Nov dimnik
Zelo pomemben element kurilne naprave je dimnik. Od njega ni odvisna le učinkovitost delovanja kurilne naprave, ampak tudi sanitarna in požarna varnost v hiši. Da bo ta dovolj varen in seveda tudi brezhibno deloval, mora biti glede na vrsto goriva odporen proti visokim temperaturam, vlagi, kislini, vremenskim vplivom in statični obremenitvi.
Kljub novim sodobnim ogrevalnim sistemom je dimnik še vedno nujen konstrukcijski element večine stanovanjskih hiš, brez katerega ogrevanje njihovih prostorov ni mogoče. Za nemoteno in dovolj učinkovito delovanje ogrevalnega sistema je pravilno dimenzioniran in zgrajen dimnik eden ključnih pogojev. Vsekakor nam bo ob nepravilnem načrtovanju novega dimnika in uporabi nepreverjenih materialov poznejša sanacija dimnika zahtevala precej več vloženega denarja, kot ga bomo sicer vložili pri uporabi kakovostnih materialov in pravilni izvedbi dimnika. Vsak dimnik mora v ta namen imeti ustrezna dokazila.
Načrtovanje novega dimnika
Pri gradnji novega dimnika bomo usodno začetno napako že storili, če bomo z njegovo gradnjo pričeli prej, preden smo se odločili kakšno kurilno napravo bomo vgradili in katero gorivo bomo uporabljali. V ta namen se je koristno posvetovati s strokovno dimnikarsko družbo. Višina dimnika je običajno določena že z višino zgradbe, vendar na njegovo višino vpliva tudi nagib strehe in vpliv ostalih stavb v okolici. Najbolj bo idealno, če je končna višina dimnika v območju prostega gibanja zraka. Pri kurjenju s trdnimi, tekočimi in plinastimi gorivi višina dimnika ne sme biti manjša od petih metrov, za kotle z atmosferskim gorilnikom pa 4 metre. To je sicer staro načelo, ki pa nam da lahko grobo oceno. Pri strehi z naklonskim kotom večjim od 20 stopinj mora ustje dimnika pri postavitvi blizu strešnega slemena segati najmanj 40 cm nad ravnjo slemena. V kolikor je dimnik oddaljen več kot 1,5 metra od strešnega slemena, mora biti horizontalna razdalja med ustjem dimnika in površino strehe minimalno 2,3 metra. Ob tem mora biti ustje dimnika nad strešno površino visok vsaj 1 meter. Pri strehi z naklonskim kotom manjšim od 20 stopinj naj bo minimalna višina ustja dimnika nad strešno površino vsaj 1 meter. Z zmanjševanjem višine samega dimnika in spreminjanjem lokacija ustja dimnika se zmanjšuje tudi vlek dimnih plinov znotraj njega, kar je predvsem neugodno pri uporabi sobnega kamina. S samim vlekom dimnih plinov se v kurišču ustvari podtlak, kateri omogoča, da v kurišče priteka nujno potreben svež zrak za zgorevanje, zagotavlja pa tudi odvajanje dimnih plinov. Vedeti moramo, da s povečanjem temperaturne razlike med okoliškim zrakom in dimom ter z višanjem dimnika ustvarimo boljši vlek dimnih plinov v tuljavi. Vendar žal z višino dimnika ne moremo pretirano manipulirati, saj smo omejeni z naklonom strehe in njeno končno višino. Lahko pa učinkovito ohranimo zadostno temperaturo dimnih plinov z dodatno toplotno izolacijo dimnika in njegovim pravilnim dimenzioniranjem. Velikost in vrsto dimnika se določi že v projektantskem načrtu. Ta je odvisna od cele vrste dejavnikov. To je na primer vrsta goriva, lokacija