi pri njej določene pomanjkljivosti. Ena glavnih je lepoten videz dvorišča. Današnje tlakovane površine se lahko s sodobnimi tlakovci izdelajo izredno razgibanega in dinamičnega videza, medtem ko je sama asfaltna površina dokaj pusta. Nekoliko jo lahko sicer popestrimo s kombinacijo granitnih kock, betonskih ali granitnih plošč in različnih tlakovcev, vendar moramo s tem vedeti, da bo asfaltna površina več ali manj izgubila ravno prej omenjene odlike. Izdelava asfalta poteka v asfaltni bazi z visokim segrevanjem zmesi kamnitih zrn, polnila, bitumna in dodatkov. Še vročo segreto zmes transportirajo direktno na tovornjak ali jo skladiščijo v posebnih silosih z postopkom ohranjanja visoke temperature. Pri izdelavi je temperatura materiala od 150 do 180°C, ob vgradnji pa se temperatura asfalta zmanjša le za približno 20°C. Ker je temperaturna razlika med časom njegove izdelave in vgradnje tako majhna, je pomembno, da se asfalt čim hitreje pripelje iz proizvodnega obrata do kraja vgradnje in se ga ravno tako hitro vgradi. S postopkom ohlajanja asfaltne mase se ta istočasno strjuje, zato hladnemu asfaltu ni več možno spreminjati obliko. Kvalitetna asfaltna površina je sestavljena iz dveh slojev. Spodnji debelejši sloj je nosilni, zgornji tanjši sloj pa služi za končno obrabno in dekorativno površino. Spodnja plast je izdelana iz grobega asfalta z granulacijo bitumiziranih zrnc do 16, 22 ali 32 milimetrov premera. Zgornji sloj je sestavljen iz finih zrnc granulacije od 0 do 11 mm. Za dovozne poti in dvorišča se priporoča, da je spodnji nosilni sloj debel 5 centimetrov, zgornji fini sloj pa 3 cm. Z načrtovano povečano obremenitvijo asfaltne površine je potrebno posledično s tem tudi povečati debelino slojev. Zaradi cenejše izvedbe nekateri investitorji vgradijo le nosilni grobi asfaltni sloj v debelini 6 do 7 cm. Takšna površina je manj kvalitetna, manj odporna na zmrzal, zaradi grobe zaključne površine se ta težje čisti in tudi ni lepega videza. Če želimo kakovostno izvedbo asfaltne površine, je nujen dvoslojni asfalt.
Sanacija asfaltne površine
Na asfaltni površini je večjo previdnost potrebno posvetiti močnejšim udarcem ostrih predmetov, saj je asfalt v primerjavi z betonom mehkejši material. Precej previdni naj bomo tudi ob razlitju (tudi povsem majhnih količin) naftnih derivatov po asfaltni površini. Zlasti bencin jo že v nekaj urah močno razje. Takoj po razlitju moramo asfalt temeljito sprati z močnim vodnim curkom. Problem so tudi razlita olja, katera se zaradi visoke vpojnosti asfaltne mase v njo globinsko vpijejo. Odstranitev oljnih madežev z asfaltne površine ni mogoča. Po daljšem času sicer temna oljnata lisa na asfaltni površini zbledi in počasi zgine. Z razliko od tlakovcev je asfalt kompaktna enotna dvoriščna obloga, ki naj ne bi dopuščal hitre in enostavne zamenjave poškodovanega dela. Takšna trditev je gotovo veljala pred leti, ko še niso bili razviti visoko tehnološki sistemi za sanacijo asfalta. Sedaj je na trgu v namen široke potrošnje v ponudbi kar nekaj različnih sanacijskih proizvodov, s katerimi lahko tudi sami na dokaj hiter in enostaven način trajno zacelimo površinske in tudi globinske poškodbe asfaltne obloge. Odvisno od svoje sestave so v ponudbi različni proizvodi, primerni za različne vrste poškodb. Izberemo