Izgradnja novega dvorišča
Kljub novi fasadi na hiši bo nedokončano ali dotrajano dvorišče močno kazilo videz našega doma. In ne samo to. S takšnega dvorišča bomo na občutljivo stanovanjsko talno oblogo vedno znova prinašali prah in pesek. Problem bomo v popolnosti rešili le s temeljito prenovo celotnega dvorišča. Od izkopa, nasutja in utrditve terena, do vgradnje zaključne obloge.
Spomladanski deževni dnevi nas z razpokano, posedeno in prašno dovozno potjo lahko hitro spomnijo, da je potrebno z našim dvoriščem nekaj storiti. Na novo tlakovana ali asfaltirana površina bo takšno težavo povsem odpravila. Ne lepa fasada hiše in niti negovan vrt ne bosta našo hišno okolico spremenila v prijeten ambient, če dvorišče ne bo urejeno. Z makadamskim dvoriščem se poleg tega še neprestano vnaša pesek v bivalne prostore, kar lahko povzroči hitre poškodbe na občutljivi talni oblogi. Še največji problem pa se pojavi v deževnem času, ko se neutrjeno vozišče razmoči in nastane pravi umazani kaos pred dokončano hišo. Če imamo naše dvorišče približno v takšnem stanju, je nedvomno skrajni čas, da se lotimo njegove temeljite prenove.
Pomembna zadostna utrditev
Pravilna in predvsem zadostna utrditev temeljne podlage je prva in tudi poglavitna zahteva, če želimo, da na dokončanem dvorišču vsaj nekaj naslednjih let ne bo potrebnih adaptacij. Nedvomno bo kljub strokovni vgradnji kakovostnih tlakovcev ali asfaltne obloge to delo zaman, če prej nosilni teren ne bomo dovolj globoko in trdno utrdili. Na kateremkoli mestu dvorišča ali dovozne poti bo položena nova obloga, povsod je potrebna zadostna utrditev terena. Potrebno je poudariti, da je stopnja utrjenosti terena enaka ne glede na končni vrhnji sloj. Predvsem na starejših hišnih dvoriščih lahko marsikje vidimo posedeno ali razpokano talno oblogo. Poglavitni vzrok temu je nezadostna utrditev terena izpod nje. V preteklosti se je velikokrat varčevalo ravno na račun utrditve terena. Zemljino na dvorišču se je premalo (ali celo nič) odkopalo, nasulo se je nekaj peska in položilo oblogo. Rezultat tako izdelanih dvoriščnih tal se je že v enem ali nekaj naslednjih letih pokazal z deformacijo obloge. Visoka razlika v nihanju letne temperature skozi leto, zmrzal, vročina in voda neposredno in posredno vplivajo tudi na zgornji in spodnji sloj dvoriščnih tal. Če podlaga in zaključni sloj niso iz ustreznih materialov, bo ob zunanjih temperaturah pod lediščem prihajalo do njihovega raztezanja, ob odtajanju pa do krčenja materialov. Posledica temu bo razpokana asfaltna podlaga ali dvignjeni tlakovci. Dvoriščna tla so nedvomno med vsemi podlagami najbolj obremenjena tla. Ne samo, da morajo kljubovati kakršnim koli vremenskim razmeram, odporna morajo biti tudi na različne obremenitve. Te pa so na prostoru kot je dvorišče, lahko zelo velike. Investitorji velikokrat naredijo že začetno napako, ko z manj utrjeno podlago planirajo, da na njihovem dvorišču ne bo večje obremenitve od teže osebnega avtomobila. Ob tem pa pozabljajo, da bo slej ko prej tudi na njihovo dvorišče zapeljal tovorni avtomobil z večjo obremenitvijo. To bo lahko avtocisterna z dostavljenim kurivom ali tovornjak z gradbeno opremo, ko bo potrebna kakršnakoli adaptacija. Ne glede na namembnost hišnega dvorišča naj se pri pripravi terena upošteva obremenitev večjih tovornih vozil.
Izkop terena
Prvi korak je izkop vrhnjega neutrjenega sloja v globino najmanj 60 centimetrov od zgornje končne višine tlaka. Ob izkopu naj upoštevamo zadosten nagib, ki mora biti v vzdolžni ali prečni smeri vsaj 2,5%, oziroma 2,5 cm na dolžinski meter. Le tako bo omogočen zadosten padec za odtok vode. Priporočljivo je, da v izkopani jami izvedemo drenažo, saj s tem preprečimo zadrževanje vlage nad ali pod zaključno dvoriščno oblogo. Zemeljski izkop je najbolje zaupati strojniku, ki ima vso potrebno gradbeno mehanizacijo. Tako gradbeni stroj za izkop, utrjevalne stroje, kot tovornjake za odvoz in dovoz materiala. Večina sedanjih izvajalcev ureditve dvorišč opravlja kompletno storitev. Torej od izkopa terena, odvoza starega in dovoza novega materiala, njegovega nasutja in utrditve, pa do polaganja zaključne obloge. Praviloma je izvedbo novih dvoriščnih tal najbolje zaupati izvajalcu, ki opravi v lastni režiji vse v enem paketu. S tem ni potrebnega usklajevanja z različnimi izvajalci in se skrajša čas izvedbe. Odpravi se tudi nesporazume med različnimi izvajalci, saj se sicer pogosto dogaja, da se z nepravilno izvedbo določenega postopka ti izgovarjajo eden na drugega. Največkrat pa je kompletna storitev z enim izvajalcem tudi cenovno ugodna rešitev.
