Nova talna obloga
Talna obloga poleg izolacijske lastnosti med našimi nogami in mrzlimi tlemi, vpliva tudi na naše občutke in čutila. Z izbiro materiala, vzorca in barvnega odtenka pa interierju vlije dušo. Pri tem ni pomemben le estetski videz, ampak tudi njena vzdržljivost in kakovost tako nje same kot tudi njene montaže.
Tla v bivalnih prostorih oziroma talna obloga lahko še kako vpliva na naše počutje v domu. Predvsem je odvisno ali je ta mehka, topla in barvno usklajena z ostalo opremo. Seveda pa je ob tem tudi pomembno, da so njene karakteristike prilagojene zgradbi in razmeram v njej. Še zdaleč pa ni vsaka talna obloga primerna za vsak prostor. Tukaj je potrebno upoštevati lepo vrsto dejavnikov kot je na primer stopnja vlage v prostoru, obremenjenost tlaka, namembnost prostora, pogostost uporabe tal, morebitna zvočna in toplotna izolacija, protipožarna varnost, usklajenost talne obloge z ostalo opremo, način čiščenja in vzdrževanja ter nenazadnje tudi njeno ceno glede na namembnost prostora. Zaradi novih iznajdb materialov in sodobnejših postopkov izdelave, s tem pa posledično bolj kakovostnih oblog in neprimerno večje izbire, se mora bodoči uporabnik seznaniti s celo vrsto pomembnih podatkov o posamezni vrsti obloge. Tako z dobre kot tudi s slabe plati.
Kaj upoštevati pri izbiri lesene obloge?
Ponudba sedanjih različnih lesenih talnih oblog je res zelo pestra. Zato se marsikdaj ne znajdemo med množico različnih artiklov, da bi izbrali res tisto oblogo, ki bi najbolj ustrezala našemu okusu in potrebam. V tem primeru je priporočljivo, da se pred nakupom posvetujemo s strokovnjakom kot je specializirani prodajalec talnih oblog ali mojster polagalec. Njemu povemo svoje želje ter se pozanimamo o obstojnosti barv, trdoti lesa, zvočni in toplotni prevodnosti, o površinski zaščiti, načinu vzdrževanja in prav tako o njeni vgradnji. Stopnja toplotne izolativnosti talne obloge je v notranjem bivalnem prostoru seveda še kako pomembna. Les je v primerjavi s kamnom, keramičnim ploščicam ali betonom toplotno veliko bolj prevoden. Ima tudi dobro zvočno izolacijo. Ob tem je pomembno le, da izberemo primerno vrsto talne obloge glede na namembnost prostora. Les se glede na stopnjo vlage v ogrevanem bivalnem prostoru konstantno širi in krči. Zaradi tega lahko nastanejo velike reže ali pa obloga nabrekne. V prostoru, kjer je zelo nizka prisotnost vlage (npr. v centralno ogrevanem prostoru) bo prišlo do izsušenosti lesa, ta pa bo posledično tudi spremenil barvni odtenek. Manjša kot so nihanja, oziroma odstopanja povprečne vlažnosti od ravnovesja, daljša bo življenjska doba lesene talne obloge. Zato je najbolje, da izberemo les, ki je osušen na povprečno ravnovesno vlažnost. Dober razlog, da so obloge iz lesa kljub močni konkurenci ostalih talnih oblog še vedno močno aktualne tudi v sedanjem sodobnem ambientu, je tudi v tem, da lahko lesene deščice z umetniškim pristopom oblikovanja in obdelave ustvarijo unikaten interier. Narava je velikokrat najboljši oblikovalec. Naravna olja in mila za les pa še dodatno spodbujajo naravne lastnosti lesa. Te se najpogosteje nanaša s premazovanjem s čopičem ali pa z vtiranjem s krpo. Za površinsko obdelavo se največkrat uporablja lake, kateri vsebujejo sintetična veziva. Zaradi zavesti o škodljivosti okolju in našemu zdravju industrijsko pridobljenih kemičnih snovi, pa se vse bolj pojavlja interes med potrošniki po vodnih lakih za les. Velikokrat so za marsikoga oljne lesene obloge najlepše. Kljub manjši odpornosti naravnih oljnih premazov in več posvečenemu času za obnavljanje od sintetičnih, dajejo lesu naravno lepoto, ki sčasoma pridobi privlačno in zanimivo patino. Vendar po drugi plati pa je slaba lastnost tega krajša življenjska doba talne obloge. Proizvajalci ocenjujejo parkete glede na njihove vizualne značilnosti kot so grčavost, tekstura barvne variacije, prisotnost smolnih kanalov, vrasla skorja, ipd. Na podlagi tega jih uvrščajo v različne kakovostne razrede: A, B, C, D, I, II, III, Ο, Δ, ekstra, standard, select, natur, design, struktur, rustik, VS, exquist, itd. Te