kurilne peči v hiši, višina stavbe, način ogrevanja, toplotna moč kurilnega kotla, izkoristek kotla in vrsta kurilne naprave. Vse te zahteve predpisuje standard SIST EN 13384. Z izračunom dimnika ali v nekaterih primerih z upoštevanjem navodil proizvajalca kurilne naprave (če ta lahko mere določenega dimnika opredeli v naprej) se lahko doseže omenjeni standard. Z uveljavitvijo SIST EN standardov se je področje dimnikov v precej veliki meri uredilo. V veljavi so naslednji splošni standardi s področja gradnje dimnikov: SIST EN 1443:2003, ki predpisuje splošne zahteve za dimnike, SIST EN 15287-1:2008+A1:2010 predpisuje projektiranje, vgradnjo in pregled dimnikov za ogrevalne naprave v netesnih prostorih, SIST EN 15287-2:2008 predpisuje projektiranje, vgradnjo in pregled dimnikov za kurilne naprave, ki delujejo neodvisno od zraka v prostoru, SIST EN 13384-1:2003+A2:2008 predpisuje računske metode termodinamike in dinamike fluidov pri dimnikih za eno ogrevalno napravo, SIST EN 13384-2:2003+A1:2009 predpisuje računske metode termodinamike in dinamike fluidov pri dimnikih z več ogrevalnimi napravami, SIST EN 13384-3:2006 predpisuje računske metode termodinamike in dinamike fluidov pri metodah za razvoj diagramov in tabel za dimnike za eno ogrevalno napravo. Za vse dimnike je tudi določen standard za proizvodnjo, kar pomeni, da mora vsak dimnik imeti tudi dokazila, kot je izjava o lastnostih. Garažna ali domača izdelava dimnikov zato že vrsto let ni več mogoča. Vsa pravila za vgradnjo peči in dimnikov pa so združena v tehnični smernici SZPV 407 – Požarna varnost pri načrtovanju, vgradnji in rabi kurilnih in dimovodnih naprav. Ustrezen premer in tip dimnika se določi po dveh vrstah metod. Prva metoda je z računalniškim izračunom, ki je primerna za zahtevnejše dimniške sisteme pri večjih toplotnih močeh. Da se lahko določi ustrezen premer dimnika s pomočjo diagramov za dimenzioniranje, je potrebno imeti razjasnjeno kakšno vrsto goriva bomo pri novem dimniku uporabljali, kakšna bo toplotna moč kotla, višina izstopne temperature dimnih plinov in višino delujoče dimniške tuljave, kar pomeni od priključka dimne cevi na dimnik do izstopne točke dima iz dimnika oziroma vrha dimnika. Z omenjenimi podatki se glede na ustrezen dimniški sistem izbere primeren diagram, iz katerega se lahko odčita potreben premer dimnika. Odvisno od vrste kurilne naprave in vrste goriva, mesta vgradnje (zunaj ali znotraj stavbe) in same izvedbe (novogradnja ali naknadna vgradnja dimnika) se izbere primeren tip dimnika. So pa tovrstni diagrami postali omejeni, saj je razvoj peči in dimnikov prehiter, da bi bilo mogoče diagrame narediti za vse tovrstne kombinacije. Zato je najbolj sigurna in široko sprejemljiva metoda z izračunom. Diagram namreč ne more upoštevati vseh faktorjev, ki pa jih v izračun je mogoče vključiti. Katerikoli dimnik mora brezpogojno biti požarno varen – seveda glede na vrsto goriva in vrsto stavbe in načina vgradnje dimnika. Zavedati se moramo, da imajo dimni plini, ki prehajajo iz kurilne naprave na trdno gorivo v dimnik zelo visoko temperaturo, zato se notranje stene dimnika sčasoma