naj tisti sanacijski proizvod, ki je fleksibilen in dovolj oprijemljiv z asfaltno površino, hkrati pa dolgoročno zatesni in premosti razpoke. S tem mora biti dovolj odporen tako na visoke poletne temperature kot na dolgotrajno zimsko zmrzal. Izberemo naj tisti proizvod, ki je okolju prijazen oziroma ne vsebuje topil. Takšen proizvod naj ima pridobljene certifikate o ustrezni kakovosti. Gladna asfaltna zmes je uporabna predvsem za zapolnitev udarnih jam, prekopov in ostalih večjih poškodb na asfaltni površini. Zmes je izdelana iz mešanice kamnitega drobirja različnih velikosti in različnih vezivnih materialov na osnovi bitumna. Ceneni takšen izdelek ni namenjen trajnejši sanaciji, saj bomo zadostno trdnost saniranega asfalta lahko dosegli je z nabijanjem (zgoščevanjem). Vezivo kvalitetnejšega izdelka se ob dodatku reagenta po vgrajevanju strdi, na podoben način kot cement. Izdelek vsebujejo drobir različne velikosti, od 2 pa tudi do 11 mm. Načeloma je izdelek z manjšimi zrni namenjen za bolj fina popravila. V največ primerih je takšen sanacijski proizvod pakiran v priročno vrečo ali plastično posodo, ki je na voljo v nekaterih trgovinah z gradbenim materialom. Bitumenska zalivna masa nam omogoča zapolnitev fug in razpok v asfaltu. Za enostavno domačo uporabo je predvsem primerna hladna masa. Dvokomponentna takšna masa je visoko odporna na visoke in nizke temperature, je trajno elastična in se dobro oprime tako asfalta kot ostalih trdnih gradbenih materialov. Odvisno od proizvajalca je pakirana v pločevinkah ali kartušah in je tudi na voljo v nekaterih trgovinah z gradbenim materialom. Z leti se asfaltna površina »postara«. Bitumen se izloča, pričnejo se luščiti zrna. Takšno površino obnovimo s posebnim sanacijskim premazom na bitumenski osnovi, s katero dosežemo nov videz asfaltne površine in njeno kvalitetnejšo zaščito. Takšna prevleka zapre fine razpoke na asfaltni površini, strdi zrahljane asfaltne strukture, zaščiti pred vdorom vode in s tem podaljša asfaltu trajnost. Poleg tega si s tem prenovljena asfaltna površina pridobi nov enakomeren videz. S tem sanacijskim premazom lahko zgladimo tudi površino novega grobega asfalta. Priporočljivo je, da izberemo takšen sanacijski premaz, ki ne vsebuje topil in je s tem neškodljiv za okolico. Nekateri proizvajalci imajo v ponudbi tudi premaz v barvah, s katerim je možno spremeniti barvno podobo asfalta. Posebni zaščitni premaz, ki je odporen na goriva, prepreči možnost razjedanja asfalta v primeru razlitja goriva. Na takšni premazani asfaltni površini se ustvari globinska zapora, ki ne dopušča vpijanja vseh vrst olj, nafte ali bencina. Pred pričetkom sanacije asfaltne površine moramo podlago dovolj dobro očistiti in osušiti. Odstraniti moramo prah in morebitna majava zrna. Če je površina zamaščena in umazana, jo temeljito očistimo z visokotlačnim čistilcem. Celotno globino razpoke ali jame zapolnimo z sanacijsko maso. Nekateri mojstri, usposobljeni za sanacijo asfaltnih površin razpoke očistijo in izpihajo z vročim zrakom, zalivno maso pa vbrizgajo strojno pod pritiskom. Mrežaste razpoke na stari asfaltni površini z grelno ploščo na vroči zrak pregrejejo v globino do 4 cm. Zmehčani asfaltni sloj premešajo z novim in ga utrdijo. Na enak način lahko sanirajo tudi udarne jame.
