Hišna kanalizacija in deževnica

Če naše hišne odplake še vedno odtekajo v domačo greznico, pitno vodo iz javnega vodovodnega omrežja pa uporabljamo tudi za sanitarije, pranje in zalivanje vrta, bomo ne samo zaradi vse ostrejše zakonodaje, ampak tudi zaradi racionalnosti slej ko prej primorani zamenjati greznico z lastno čistilno napravo, javni vodovod pa v največji meri nadomestiti z zbiralnikom deževnice.

Klasična betonska greznica je še do nedavnega nazaj bila najbolj enostavna in najcenejša rešitev komunalnih odplak. Kot takšna je bila prav pri vsaki stanovanjski ali počitniški hiši, ki ni imela možnosti priklopa na komunalno omrežje. Zaradi tega je Slovenija poznana tudi kot dežela neštetih greznic. Kljub ostri evropski in s tem tudi naši okoljevarstveni zakonodaji je v Sloveniji še vedno nekaj manj kot polovica odpadnih voda urejeno na nezadovoljiv način. Vsekakor se bo stanje v naslednjih letih moralo spremeniti. Temu ne bo botrovala samo splošno večja okoljska ozaveščenost, temveč tudi ostra okoljevarstvena zakonodaja.
Na centralno čistilno napravo oziroma na javni kanalizacijski razvod mora biti s svojim kanalizacijskim odvodom priključeno vsako gospodinjstvo, ki ima to omogočeno. Seveda pa je v Sloveniji velik delež tistih gospodinjstev, ki nimajo možnosti priklopa na javno kanalizacijsko omrežje. Ti lahko komunalne odplake zbirajo v nepretočni triprekatni greznici ali lastni čistilni napravi ustrezne velikosti. Na vodovarstvenih območjih prvega in drugega razreda morajo biti vse greznice nepretočne in popolnoma vodotesne. Na ostalih območjih je še dovoljeno zbiranje odpadne vode v pretočnih greznicah, vendar morajo lastniki poskrbeti za pravočasen odvoz odpadne vsebine v centralno čistilno napravo.
Hišna gospodinjstva, ki odvajajo odpadno vodo brez vsakršnega čiščenja neposredno v okolje, imajo rok za sanacijo svojega kanalizacijskega sistema do konca leta 2021. Ta uredba velja tudi za objekt, pri katerem greznica ni skladna s predpisi, veljavnimi v času gradnje objekta. Lastnik objekta, katerega je bila greznica zgrajena po predpisih, mora najpozneje ob prvi večji adaptaciji objekta, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, nadomestiti greznico z malo čistilno napravo ali pretočno greznico nadgraditi s sistemom za nadaljnje čiščenje, filtracijo ali infiltracijo.