močno ogrejejo. To lahko v primeru nekakovostnega dimniškega materiala in površne izvedbe hitro privede do požara. Za dimnik kurilne naprave na trdno gorivo je določeno, da mora biti odporen tudi na temperaturo do 1000°C, hkrati pa temperatura zunanje površine dimnika ne sme biti višja od 80°C. Tako visoke temperature v dimniku lahko nastanejo tudi zaradi samovžiga ostankov saj ali katrana, ki se nabere na notranji steni dimne tuljave. Poleg izbire ustreznega materiala se dimnik zavaruje še s toplotno negorljivo izolacijo - kar je dolžnost proizvajalca dimnika. Proizvajalec mora tudi določiti minimalen odmik zunanje površine dimnika od gorljivih materialov. Ta določila pa je pri vgradnji obvezno treba upoštevati in po vgradnji zagotoviti, da dimnikar naredi prvi pregled peči, dimnika prostora peči in dovoda zraka. Da se zadrži višjo temperaturo dimnih plinov in s tem zagotovi dober vlek dimnih plinov je priporočljivo dimnik v neogrevanem podstrešju in nad streho dodatno toplotno izolirati. Hkrati se s tem prepreči tudi kondenzacijo dimnih plinov znotraj dimnika. Navedeno se seveda preveri z izračunom, zato je le ta tako nujno pomemben. Izračun se izdela še pred vgradnjo dimnika. Naslednji pogoj za varno delovanje dimnika je sanitarna varnost. To pomeni, da iz dimne tuljave ne sme uhajati dimni plin v bivalne prostore. Dim, ki se sprošča z izgorevanjem, vsebuje zdravju škodljive sestavine, kot so CO2, SO2 in NOx. Te so v kritičnem okolju lahko tudi življenjsko nevarne. Rešitev tega problema je edinole popolnoma plinotesen dimnik oziroma dimnik, ki zagotavlja odvajanje dimnih plinov. Pri gradnji dimnika je seveda tudi pomembno, da je njegova konstrukcija dovolj stabilna. Visoka dimniška konstrukcija mora več desetletij kljubovati ne samo visokim temperaturam, vlagi in agresivnim snovem, ampak tudi neugodnim klimatskim razmeram kot je veter, padavine in nizke temperature. Z višanjem dimnika se sorazmerno povečuje tudi njegova statična nestabilnost. Višji dimnik je potrebno dodatno statično ojačati, na strehi pa za njim namestiti snegobrane. Na posamezen dimnik lahko priključimo tudi več kurilnih naprav. Vendar morajo ta biti kurjena z isto vrsto goriva, kurilne naprave pa morajo delovati po enakem principu. Koliko in kakšne peči lahko priključimo na skupni dimnik seveda zopet preverimo z izračunom, pri tem pa moramo upoštevati tudi prej omenjeni načeli. Odprti kamini in stare krušne peči pa še vedno praviloma zahtevajo lastne oziroma svoje dimnike, enako pa za centralne peči takšno zahtevo lahko določijo proizvajalci peči. Te kombinacije so zato izjemno kompleksne in le strokovni izvajalci in strokovne dimnikarske družbe znajo pravilno slediti zahtevam in zagotoviti varnost in učinkovitost obratovanja peči. Sodoben dimnik je opremljen tudi s kondenzno posodo. Namreč zaradi visokih izkoristkov sodobnih kotlov so temperature dimnih plinov na mestu izstopa iz peči razmeroma nizke. S tem pa lahko znotraj dimnika marsikdaj nastane kondenzacija dimnih plinov. Odvečni kondenz se tako zbira v kondenzni posodi ali pa je urejen tudi stalen odvod kondenzata v kanalizacijo.