Tlakovano dvorišče
Kljub temu, da ima asfaltna površina številne dobre lastnosti, pa še vedno pri urejanju dvorišča njemu močno konkurirajo tlakovana tla. Med tovrstnimi načini se absolutno v največji meri uporabljajo betonski tlakovci. Zaradi sodobnejše tehnologije izdelave in uporabe novih dodatkov v materialu so v zadnjih letih zopet postali aktualen in moderen način dvoriščne podlage. Proizvajalci imajo v ponudbi tlakovce v različnih barvnih odtenkih, oblikah in velikosti. Izbira se lahko tudi med tlakovci z različno končno obdelano vidno površino. Proizvajalci betonske tlakovce izdelujejo s pomočjo posebnih strojev. Armirano cementno betonsko maso s primešanim barvilom in nekaterimi drugimi dodatki za izboljšano odpornost materiala se uliva v kalupe, kjer beton s strditvijo dobi končno obliko tlakovca. Nekatere vrste tlakovcev so s sodobno tehnologijo proizvodnje še globinsko impregnirani, površinsko zaščiteni ali obdelani z dodatno površinsko obdelavo. Odvisno od modela kalupa so tlakovci lahko različnih oblik in velikosti. Najbolj pogosto se uporablja šestkotne, osemkotne, pravokotne, kvadratne, tlakovce S in H oblike, pa tudi ostale. Oblike tlakovcev se razlikujejo že pri posameznem proizvajalcu, ki ima v ponudbi običajno kar nekaj vrst velikosti in oblik. V določeni seriji so lahko tlakovci več različnih oblik in velikosti ali samo ene določene. Skratka pri tem ni nobenih omejitev. Tako kot je raznovrstna izbira glede na obliko, je tudi glede barve. Že precej zadnjih let proizvajalci nudijo tlakovce v vsemogočih barvnih odtenkih. Od sive, rjave, rumene, do rdeče, zelene in celo modre barve. V zadnjem času so predvsem aktualne barvne kombinacije, površinski starinski videz ali barva naravnega kamna. Ob tem je potrebno opozoriti, da preveč ne pretiravamo z barvnimi odtenki, saj se kaj lahko zgodi, da izbrana močna barva površine dovozne poti in dvorišča ne bo sovpadala v naravno okolje našega doma. Vsi proizvajalci izdelujejo tlakovce v standardnih debelinah. To je 6, 7 ali 8 centimetrov. Sama debelina je odvisna od velikosti tlakovcev. Da proizvajalci tlakovcem z večjimi dimenzijami zagotovijo enako njihovo nosilnost, povečajo njihovo debelino. Na primer klasičen šestkotni tlakovec je debel 6 cm. Nosilnost je povsem identična kot npr. pri tlakovcu debeline 7 cm malo večjih dimenzij. Vendar, ker je ta tlakovec večjih dimenzij, mora biti debelejši, da zagotavlja isto nosilnost. Največjo nosilnost zagotavljajo tako tlakovci manjših dimenzij z debelino 8 cm. V Sloveniji je proizvajalcev betonskih tlakovcev kar nekaj, zato je ponudba teh izdelkov dokaj pestra. Ob izbiri tlakovcev naj bomo previdni za katerega proizvajalca se odločimo, saj vsi tlakovci glede kakovosti še zdaleč niso med seboj enaki. Lahko se zgodi, da se pričnejo z leti krušiti in bledeti. Razlog, da se prične tlakovec po končani zimi krušiti, je v vpijanju vlage. Dober tlakovec ne sme vpijati vlage. Betonska masa je slabo odporna na vpliv soli. Zato tlakovanega dvorišča v zimskem času ni priporočljivo pogosto soliti. Nekateri novejši kvalitetnejši tlakovci so z vsebovanjem posebnih dodatkov odporni tudi na zmrzovanje in tajanje v prisotnosti soli. Dokaz, da bomo izbrali kakovostne tlakovce, so lahko razni certifikati o ustreznosti izdelka, dovolj znan proizvajalec s številnimi referencami in dolgoletnimi izkušnjami. Za betonske tlakovce sicer velja