Razvod kanalizacije v hiši

Po hišnem kanalizacijskem sistemu potuje odpadna voda najprej iz vira odplak po manjši cevi, vgrajeni v steni. Ta cev poteka vertikalno po stenah, kjer se lahko po možnosti združi z drugo kanalizacijsko cevjo do spodnjega tlaka v kleti, v katerem preide v vodoravni položaj. Profil tovrstne cevi naj ne bi bil manjši od 15 cm, saj sicer lahko pride do zamašitve cevi. Pri razkrajanju odplak nastaja smrad, ki se ga prepreči tako, da je vsak odtok opremljen s smradno zaporo, bolj poznana pod imenom sifon. Ta je nameščena neposredno na sanitarno opremo ali pa jo ta že vsebuje (straniščna školjka).
Da je hišni kanalizacijski sistem čimbolj učinkovit, je pomembna predvsem pravilna razporeditev bivalnih prostorov. Na ta način mora biti v dveh ali več nadstropjih kopalnica nad kopalnico, stranišče nad straniščem ali kuhinja nad kuhinjo, kar pa je v gradbenem načrtu praviloma upoštevano. Predvsem za slednje tri prostore je pomembna pravilna razporeditev. Glavnih kanalizacijskih navpičnih vodov naj bo čim manj (običajno je samo eden). V kolikor pa je stik med navpičnim in vodoravnim vodom večji od 30°, se na prelomu izdela revizijski element. Kanalizacijske cevi morajo biti tako v objektu kot zunaj njega položene dovolj globoko, da so zaščitene pred zmrzaljo in morebitno obtežbo tal. Pri horizontalnih ceveh, ki so v tlakih, je pomembno, da so položene v zadostnem padcu, ki naj bo večji od dveh odstotkov. V kolikor je ta manjši, je potrebno zagotoviti izplakovanje. Dno jarka mora biti izravnan. Če teren ni dovolj čvrst, ga je potrebno utrditi z nasutim peskom ali gramozom.
Danes se za kanalizacijske namene uporabljajo izključno plastične cevi, ki so tudi najbolj primerne. Imajo možnost različnih priključkov, medsebojni spoji odlično tesnijo, njihova montaža je enostavna, življenjska doba praktično neomejena, površina cevi pa je povsem gladka, kar omogoča maksimalno drsnost odpadkov po cevi. Sedanji predpisi določajo, da se v hišni kanalizacijski sistem vgradijo le popolnoma vodotesne cevi (z vsemi pripadajočimi tesnilnimi priključki).
Iz stavbe poteka po glavni cevi s premerom 20 cm in v padcu najmanj dveh procentov kanalizacijski odvod v javno kanalizacijsko omrežje, hišno čistilno napravo ali greznico. Na javni kanal se odvodno cev priključi pod kotom 45° v smeri toka vode v kanalu. Na vseh spremembah smeri ali padcu hišnega voda je potrebno vgraditi revizijski jašek ali čistilni pokrov.
Če bomo gradili novogradnjo na področju javnega kanalizacijskega omrežja, gradbeno dovoljenje ne bo dopuščalo izgradnje lastne greznice, temveč bomo prisiljeni se priključiti na javno omrežje. Priključitev hišne kanalizacije na javno omrežje je dovoljena le s soglasjem pristojnega komunalnega podjetja. Ta poleg tega zahteva še ustrezno projektno dokumentacijo, v kateri so razvidni vsi detajli hišnega kanalizacijskega sistema. Od profilov kanalov, njihovih padcev, razdalj med jaški, do količine odpadnih voda.
V primeru lastne greznice v njo odvajamo vso splakovano vodo in fekalije, medtem ko padavinske vode iz streh ali dvoriščnih tal ne odvajamo v greznico, temveč v posebne ponikalnice, oziroma omogočimo prost izliv po terenu. Zaradi hitrejšega in lažjega odvoda mora biti tako mala čistilna naprava kot greznica blizu stavbe, iz katere je speljan kanalizacijski odvod. Hkrati pa tudi na takšnem mestu, kjer bo omogočeno njihovo enostavno vzdrževanje in praznjenje.
Ob uporabi greznice moramo preko odprtin pokrova redno preverjat višino odplak. Ko se višina odplak približa kritični višini, mora komunalno podjetje, pooblaščeno za praznjenje greznic, odplake izčrpati in prepeljati v centralno čistilno napravo. V kolikor imamo slabo ekološko ozaveščenost in morda pomislek, da bi kar sami s pomočjo traktorske cisterne odpeljali in spustili odplake v naravo, vedimo da zakonsko zagrožene kazni presegajo 1.000 EUR.
Če smo lastnik greznice, verjetno vemo, da je že pri propustni (sploh pa pri nepropustni) greznici potrebno pogosto črpanje odplak. Povprečna poraba vode v gospodinjstvu je od 120 do 150 litrov na osebo. To pomeni, da bi moralo gospodinjstvo s štirimi družinskimi člani, ki ima nepropustno greznico s prostornino 10m3, prazniti na vsakih 20 dni, kar pa seveda postane povsem prevelik strošek. Zakonodaja že sedaj nalaga, da moramo mi kot lastnik greznice poskrbeti za pravilen odvoz odplak iz greznice v čistilno napravo. To pomeni, da praznjenje greznice opravi s posebnim kombiniranim tovornim vozilom pooblaščeno komunalno podjetje. Ob tem mi prejmemo račun za odvoz komunalnih odplak. V primeru obiska sanitarnega inšpektorja na našem domu je omenjeni račun edini pravi dokazni dokument o pravilnem čiščenju komunalnih odplak.
Vsekakor je sedaj gradnja nove greznice nesmiselno početje. Ne samo zaradi okoljevarstvenega vidika in zahtev zakonodaje, temveč tudi iz ekonomskega vidika je dolgoročno edina smiselna investicija v lastno manjšo čistilno napravo. To seveda velja za območja, kjer sedaj in tudi v bodoče ni možen priklop na javno komunalno omrežje.

