Prezračeni in hladni prostori
Hermetična zaprtost sedanje sodobne stavbe in globalno segrevanje ozračja sta privedla do slabega in vročega zraka v stanovanju, zaradi zvišanja notranje vlage pa marsikdaj do pojava plesni. Edini najboljši in trajni rešitvi tega bosta vgradnja klimatske naprave in prisilnega prezračevalnega sistema.
Gradbeno izolacijski materiali v dosedanjih hišah imajo zmožnost, da uspešno zadržujejo zunanjo vročino tam nekje do 25°C. Vse kar je več od te meje pa v bivalnem prostoru že neposredno občutimo. Prezračevanje ali prisilna klimatizacija postaneta s tem edini rešitvi za še vedno dovolj ugodno bivanje znotraj hiše.
Obvezno prezračevanje prostorov
Že nekaj časa je v javnosti precej govora o nujnem zmanjševanju energije pri ogrevanju stavb. Zaradi tega v sedanje novozgrajene ali adaptirane hiše vgrajujemo vse bolj debelo toplotno izolacijo in neprimerno bolj izolirano stavbno pohištvo kot nekdaj. Na ta način postajajo nekdanje energijsko potratne hiše v vse večjem številu nizkoenergijske ali celo pasivne stavbe. Za njih pa je značilna minimalna poraba energije za ogrevanje. Vendar po drugi strani si s tem skoraj popolnoma zatesnimo notranjost prostorov, za kar pa je posledica kar nekaj negativnih učinkov. To so predvsem zmanjšana vsebnost kisika, pojav prevelike vlage ter zvišanje količine prahu in neprijetnih vonjav. Dokazano je, da je slab zrak znotraj prostora pogost vzrok za različna obolenja. Zmanjša se imunska odpornost in za precej se poveča nevarnost nastanka astme ter različnih alergij. Cigaretni dim, razni laki in tudi nekatere talne obloge ter pohištvo sproščajo škodljive pline in če prostor ni dovolj prezračen, plini neposredno vplivajo na naš organizem. Povečana vlaga in s tem nastanek zidne plesni lahko še dodatno resno ogrozijo naše zdravje. Zaradi teh razlogov je v sedanjih visoko izoliranih stavbah že kar nuja po zadostnem prezračevanju prostorov. Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb predpisuje najmanjši potreben dovod zunanjega zraka v prostor, ki znaša 15 m3/h na osebo. Celoten zrak v bivalnem prostoru bi se moral zamenjati na vsake dve uri. Ob tem se seveda pojavi vprašanje kako to omogočiti. Možnosti je sicer več, vendar v praksi so se obnesle le nekatere rešitve. Najcenejše je seveda naravno prezračevanje. S popolnoma odprtim oknom ali z dvema oziroma več okni z doseženim prepihom v kratkem nekaj minutnem zračenju zamenjamo izrabljen zrak po celemu prostoru. Po ogrevanju nove zračne gmote ima le-ta nižjo relativno vlago in zmanjša pogoje za trose plesni v zračni gmoti. Toda v času odprtega okna zračni tok razbije mikroklimo le pod oknom in delno tudi na nasprotni steni. Pogoji za rast plesni v mikroklimi na ostalih zidovih pa ostanejo nespremenjeni. Torej kratkotrajno odpiranje oken ne odpravlja povsod vzrokov za nastanek plesni, je pa učinkovito glede svežine zraka v prostoru – vendar samo do tedaj, ko zrak zopet ne iztrošimo. Energetska izguba je sicer kratkotrajna in je v sorazmerju m3 prostora. Ohladitev sten in stropa je minimalna. Odpiranje okna na ventus (na prekuc) je zelo razširjen način prezračevanja. Topel zrak odteka iz prostora na zgornji strani okna, sveži hladen zrak pa priteka skozi spodnji del leve in desne reže. Ta način daje občutek svežine. Povzroči premikanje zraka v mikroklimi le na levi in desni strani okna, ampak še to samo od približno 1/3 okenskega krila navzdol. Mikroklima na ostalih delih stene in posebno še v kotih in na stiku stena-strop pa ostaja nespremenjena. Po dolgotrajni uporabi ventusa se stene hladijo in povečujejo se energetske izgube. Zato ta način prezračevanja učinkovito ne preprečuje ali odpravlja plesni. Energetska izguba je večja kot pri kratkotrajnim popolnoma odprtim oknom. Pri odpiranju okna na ventus se namreč lahko zgodi, da pozabimo na odprto okno – največkrat dokler ne zaznamo hladu. Do takrat pa se izgubi veliko energije.