oznake ponazarjajo izključno izgled površine parketa in ne kakovost materiala. Ker je lahko že v isti drevesni vrsti parket barvno precej raznolik, naj izbiramo barvo na dovolj velikem vzorcu parketa. Ob izbiri barvnega odtenka naj upoštevamo tudi dejstvo, da les s časom spreminja barvo, najbolj izrazito v času takoj po njegovi vgradnji. Ker je les higroskopičen material, se dimenzijsko prilagaja relativni zračni vlagi in vlagi v gradbeni konstrukciji. S spreminjanjem vlažnosti lesa se dimenzijsko spremeni in deformira. Odvisno od vrste lesa, se ta bolj ali manj dimenzijsko spremeni. Bukev in javor sta najmanj stabilna. Večslojni parket je bolj stabilen kot klasičen masivni parket. Za tla s talnim ogrevanjem je zlasti pomembna toplotna upornost talne obloge, ki mora biti čim nižja. Za takšna tla je najbolj priporočljiv čim bolj tanek dvoslojni parket. Medtem, ko se na toplovodno talno ogrevanje ustrezne parkete lahko polaga, se na tla z električnim talnim ogrevanjem vgradnjo parketov odsvetuje. Sedaj je na trgu vse več različnih načinov obdelovanja lesenih talnih oblog. Tako so v ponudbi od rustikalnih, globokih tekstur vrst lesa, do manj izbočenih in na pogled gladkih površin. Vse večja izbira naravnih odtenkov, luknjastih, grčastih in nepravilnih oblik talnih oblok pa je pokazatelj, da se dandanes vse več vračamo k tradicionalnemu, kmečkemu videzu. Teksture dajejo lesu značilnosti in so neke vrste sledi poškodb, rastnih posebnostih, ki se kažejo v njegovi anatomski zgradbi. Če v tlaku ni vgrajenega toplovodnega talnega ogrevanja, lahko za talno oblogo uporabimo masivni parket. Klasični masivni parket je tradicionalna talna obloga, ki je že od nekdaj v uporabi. Ker ga je mogoče večkrat obnoviti, velja za trajno talno oblogo, ki jo lahko uporablja tudi več generacij. Klasičen masivni parket je enostaven za vzdrževanje in je antistatičen. Ker je to naravna talna obloga, je primerna za ljudi z alergijami. Seveda ob pogoju, da je uporabljen neškodljiv lak, brez strupenih primesi. Za na tlak s talnim ogrevanjem je pravilna izbira dvoslojni gotovi parket. Ta je sestavljen iz dveh plasti lesa. Zgornji pohodni sloj je iz masivnega lesa debeline 4 mm, spodnji nosilni sloj pa je iz lesa nižje gostote, z debelino do 6 mm. Za spodnji sloj se največkrat uporablja vezano ploščo smreke, breze ali hrasta. Za polaganje na tlak s talnim ogrevanjem je najbolj primeren spodnji sloj iz brezove vezane plošče. Pohodna površina je v ponudbi z različnimi obdelavami. Ta je lahko lakirana, oljena, krtačena, dimljena, pigmentirana, itd. Standardne dimenzije parketnih deščic gotovega dvoslojnega parketa se gibajo v razponu dolžine od 400 do 2000 mm in širine od 70 do 220 mm. Eden izmed najbolj priljubljenih talnih oblog je gotovi panelni parket. Značilnost panelnega parketa je, da ima že končno obdelano zgornjo površino, ki je lakirana ali oljena. Kot takšen je pripravljen za enostavno polaganje. Pohoden je takoj po vgradnji. Panelni parket je troslojen parket velikih dimenzij. Njegova dolžina je od 1200 mm do 2400 mm, širina je od 180 mm do 200 mm, njegova debelina pa od 12 do 15 mm. Sestavljen je iz zgornje plasti trdnega lesa različnih drevesnih vrst. To so sicer širinsko in dolžinsko lepljene parketne deščice z debelino 3 do 4 mm, podobne klasičnemu parketu. Spodnje dve plasti podloge sta iz masivnega lesa, vezane plošče ali smreke, ki so mehkejše lesne vrste z nižjo gostoto. Dimenzijska stabilnost panelnega parketa je zelo dobra. Ravno tako tudi njegova elastičnost. S predpogojem uporabe ustrezne vrste lesa je panelni parket primeren za polaganje na toplovodno talno ogrevanje. Zaradi slabše kakovostnega spodnjega sloja ima panelni parket v primerjavi s klasičnim masivnim dokaj ugodno ceno. S pomočjo klik sistema panelni parketa lahko vgradimo tudi brez lepljenja oziroma plavajoče. S tem, da je lepljen po bočnih stikih. Bolj priporočljivo je sicer njegovo lepljenje po celotni površini. V primeru poškodb lahko njega enkrat do dvakrat tudi zbrusimo in na novo polakiramo ali naoljimo.