Problem zamašitve kanalizacije

Kljub pravilno izvedenem kanalizacijskem razvodu se cevovod zamaši predvsem zaradi metanja različnih snovi v odtok, ki nikakor ne sodijo tja. Najbolj pogosto so to damski vložki, kondomi, ostanki las, večji kosi papirja, robčki, papirnate brisače, olja in masti. Problem so tudi pralni praški, ki se lahko na horizontalnih stenah cevovoda nabirajo in strjujejo.
Če je zamašitev cevi na dosegljivem mestu oziroma na začetku odtočne cevi, odmašitev lahko hitro in enostavno sami rešimo. Večji problem nastane z zamašitvijo cevi na nedosegljivem mestu. Na trgu so sicer v ponudbi čistila, ki vsebujejo agresivne snovi. Najbolj pogosta so to lužni kamen, natrijev nitrit ali natrijev klorid. Na mestu zamašitve blizu začetka odtočne cevi lahko odmašitev hitro sami opravimo s pomočjo posebnega vakuumskega orodja, s katerim se ustvari podtlak, z žičnato palico ali z močnejšim vodnim curkom.
V kolikor zamašitve sami ne moremo sanirati, bo potrebna pomoč ustreznega strokovnjaka. Točno lokacijo zamašitve cevovoda kanalizacijski mojster določi z napravo, ki jo sestavljajo sonde z vgrajenimi TV kamerami, katere so povezane z računalnikom. Največkrat so kamere samohodne in daljinsko vodene. Zaradi njihovih majhnih dimenzij se lahko njih uporablja v cevovodu z minimalnim profilom 20 mm. S pomočjo posebnega lokatorja in video kamere nekateri usposobljeni mojstri lahko točno locirajo mesto skrite napake v cevovodu (posedena cev, slepi priklop, jašek, ipd).
Odmašitev cevovoda se največkrat opravi s posebnim strojem z jekleno žico za čiščenje cevi ali s postopkom čiščenja na principu visokega pritiska. Postopek visokotlačnega čiščenja temeljito opere obloge na ceveh. Celoten pritisk temelji na tako močnem pritisku vode (do 100 barov), da le-ta razbije in s tem odstrani umazanijo.
V primeru poškodovanih kanalizacijski cevi nekateri mojstri izvajajo sanacijo cevovoda samo na določenem kritičnem mestu. S tem ni potrebno prenavljati celotnih kanalov, kar bi v dokončanem stanovanju predstavljalo velik problem.
Sanacijo kanalizacijske cevi s premerom od 75 mm do 800 mm se lahko izvede z uvlačenjem nove cevi manjšega, istega ali celo večjega premera. Poškodovano cev se nadomesti s polietilensko, polipropilensko ali drugo kvalitetno cevjo, na katero je možno izvesti vse potrebne priključke. Druga možnost je sanacija cevovoda s pomočjo prevlek iz steklenih vlaken. S to metodo se uspešno popravijo poškodbe tako v cevi kot tudi na spojnih mestih. Prevleka iz steklenih vlaken je debela največ 6 mm in je nerobata, kar ne poslabša hidravličnih in pretočnih lastnosti cevi.
Vgradnja posebnega tesnila v notranjost poškodovane cevi je novejša sodobnejša možnost adaptacije cevovoda. Najprej se cevovod temeljito očisti. Zatem se s pomočjo črpalke posebno samotesnilno tekočino vbrizga v notranjost cevi. Sestava omenjene tekočine temelji na mineralno kristalno osnovi. Razporejena tekočina na hiter način samodejno zatesni vsa kritična mesta na notranjih stenah cevovoda.