Izdelava utrjene podlage
Celoten utrjeni teren se sestoji iz dveh glavnih slojev. Spodnji je tako imenovani protizmrzlinski ali tamponski sloj, zgornji pa nosilni. Tamponski sloj nam služi za zaščito pred zmrzaljo. Debelina tega sloja naj bo vsaj 30 cm. Izdelamo ga z nasutjem gramoznega ali drobljenega agregata debeline do 70 mm. Tega moramo nanesti po plasteh, ga dovolj trdno steptati in zgladiti v ravno površino. Na to površino nasujemo zgornji nosilni sloj v debelini približno 20 cm, ki je izdelan iz drobnejših gramoznih zrn debeline do 30 mm. Da bo nosilni sloj zadovoljivo opravljal svojo nalogo, je pomembno, da je ta dovolj utrjen oziroma steptan. Utrjevanje dovozne poti in dvorišča naj opravimo z vibracijskim strojem (žabo) ali cestnim valjarjem. Ob tem je pomembno, da opravimo grobo nasutje z valjanjem v več zaporednih slojih, saj se bo le tako teren dovolj utrdil. Napaka se bo storila, če bomo za nasutje namesto gramoza in peska iz kamnoloma uporabili razne betonske odpadke iz rušenja objektov. Ker so takšni betonski kosi neenakomernih in različnih oblik, ne omogočajo zadostne utrditve. Poleg tega je beton bolj krhek kot kamen. Nagib terena naj izvedemo v smeri stran od objektov, da bo meteorna voda lahko nemoteno odtekala. Odtečena voda z dvorišča mora biti speljana v ustrezno ponikalnico. V ta namen v najnižjem delu dvorišča namestimo odtočne jaške. Če zaradi prevelike površine dvorišča omenjeni jaški ne bodo zmogli požirati vse vode, naj vgradimo linijske požiralnike oziroma odtočne kanale, ki jih prekrijemo z rešetkami. Slednje kanale naj obvezno vgradimo v primeru, da je padec dvoriščnih tal usmerjen proti objektu. To je najpogosteje na raznih klančinah pred garažnimi vrati. V ta namen so na trgu v ponudbi kompletni kanalski sistemi (kanalete) z betonskim kanalom in kovinsko pocinkano rešetko. Ob njihovi izbiri naj upoštevamo, da imajo ti testirano zadostno stabilnost in povoznost, njihov material in površinska obdelava pa je dovolj odporna na agresivne snovi kot so razne kemikalije in sol.
Meje dvoriščnih tal
Med najbolj občutljivimi deli dvorišča in dovozne poti so robovi na meji med utrjeno in neutrjeno podlago. Na takšnih kritičnih mestih najpogosteje pride do poznejšega sesedanja terena in pokanja zaključnega tlaka. Zato moramo takšnim mestom posvetiti še posebno pozornost. Poleg zadostne utrditve te robove zaščitimo z robniki. Ti bodo meje dvorišča tudi lepo dekorativno zaključili in optično izravnali manjše višinske razlike poznejšega končnega tlaka. Odvisno od vrste zaključnega tlaka uporabimo različne vrste robnikov. Proizvajalci imajo sedaj že pri veliko vrstah tlakovcev in tudi kamnitih oblog v sklopu ponudbe tudi robnike iz istega materiala. To celotnemu dvorišču poda enoten videz. Vendar še vedno se najbolj pogosto uporablja klasične betonske robnike. Robnike polagamo v posebej za njih pripravljen betonski temelj, tako da so robniki v temelju zabetonirani. Ob tem je potrebno paziti, da bodo v temelju dodane jeklene armaturne palice, saj ta ne bo obremenjen le s težo robnika, temveč bo na njega pritiskala še sila dvoriščnih tal. Upoštevati je potrebno tudi obremenitev robnika z težo tovornega vozila. Višina robnikov je največkrat poravnana s končno plastjo tlaka. Vgrajujemo jih po končani utrditvi terena in pred polaganjem zaključnega tlaka. Večina sedanjih betonskih robnikov ima pero in utor, s katerim jih enostavno zlagamo eden poleg drugega. Na meji med utrjeno in neutrjeno podlago največkrat uporabimo 5 cm široke in 14 do 20 cm visoke robnike. Če bodo na dovozni poti obremenitve večje od teže osebnega avtomobila, naj vgradimo 12 ali 15 cm široke cestne robnike. Klasične betonske robnike v zadnjih letih vse bolj izpodrivajo granitne kocke, ki podajo zlasti asfaltiranemu dvorišču bolj razgiban in elegantnejši videz. V primeru, da bo dvorišče ali dovozna pot tlakovana, lahko namesto klasičnih robnikov uporabimo posebne robnike, ki so oblikovno in barvno usklajeni z videzom izbranih tlakovcev. Ko je podlaga tako ustrezno pripravljena, pričnemo s polaganjem zaključnega sloja. Na trgu je sedaj v ponudbi kar nekaj različnih vrst materialov za izdelavo dvoriščnega tlaka. Prevladujejo predsem betonski tlakovci, asfalt, različni naravni kamni in v zadnjem času tiskani beton. Daleč največ se še vedno uporabljata tlakovec in asfalt, nekolika manj pa naravni kamen.