Inoks dimnik
Pri prehodu na nov način ogrevanja ali zamenjavi kurilne naprave, je dimnik ne glede na višino dodatne investicije nujno potrebno posodobiti. S sodobnimi materiali iz katerih so izdelane sedanje dimniške tuljave je sanacijo dimnika možno zelo dobro prilagoditi novim pogojem njegovega delovanja z zamenjano kurilno napravo. Današnji dimnik ima zelo težko nalogo, saj sodobna kurilna peč oddaja dimne pline z nizko temperaturo, pri katerih se gorilnik peči neprestano vklaplja in izklaplja ter s tem še dodatno otežuje segrevanje dimnika na delovno temperaturo. Edini pravi sedanji sodoben dimnik je tisti, ki se lahko hitro ogreje in hitro ohladi ter je povsem tesen in odporen na kondenzat. Zaradi tega je predvsem pri obnovi dimnika pogosto aktualna dimniška tuljava iz nerjaveče pločevine oziroma inoksa. V primerjavi s klasičnimi materiali ima inoks jeklo precej prednosti. Tuljava iz pločevine je plinotesna, ima majhno težo, idealno okrogel presek in omogoča enostavno izdelavo ter montažo. Številni načini izgradnje omogočajo najrazličnejše izvedbe in oblike jeklenih dimniških cevi. Zaradi gladke notranje stene so pretočni upori dimnih plinov minimalni. Zaradi hitrejšega segrevanja jeklene cevi v primerjavi z drugimi materiali je ohlajevanje dimnih plinov manjše. Dimniški sistem iz nerjavečega jekla pa tudi ni občutljiv na krčenje in raztezanje zaradi temperaturnih sprememb. Za inoks pločevino je znano, da je popolno odporna proti rji, kar zagotavlja dolgo življenjsko dobo dimnika. Ob rednem vzdrževanju dimnika in ob rednih dimnikarskih storitvah proizvajalci nudijo 10 let in več garancije, življenjska doba pa je večja od 40 let. Ob izbiri izvajalca oziroma ustrezne tuljave iz nerjaveče pločevine naj bomo previdni, saj je z obširno ponudbo na trgu tudi precej nekvalitetnih dimniških tuljav. Za izpolnitev visokih zahtev pravilnega delovanja dimnika so primerna le tista visoko kvalitetna nerjavna jekla, ki so toplotno in kemijsko dovolj obstojna. V skladu z veljavnimi evropskimi standardi ima dimnik s tuljavo iz nerjaveče pločevine oznako EN 1856-1, -2. Oznako EN 1856-1 ima sistemski dimnik iz nerjaveče pločevine, oznako EN 1856-2 pa ima tuljava z dimniškimi priključki iz nerjaveče pločevine. Velikokrat se najprej pojavi vprašanje kam se obrniti na nasvet za predelavo dotrajanega dimnika. Na srečo je danes pri nas kar nekaj strokovno in tehnično usposobljenih obrtnikov za celoten projekt adaptacije dimnika. Običajno pa še vedno velja povprašati dimnikarsko družbo z ustreznimi kompetencami. Pomembno je, da vemo, da prenova dimnika ni samo vgradnja nerjaveče jeklene cevi v dimnik, ampak je potreben celoten projekt in popolna adaptacija starega dimnika. Po načrtovanju projekta se prične s sanacijo dimnika. V primeru, da ima stara dimniška tuljava premajhen presek, se jo povrta s posebnim vrtalnim strojem od vrha navzdol. Ob povrtavanju se pojavi večja količina prahu, katerega se vsaj delno reši z odsesavanjem. Po končanem vrtanju se v kurilnici vgradijo še čistilna vratca, lovilec kondenzata in ustrezne distančne elemente. Sestavne elemente nove dimniške tuljave se vstavi skozi odprtino za čiščenje dimnika v obstoječi stari dimnik. Na vrhu dimnika se izdela dimniški pokrov. Ta pokrov je nujno potreben, v kolikor ni vgrajen odvajalnik na dnu dimnika, saj se sicer v dimniški tuljavi nabira deževnica. Vsak dimnik mora tudi imeti pogoje za opravljanje dimnikarskih storitev, kar prav tako določa tehnična smernica SZPV 407.