Lastna čistilna naprava

Če gledamo le s finančne plati je vgradnja lastne čistilne naprave po večini strošek, ki se ne povrne čez noč. Pri njej niti ni namen, da bi se v nekaj letih strošek investicije povrnil. Poglavitna stvar je ta, da se z njeno vgradnjo dolgoročno reši problem skladiščenja hišnih odplak. Takšna čistilna naprava bo služila nam in vsaj še eni generaciji naših zanamcev. S tem bo torej trajno zadoščeno vse ostrejšim okoljevarstvenim predpisom.
Če primerjamo stroške štiri članskega gospodinjstva pri uporabi lastne čistilne naprave in nepretočne greznice velikosti slabih 10m3, lahko ugotovimo, da je letni strošek črpanja in odvoza odplak iz greznice približno kar 1200 evrov. Letni strošek male čistilne naprave je 50 evrov s črpanjem in odvozom odplak ter 40 evrov za porabo električne energije. Stroški čistilne naprave se sicer nekoliko razlikujejo od vrste naprave in proizvajalca. Nekatere izvedbe čistilnih naprav sedaj na primer delujejo brez elektrike. Razlika med enim in drugim stroškom je na leto torej več kot očitna. Iz tega vidika se investicija v lastno čistilno napravo v primerjavi z greznico povrne v zelo kratkem času.
Cena male čistilne naprave je v največji meri odvisna od njene zmogljivosti, ki je neposredno odvisna od števila uporabnikov. Zmogljivost čistilne naprave se izraža s kratico PE (populacijski ekvivalent). To je enota za obremenjevanje voda, ki ustreza onesnaževanju, ki ga povzroča en prebivalec na dan. Za potrebe gospodinjstva v enodružinski hiši je primerna mala čistilna naprava zmogljivosti od 4 do 6 PE. Cena male čistilne naprave je od 500 do 700 evrov na eno populacijsko enoto. Ta cena sicer lahko zaniha tako navzgor kot tudi navzdol omenjene meje. Poleg tega je cena odvisna tudi od tega ali napravo vgradimo samostojno, oziroma jo saniramo v obstoječo greznico.
Cenovno najbolj ugodna opcija bo, če se z več sosednjimi hišnimi gospodinjstvi skupaj dogovorimo za eno večjo čistilno napravo, katero pozneje skupaj uporabljamo. Seveda morajo vsi sosedi biti pripravljeni za pošten odnos, saj je potrebno glede na število uporabnikov v gospodinjstvu in količino potrošene vode porazdeliti ne samo deleže investicije, temveč tudi poznejše sicer minimalne stroške.
Gospodinjstva, ki uporabljajo lastno greznico ali javno kanalizacijo, so zavezanci k plačevanju državne pristojbine za odvajanje komunalne odpadne vode. Njo običajno izdaja lokalno komunalno podjetje s položnico za vodovod. Podlaga za višino izračuna pristojbine pa je količina porabljene vode iz vodovodnega omrežja in je približno polovico cene za porabljeno pitno vodo. Hišna gospodinjstva, ki imajo svojo čistilno napravo, lahko uveljavljajo 90% zmanjšanje omenjene pristojbine.
Odvisno od občinskega odloka si je v nekaterih slovenskih občinah možno pridobiti subvencijo za gradnjo lastne čistilne naprave, v nekaterih drugih občinah pa ne. Vsekakor se nam splača pozanimati na pristojnem občinskem uradu o možnosti pridobitve subvencije.

Katero napravo izbrati?