Domače lesene talne obloge
Glede na vrsto lesa je že nekaj časa na našem trgu zelo razširjena ponudba ne samo iz domačih vrst, temveč tudi uvoženih eksotičnih vrst lesa. Kljub temu v stanovanjih še vedno dominirajo domače vrste parketa, med katerimi je najbolj razširjen in cenjen hrastov parket. Njegova značilna barva je svetlo rumenorjava. Glavna odlika hrasta je dolga obstojnost in minimalno krčenje. Spada med najtrše vrste lesa, hkrati s tem pa je tudi ena najdražjih vrst. Domača vrsta parketa je tudi bukev. S postopkom parjenja se doseže njeno zmanjšano krčljivost. Na ta način dobi tudi značilno svetlo rožnato barvo, ki je precej bolj svetla kot hrast in nekoliko temnejša kot javor. Parket iz bukovega lesa je dokaj vzdržljiv, sicer manj kot hrastov, vendar je še vedno dovolj trpežen. Češnjev parket se že nekaj časa ravno tako pogosto uporablja. Razlog tega je njegova značilna rjavo rdeča barva z izrazitim tkivom (letnicami). Hkrati pa je njegova slabša plat v slabi obstojnosti. Parket iz jesena je belkaste oziroma svetlorjave barve, ki se sčasoma spremeni v nežno rjavo-rumeni in rdečkasti odtenek. Podobno barvo ima tudi javorjev parket, ki pa ga odlikuje, da ne spreminja prvotne barve. Takšen parket je trše vrste, kar pomeni, da je toliko bolj odporen na praske in udarce. Zelo dobro obstojnost ima orehov parket, ki je rjavo sive barve z delno belo-zelenimi progami. Kot talna obloga se dobro obnesejo tudi različne sadne vrste, ki pa so zelo redke in zahtevne za obdelavo. Zaradi tega je njihova slaba stran razmeroma visoka cena.
Tuje lesene talne obloge
Med eksotičnimi vrstami parketa prevladuje predvsem les iz Afrike, Azije in Južne Amerike, ki se sicer glede kakovosti bistveno ne razlikuje od domačega parketa, le da je njegova barva bolj eksotičnih tonov. Iz Afrike izvirajo predvsem Iroko, (rjavorumene barve), Afrormosia (temno rjava barva s svetlejšimi črtami), Wenge (črna barva z rumenkastimi lisami) in Doussie (rdečo rjavkasta barva), ki je izjemno stabilen parket. Južnoameriški parketi so Cabrueva (rjavkasta barva z rumeno belimi progami), Jatoba (rjavkasta barva), Paduk (temnordeča barva). Azijskega izvora pa so predvsem parketi Merbau (rjavkasta barva), Bambus (svetla in temna barva), in Teak (rjavo zlate barve), ki ima tudi v vlažnih prostorih zelo dobro stabilnost. Izmed eksotičnih vrst parketa je najbolj poznan in tudi aktualen bambus parket. Njegovi glavni odliki sta v trdnosti in trpežnosti. Vertikalno in horizontalno prešana bambusova talna obloga je trša kot hrastova obloga. Pleten bambusov parket pa je celo trši kot najtrše vrste tropskega lesa. Ker je bambusov parket sestavljen iz posameznih trakov, se manj krči kot trdne vrste lesa. S tem zagotavlja visoko stabilnost. Bambusova talna obloga je tudi antistatična in antialergijska. Kvalitetnejša vrsta bambusovega parketa ima debelo vrhnjo plast, ki jo lahko večkrat obrusimo in obnovimo. Tako kot pri ostalih lesenih talnih oblogah, je tudi pri bambus parketu vidna površina lahko različno obdelana (lakirana, oljena, voskana, ipd). Sicer bambusova stebla ne vsebujejo lesa v pravem pomenu besede, vendar so njihove lastnosti z lesom v marsičem primerljive. Bambus je tako kot les, obnovljiv vir surovine. Raste zelo hitro, celo do enega metra na dan. Bambusovo steblo potrebuje le 5 let, da postane dovolj trdno in primerno za uporabo talne obloge. Zaradi svoje izredno hitre rasti in učinkovite sodobne proizvodnje, bambusov parket absorbira več CO2, kot se ta sprošča med proizvodnjo in prevozom do kupca. To pomeni, da masivna bambusova talna obloga zagotavlja nevtralen CO2 skozi njegovo celotno življenjsko dobo. Dozorela bambusova stebla obirajo in vzdolžno razcepijo ter odstranijo zunanjo kožo. S kuhanjem se prvotna svetlo rumena barva bambusa spremeni v svetlo rjavo oziroma karamelno barvo. S posebno toplotno obdelavo se lahko pridobi tudi temno rjavo barvo. Po toplotni obdelavi bambusove trakove posušijo in izločijo manj kvalitetne. Videz bambusove talne površine je lahko v horizontalni varianti, kjer so trakovi postavljeni vodoravno in zlepljeni. S tem pridejo do poudarka značilna bambusova vozlišča. Pri vertikalni opciji so trakovi zlepljeni vertikalno. Na ta način so vozlišča manj vidna, kar ustvarja vzorec ozke linije. Pri pleteni varianti so trakovi bambusa stisnjeni in zlepljeni pod visokim tlakom. S tem je zagotovljena izredno trpežna talna obloga z elegantnim videzom.