Rekuperacijsko prezračevanje
Najbolj učinkovita, varčna in komfortna je vgradnja prezračevalne naprave z rekuperacijo toplote oziroma z odvzemom toplote izrabljenega zraka. S takšnim sistemom je torej omogočeno vračanje toplote izstopnega zraka iz bivalnih prostorov nazaj v prezračevalni sistem. Rekuperacijska enota v sistemu poskrbi, da se toploto odpadnega notranjega zraka ne zavrže v okolico. Le-ta izrabi njegovo toplotno energijo na način, da jo uporabi za ogrevanje hladnega dovedena zraka iz okolice. V največ primerih se z rekuperacijskim postopkom ponovno uporabi do 90 odstotkov toplote. Ta odstotek je sicer odvisen od potrebe po predgrevanju svežega zraka, temperature tokov zraka in stopnje vlažnosti zraka. Zelo učinkovito izkoriščanje toplote odpadnega zraka in neprestano dovajanje svežega filtriranega zraka sta torej glavni odliki prezračevalnega sistema z rekuperacijo toplote. Edina negativna plat takšnega sistema je dokaj visoka investicija, ki pa se ob ugodni subvenciji s strani Eko sklada povrne v približno petih do šestih letih. V sedanjo nizkoenergijsko ali pasivno hišo je obvezno potrebno vgraditi takšen prezračevalni sistem, saj se bo le tako zagotovilo zadosten komfort uporabnikov ter optimalno prezračevanje in varčevanje z energijo. V primeru obnove starejše hiše, pa tudi če ta ne bo nizkoenergijska, je vredno razmisliti tudi o vgradnji rekuperacijskega prezračevalnega sistema.
Centralni prezračevalni sistem
Izbiramo lahko med centralnim ali decentralnim rekuperacijskim prezračevalnim sistemom. Eden najbolj poznanih je centralni rekuperacijski sistem prezračevanja preko razvodnih cevi. Pri takšnem sistemu je zajem iztrošenega zraka izveden skozi rešetko na stropu. Zrak se po podometno vgrajenih ceveh vodi do rekuperatorja v posebnem prostoru. Vsak bivalni prostor ima svoj zajem. Od takšne točke do rekuperatorja se lahko vodi zrak po eni cevi ali po skupni cevi (odvisno od razporeda prostora), vendar pri slednjem mora vsaka rešetka imeti svojo regulacijo pretoka zraka za nastavitev pravilnega prezračevanja. V rekuperatorju zrak-zrak se toplotna energija prenaša iz voda iztrošenega zraka preko lamel na vod svežega zraka. Tako se sveži zrak segreje na nižjo temperaturo. Razmerje obeh energij pomeni izkoristek rekuperatorja. S takšnim sistemom se lahko ohranja tudi več kot 90% energije v prezračevanih prostorih. Prezračevalni sistem se projektira in izdela pred dograditvijo prostora. Kasnejše spremembe z namenom usmerjanje zraka preko področij pojavljanja kondenza ali plesni so zelo drage in velikokrat tudi neizvedljive. V obstoječih vseljivih objektih pa je ta sistem težko izvedljiv. Res pa je, da se pri pravilnem projektiranju prezračevalnega sistema težave s kondenzom ali plesnijo redko pojavijo. Ta sistem je tudi investicijsko najdražji. Zahteva pa tudi redno in drago vzdrževanje. Pravilni izračun investicijske vrednosti, stroškov obratovanja in stroški vzdrževanja napram prihrankov na ogrevanju je vodilo k odločitvi o uporabi takšnega sistema. Druga možnost je prezračevanje s centralnim rekuperatorjem zrak-voda. Ta sistem je od zajema zraka do rekuperatorja enak kot pri sistemu z razvodnimi cevmi. Rekuperator odvaja iztrošen zrak ven na plano. Dobljena energija v rekuperatorju namesto povratnega zraka segreva vodo. Segreta voda pa ogreva sistem talnega ogrevanja. Manjkajoči zrak priteka v prostor skozi zidni dovodnik. Investicijsko in z vidika vzdrževanja je ta sistem cenejši. Učinkovitost pa je na isti stopnji kot pri sistemu z razvodnimi cevmi. Rekuperator zrak-voda ima prednost, da je možno dotok svežega zraka in njegovo usmerjanje proti morebitnem nastalem problemu s plesnijo sorazmerno enostavno in cenovno ugodno popraviti z namestitvijo dodatnega dovodnika svežega zraka na mesto iz katerega je možno doseči površino, ki je bila do tedaj preslabo prezračena in se že pojavlja kondenz.