Princip delovanja male čistilne naprave, imenovana tudi »biološka naprava« je isti kot pri delovanju mikroorganizmov v naravnem okolju, ki postopoma razgrajujejo odplake. Razlika je le v tem, da mikroorganizmi v napravi zaradi večje količine nečistoče, zraka in vode to delo opravljajo v bistveno večjem obsegu in hitreje. V takšni napravi je torej nadzorovano gojišče bakterij, ki predelujejo biološko razgradljivo umazanijo. V fekalni vodi mikroorganizmi lebdijo v večjih skupinah, s pomočjo posebnih nosilcev pa se ti v napravi lahko razrastejo v tako imenovano biomaso. Ob tem pa mikroorganizmi lahko očistijo le odpadno vodo, ki je onesnažena z organskimi odpadki. To pomeni, da je v takšno napravo lahko speljana odpadna voda iz stranišča, kuhinje (pomivalni stroj, pomivalno korito) in kopalnice (pralni stroj, banja, prha, umivalnik). V biološko čistilno napravo ne smemo spuščati mineralnih in jedilnih olj, masti, težje razgradljivih organskih odpadkov, tekstilnih odpadkov, zdravil, plastičnih delcev, barve, topila, umetna gnojila, in tudi deževnico ne, ki bi presegla več kot 5% delež.
Odvisno od modela in proizvajalca ima biološka čistilna naprava različne tehnologije čiščenja. Te se razlikujejo predvsem po tem ali mikroorganizmi lebdijo v fekalni vodi ali so ti pritrjeni na nosilce. Fekalna voda se z biološko razgradnjo lahko obdeluje v biološkem reaktorju s postopkom z aktivnim blatom, v biološkem reaktorju s pritrjeno biomaso, s prezračevanjem v naravni ali prezračevani laguni ter z naravnim prezračevanjem s pomočjo rastlin (rastlinska čistilna naprava). V zadnjih letih so se metode čiščenja v napravah precej izpopolnile. Tako so na trgu različne izpopolnjene različice naprav s še bolj učinkovito tehnologijo obdelave odpadne vode. Kot takšne delujejo z izpopolnjeno električno in mikroprocesorsko tehnologijo z oživljenjem biomase preko prepihovanja. To sta sekvenčni biološki reaktor in biološki nosilec Kristobalit. Sodobna opcija je tudi membranska naprava. V njej se odplake čistijo preko drobne polpropustne membrane. Ta zadržuje tudi bacile, viruse in spore. Torej mikroskopsko zelo majhne delce.
Poleg stopnje učinkovitosti in velikosti naprave so pri njeni izbiri pomembni tudi stroški vzdrževanja in poraba energije, življenjska doba naprave, dolžina garancije in enostavnost upravljanja.
Največkrat je posoda čistilne naprave izdelana v kompaktnem ohišju iz plastičnega ali kakšnega drugega materiala. Njena oblika je običajno ovalna. Širina in višina ohišja je približno dva metra. Ker gre za napravo, ki se bo v zemlji nahajala verjetno kar nekaj desetletij, je pomembno, da ima naprava vsaj 25 let jamstva na konstrukcijsko stabilnost, saj se v njej dogajajo dinamični hidravlični procesi in tudi sama zemljina nikoli ne počiva. Vse kar je manj, lahko pomeni predčasen izkop in uničenje že zasajene in kultivirane površine okoli hiše. Priporočljivo je, da je naprava izdelana iz enega kompaktnega kosa, sicer lahko med delovanjem povzroči njeno netesnost, kar je posledica z nepravilnim delovanjem naprave. Pri napravi iz lite umetne mase naj preverimo, če je le-ta sestavljena iz dveh polovic ali je vlita v monolitnem kosu. Rezervoar naprave naj bo narejen iz čistega polietilena, brez dodanega reciklažnega materiala.
Večina čistilnih naprav za svoje delovanje potrebuje 220 V električno energijo, vendar je njena poraba zanemarljiva. Praviloma se naprava vklopi le do 3 krat na dan za nekaj minut in ne deluje ves čas. Naprava lahko brez posledic dan ali dva deluje brez elektrike. Če deluje brez elektrike več dni, se biološki procesi v napravi precej upočasnijo in učinek čiščenja se poslabša, vendar se pri ponovnem dovodu el. energije stanje hitro normalizira. Že prej je bilo omenjeno, da nekatere naprave (anaerobne) delujejo tudi brez električne energije. Njihov način delovanja je povsem samodejen, brez povzročanja hrupa. Tudi vse ostale sedanje izpopolnjene naprave delujejo praktično brez hrupa.
Prečiščena voda iz naprave vsebuje žive bakterije in jo lahko neposredno spuščamo v okolje. Približno enkrat na leto je potrebno iz rezervoarja naprave izčrpati odpadno goščo, v kateri se nabirajo odmrle bakterije.
Ob upoštevanju navodil proizvajalca o obratovanju in vzdrževanju sedanje kvalitetne čistilne naprave, vzdrževanja z njo načeloma sploh ni. Približno enkrat letno je potreben temeljit pregled naprave, ki ga naj po možnosti izvede usposobljen serviser. Odvisno od vrste čistilne naprave je črpanje odvečnega blata, v katerem se nabirajo odmrle bakterije, potrebno izvesti v obdobju cca enega leta.
Kljub sedanjim vse bolj izpopolnjenim izvedbam malih čistilnih naprav pa naj vendarle bomo pri njihovi izbiri vseeno previdni. Predvsem pri napravah nizkega cenovnega razreda lahko v 20 letnem delovanju tekoči stroški bistveno presegajo stroške investicije. Tekoče stroške predstavlja poraba električne energije, stroški odvoza in čiščenja odvečnega mulja ter stroški za popravila.
Sanacija greznice s čistilno napravo je hitra in enostavna. V obstoječo nepretočno ali pretočno greznico enostavno vstavimo čistilni modul, s katerim greznico spremenimo v biološko čistilno napravo. Modul pritrdimo na steno ali strop greznice. Priporočljivo je, da pred sanacijo izvajalec naredi temeljit pregled obstoječe greznice in oceni na kakšen način je možna preureditev greznice.