Praktičen laminaten pod
Z razliko od parketa je laminatna talna obloga iz umetnih materialov. Posamezna laminatna plošča je dimenzije približno 130 x 20 cm, debeline 7 do 8 mm in je sestavljena iz več plasti, ki so med seboj tovarniško stisnjene pod pritiskom in pri visoki temperaturi. Zgornji vrhnji sloj je zaščitni z dekorativno folijo, ki je običajno podobna lesni strukturi, izjemoma keramiki in kamnu in je prepojena z melaminsko smolo. Jedro plošče je iz stisnjenih lesnih vlaken, spodnji sloj pa je iz melaminske smole in je namenjen pritrjevanju ter hkrati služi za hidroizolacijo laminata. Laminat je postal zelo priljubljena talna obloga predvsem zaradi možnosti montaže v prostor s talnim ogrevanjem, zaradi hitrega polaganja, ki je brez umazanije, zaradi dobre odpornosti obloge proti obrabi, udarcem, kemikalijam in mastnim madežem. Poleg tega ima laminat še lep videz in ugodno ceno. Površina laminata je povsem odporna proti vlagi, vendar ob tem velja opozorilo, da jedro in spodnja plast nista, zato lahko v primeru, da v nastalo fugo zaide voda, laminatni pod dvigne. Medtem, ko večino vrst parketov lahko po poškodbi ponovno obnovimo z brušenjem in lakiranjem, to pri tovarniško gotovi laminatni oblogi ni možno. Polaganje laminata je v primerjavi s parketom bistveno bolj enostavno, zato se ga marsikateri uporabnik loti kar sam. Ker je izdelan v gotovi izvedbi, odpade lepljenje na podlago in lakiranje. Torej ga polagamo po sistemu plavajočega poda. Pred polaganjem mora biti podlaga dovolj suha, ravna in čista. Zaradi tanke debeline laminatnih plošč, njih lahko polagamo tudi na dotrajano staro talno oblogo. Ta je lahko lesena, keramična, tekstilna ali iz PVC materialov. Da se prepreči problem škripanja tal med hojo, pod oblogo položimo približno 2 mm debelo poliuretansko penasto folijo. Na trgu je v ponudbi velika izbira različnih laminatnih oblog, ki so različne kakovosti. Slednja se meri s testom Abraser, kateri pokaže stopnjo obrabe laminata. Dovolj kakovosten laminat v stanovanjskem prostoru naj bi vzdržal od 10 do 20 tisoč obratov, oziroma naj bi imel življenjsko dobo od 10 do 15 let.
Ugodna vinilna obloga
Že več kot 50 let je na trgu v ponudbi tudi vinilna oziroma PVC talna obloga. Kljub močni konkurenci drugih oblog je ta zaradi izboljšav glede odpornosti materiala obdržala svoj tržni delež in je tudi sedaj ena najbolj prodajanih talnih oblog. Vinilna talna obloga je lahko homogena ali heterogena. Homogena obloga je izdelana iz enega sloja. Posledično s tem ima prednost v tem, da poznejša morebitna obraba obloge ni vidna. Heterogena obloga je izdelana iz več plasti, s tem pa je udobnejša in toplotno ter zvočno bolj izolativna. Odvisno od tipa obloge in proizvajalca je lahko v oblogi različno število vgrajenih slojev, različnih debelin in materialov. Sloji so izdelani iz vinila, PVC-ja ali HDF plošče (vlaknene plošče visoke gostote), lahko tudi z dodatnim slojem plutovine. Nekatere plošče so površinsko obdelane s poliuretanskim premazom, ki doprinese oblogi še dodatno zaščito. Na trgu je množica različnih vrst vinilnih oblog, ki se razlikujejo tako po vgrajenih materialih kot tudi po načinu montaže. V ponudbi so vinilne plošče, ki se vgrajujejo tradicionalno s pomočjo lepila. Njih na suhe in povsem ravne tlake lepimo po celotni površini s posebnim lepilom, primernim za lepljenje PVC talnih oblog. Z zobčasto lopatico mora biti lepilo nanešeno enostransko. Da se lepilo nekoliko posuši, plošče pričnemo polagati po 15-tih minutah od časa nanosa lepila, Če tlaki niso dovolj ravni, jih je predhodno potrebno izravnati z samorazlivno izravnalno maso. Vinilne talne obloge ni priporočljivo obremenjevati takoj prvi dan po lepljenju, saj se mora lepilo dobro posušiti, da ne pride na stikih do poškodb ali obloga celo ne odstopi od podlage. V zadnjih nekaj letih so najbolj aktualne vinilne plošče z montažo na klik. Zaradi enostavne in hitre montaže takšno oblogo marsikdaj vgradijo kar sami investitorji. Njo lahko polagamo tudi čez staro keramično ali parketno talno oblogo, lahko tudi direktno na tlak, brez lepila in dodatnih izolacijskih materialov. Da se vinilna talna obloga še vedno tako pogosto uporablja v naših stanovanjih je razlog predvsem v njeni dokaj ugodni ceni. Poleg tega je s sedanjimi sodobnimi postopki izdelave in izboljšanimi materiali zelo odporna obloga, ki je enostavna za vzdrževanje. Sedanja vinilna obloga je v videzu in teksturi že izjemno podobna lesu, kamnu ali keramičnim ploščicam. Priljubljena je zlasti pri adaptaciji, saj omogoča hitro in enostavno polaganje, tudi čez obstoječo talno oblogo. Takšna talna obloga ima dobre lastnosti tudi v antistatičnosti materiala, ognjevarnosti, obloga ne bledi in ne spreminja barv.