Izmenično zračenje skozi rekuperator
Na našem trgu so različne izvedbe ventilatorjev z vgrajenimi rekuperatorskimi vložki. Delujejo na takšen način, da ventilator piha navzven topel zrak od 7 do 10 sekund. Ta ogreva keramično ali kovinsko satovje. Po 7 do 10 sekundah elektronika obrne smer vrtenja ventilatorja, da vleče zunanji zrak od zunaj navznoter. Ob prej segretem satovju se mrzli zrak ogreva, vendar ne do temperature prej odvedenega zraka. Izkoristek je s tem manjši od 100%. V naslednjem ciklusu ventilator ne izpihuje ven več samo izrabljen zrak in to z najvišjo temperaturo, ampak izpihuje mešanico izrabljenega in prej dovedenega svežega zraka. Tako je temperatura izhajajočega zraka nekoliko nižja od tiste pri prvem izpuhu ven. Posledično je v istem razmerju nižja tudi temperatura ogretega zunanjega zraka. Meritve so pokazale, da se temperatura dovedenega zraka na izhodu iz ventilatorja v prostor postopoma počasi zmanjšuje - seveda napram konstantni temperaturi zraka v sredini prostora. Proizvajalci so problem premajhnega dosega vpihanega zraka v prostor rešili tako, da so v nasprotno stran vgradili še en komplet rekuperacijske enote. Ob izbiri takšnega sistema se kljub temu pozanimajmo ali bo pretok zraka, kjer se pojavi plesen toliko močan, da bo povzročil zračni tok znotraj mikroklime. Učinkovitost preprečevanja nastanka plesni je sicer možno izboljšati še z namestitvijo zračnih usmernikov.
Lokalno ali verižno prezračevanje
V lokalnem in verižnem prezračevanju delujeta dve prezračevalni napravi: ventilator in dovodnik svežega zraka. V prostoru z lokalnim prezračevanjem je samo en ventilator in en dovodnik svežega zraka. Pri verižnem prezračevanju se vgradi dovodnik ali več dovodnikov v enem prostoru, ventilator pa je v drugem prostoru. Sveži zrak prezračuje verižno več prostorov zaporedoma. Po začetku delovanja ventilatorja nastaja v prostoru rahel podpritisk. Ko ta doseže 10 Pa, začne brez dodatne energije dotekati sveži zrak skozi dovodnik v prostor. Dovodnik mora biti nameščen čim višje pod stropom, da se vstopajoči sveži zrak ogreje v zgornji plasti zraka, ki je za 2° do 3°C višja od temperature zraka v bivalni coni, ki se meri 0,75 m nad tlemi. S takšnim načinom se tudi zniža temperatura izstopajočega zraka skozi ventilator na plano, kar je prihranek na energiji. Zrak iz dovodnika teče v smeri, ki se jo določi z izbiro tipa dovodnika in z nastavitvijo smeri vpiha. Pri pojavu kondenza ali plesni je potrebno ventilator in dovodnik svežega zraka namestiti tako, da se doseže pretok svežega zraka čez površino, kjer se nahaja kondenz oz. plesen. Prav ta zračni tok povzroči gibanje zraka v mikroklimi. S tem se zniža odstotek relativne vlage in posledično se razbijejo pogoji za nastanek plesni. Z vgraditvijo ventilatorja z občutljivim senzorjem vlage (najboljši so tisti z majhno histerezo) dosežemo, da ventilator deluje le takrat, ko se relativna vlažnost pred mikroklimo dvigne nad 68%. Prezračevanje poteka le takrat, ko je to potrebno. Ta tip prezračevanja je možno vgraditi med gradnjo stavbe in tudi v že obstoječo stavbo. Lokalno in verižno prezračevanje iz energetskega vidika porabi za eno stopnjo več energije kot pri izmeničnem prezračevanju z rekuperatorjem, je pa znatno cenejše, predvsem pa učinkovitejše za preprečevanje in odpravljanju zidne plesni.