Montažni dimnik
Prvotna oblika dimniške tuljave je bila pravokotna. S tem so se v notranjih vogalih sten pogosto nabirale saje, kar je zaradi slabega tesnjenja fug z malto marsikdaj privedlo do požara. Poleg tega je dim zaradi pravokotne oblike dimniške tuljave težje izhajal v ozračje. Ta problem se je rešil z gradnjo okroglih dimniških tuljav. Za dimovod je to sicer tudi najbolj idealna oblika. V zadnjih desetletjih se je pri gradnji dimnikov najbolj uveljavil tako imenovani šamotni sistem. To je montažen troslojen sistem, ki ima v notranjosti šamotno tuljavo okrogle oblike. Prednost šamotnega dimnika je predvsem v enostavni gradnji, saj je izdelan že kot celoten sistem dimnika. Torej se posamezne elemente med sabo le sestavlja. Po končani postavitvi šamotnega dimnika se zgornji del dimniške konstrukcije obzida še z opeko, katero se polaga na posebno konzolno ploščo dimnika. Takšne zahteve so bila z evropskimi predpisi prenesene tudi na dimnike iz nerjaveče pločevine. Ker je takšen dimnik zgrajen iz več plasti, je s tem omogočeno prosto krčenje in raztezanje ter možnost namestitve izolacije. Zgrajen je iz treh različnih elementov, ki samo skupaj tvorijo celoto. Zunanje ogrodje je tako imenovani plašč iz lahkega betona. Med plaščem in tuljavo je vgrajena toplotna izolacija iz kamene volne. Notranja tuljava pa je izdelana iz kakovostnega ognjeodpornega šamota oziroma tehnične keramike. Omeniti je potrebno, da je precejšna razlika v kakovosti med starimi klasičnimi šamotnimi dimniki in sedanjimi sodobnimi materiali, saj je sedanja šamotna tuljava obstojna tako na visoko kot nizko temperaturo, s tem pa onemogoča prehod kondenzata skozi stene tuljave. Poleg tega je odlika sedanje šamotne cevi še v stabilnosti, plinski neprepustnosti in odpornosti proti kislini. Sodobna izboljšana verzija je dimnik, ki ima notranjo stran šamotne tuljave prevlečeno s keramično prevleko. Na ta način si dimnik pridobi zelo pomembno vodotesno lastnost. S tem dimnik dopušča možnost priključitve kotla z različno vrsto goriva (trdna kuriva, tekoča ali plinasta). Primeren je tudi za nizkotemperaturni kotel, z izstopno temperaturo dimnih plinov 40°C in več, pod pogojem, da je pravilno dimenzioniran glede na peč. Poleg tega sprememba vrste goriva ne zahteva sanacije dimnika. Za keramično površino je značilno, da je neporozna in zelo gladka, kar prispeva k minimalnim trenjem pri prehodu plinov skozi dimnik in je posledično s tem omogočen zelo dober vlek plinov iz dimnika. Sedanji dimniški keramični sistemi so certificirani v skladu z veljavnimi evropskimi standardi z oznako EN 13063-1, -2, ali -3. Dimniški sistem mora imeti ustrezno Izjavo o lastnostih, skladno z Uredbo EU o gradbenih proizvodih 305/2011, iz katere so razvidne njegove tehnične lastnosti in namen uporabe. Tako kot pri INOX dimnikih. Navedenih imajo več različnih označb, kar pogojujejo različne vrste kurilnih naprav z različnimi vrstami goriv in režimov obratovanj. Oznaka EN 13063-1 izdaja podatek odpornosti keramične tuljave na vžig saj. Z oznako EN 13063-2 ima keramični dimnik odpornost na delovanje v vlažnih razmerah. Oznako EN 13063-3 ima keramični dimnik z zračnimi kanali.
Potrebno je vzdrževanje dimnika