Brezplačna uporaba deževnice

V povprečnem gospodinjstvu je dnevna poraba na osebo več kot 50 litrov za umivanje, pomivanje posode in pitje. To je voda, ki mora ustrezati zdravstvenim in higienskim predpisom (pitna voda). Poleg tega je dnevna poraba na osebo še nekaj manj kot 50 litrov za pranje avtomobila, perila, čiščenje, zalivanje rastlin in za toaletne namene. Za to vodo ni nujno, da ustreza kategoriji pitne vode. Žal pa se to vodo v Sloveniji še vedno v veliki večini izrablja iz vodovodnega omrežja. Glede učinkovitega koriščenja pitne vode je tu še velik potencial, ki ga bo potrebno v naslednjih letih vsekakor izkoristiti. Namreč namesto plačljive pitne vode lahko za takšna opravila uporabljamo brezplačno deževnico.
Delna rešitev je sicer v varčevanju porabe vode. Zlasti pri splakovanju v stranišču marsikdaj porabimo povsem preveč vode. To ne pomeni, da prenehamo splakovati po opravljeni mali potrebi, temveč da na splakovalniku uporabljamo varčevalno tipko. K smotrnejši uporabi vode pripomore še varčna uporaba pralnega in pomivalnega stroja in vgrajene varčevalne armature.
Z izkoriščanjem deževnice, ki se steka iz naše strehe, lahko prihranimo celo približno 50% pitne vode. Običajno se investicija v sistem zbiranja deževnice povrne že v treh do petih letih.
Voda iz javnega omrežja je trda voda. Zaradi tega v pralnem stroju, WC splakovalniku, pipah in grelnikih nastaja vodni kamen. Teh problemov z deževnico ni, saj je izrazito mehka voda. Ker ta tudi ne vsebuje železa, mangana in drugih kovin, je v primerjavi s podtalnico bolj primerna za zalivanje rastlin.

Kateri zbiralnik izbrati?