Uporaba kamna na dvorišču
Za tlakovanje zunanjih površin s kamnom se najpogosteje uporabljajo kamnite plošče z zgornjo naravno lomljeno površino ali kamnite kocke. Glede na naše vremenske pogoje se na slovenskih dvoriščih najbolj pogosto uporablja kamen granit ali porfir, bolj poznan pod imenom Porfido. V manjši meri se uporabljajo tudi kamni Luzzerna in Serpentina Verde. Za tlakovanje dvorišč lahko uporabimo tudi peščenjake in apnence, vendar le pogojno, saj moramo vedeti, da so slednji manj odpornejši. Eden od najbolj trdnih je prav gotovo granit, ki se ga z vse pogostejšimi pojavi kislega dežja zaradi svoje visoke odpornosti vse več uporablja. Granit nastaja ob kristalizaciji magme, zato spada med magmatske kamnine in je zrnate sestave. Zaradi primesi je prepoznaven v različnih barvnih odtenkih, kot so sive, rožnate, rumenkaste ali celo zelenkaste. Zaradi njegove neizmerne trdnosti, oziroma odpornosti na velike mehanske in statične obremenitve, se ga uporablja tako za kuhinjske pulte, okenske police, stopnice, kamine, fasade, mize, kot za notranje in zunanje talne obloge. Za dvoriščno oblogo se granit uporablja v obliki kock. Na izbiro so te v velikosti od 6 do 8 ali od 8 do 10 cm. Vse bolj priljubljena dvoriščna površina je kombinacija granitnih kock z drugimi naravnimi kamni. Tako kot pri tlakovcih lahko tudi pri granitnih kockah v primeru poškodbe zamenjamo le eno od teh in ni potrebno celotne površine adaptirati, kar je dodatna prednost v primerjavi z asfaltno površino. Slaba plat takšne visoko kvalitetne kamnite površine pa je v visoki investiciji in oteženem čiščenju. Čiščenje oziroma pometanje po grobih kamnitih kockah je težje kot na ravni in dokaj gladki asfaltni površini. Na vlažnih predelih kamnite površine je tudi nevarnost rasti mahu in trave. Bistveno višja cena v primerjavi z asfaltno oblogo je tudi glavni vzrok, da predvsem večja zasebna dvorišča niso tlakovana z granitnimi kockami. Cenejša rešitev dvoriščne obloge, katera je sedaj sicer zelo aktualna, je kombinacija kamnitih kock z betonskimi tlakovci ali asfaltno oblogo. Pri tem se kocke namesto klasičnih robnikov uporablja za zaključke tlakov, in sicer v istem nivoju kot je osnovni tlak, s tem da se lahko uporabi eno, dve ali tri vrste kock. Nadomestek granitnih kock so lahko Porfido kamnite plošče, pri katerih je možno izbirati poleg barve tudi velikost kamnov in oblik. Te so lahko nepravilne oblike, pravilne oblike plošč z rezanimi ali lomljenimi robovi in kocke. Porfido kamen je površinsko najbolj raven od vseh naravno lomljenih kamnov. Najpogostejša barva je rdeče-rjava ali sivo-rjava. Kamnite plošče so v ponudbi tudi barvno prebrane v rdeči (viola) ali sivo-rjavo-zeleni (grigio) barvi. Luzerna kamen je površinsko manj raven kakor Porfido. Njegova površina se rahlo sveti. Barvno je v ponudbi v svetlo sivi, svetlo zeleni in zeleno rjavi barvi. Serpentino Verde je temno zelen kamen, kateri je izmed vseh površinsko najbolj neraven in je bolj primeren za oblaganje stenskih površin kakor tlakov. Kamen Škrilj, poimenovan tudi lomljenec je slovenskega izvora, ki je prisoten predvsem v severovzhodnem delu države. Vsi omenjeni kamni so v ponudbi v različnih barvnih odtenkih, debelinah, oblik in velikosti. Oblike kamnov so lahko nepravilne ali pravilne oblike plošč z rezanimi ali lomljenimi robovi. Za venecijanske tlake na dvoriščih in poteh ob hišah se uporablja nepravilne oblike kamnitih plošč. Začetek priprave podlage za polaganje kamnitih plošč je sicer isti kot pri asfaltiranju ali tlakovanju, je pa precejšnja razlika v zgornjem sloju podlage. Neprimerno nenosilno zemljino ravno tako odstranimo v globini vsaj 50 do 60 cm. Sledi izdelava nosilnega tamponskega sloja v višini 30 do 40 cm, s potrebnim komprimiranjem. Zatem izdelamo po celotni nosilni dvoriščni površini betonsko ploščo v debelini od 12 do 15 cm, z enojnim ali dvojnim armiranjem armaturne mreže. V nosilni armiranobetonski plošči upoštevamo potrebne dilatacijske stike. Plošča mora biti izdelana v enakem naklonu kot bo pozneje izdelan finalni tlak. Končna višina betonske plošče naj bo od 8 do 10 cm nižje od zaključnega tlaka, s tem da upoštevamo debelino kamna, ki ga bomo položili. Kamnite plošče polagamo na betonsko podlago z zemeljsko vlažnostjo. Na koncu postopka reže zafugiramo s fino cementno malto, v kateri so primešani dodatki za njeno neskrčljivost. Med polaganjem in po fugiranju naj kamen takoj dobro očistimo. Ročno nanašanje fugirne mase s posebno lopatico v fuge zahteva veliko časa in spretnosti. Gradbeni mojstri si olajšajo in pospešijo delo z različnimi pripomočki, improvizacijami in uporabljajo različne tehnologije. Najpogosteje se poslužujejo raznih lijev, plastenk, PVC vrečk, brizgalk, raznih cevi, ipd. Na trgu je v ponudbi tudi specializirana pištola, ki je podobna pištoli