Obloga iz plute
Eden izmed bolj izraznih materialov za talne obloge je pluta, ki je uporabna še posebej za velike prostore. Takšna obloga je zelo prilagodljiva in ustvarja neponovljive vzorce. Glavna odlika plutaste talne obloge je njen zelo dober toplotni in tudi zvočni izolacijski koeficient. Ker je naraven in zdrav material, je pluta še posebej primerna za notranje bivalne prostore. Poleg tega je njena odlika še v dobri odpornosti na vročino in ogenj, ter odpornosti na obrabo, lahko pa jo podobno kot lesen parket po potrebi obrusimo. Končni izdelek talne plutaste obloge je oblika kvadrata ali pravokotnika z debelino od 5 do 10 milimetrov. Površinska obdelava takšne plošče je lahko lakirana, voskana, strojno peskana ali plastificirana. Ob izbiri plošče z ustrezno površinsko obdelavo je največkrat potrebno najti nek kompromis, saj moramo vedeti, da lakirana površina sicer zagotavlja dolgoletno obstojnost, vendar se zmanjša toplotni izolacijski učinek plute, kar je ravno njena najboljša odlika v primerjavi z drugimi vrstami talnih oblog. Voskana plošča tako zagotavlja svojo prvotno izolativnost, vendar zahteva redno in bolj pogosto vzdrževanje. Montaža plošč iz plute je dokaj enostavna in hitra. Ob tem morano le pazit, da se plošče dovolj tesno prilagajajo ena ob drugo. V ponudbi je tudi gotovi parket iz plute, ki je že tovarniško prelakiran. Njega se polaga z enostavnim sistemom na klik in je kot takšen primeren tudi za samopolagalce.
Velike razlike pri kakovosti keramike
Tako kot pri lesenih in ostalih vrstah talnih oblog je tudi pri keramičnih ploščicah zaradi vse bolj obširne ponudbe izbira najbolj primerne obloge vse težja. Investitorju kot laiku je videz talne obloge marsikdaj prvotnega pomena, vendar kakovost obloge je še bolj pomembna kot njen izgled. Pomembni dejavniki pri izbiri ploščic so njihovo poreklo, uveljavljenost proizvajalca in dokazljivi certifikati kakovosti. Glede na stopnjo obremenitve so nekatere vrste keramičnih ploščic namenjene izključno za na steno, druge vrste ploščic, ki vzdržijo večje obremenitve oziroma imajo višjo stopnjo trdote glazure, pa so namenjene za tla. Ta podatek naj še posebej upoštevamo, če bodo talne ploščice vgrajene s talnim ogrevanjem. Če bomo v tlak vgradili ploščice, ki so namenjene za na steno, se bodo sčasoma po vsej verjetnosti te deformirale. Z globalizacijo tržišča so sedaj na našem trgu v ponudbi vse mogoče keramične ploščice, ki pa se še kako razlikujejo po kakovosti. Pri nakupu naj bomo pazljivi predvsem pri nizko cenovni keramiki, katera je praviloma tudi slabše kvalitete, kar pomeni, da ploščice niso dovolj ravne, niso natančnih oziroma istih dimenzij, obstaja nevarnost njihovega poznejšega pokanja in krušenja ali pojava lis na keramični površini. Takšne ploščice tudi vrhunski mojster ne bo mogel dovolj natančno položiti. Da bo dosegel vsaj za silo dovolj natančen skupen videz keramične površine, bo moral uporabiti zelo široke fuge, kar pa marsikdaj zopet ne bo dovolj lično. Na našem trgu lahko zasledimo keramične ploščice istega kvalitetnega razreda, ki pa se po ceni precej razlikujejo. Temu je največkrat vzrok število selekcioniranj kvalitetnih od nekvalitetnih ploščic pri proizvajalcu. Cenen nizkokvaliteten proizvajalec opravi postopek selekcioniranja (kalibriranja) le od 0 do 4-krat, visokokvalitetna keramika pa je selekcionirana tudi do 14-krat. Najnižji cenovni razred ali največkrat tako imenovani »outlet«, pa je neselekcionirana keramika, ki dimenzijsko zelo odstopa in jo je težko polagati, kar je bilo omenjeno že v prejšnjem odstavku. Razpoznavnost kakovosti ploščic lahko razberemo v dveh oznakah. Prva je stopnja trdnosti oziroma trdota glazure, ki se označuje s kratico MOHS po lestvici od 5 do 9, druga pa je stopnja obrabe označena s PEI in z lestvico od 3 do 5. Ploščice z oznako od 2 do 3 PEI so primerne za obremenitve v notranjih prostorih, ploščice z oznako 4 in 5 PEI pa so primerne za zunanje površine. Za zunanjo uporabo keramičnih ploščic je najbolj pomemben podatek o vpojnosti ploščic. Keramika, ki je namenjena zunanji uporabi, mora vpijati manj kot 3% vode, saj bo v nasprotnem primeru zmrzal poškodovala ploščice. Z drugimi besedami to pomeni, da so ploščice z višjo vpojnostjo od 3% primerne le za notranje prostore. Mrazoodporne ploščice se sedaj vse bolj uporabljajo tudi v notranjih prostorih, in sicer zaradi specifičnih učinkov, ki jih omogoča mrazoodporna tehnologija. Kljub vsemu pa je videz keramičnih ploščic za vsakega investitorja med najbolj pomembnimi kriteriji izbire. Danes so za kopalniški prostor aktualne tako imenovane ’digitech’ poslikane posamezne stenske ploščice, ki zelo dobro dekorirajo in s tem popestrijo prostor. Že po večini so sedaj takšne ploščice cenovno primerljive z osnovnim ploščicam. Pogosto se barva talne kopalniške keramike bistveno razlikuje od stenske keramike. Sedaj so modni predvsem