standard SIST EN 1338. Ta zahteva izjavo proizvajalca o usklajenosti proizvoda in izdajo znaka CE. Slednji znak nam izda podatek, da se je med proizvodnjo izvajal nadzor kakovosti. Polaganje tlakovcev je sicer dokaj enostavno opravilo, vendar kljub temu je potrebna precejšna natančnost in potrpežljivost. Če se odločimo za lastno polaganje, naj vemo, da bomo potrebovali kar nekaj dni prostega časa. Seveda odvisno od velikosti površine. Predvsem zaradi stiske s časom se večina graditeljev odloča za izvedbo tlakovanja z najetim mojstrom. Na utrjeno podlago v približno 3 cm debelo poravnano plast drobnega peska polagamo tlakovce enega ob drugega. Vsi med sabo položeni tlakovci morajo biti v isti višini. S tem se ne bodo pojavile problematične stopničke, ob katere bi se pozneje spotikali in bi se med njimi nabirala umazanija. Odvisno od oblike tlakovcev lahko te polagamo na različne načine medsebojnega sestavljanja. S polaganjem pričnimo vedno v vogalu in po možnosti na najnižjem delu površine. Priporočljivo je, da tlakovci med sabo niso položeni tesno na stik, temveč je puščen do 5 mm prazen prostor za fuge. Da se tlakovci dovolj natančno prilegajo robniku ali zidu objekta, jih moramo na zaključkih rezati ali sekati. Nekdaj se je pogosto ob robnikih tlakovce zabetoniralo, kar pa ni priporočljivo, saj pozneje ob obremenitvah radi počijo. Boljša rešitev je, če so ti položeni na peščeno podlago tik do roba. Ko so vsi tlakovci položeni in zarezani pri robovih tlakovane površine, njih zafugiramo. Za fugiranje v večini primerov uporabljamo kremenčevo mivko, skozi katero težje prodreta trava in plevel. Mivko raztresemo po celotni tlakovani površini. S pometanjem zapolnimo vse fuge med tlakovci, odvečno mivko pa odstranimo s tlakovane površine. Nato z vibracijskim strojem tlakovano površino zvibriramo. S tem dokončno utrdimo in izenačimo višino vseh tlakovcev. Pa tudi mivka v fugah se z utrjevanjem oziroma vibriranjem dobro posede. Vibracijsko ploščo moramo obleči v gumo, da se ob vibriranju površina tlakovcev ne bi poškodovala. Vibriranje vedno izvršimo na suhi tlakovani površini, saj bi se sicer na mokri površini tlakovci preveč sesedli. Po končanem utrjevanju lahko ponovno ponovimo postopek fugiranja, da se fuge med tlakovci dokončno zapolnijo. Trava, plevel in mah so v primerjavi z asfaltno površino na tlakovanem dvorišču pogost problem. Predvsem na senčnih predelih se na tlakovcih zelo rad pojavlja mah. Za preprečitev tega občasno uporabimo različne herbicide, s katerimi poškropimo tlakovano površino. Sedaj so na trgu nove sodobne alternative betonskim tlakovcem, katerim so vse bolj konkurenčne. Ena izmed teh so PVC travniške rešetke. Te so izdelane iz elastičnega polietilena, ki je odporen na obremenitve tudi do 350 ton/m2. Rešetke se lahko uporabljajo tako za zatravitev prevozno - pohodnih površin, kakor tudi za utrditev brežin, nabrežij in obremenjenih parkirnih površin. Ker se polnilni material v rešetkah ne zbija (obremenjene so samo stene rešetk), ostaja površina v celoti vodopropustna. V primeru zatravitve površin se pohodne rešetke zaradi majhne debeline sten v celoti skrijejo v travno rušo. Problematika sušnih poletnih obdobij je ob uporabi takšnih rešetk veliko manjša, saj te ne vpijajo vlage in s tem ostane vlaga v celoti na voljo travni ruši. Zatično -povezovalni sistem omogoča hitro in zanesljivo namestitev.