Subvencija nam zniža investicijo
Za vgradnjo rekuperacijskega centraliziranega ali decentraliziranega prezračevalnega sistema si lahko preko Eko sklada z njihovim javnim pozivom 74SUB-OB19 pridobimo nepovratno subvencijo do 20% priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 2.000 € za izvedbo centralnega prezračevalnega sistema oziroma največ 300 € na vgrajeno enoto decentralnega sistema prezračevanja. Če je naša stavba v katero nameravamo vgraditi prezračevalni sistem, na degradiranem območju, višina nepovratne finančne spodbude znaša celo do 60% priznanih stroškov. Degradirana območja s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka so mestne občine: Ljubljana, Maribor, Kranj, Celje, Novo mesto in Murska Sobota, ter občine: Hrastnik, Zagorje in Trbovlje. K vlogi za pridobitev nepovratnih sredstev moramo priložiti kopijo gradbenega dovoljenja, predračun izvajalca za nakup in vgradnjo prezračevalne naprave, ki mora vključevati popis del in opreme, ter fotografijo prostora, kamor bo nameščena prezračevalna naprava, z označeno lokacijo namestitve naprave. Priznani stroški vključujejo nakup in vgradnjo prezračevalne enote s sistemom za rekuperacijo toplote, sistema za distribucijo zraka z elementi za vpihavanje in odsesavanje ter krmilnimi elementi in sistema za predgrevanje zraka s toploto zemlje ali vode. Do subvencije smo upravičeni, če gradbeno dovoljenje za stanovanjsko stavbo v katero se namerava vgraditi prezračevalni sistem, ni izdano po 1.7.2010. Centralni prezračevalni sistem mora dosegati vsaj 80% toplotni izkoristek rekuperacije toplote in ne sme presegati specifične vhodne moči (SPI) 0,45 W/(m3/h). Lokalni rekuperacijski sistem mora dosegati toplotni izkoristek rekuperacije toplote vsaj 70%. Prezračevalna naprava za lokalno prezračevanje, ki izmenjujoče dovaja zrak v prostor in odvaja zrak iz prostora, mora biti vgrajena v paru in med seboj sinhronizirana.
Izbira ustrezne klimatske naprave
Največkrat je naša potrošniška navada takšna, da se za nakup odločamo šele takrat, ko nas pogoji že silijo v to. In isto velja tudi za klimatsko napravo. Teh naprav se daleč največ proda v poletnih mesecih ob največji pripeki. Zaradi naglice se s tem poveča možnost nakupa napačne klimatske naprave. Ob odločitvi za lastno klimatsko napravo naj kot prvo preverimo kje jo bomo kupili. Tovrstno napravo ponujajo že kar vsi trgovci po vrsti. Ravno tako je velika izbira med blagovnimi znamkami naprav. Te se tako po ceni kot po kvaliteti med sabo precej razlikujejo. Klimatska naprava je ena izmed tistih specifičnih naprav, kjer je zadostna kakovost vseh njenih elementov precej pomembna za dovolj dolgo in brezhibno delovanje. Kvalitetna naprava bo z rednim vzdrževanjem nemoteno delovala tudi 15 in več let. Zaradi velike konkurenčnosti med seboj različnih tipov naprav naj ne varčujemo z izbiro cenene blagovne znamke. Da bo klimatska naprava ekonomično ter hkrati dovolj učinkovito opravljala svojo nalogo je precej pomembno njeno pravilno dimenzioniranje. Vsekakor moramo izbrati takšno napravo, ki bo ustrezala velikosti naših prostorov in služila našim potrebam. Pri povprečno izoliranem bivalnem prostoru je za en kubični meter prostorskega volumna potrebno nameniti od 30 do 40 W moči, ki jo bo potrebovala klimatska naprava. Vendar ob izbiri naprave ni pomembno le koliko je prostor velik in kakšen je volumen zraka, ki ga moramo klimatizirati, ampak je za pravilen izbor potrebno vedeti še vrsto drugih značilnosti prostora in ljudi, ki ga uporabljajo. Za izbiro ustrezne naprave je še pomembno kakšna je toplotna izolacija stavbe, kako visoki so toplotni izvori znotraj prostora, koliko ljudi se zadržuje v prostoru, ima prostor sončno lego, ali večje steklene