svetlo sivi in svetlo rjavi odtenki keramike. Tako stenske kot talne ploščice so vse bolj večjih formatov. Največji formati so v skupini tako imenovanih ploščic XXL dimenzij. Dimenzije takšnih ploščic so lahko zelo različne, od 120x120 cm, pa vse do 160x320 cm. Najbolj pogosto pa se ploščice velikega formata uporabljajo v dimenzijah 80x240 cm in 120x240cm. S sedanjo sodobno tehnologijo izdelave keramike so se torej tako v videzu kot dimenzijah ploščice drastično spremenile v primerjavi z desetletjem in več nazaj. Nekatere sedanje ploščice imajo vidno površino tako rekoč identično strukturi lesa ali kamna, druge imajo lahko 3D površinski videz, ipd. V zadnjih letih je imitacija lesa za izbor talne keramike zelo aktualen trend. Takšne imitacije proizvajalci vedno znova nadgrajujejo, tako da so sedaj v ponudbi v neštetih barvnih odtenkih, oblikah in dimenzijah. Po dimenzijah takšne ploščice posnemajo dimenzije dolgih desk, na primer 15x60 cm, 22,5x90 cm,… Takšne ploščice z imitacijo lesa so idealne za polaganje nad talnim gretjem, zato vse bolj nadomeščajo klasični parket. Pri imitaciji kamna je najbolj pogost videz marmorja. Pri takšnih ploščicah so aktualni vse večji formati, tako da so v ponudbi vse do dimenzij 150x300 cm. Ob izbiri imitacije ploščic v marmorju naj pazimo, da ima izbrani model ploščic več različnih vzorcev, saj bo le tako imitacija izgledala dovolj pristno. Že nekaj časa so aktualne tudi ploščice v videzu mozaika. S takšnimi ploščicami lahko prekrijemo stene v kuhinji, kopalnici, hodniku, z mozaikom lahko obložimo mesta, ki bi bila zaradi okroglin in neravnih površin sicer zelo nehvaležna za polaganje klasičnih formatov ploščic. Pogosta je tudi kombinacija klasičnih ploščic z mozaikom. V tem primeru naj mozaik položimo le na tistih mestih, ki jih želimo poudariti kot je npr. stena v tušu, območje okoli kopalne kadi ali umivalnika. Zaradi agresivnih čistil naj za kopalnico izberemo keramični ali stekleni mozaik in ne iz kamna. Cena mozaik ploščic je sicer nekoliko višja od standardnih keramičnih ploščic, prav tako je nekoliko več dela tudi pri polaganju, vendar z njimi lahko še bistveno bolj popestrimo prostor kot s ploščicami standardnih dimenzij.
Pravilen postopek polaganja keramike
V namen preprečitve zamakanja vode skozi tla ali stene pod keramično oblogo naj v kopalniškem prostoru predhodno izvedemo hidroizolacijo tal in sten. To izvedemo s pomočjo posebnega tesnilnega hidro izolacijskega traku v vogalih in ustreznega premaza. Trak in premaz morata biti elastična in vodotesna z zadostno odpornostjo alkalne kisline, solne raztopine, olja in odporna na različne temperature. Njih izdelujejo vsi sedanji proizvajalci lepil. Pri izbiri lepila naj upoštevamo ali bo keramika položena znotraj oziroma zunaj objekta, upoštevamo naj še ravnost podlage, vrsto podlage (betonska, lesena, mavčno – kartonska), debelino nanosa in morebitno uporabo talnega ogrevanja. Če bomo uporabili neustrezno lepilo, bodo ploščice s časom začele odstopati od podlage. Lepilo mešamo z vodo po navodilih proizvajalca, ki so napisana na embalaži. Zaradi strjevanja lepila naj pazimo, da ga na enkrat ne pripravimo v preveliki količini. Ko lepilo z vodo dovolj premešamo, ga pustimo cca 5 minut v mirovanju. Zatem ga ponovno premešamo. Talna podlaga mora biti pred začetkom polaganja ploščic trda, suha, neprašna, dovolj ravna in vpojna za keramično lepilo. Zaradi boljše oprijemljivosti lepila naj vse površine (razen betonskih) pred nanosom lepila premažemo z emulzijo. Z lopatico (gladilko) na površino postopoma nanesemo lepilno maso v debelini cca 5 mm. Najprej nanesemo z gladko stranjo zobčaste lopatice, nato lepilo razmažemo še z zobčasto stranjo v različnih smereh, da se dobro prime podlage. Keramične ploščice takoj zatem polagamo v svež lepilni nanos. Vsako ploščico pritisnemo na podlago in jo s pomočjo plastičnih distančnikov čim bolj poravnamo v linijo sosednjih ploščic. Med polaganjem naj kontroliramo ravnost položene obloge in njen naklon. Priporočljivo je, da talne keramične ploščice potolčemo z gumijastim kladivom, saj s tem dosežemo, da je čim manj ali nič lukenj v lepilu pod ploščicami. Po preteku najmanj 24 ur zapolnimo prazne in povsem čiste fuge med ploščicami. Zlasti talno oblogo naj zafugiramo že po nekaj dneh, da čim več vlage izhlapi pred fugiranjem. S tem izboljšamo kvaliteto izvedbe. To še posebej velja za velike formate in granitogres ploščice. Fugirno maso nanesemo s poravnalno desko ali gumijasto gladilko. V različnih smereh jo razmažemo po fugah. V istih smereh preostanek fugirne mase odstranimo s ploščic. Da bodo fuge enakomerno poravnane, po 20-tih minutah postopek fugiranja ponovimo. Na koncu sledi še čiščenje ploščic z mokro gobo. Stranske in kotne fuge lahko zatesnimo s sanitarnim silikonom v istem tonu kot so fuge. V ponudbi so tudi profili, ki so še posebej primerni za notranje vogale.