za nanašanje silikonskih polnil, vendar je večja in močnejša. Čeprav ta delavcu precej olajša delo, še vedno porabi več časa s polnjenjem in čiščenjem kot pa dejansko s fugiranjem. Za dela na večjih objektih obstaja tudi stroj s črpalko, na podoben način kot je za beton, vendar je stroj drag, prevelik in zaradi cevi neroden za delo. Cenejša izvedba je pnevmatska fugirna naprava, katera ima pa slabost, da med maso prodre zrak, zato deluje s presledki, paca in je nerodna za enakomerno doziranje, ter nima sproti prilagodljive hitrosti. V zadnjem času se je uveljavila nova fugirna priprava, s katero je delo hitrejše, enostavnejše in nadzorovano, čas polnjenja in čiščenja pa je skrajšan na zanemarljiv čas. Pogon je ustvarjen z močnejšo električno ali baterijsko pištolo, katera vrti spiralo. Maso imamo zmešano v večji posodi, z zidarsko zajemalko nalijemo maso v napravo, nato doziramo v fuge z občutkom in s primerno hitrostjo, ki jo sproti prilagajamo. Z zajemalko enostavno dodamo maso, ko je primanjkuje in tako fugiramo naprej. V primeru, da smo maso pustili nekaj časa v napravi, prestavimo na pogonski pištoli vrtenje v nasprotno smer. S tem nam usedeno maso spirala v nekaj sekundah potegne iz izhodne cevi ter premeša, nakar lahko normalno nadaljujemo z delom. Naprava je izdelana iz nerjavečega inoks materiala, kar ji zagotavlja trajnost in enostavno vzdrževanje tudi pri uporabi raznih barvil in drugih kemičnih preparatov. Cenovno je dostopna vsakemu posamezniku, ki se profesionalno ukvarja s polaganjem kamnitih oblog. Njen nakup se običajno izplača že pri prvem večjem delu.
Atraktiven tiskani beton
Tlakovcem, asfaltu in kamniti oblogi v zadnjih letih postaja vse bolj konkurenčna nova dvoriščna talna izvedba; tako imenovani tiskani beton. Njegova raznovrstna in atraktivna površina je glavni razlog, da se lastniki dvorišč vse bolj odločajo za takšno izvedbo. Vidna površina tiskanega betona je na prvi pogled identična številnim različnim strukturam kamna, opeke in tudi lesa. S tem takšna površina poda izrazit dekorativni 3D videz dvorišča v imitaciji na primer granitnih kock, lomljenega kamna, opečne obloge, keramike, različnih lesnih struktur, itd. Odlika takšnih dvoriščnih tal je tudi v tem, da lahko njihov videz maksimalno prilagodimo našim željam ali na primer videzu bližnje okolice, saj lahko izbiramo med različnimi načini izvedb, barvami in detajli okraskov. Poleg estetskih tiskani beton povsem izpolnjuje tudi statične zahteve. Zato je njegova uporaba razširjena tudi na pešpoti ob hiši, terasi, bazenski ploščadi, steni, za oblogo kamina in dimnika, pa tudi za izdelavo klopi, mize, fontane, stebra, ipd. Ker je tiskani beton kompaktna monolitna betonska plošča, ni bojazni, da bi se s časom razrahljal in polomil. To je tudi pomembna razlika med tlakovci, pranimi ploščami ali naravnim kamnom, položenim na lepilo, pri katerih obstaja možnost poznejše deformacije. Pri nekaterih omenjenih oblogah nastaja tudi problem rastočega plevela, kar pri monolitni plošči tiskanega betona ni mogoče. Takšna tla so torej statično dovolj trdna tudi za težje povozne obremenitve, kot so na primer na parkirišču ali rampi za dostop do garaže. Struktura in barva površine tiskanega betona ostaja z leti nespremenjena, saj sta ti sestavni del same plošče. Posebna tehnologija obdelave in premazi zagotavljajo obstojnost proti ultravijoličnim in infrardečim žarkom, olju, masti, umazaniji in vodi. Pomembno je, da so vsi dodatki izdelani skladno z veljavnimi standardi Evropske unije, podvrženi rednim kontrolam kakovosti in prilagojeni našim podnebnim razmeram. S tem takšna betonska površina ne zahteva kakšnega posebnega vzdrževanja. Tako kot klasično betonsko površino tudi tiskani beton enostavno pometemo ali operemo. Osnova sestavina tiskanega betona je beton, kateremu so dodani posebni dodatki in premazi, ki zagotovijo avtentično podobo željenega materiala. Na začetku je isti postopek izdelave kot pri izdelavi klasične betonske obloge. Pripravljeno površino se z jekleno armaturno mrežo zabetonira z betonom. Na zravnano in zglajeno površino se nanese oziroma vtre v betonsko površino pripravljen barven utrjevalec. S tem betonska površina dobi željeni barvni odtenek. Na obarvano podlago se posuje posebni ločevalni prah, ki prepreči poznejše oprijemanje orodja na svežo betonsko podlago. Zatem se na betonsko površino z gumijastimi orodji odtisne želene vzorce. Najmanjša priporočljiva debelina betona je 12 cm, globina odtisa tiskanega betona pa se giblje med 7 in 25 mm. Po določenem času se v beton lahko zarežejo še dilatacijske fuge. Dovolj suho in trdno betonsko površino se opere z visokotlačnim čistilcem in premaže z ustreznim zaščitnim premazom oziroma zaščitno smolo, ki doseže kar najboljšo odpornost tiskanega betona na plesen in absorpcijo umazanije.