površine, ipd. Če menimo, da nam bo dilemo glede izbire naprave lahko rešil že trgovec v trgovini, smo verjetno v zmoti. Seveda lahko ugodi našim željam in ponudi to, kar si tisti trenutek želimo, a se velikokrat zgodi, da želje kupca niso skladne z resničnimi potrebami prostora. Zato je veliko boljša rešitev, da nas obišče strokovnjak oziroma montažer klimatskih naprav, kateri bo z ogledom prostora še najbolje ocenil kakšna naprava bi bila najbolj primerna in na katero mesto bi se jo vgradilo. Dvodelna ali večdelna klimatska naprava se od enodelne razlikuje v tem, da je eden ali več istih delov naprave (hladilna enota) vgrajeno znotraj prostora, drugi del (kondenzacijska enota) pa montiran na zunanji del hiše, običajno na fasado. Takšna naprava je sicer bolj poznana pod nazivom split sistem in je danes daleč najbolj razširjen način klimatiziranja prostorov po celem svetu. Velika prednost pred enodelno napravo ima split sistem v tem, da je kompresor, ki je glavni izvor hrupa, nameščen v zunanji enoti in je ločen s plastjo izolacijske fasade. Izključno zaradi tega je delovanje split sistema v ohlajevalnem prostoru zelo tiho. Notranja enota je pri tovrstnem sistemu majhna in prijetnega videza, ki se običajno lepo uskladi z bivalnim prostorom. Z notranjo enoto pri namestitvi nimamo kakšnih večjih problemov. Ta je lahko v prostoru sicer na prvi pogled praktično kjer koli, naj bo to na zidu ali stropu. Vendar nekatere omejitve pri montaži kljub temu obstajajo. Notranja enota naj bo montirana na takšnem mestu, da vpihuje hladni zrak pod strop. S tem bomo dosegli, da se hladni zrak pod stropom umiri in počasi pada proti tlom, ter tako brez nenadnih ohladitvah in prepihu počasi ohlaja celoten prostor. Notranja enota bo hladni zrak najlažje vpihavala pod strop, če bo montirana čim višje, vendar tako, da njen izpuh ne bo usmerjen na mesta, kjer se največ zadržujemo. To je na primer jedilna miza, kuhinjski pult, sedežna garnitura ali postelja. Notranja enota naprave ima izdelan izstopni usmerjevalnik zraka tako, da ga preko daljinskega upravljalnika enostavno upravljamo v katero smer bo pihal zrak. Reguliramo ga lahko tudi tako, da bo zrak izmenično pihal na različne strani pod različnim kotom. Najbolj idealna postavitev notranje in zunanje enote je takšna, da sta med sabo čimbolj skupaj, vendar velikokrat zaradi različnih okoliščin to ni mogoče. Bližina ene in druge enote je pomembna predvsem zaradi kondenza, ki ga moramo speljati izven stavbe. V primeru, da sta si enoti neposredno blizu z razdaljo približno enega metra, se lahko uporabi tudi tanjšo plastično cev. Če pa dolžina cevi poteka med enotama več metrov, kar ja običajno posledica, da ima cev več zavojev, moramo uporabiti debelejšo PVC cev in spojnike, sicer se lahko cev zamaši. Pazljivi naj bomo tudi na končni izpust kondenzirane vode iz cevi, ki ne sme biti preblizu fasade, saj bo ta sicer hitro umazana. Senčna stran hiše je najbolj primerno mesto za montažo zunanje enote. V nasprotnem primeru bo direktno sončno sevanje na zunanjo enoto zmanjšalo izkoristek naprave, hkrati pa bo obstajala možnost pregrevanja enote. Poleg tega naj bo zunanja enota na takšnem mestu, da preveč ne kvari videza fasade, saj je ta enota kar velike in izstopajoče oblike. Navsezadnje naj bomo pozorni tudi do sosedov, da ne bi njihov spalni prostor bil v bližini naprave, saj jih bo hrup, ki se bo ustvarjal seveda predvsem poleti, ko bodo odprta okna, lahko motil. Poraba električne energije je pri izbiri klimatske naprave pomemben dejavnik, saj bo le tako nakup naprave ekonomsko upravičen. Sedanje elektronske klimatske naprave so bistveno bolj ekonomične kot zastarele, vendar je pozornost na to vseeno potrebno usmeriti. Od moči klimatske