Aktualen dekorativni beton
Dekorativni beton je modni in edinstven premaz, ki izvira iz Francije. Je zelo odporen mineralni material na osnovi prebranih vrst cementa, finega peska, smol in naravnih pigmentnih barv. Zaradi svoje lastnosti ga lahko nanašamo na katerokoli podlago (steklo, ploščice, les, mavčne plošče, opeko, idr.) Material je zelo vzdržljiv in odporen na vodo, zato ga lahko uporabljamo za kuhinjske površine, površine okoli bazenov, v kopalnicah, za stopnice, ipd. Primeren je tudi za talno gretje. Najbolj pogosto se njega torej uporablja v kopalnicah, na kuhinjskih površinah in delnih dekoracijah v ostalih delih hiš. Nanašamo ga v dveh slojih z debelino od 2 do 3 mm. Primeren je za zunanje in notranje površine. Dekorativni beton je dobavljiv v 70-tih barvnih odtenkih, njegov končni videz pa je odvisen od raznovrstne obdelave, zato je vsak nanos unikaten. Njegov končni videz je lahko mat, svilenkasto mat in sijaj.
Opečni tlakovci
Zelo redke talne obloge se lahko pohvalijo z več kot 2000 letno tradicijo. Glineni opečni tlakovci so talna obloga, ki so se več ali manj obdržali še od časa Rimljanov. Čeprav so s pojavom novih sodobnih talnih oblog opečni tlakovci izgubili dobršen del svojega tržnega deleža, se v zadnjih letih zopet vračajo v slovenske domove. Kljub močni konkurenci številnih ostalih oblog je razlog njihove ponovne popularnosti v nekaterih bistvenih odlikah, ki jih sodobne obloge nimajo. Opečni tlakovci so izdelani iz gline in so s tem povsem naraven in zdravju neškodljiv material. Takšen material omogoča njegovo deponiranje in recikliranje, s tem pa v ničemer ne obremenjuje okolja. So zelo trpežna talna obloga, saj so odporni proti površinski obrabi, niso zdrsni, so odporni na kisline in na ogenj. Opečni tlakovci so zelo dober izolacijski in toplotno akumulacijski material (topli na dotik), ki ohranjajo toploto in so s tem idealni za talni ogrevalni razvod. To je tudi ena njihovih največjih odlik v primerjavi z ostalimi talnimi oblogami. Tlakovci so prepoznavni po svoji naravno opečni barviti strukturi, ki poda bivalnemu prostoru izrazito toplo in domače vzdušje. S tem so primerni za talno oblogo predvsem v različnih vinskih kleteh ali kmečkih sobah, vse bolj pogosto pa so tudi v bivalnih prostorih kot je kuhinja, dnevna soba ali spalnica. Z njihovim tradicionalnim videzom so odlična kombinacija tudi za sodobne bivalne prostore. Na slovenskem trgu je kar nekaj proizvajalcev oziroma ponudnikov opečnih tlakovcev, kateri se med seboj tako po kvaliteti kot tudi ceni razlikujejo. Nekateri izdelujejo tlakovce ročno, drugi strojno s stiskanjem ali vlečenjem. Ročno izdelani tlakovci imajo zelo dobro akumulacijsko sposobnost, medtem ko jo strojno izdelani tlakovci precej težje dosežejo. Razlika v kakovosti tlakovcev se izkaže tudi pri stopnji ločevanju primesi v glini. Grobi delci v glini namreč precej vplivajo na kočno trdnost izdelkov. Proizvajalec mora glino torej čimbolj prečistiti grobih delcev. Žganje tlakovcev se mora izvajati pri temperaturi cca 900°C. V primeru višje temperature se zaradi posledične zvišane trdnosti izdelka izgubi akumulacijsko sposobnost. Če pa je temperatura žganja prenizka, tlakovci ne bodo dovolj trdni, oziroma bodo preveč krhki. Vgradnja opečnih tlakovcev je več ali manj enaka kot pri keramičnih ploščicah. Novo vgrajeni cementni estrih mora biti star vsaj 28 dni, sicer se lahko ob pokanju estriha pojavijo razpoke tudi na tlakovcih. Suho in brezprašno cementno podlago impregniramo s polimernim disperzijskim sredstvom. Pred vgradnjo določimo v prostoru vzporedne in pravokotne smeri polaganja. Način polaganja izvedemo tako, da imamo minimalen odpad tlakovcev, odrezani in vgrajeni tlakovci pa so na čim