Kamnita dvoriščna obloga
Naraven in lep videz dvorišča lahko dosežemo s kamnitim tlakom. Najbolj pogoste in aktualne so kamnite plošče z zgornjo naravno lomljeno površino. Porfido kamen je eden najbolj trdnih naravnih granitov. Ker je površinsko najbolj raven od vseh naravno lomljenih kamnov, je še posebej primeren za talne dvoriščne obloge. Barvno je najpogosteje v rdeče-rjavi in rjavo-sivi kombinaciji. Poleg barv je pri porfido kamnitih ploščah možno izbirati med velikostjo kamnov in različnimi oblikami. Te so lahko nepravilne oblike, pravilne oblike plošč z rezanimi ali lomljenimi robovi, kocke, stopnice, ipd. Za venecijanski tlak na dvorišču in poti ob hiši se uporabljajo nepravilne oblike kamnitih plošč z debelino od 1 do 3 cm ali od 2 do 5 cm. Odvisno od velikosti površine se izbirajo primerno velike plošče. Kamnite plošče s pravilnimi oblikami so v ponudbi z različno obdelanimi robovi. Pri ploščah z rezanimi robovi so stiki med ploščami enake širine (od 5 do 10 mm). Pri ploščah z lomljenimi robovi so zaradi manjšega odstopanja velikosti plošč, stiki med njimi široki približno 15 do 20 mm. Pravilno oblikovane kamnite plošče so v ponudbi v različnih velikostih. Široke so lahko 10 cm, 15 cm, 20 cm, 25 cm…, in v istih razmerjih vse do 50 cm. Največkrat so dolžine plošč poljubne, lahko pa so tudi enotne dolžine. Takšne plošče so primerne tako za zunanje tlakovanje kot tudi za notranje tlake. Rustikalen starinski videz poda dvorišču tlak izdelan iz kamnitih kock. Pogosto se jih uporablja za zaključke tlakov in sicer v istem nivoju kot je osnovni tlak, s tem da se lahko uporabi eno, dve ali tri vrste kock. V ponudbi so v različnih dimenzijah. Najbolj pogoste so dimenzije 10 x 10 cm, z debelino od 3 do 6 cm ali 4 do 8 cm. Z izbiro ustrezne debeline se kocke lahko kombinirajo s kamnitimi ploščami pravilnih ali nepravilnih oblik. Z razliko od asfalta ali betonskih tlakovcev se kamnito oblogo polaga na betonski tlak. Na dovolj utrjeno in izravnano podlago izdelamo po celotni dvoriščni površini armirano betonsko ploščo debeline od 12 do 15 cm, z dvojnim ali vsaj enojnim armiranjem armaturne mreže. Ob tem upoštevamo potrebne dilatacijske stike. Armirano betonsko ploščo zabetoniramo od 8 do 10 cm nižje od zaključnega kamnitega tlaka (odvisno od debeline kamnite obloge), v enakem naklonu kot bo pozneje izdelan finalni tlak. Na betonsko podlago z zemeljsko vlažnostjo polagamo kamnite plošče. Po končanem polaganju plošč fuge med kamni zapolnimo s fino cementno malto, v kateri so primešani dodatki za neskrčljivost malte. Da na kamnu ne ostanejo zasušeni madeži malte, naj med polaganjem in po fugiranju kamen takoj dobro očistimo. Pred leti je bilo fugiranje kamnitih oblog zamudno in težavno delo. Nanašanje fugirne mase (zmes mivke in cementa) s posebno lopatico v fuge je zahtevalo veliko časa in spretnosti. Poleg tega je bilo potrebno paziti, da masa ni bila nanešena preplitvo, saj je tako lahko že po krajšem času kaj hitro odpadla in je s tem kamnita površina dobila povsem iznakažen videz. Gradbeni mojstri so si zato olajšali in pospešili delo z različnimi pripomočki in improvizacijami. Sedaj je na trgu poznana pnevmatska fugirna naprava, ki ima slabost v tem, da med maso prodre zrak, zato deluje s presledki, paca in je nerodna za enakomerno doziranje ter nima sproti prilagodljive hitrosti. V zadnjem času se je uveljavila nova fugirna priprava, s katero je delo hitrejše, enostavnejše, čas polnjenja in čiščenja pa maksimalno skrajšan. Poganja se z močnejšo električno ali baterijsko pištolo, katera vrti spiralo. Zmešano maso se z zidarsko zajemalko nalije v napravo in nato dozira v fuge z občutkom in s primerno hitrostjo, ki se jo sproti prilagaja. Takšna naprava je cenovno dostopna vsakemu posamezniku, ki se profesionalno ukvarja s polaganjem kamnitih oblog. Po končanem fugiranju je potrebno škarpo takoj očistiti, sicer se ostanki fugirne mase trajno zasušijo na kamen.
pripravil: M.A.