naprave je posredno odvisna velikost porabe energije. Glavni porabnik električne energije pa je kompresor. Klimatska naprava deluje sicer tako, da se kompresor v različnih presledkih vklaplja in izklaplja. Delovanje kompresorja se samodejno izključi, ko senzor notranje enote doseže nastavljeno sobno temperaturo, ponovno vključi pa z zaznavanjem temperaturnega odstopanja v prostoru. Glede na evropsko direktivo so sedaj na trgu v ponudbi klimatske naprave z inverter tehnologijo. Poglavitna prednost takšne naprave v primerjavi z nekdanjo klasično s tehnologijo ON-OFF je v bistveno manjši porabi električne energije. Odvisno od blagovne znamke in modela lahko z inverter napravo privarčujemo do 40% električne energije. Bistvena razlika med navadno in invertersko klimatsko napravo je v električnem vezju za pogon kompresorja in v samem kompresorju. V inverter napravi se lahko vrtljaji v kompresorju poljubno spreminjajo od približno 20 do 160% nominalnega števila vrtljajev. To pomeni, da lahko deluje v različnem razponu moči kot ji to narekujejo trenutne potrebe. Navadna klimatska naprava lahko deluje le s 100% močjo ali pa stoji. Ker se pri inverterski napravi s frekvenčnim regulatorjem zviša vrtljaje kompresorja, lahko ta hitreje ohladi ali ogreje prostor na želeno temperaturo. Hkrati pa je pri delovanju manj neprijetnega pihanja in tišje deluje. Za delovanje klimatske naprave je potrebno posebno hladilno sredstvo (hladilni plin), ki zaradi specifičnih lastnosti omogoča uparjanje pri nizkih zimskih temperaturah in kondenziranje pri visokih poletnih temperaturah. Ta medij kroži po zaprtem klimatskem sistemu in je izpostavljen različnim temperaturnim razlikam in pritiskom. Na začetku razvoja klimatskih naprav so se uporabljala hladilna sredstva, ki so bila škodljiva ozonu. Pred leti pa so svetovne institucije uvedle stroge normative glede uporabe omenjenih sredstev. V klimatskih napravah po Evropi je še vedno precej razširjeno hladilno sredstvo freon R22, ki je škodljiv ozonu. Njega vse bolj nadomeščajo okolju prijaznejši plini kot je R410 A, katerega pa je tudi že pričel nadomeščati R32. EU direktiva o f-plinih 517/2014 od leta 2025 dalje v domačih klimatskih napravah prepoveduje uporabo plinov, ki imajo GWP (koeficient toplogrednega potenciala) vrednost večjo od 750. Plin R410 A ima GWP vrednost 2088. Po letu 2025 bo torej prepovedana uporaba tega plina tako za prodajo kot za servisiranje klimatskih naprav. Plin R32 ima GWP vrednost 675. Njegova odlika je tudi višja zmogljivost hlajenja pri enakem volumnu, zato se v napravo namesti manj plina kot se ga sicer pri vrsti R410 A. Ob izbiri klimatske naprave naj torej upoštevamo tudi ustrezno vrsto hladilnega plina. Pri ohlajanju zraka v napravi nastaja kondenzirana voda, ki jo je potrebno hkrati s toploto odvesti izven objekta. Na to je potrebno misliti že pri izbiri prostora za montažo. Kondenzirana voda je v klimatskih napravah nekakšno nujno zlo, brez katerega sicer ni uspešnega hlajenja prostorov. Ta nastaja med hlajenjem naprave zaradi izparevanja hladilnega medija na uparjalniku. Zbrana kondenzirana voda se zbira v posebni posodi, iz katere vodi cev izven naprave. V smislu ekonomične porabe naj bomo ob izbiri klimatske naprave pozorni na njeno energetsko učinkovitost in varčnost. Do začetka leta 2013 so se klimatske naprave razvrščale v sedem razredov, od A do G in kazalniki učinkovitosti pri hlajenju (EER) in gretju (COP). Omenjene vrednosti so bile izražene na podlagi le ene temperaturne merilne točke. Z novimi kazalniki sezonske učinkovitosti SEER in SCOP pa je določenih več točk merjenja v času sezone hlajenja in gretja. Lestvica obstoječih razredov se je razširila še na razrede A+, A++ in A+++.
pripravil: M.A.