Betonski tlakovci na dvorišču
Tlakovci so poznani še iz rimskih časov, kar dokazujejo nekatere takšne ohranjene površine. Nekdaj so bile to kamnite ali granitne kocke, v sedanjem času pa so jih po večini zamenjali betonski tlakovci. Nekaj desetletij nazaj so bili betonski tlakovci več ali manj vsi enakih oblik in standardne sive barve, kar je dvorišču dajalo vtis monotonosti in neatraktivnosti. Sedaj so z različnimi barvami, vidnimi strukturami in oblikami ta vtis popolnoma spremenili v drugo smer. Današnja tlakovana dovozna pot in dvorišče sta lahko z domiselno izbiro barve ter oblike tlakovcev in njihovega načina polaganja, izredno atraktivna in s tem precej bolj pestrega videza kot enolična asfaltna površina. S pomočjo različnih oblik in barv tlakovcev lahko oblikujemo različne vzorce v tlaku, kar površino še dodatno popestri. Ob tem velja pazljivost, da predvsem z barvami ne pretiravamo, saj še posebej velika površina kaj hitro postane kičastega videza. Slovenski proizvajalci sedaj izdelujejo več ali manj na modernih proizvodnih linijah kakovostne betonske tlakovce, ki so v skladu z evropskim standardom. Takšen tlakovec z leti ne sme zbledeti, niti ne vpijati vlage. To je bila težava predvsem starejših vrst tlakovcev, ki so se že po nekaj letih pričeli krušiti in barvno bledeti. Kakovost tlakovca je v največji meri odvisna iz kakšnega materiala je ta izdelan. Zlasti to velja za njegov zgornji pohodni sloj. Kvaliteten tlakovec je izdelan iz dveh slojev oziroma dveh vrst betonov. Iz klasičnega betona je spodnji sloj, ki je nosilen. Zgornji sloj pa je izdelan iz betona z primesjo kremenčevega peska. S tem je pohodni sloj tlakovca bistveno bolj odporen na zmrzal in predvsem sol, za katero je znano, da je betonu škodljiva. Z vsebnostjo kremenčevega peska je zagotovljena tudi boljša barvna obstojnost tlakovca. Med seboj se tlakovci razlikujejo tudi po debelini, ki je sicer standardna. Lahko je 6, 7 ali 8 centimetrov. Šest centimetrska debelina je običajno zadostna za tlakovanje hišnega dvorišča. Če bodo dvoriščna tla obremenjena s težjimi tovornimi vozili, je priporočljiva vgradnja 7 ali 8 cm debelih tlakovcev. Velikost in oblike tlakovcev so s sedanjo ponudbo povsem različne. Razlikujejo se že pri posameznem proizvajalcu, ki ima v ponudbi običajno kar nekaj vrst velikosti in oblik. Že samo ena določena serija marsikdaj vsebuje tlakovce v nekaj različnih oblikah in velikosti. Ponudba glede tega je popolnoma neomejena, v kateri se potrošnik marsikdaj težko znajde. Prvotna oblika tlakovcev je bila v obliki črke H. Sedaj so pogosta izbira še v obliki črke S, šesterokotne, osemkotne, pravokotne in kvadratne oblike. Že nekaj časa so v trendu predvsem tlakovci romboidne in ukrivljene oblike, lahko tudi z nepravilnimi in posnetimi robovi. Izbiramo lahko med sivim, rjavim, rumenim, rdečim, zelenim in tudi ostalimi barvnimi odtenki. Aktualni so tlakovci z mešanimi barvami. To pomeni, da je na enem tlakovcu med sabo prelitih več različnih barv. S tem se videz celotne tlakovane površine bolj približa naravnemu materialu in tudi umazanija je na takšnih tlakovcih precej manj vidna. V zadnjih letih so v ponudbi tudi tlakovci s starinskim videzom ali videzom naravnega kamna. Pri teh so robovi praviloma neravni, ravno tako pohodna površina. S tem se videz tlakovca še dodatno približa videzu naravnega kamna. Polaganje tlakovcev je sicer dokaj enostavno opravilo, kljub temu pa zahteva kar nekaj natančnosti, potrpežljivosti in predvsem prostega časa. Na 3 cm debelo poravnano plast drobnega peska z granilacijo zrn od 0 do 5 mm pričnemo polagati tlakovce enega ob drugega. Glede na obliko tlakovcev lahko te polagamo na različne načine medsebojnega sestavljanja. Začetek polaganja je vedno v vogalu in po možnosti na najnižjem delu površine. Posamezne tlakovce naj ne stiskamo tesno enega ob drugega, temveč pustimo do 5 mm prostor za fuge. Vsi tlakovci naj bodo položeni v isti zaključni višini, sicer bo tlakovana površina neravna in stopničasta. Ob robnikih vgradimo rezane tlakovce na mero. Celotno tlakovano površino zatem še zvibriramo in utrdimo s posebnim vibracijskim strojem. Na koncu postopka reže tlakovcev zapolnimo s kremenčevo mivko.