Najbolj primerna streha za izrabo deževnice je tista, ki ima gladko površino. Torej je primernejša novejša kritina kot stara z grobo in pogosto poškodovano površino. Predvsem so primerni glineni strešniki, pa tudi kritina iz umetnih snovi. Starejši betonski strešniki in bitumenska kritina so manj primerni. Zaradi grobe površine se na takšni strehi zadržuje prah in druga nesnaga, ki jo deževnica s sabo odnaša do zbiralnika. Sicer gre deževnica še preko filtrirnega sistema, vendar kljub temu je pomembno, da že s strehe odteka čim bolj čista voda. Priporočljivo je, da se deževnica steka v hranilnik preko celotne površine strehe.
S strehe odteka deževnica po žlebovih in naprej po ceveh, ki so speljane preko glavnega jaška v rezervoar. Filtrirni sistem je nameščen pred vstopom deževnice v zbiralnik. Z uporabo finega filtra (mikro filtra) bomo dosegli najboljšo kakovost vode. S črpalko se vodo črpa iz hranilnika, ki potuje po vodovodnem razvodu do izpustov. Sedanji sodoben sistem omogoča samodejen vklop naprave za črpanje vode. Torej, ko odpremo izpustno pipo, prične deževnica teči iz nje. Takšen sistem ima s pomočjo senzorjev celo možnost samodejnega preklopa na dovajanje vode iz komunalnega omrežja v času, ko deževnice ni na razpolago. Na trgu je v ponudbi tudi opcija cenejšega črpališča, brez avtomatskega preklopa med deževnico in pitno vodo. V tem primeru moramo ob izpraznjenem rezervoarju preko ventilov ročno preklopiti na javno vodovodno omrežje.
V največ primerih je rezervoar deževnice vkopan v zemljo zraven stavbe. S tem je hranilnik skrit in po nepotrebnem ne zaseda dodatnega prostora. Poleg tega je zaščiten pred toploto in sončno svetlobo. Shranjena deževnica pa ima ustrezno nizko temperaturo. Posledično se s tem zavira razmnoževanje mikroorganizmov. Za vgradnjo polietilenskega hranilnika v zemljo ni potrebnega betonskega temelja. Enostavno le izkopljemo dovolj veliko jamo. Priporočljivo je, da je višina jame čimbolj točna z višino rezervoarja, širina pa približno pol metra širša od zunanjega premera posode. Dno jame mora biti utrjeno in poravnano oziroma ravno, saj sicer zgornji pokrov rezervoarja ne bo poravnan s terenom. Upoštevamo naj še dovod električne energije za delovanje sesalne črpalke.
Največkrat je sedanji rezervoar deževnice izdelan iz polietilena, v okrogli ali pravokotni obliki. Za pravokotno obliko bomo morali skopati več površine, za okroglo obliko pa bo potreben globlji izkop. Stene rezervoarja iz polietilena imajo gladko površino, kar je za shranjevanje deževnice zelo primerno, saj s tem ne prihaja do nabiranja mikroorganizmov na površini sten.
Izberemo lahko tudi betonski rezervoar. Ta je še posebej priporočljiv za teren, kjer je nivo podtalnice visok. V primerjavi s polietilenskim rezervoarjem je ta težji, kar je njegova določena prednost, saj je dovolj stabilen tudi v primeru večjih poplav. Izbiramo lahko med monolitnim in segmentnim rezervoarjem. Monolitni je izdelan skoraj v enem kosu, njegova vgradnja pa je zelo enostavna. V gradbeno jamo na pripravljeno betonsko podlago le namestimo rezervoar in na njega prilepimo pokrov. Segmentni rezervoar je sestavljen iz več delov. Velikost rezervoarja lahko s sestavljanjem posameznih delov prilagodimo našim potrebam. Zaradi možnosti sestavljanja je takšen rezervoar primeren zlasti na težje dostopnem mestu vgradnje.
Pri izbiri rezervoarja je pomembno, da izberemo tistega, ki ima ustrezno prostornino glede na naše razmere in potrebe. Če bo rezervoar premajhen, nam bo v sušnem času seveda primanjkovalo deževnice, v primeru prevelikega rezervoarja pa bo obstajala nevarnost onesnaženja deževnice v njem zaradi njenega premajhnega odvzema. Rezervoar s prostornino 5 m3 je primeren za 3 do 4 člansko gospodinjstvo.
Dotočna cev v rezervoar mora biti pravilno speljana. Ta ne sme biti vgrajena na vrhu rezervoarja, temveč na njegovem dnu. S tem se bo dovedena deževnica s shranjeno v rezervoarju celotno premešala. Z vgrajeno dotočno cevjo na vrhu rezervoarja pa se bo premešala le zgornja plast vode. Rezervoar deževnice mora imeti pretok, skozi katerega se v primeru polnega rezervoarja deževnica pretaka v ponikalnico.

pripravil: M.A.

Najbolj brano