manj vidnih predelih. Za vezivo lahko uporabimo lepilo namenjeno za keramične ploščice, s tem da upoštevamo vrsto podlage (cementni estrih, talno gretje, polaganje na obstoječo keramično oblogo…). Najprej z ravno gladilko nanesemo na podlago tanek sloj lepila in zatem z zobato gladilko še drugi sloj lepila. Tlakovec vtisnemo in vtrkamo na podlago lepila. Širina fug med opečnimi tlakovci je od 10 do 15 mm. Odvečno fugirno maso iz fug in zgornje površine tlakovcev sproti odstranjujemo, saj bomo zasušeno maso z opečnih tlakovcev zelo težko odstranili. Priporočljivo je, da med polaganjem tlakovce ne namakamo v vodo in jih brišemo s suho krpo, saj si bomo s tem skrajšali čas njihovega sušenja. Opečne tlakovce na isti način kot keramične ploščice zafugiramo s fugirno maso ali zmesjo mivke in cementa v razmerju 3:1. Da bi bilo čiščenje tlakovcev po fugiranju lažje, si lahko pomagamo z emulzijo. Ta nam omogoči enostavnejše fugiranje z malto ter boljšo oprijemljivost laka ali voščenega olja. Nanesemo jo pred fugiranjem, ko so tlakovci položeni in površina popolnoma očiščena. V kolikor je pri polaganju nastal kakšen madež, ga očistimo z vlažno krpo. Površino tlakovcev nato enakomerno premažemo z emulzijo. V preteklosti se je v namen lažjega odstranjevanja fugirne mase pred fugiranjem tlakovce premazalo s primernimi olji. Če nameravamo uporabiti to tehniko, naj bomo pazljivi, da ne prepojimo stranice tlakovcev, saj bi s tem zmanjšali oprijemljivost fugirne mase v sami fugi. Ker so opečni tlakovci precej porozni, jih je treba za ohranitev videza zaščititi pred umazanijo, vodo in mastnimi madeži. Zaščitni premaz nanesemo, ko so tlakovci in fuge popolnoma suhi. Zaradi enostavnosti in vzdržljivosti je dandanes najpogosteje uporabljena zaščita z voščenimi olji, ki vsebujejo naravne sestavine kot je starano laneno olje, čebelji in kranuba vosek. Drugi primerni, vendar danes manj pogosti načini so še zaščita z lakom za parket, z olji (laneno, tungovo, kombinacija visoko odpornih olj) in z loščilom v kremi za tlakovec oz. voskom. Z voščenimi olji, ki se uporabljajo tudi za zaščito lesa, dosežemo vpijanje olja v globino tlakovca ter ustvarjanje zaščitnega filtra na površini s pomočjo zelo trdne voščene površin. Voščeno olje nanesemo v dveh tankih slojih. V primeru, da je nanos preveč debel, se lahko površina suši dlje časa in je takrat še precej občutljiva. Če zaščitimo tlakovce z lakom za parket, je njihovo vzdrževanje in čiščenje enako kot pri lakiranem parketu. Dovoljena je tudi uporaba laka na vodni osnovi, ki je ekološko bolj primeren in skrajša postopek trikratnega lakiranja. S tem tudi ni prisotnosti neprijetnega vonja v fazi lakiranja. V primeru zaščite z voskom najprej s čopičem, valjčkom ali krpo enakomerno po celi površini nanesemo tekoče loščilo. Po 24-tih urah zaščitimo z loščilom v kremi (voskom), ki omogoči, da površine postanejo bolj vzdržljive in odpornejše na vsakodnevno obrabo. Vosek drugič ponovno nanesemo po osmih urah od prvega nanosa. Po osmih urah premažemo še s tekočim loščilom, ki poudari lepoto opečnega tlakovca. Pogostost vzdrževanja obloge iz opečnih tlakovcev je odvisna predvsem od frekvence uporabljanja pohodne površine. V bivalnem prostoru je priporočljivo osvežiti in s tem zaščititi pohodno površino 2-krat letno. Najbolj enostaven način vzdrževanja svežine tlakovcev zaščitenih z voščenimi olji ali lakom je premaz s tekočim voskom, ki ga izvedemo kar po običajnem čiščenju površine. Najprej površino tlakovcev obrišemo z vlažno krpo, s čimer odstranimo prašne delce. Nato čisto vodo pomešamo s tekočim voskom za nego, ter tla ponovno obrišemo. Vosek se posuši v nekaj minutah in je takoj pripravljen za hojo po površini.
pripravil: M.A.