Uporaba asfalta na dvorišču
Tako na javnih kot na zasebnih dvoriščih je asfalt zelo pogosta izbira. V Evropi se je pojavil že nekaj stoletij nazaj, množično pa se je začel uporabljati v času druge svetovne vojne in je po vojni njegova uporaba le še naraščala. Danes si prometnih povezav brez njega sploh ne znamo več predstavljati. Asfalt je mešanica kamnitih zrn, ki so izbrana po frakcijah in namembnostih. Zrnom je dodana črna in visoko viskozna pol tekoča snov, ki se imenuje bitumensko vezivo. Klasičen asfalt v tej zmesi vsebuje majhne zračne votline, ki odločilno pripomorejo k večji obremenitvi asfalta. Tako pri izdelavi kot vgradnji je asfalt v vročem stanju. Pri izdelavi je temperatura materiala od 150 do 180°C, ob vgradnji pa se temperatura asfalta zmanjša le za približno 20°C. Zaradi majhne temperaturne razlike je pomembno, da se asfalt čim hitreje pripelje iz proizvodnega obrata do kraja vgradnje in se ga tudi čim hitreje vgradi. Nekateri lastniki dvorišč vgradijo le grobo asfaltno plast, kar je sicer cenejše, vendar so tla takšnega dvorišča manj kvalitetna, manj odporna na zmrzal, se težje čistijo in tudi niso lepega videza. Kljub nekoliko dražji ceni je boljša odločitev dvoslojen asfalt. Ta je sestavljen iz spodnje nosilne in zgornje obrabne asfaltne zmesi. Spodnja plast naj bo debela vsaj 5 cm, zgornja pa 3 centimetre. V kolikor bo asfaltna površina obremenjena s težjim prometom, naj debelino slojev ustrezno povečamo. Grobi asfalt z granulacijo bitumiziranih zrnc do 16, 22 ali 32 mm premera tvori spodnjo nosilno plast. Zgornja plast je izdelana iz finejših zrnc z granulacijo od 0 do 11 mm. Asfalt ima v primerjavi z nekaterimi ostalimi zunanjimi oblogami številne dobre lastnosti. Najbolj pomembne so enostavno polaganje in vzdrževanje asfaltne površine, ugodna cena, razmeroma dobra obstojnost in nosilnost. Predvsem v primerjavi z modernimi oblikami tlakovcev je cena kvadratnega metra asfaltne površine precej bolj ugodna. Za vzdrževanje je asfaltna površina praktična in enostavna. Operemo jo že z močnejšimi vodnimi curki. Gladka površina asfalta omogoča strojno odstranjevanje snega s snežno desko, medtem ko je tlakovana površina za to manj primerna. Vgradnja asfalta je enostavna in precej hitrejša kot tlakovanje. Razgibane in manjše površine se asfaltira ročno, večje površine pa strojno s posebnimi asfalterskimi stroji. Zaradi hitrega strjevanja asfaltne mase je površina vozna že po nekaj urah od končane vgradnje. Ob teh navedenih prednostih asfaltne površine se gotovo vprašamo zakaj ni asfalt na zasebnih dvoriščih izpodrinil tlakovce. Odgovor se skriva predvsem v lepotnem videzu dvorišča. V primerjavi s tlakovano površino, ki jo z uporabo različnih oblik in barv tlakovcev lahko naredimo pestrega videza, je asfaltna površina z enolično sivo barvo dokaj pusta. Slaba plat asfaltne mase se odraža še v mehkobi materiala in neodpornosti na nekatere tekočine. Asfaltna plast je bistveno mehkejša kot betonska, zato se na njej hitro pojavijo poškodbe ob udarcu z ostrejšim predmetom. Predvsem pa asfaltna masa ne sme priti v stik z naftnimi derivati, saj zaradi vsebovanja bitumenskega veziva lahko njega že v nekaj minutah manjša količina razlitega bencina močno razje. Če že pride do tega, je pomembno, da takoj po razlitju asfalt temeljito speremo z vodo. Zaradi nevarnosti razjedanja, v zimskem času ni priporočljivo pretirano soljenje asfaltne površine. Z asfaltne površine tudi ne moremo odstraniti oljnega madeža, saj mehka in porozna asfaltna masa olje vsrka v sebe.