Po sedanji zakonodaji je kurilno napravo do 50 kW na tekoče ali plinasto gorivo potrebno očistiti enkrat v kurilni sezoni, kurilno napravo na trdno gorivo do 50 kW pa odvisno od vrste peči in tipa izvedbe od dvakrat do štirikrat v kurilni sezoni. Na pečeh na tekoče in plinasto gorivo mora dimnikar enkrat letno opraviti tudi meritve dimne emisije. Vzdrževanje peči in dimnikov zato lahko izvaja samo dimnikarska družba z ustreznim dovoljenjem, ki ima zaposlene dimnikarje z licenco. Da se dimnik lahko nemoteno vzdržuje, mora imeti vgrajena čistilna vratca. Te so nameščena na dnu, oziroma pod priključkom na dimnik. Glede na vrsto goriva, značilnost dimnika in način vgradnje pa jih je treba vgraditi tudi v podstrešnem prostoru, ali pa zagotoviti možnost varnega čiščenja oziroma ometanja preko vrha dimnika – pod pogojem, da so za to vzpostavljeni pogoji za varno delo skladno s predpisi o varstvu in zdravju pri delu. Preko čistilnih vratc dimnikar pregledujejo notranje stanje dimnika in čisti nabrane saje, pepel in ostali material, ki je prišel v dimnik ali je odpadel s tuljave. Kot je bilo že prej omenjeno, je pri kurjenju na trdna goriva potrebno dimnik pogosteje očistiti, saj se pri zgorevanju trdnega goriva saje pogosto bolj kopičijo. Še posebej, če je dimnik neustrezno dimenzioniran, neustrezno kurimo, imamo neustrezno gorivo, ne izvajamo redno dimnikarskih storitev ali imamo zastarele peči in dimnike. Pri ogrevanju s tekočim ali plinastim gorivom se tvorba saj v dimniški tuljavi pojavi redko. Zaradi tega je nujno potrebno redno izvajati preventivne dimnikarske storitve, da se sproti odkriva morebitne napake in se jih tudi sproti odpravlja. S sedanjim zakonom o dimnikarskih storitvah so namesto nekdanjih koncesij uvedene dimnikarske družbe z dovoljenji. S tem je omogočen prosti trg ponudbe dimnikarskih storitev, oziroma lahko kot uporabnik kurilne naprave sami izbiramo dimnikarsko družbo. Ta mora imeti ustrezno dovoljenje, zaposleni dimnikarji pa licence za opravljanje dimnikarskih storitev, kar je mogoče preveriti tudi preko izkaznic, ki jih imajo v ta namen dimnikarji. Dimnikarske družbe so objavljene na seznamu dimnikarskih družb, katerega ima na spletu objavljeno Ministrstvo za okolje in prostor. Na seznamu pa lahko tudi preverimo, ali ima dimnikar, ki je opravil storitve, tudi dejansko licenco. Za postopek izbire dimnikarja žal ni predpisanih nobenih obrazcev, kar se kaže tudi v poročilu inšpekcije za okolje za leto 2019, ki ugotavlja, da kar 60% peči ni pregledanih. Z novo zakonodajo smo za svoje peči in dimnike odgovorni samo potrošniki, saj ni več koncesionarjev, ki bi namesto nas skrbeli, razen če se tako ne dogovorimo z dimnikarsko družbo – kar običajno je mogoče. Dimnikarsko družbo pa izberemo za najmanj eno leto. To lahko storimo do 30. junija tekočega leta za obdobje, ki traja od 1. julija tekočega leta za obdobje najmanj 12 mesecev. Ko nas izbrani dimnikar obišče, mu glede na veljavno zakonodajo moramo omogočiti pregled kurilne naprave in dimnika. Ravno tako moramo tudi odpraviti morebitne ugotovljene nepravilnosti. Obveščati ga moramo tudi o vseh morebitnih spremembah na obstoječi kurilni napravi ali novo vgrajeni kurilni napravi še pred začetkom njene uporabe. Vsako rekonstruirano ali novo vgrajeno peč ali dimnik moramo tudi prijaviti, dimnikar pa opravi prvi pregled in peč vpiše v državno evidenco. Po drugi strani pa je obveza dimnikarja, da storitve opravlja strokovno in vestno. Kljub temu pa je na trgu zaznati veliko različnih izvajalcev. Zato je pri izbiri treba biti pozoren, saj gre za našo varnost. Zaradi tega je priporočljivo, da izberemo res strokovno dimnikarsko družbo, ki ima kader s preverljivimi izkušnjami, ob vgradnji pa pazimo, da monter na prevzem nove peči ali dimnika ne povabi dimnikarja, ki ga kar sam izbere namesto nas. Interes potrošnika ni le prejeti pozitivno poročilo, ampak da ima zagotovljeno varnost. Zato tudi so predpisane dimnikarske storitve. Z globo od 60 do 100 evrov v primeru, da smo uporabnik kurilne naprave kot fizična oseba, in 250 do 300 evrov, če uporabljamo kurilno napravo kot pravna oseba, bomo kaznovani, če ne bomo v predpisanih rokih zagotovili pregleda in čiščenja kurilne naprave ali ob ugotovljenih nepravilnostih ne bomo upoštevali inšpekcijske odločbe.
pripravil: M.A.