Sanacija asfalta
Z razliko od tlakovcev je asfalt kompaktna enotna dvoriščna obloga, ki naj ne bi dopuščal hitre in enostavne zamenjave poškodovanega dela. Takšna trditev je gotovo veljala pred leti, ko še niso bili razviti visoko tehnološki sistemi za sanacijo asfalta. Sedaj je na trgu v namen široke potrošnje v ponudbi kar nekaj različnih sanacijskih proizvodov, s katerimi lahko tudi sami na dokaj hiter in enostaven način trajno zacelimo površinske in tudi globinske poškodbe asfaltne obloge. Odvisno od svoje sestave so v ponudbi različni proizvodi, primerni za različne vrste poškodb. Izberemo naj tisti sanacijski proizvod, ki je fleksibilen in dovolj oprijemljiv z asfaltno površino, hkrati pa dolgoročno zatesni in premosti razpoke. S tem mora biti dovolj odporen tako na visoke poletne temperature kot na dolgotrajno zimsko zmrzal. Izberemo naj tisti proizvod, ki je okolju prijazen oziroma ne vsebuje topil. Takšen proizvod naj ima pridobljene certifikate o ustrezni kakovosti. Gladna asfaltna zmes je uporabna predvsem za zapolnitev udarnih jam, prekopov in ostalih večjih poškodb na asfaltni površini. Zmes je izdelana iz mešanice kamnitega drobirja različnih velikosti in različnih vezivnih materialov na osnovi bitumna. Ceneni takšen izdelek ni namenjen trajnejši sanaciji, saj bomo zadostno trdnost saniranega asfalta lahko dosegli je z nabijanjem (zgoščevanjem). Vezivo kvalitetnejšega izdelka se ob dodatku reagenta po vgrajevanju strdi, na podoben način kot cement. Izdelek vsebujejo drobir različne velikosti, od 2 pa tudi do 11 mm. Načeloma je izdelek z manjšimi zrni namenjen za bolj fina popravila. V največ primerih je takšen sanacijski proizvod pakiran v priročno vrečo ali plastično posodo, ki je na voljo v nekaterih trgovinah z gradbenim materialom. Bitumenska zalivna masa nam omogoča zapolnitev fug in razpok v asfaltu. Za enostavno domačo uporabo je predvsem primerna hladna masa. Dvokomponentna takšna masa je visoko odporna na visoke in nizke temperature, je trajno elastična in se dobro oprime tako asfalta kot ostalih trdnih gradbenih materialov. Odvisno od proizvajalca je pakirana v pločevinkah ali kartušah in je tudi na voljo v nekaterih trgovinah z gradbenim materialom. Z leti se asfaltna površina »postara«. Bitumen se izloča, pričnejo se luščiti zrna. Tako površino obnovimo s posebnim sanacijskim premazom na bitumenski osnovi, s katero dosežemo nov videz asfaltne površine in njeno kvalitetnejšo zaščito. Takšna prevleka zapre fine razpoke na asfaltni površini, strdi zrahljane asfaltne strukture, zaščiti pred vdorom vode in s tem podaljša asfaltu trajnost. Poleg tega si s tem prenovljena asfaltna površina pridobi nov enakomeren videz. S tem sanacijskim premazom lahko zgladimo tudi površino novega grobega asfalta. Priporočljivo je, da izberemo takšen sanacijski premaz, ki ne vsebuje topil in je s tem neškodljiv za okolico. Nekateri proizvajalci imajo v ponudbi tudi premaz v barvah, s katerim je možno spremeniti barvno podobo asfalta. Posebni zaščitni premaz, ki je odporen na goriva, prepreči možnost razjedanja asfalta v primeru razlitja goriva. Na takšni premazani asfaltni površini se ustvari globinska zapora, ki ne dopušča vpijanja vseh vrst olj, nafte ali bencina. Pred pričetkom sanacije asfaltne površine moramo podlago dovolj dobro očistiti in osušiti. Odstraniti moramo prah in morebitna majava zrna. Če je površina zamaščena in umazana, jo temeljito očistimo z visokotlačnim čistilcem. Celotno globino razpoke ali jame zapolnimo z sanacijsko maso. Nekateri mojstri, usposobljeni za sanacijo asfaltnih površin razpoke očistijo in izpihajo z vročim zrakom, zalivno maso pa vbrizgajo strojno pod pritiskom. Mrežaste razpoke na stari asfaltni površini z grelno ploščo na vroči zrak pregrejejo v globino do 4 cm. Zmehčani asfaltni sloj premešajo z novim in ga utrdijo. Na enak način lahko sanirajo tudi udarne jame.
Škarpa na dvorišču
Neraven teren pogosto zahteva, da je hišno dvorišče ali dovozna pot z ene strani zaščitena z betonskim ali kamnitim zidom oziroma škarpo. Škarpa iz masivnega kamna in armiranega betona je ena izmed najmočnejših variant opornih zidov. Če bo bodoča škarpa na ravnem terenu, zadostujejo že klasični manjši temelji. Če pa namerava stati škarpa v brežini, bo z zasute strani prihajalo do močnih stranskih pritiskov zemlje. V tem primeru moramo izdelati tako imenovano betonsko peto, s katero preprečimo, da bi pritisk brežine podrl oporni zid. Za večjo škarpo je najbolje izdelati armaturno kletko, ki je v temelju in njegovi peti. Še preden kamnite kose sestavljamo skupaj, moramo vsak kamen posebej oblikovati, in to toliko časa, dokler ne nastane vsaj približno ravno lice kamna. Ravno površino je potrebno doseči tudi na podnožju in hkrati še na zgornjem delu kamna. Najlažje ga je obdelati z manjšim kladivom in nežnimi postranskimi udarci. To pa znajo le mojstri, ki so v tem delu že več let. V kolikor mi sami nimamo izkušenj z oblikovanjem kamna, je gotovo najbolje, da si poiščemo primernega mojstra, ki nam bo izdelal škarpo bistveno hitreje in lepše kot bi jo sami. V Sloveniji prednjačijo z izdelovanjem škarp delavci iz nekdanjih južnih republik, predvsem iz Kosova, ki kamne zaoblijo in ne klešejo ostrih robov. Obdelane kamne skladamo v škarpo eden poleg drugega, s tem da se oblika posameznega kamna čimbolj prilega sosednjemu kamnu. Stičišče med kamni razdeljuje tanka plast betona, ki ima nalogo, da kamnite kose v škarpi povezuje v eno celoto. Če gradimo visoko škarpo, je potrebno zaradi stabilnosti zidu večkratno sidranje. V primeru, da bo škarpa večja oziroma bo ta na vlažnem terenu, moramo obvezno poskrbeti tudi za odvodnjavanje. Sicer lahko voda, ki bi se nabirala za škarpo, s svojimi močnimi pritiski poškoduje škarpo z nastalimi razpokami na njej. Problem odvodnjavanja rešimo tako, da v medsebojni razdalji enega metra vzidamo v škarpo plastične cevi s premerom od 4 do 5 cm. Skozi te cevi bo pozneje odtekala odvečna voda iz zemlje. Če želimo imeti škarpo na hiter in enostaven način, brez večjega razdejanja, je najboljši način izgradnja s pomočjo posebnih betonskih elementov. Sedaj nam proizvajalci betonskih izdelkov ponujajo celo vrsto različnih oblik elementov, ki so posebej prirejeni za izdelavo škarpe. To so lahko razni škarpniki, zidaki, palisade in podobni elementi. Izbira barv pri betonskih elementih je precej bolj pestra kot pri kamniti škarpi, kjer je v ponudbi pač le naravna barva kamna. Liti betonski izdelki oziroma škarpniki so nekakšna manjša betonska korita v različnih standardnih velikosti. Montiramo jih tako, da jih na suho enostavno zlagamo eden na drugega v obliki šahovnice. To sicer lahko opravimo na več različnih načinov. Če jih medsebojno razmikamo, lahko vmes posadimo zelenje in bo s tem škarpa postala naraven zeleni zid. V kolikor pa škarpnike med polaganjem stiskamo, iz njih lahko izdelamo tudi do tri metre visoko škarpo. Sicer je možno takšne škarpnike tudi delno armirati, s čimer dosežemo večjo bočno nosilnost, vendar se s tem podobno kot pri kamniti škarpi postopek izdelave zavleče. Korita škarpnikov zapolnimo z mešanico humusa, zemlje in peska, ki jo dobro utrdimo. Ob tem je pomembno, da škarpnike polnimo sproti ob polaganju in ne naknadno. Največkrat lite škarpnike uporabimo za ozelenitev podpornega zidu. Takšna stena drži naravno vlažnost in ustvari idealne razmere za bujno rastje. Za izdelavo opornega zidu ali ograje na dvorišču so že nekaj časa aktualni cepljeni betonski izdelki. Ti so po obliki podobni klasičnim betonskim zidakom, le da imajo z ene ali obeh vidnih strani cepljeno (grobo stran) ali necepljeno (gladko stran) površino. Tovrstni zidaki so na trgu v ponudbi v različnih barvnih niansah. Kot takšni so primerni predvsem za zidanje brez zaključne obdelave zidu. Kvalitetni cepljeni zidaki so sicer že predhodno hidrofobirani, vendar je glede na lokacijo zidu ali ograje, (ob pločniku, ob vozišču) priporočljivo razmisliti tudi o dodatni impregnaciji izpostavljene površine. Zid iz cepljenih zidakov mora biti zgrajen na temelju. Kvaliteta betona, presek temelja (globina in širina) in ojačitev z armaturo so odvisni od velikosti in višine ograje. Pred zidanjem s cepljenimi zidaki nujno izvedemo tudi hidroizolacijo na temeljih ter s tem preprečimo pojav dvigovanja vlage v zid. Zid po potrebi ojačamo z armaturo (betonskim železom), ki ga položimo vodoravno (v žleb na vrhu zidaka) ter navpično v votli prostor, in to pred zalivanjem s polnilnim betonom oziroma neposredno po zalivanju. Steno za ograjo lahko izvedemo kot montažno zložbo z maltanjem ali lepljenjem stikov (do višine treh leg). Višje zložbe ali zidove je potrebno izvesti s polnjenjem votlega prostora z betonom ter ustrezno jekleno armaturo. Pri polnjenju z betonom uporabljajmo ustrezne pripomočke (lijak, zidarska žlica), da ne umažemo vidnih zunanjih površin. Zaključek zidu izvedemo z zaključno kapo, ki jo fiksiramo z malto ali ustreznim zidarskim lepilom, stike med kapami pa zapolnimo s trajnoelastično tesnilno maso. Če bomo oporni zid oziroma škarpo izdelali iz cepljenih zidakov, moramo pri načrtovanju upoštevati še sam nagib zidu proti zemljini (vertikalna ali nagnjena postavitev), eventualno sidranje zidu v nasip, obvezno hidroizolacijo zasute strani opornega zidu ter glede na lastnosti zasipa izvedbo drenaže.
pripravil: M.A.
