Brezplačna sončna energija
Dejstvo je, da so klasični viri potrošnje energije v gospodinjstvih vse bolj preteklost. Če ne že sedaj, se bo v naslednjih letih tudi naše gospodinjstvo soočilo z izbiro obnovljivih energijskih virov. Eden izmed najbolj perspektivnih načinov je izraba sončne energije.
Eden najbolj zanimivih in obetavnih obnovljivih virov je sončna energija. Kot prvo lahko za sončno energijo rečemo, da je ogromen, oziroma kar neomejen vir energije. To pa lahko zatrdimo za zelo malo energijskih virov. Toliko energije kot jo vso prebivalstvo na celotni zemlji porabi v enem letu, jo sonce na zemljo pošlje vsako uro. Torej se njegova energijska kapaciteta sploh ne more primerjati s porabo vseh prebivalcev zemlje. V svojem domu lahko sonce izkoriščamo na dva različna načina. Prvi način je pasivna raba sončne energije, katerega velikokrat ne vedoč pogosto uporabljamo. Pod pasivno rabo se razume ogrevanje stavbe neposredno s sončnimi žarki skozi prozorne ali prosojne površine kot so okna, steklene strehe ali podobne steklene površine. Pri tem načinu ne potrebujemo nobenih mehanskih pripomočkov, saj je to povsem samostojen in naraven način ogrevanja. Svoje stanovanje bomo imeli v spomladanskih, jesenskih in tudi zimskih sončnih dneh občutno toplejše ne samo s pomočjo ogrevalnega sistema, temveč tudi, če imamo večje okenske površine na južni strani. Drugi način je aktivna raba sončne energije s pomočjo solarnih sistemov. To je seveda neprimerno bolj učinkovita raba energije, ki pa seveda zahteva temu primeren investicijski vložek. V Sloveniji se gradnjo solarnih sistemov spodbuja s subvencioniranjem s strani Eko sklada. To je slovenski okoljski javni sklad pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor in je največja finančna ustanova pri nas namenjena spodbujanju okoljskih naložb. Višina nepovratne finančne spodbude znaša do 30% priznanih stroškov naložbe, s tem, da subvencija ni višja od 300 EUR na m2 svetle površine solarnih sprejemnikov oziroma od 600 EUR za 1 kVA inštalirane nazivne električne moči fotonapetostnih modulov. Priznani stroški vključujejo nakup in vgradnjo sprejemnikov sončne energije oziroma fotonapetostnmih modulov, hranilnika toplote, vmesne povezave, črpalke, krmilne in varovalne elemente sistema, električne in strojne instalacije za potrebe delovanja in krmiljenja sistema ter zagon sistema. Poleg tega Eko sklad nudi posebej ugodno kreditiranje za spodbujanje investicij v obnovljive vire energije z obrestno mero trimesečni EURIBOR +1,3% z odplačilno dobo največ 10 let.
Ogrevanje s pomočjo sonca
Najcenejša investicija je seveda v solarni sistem za ogrevanje sanitarne vode. Če želimo s pomočjo sonca hišo še ogrevati, je potreben zmogljivejši solarni sistem, ki ima čim boljšo učinkovitost. V primerjavi z naložbo v fotonapetostni sistem je vsekakor cenejša investicija v solarni sistem za ogrevanje sanitarne vode in pomoč pri ogrevanju hiše. Približno 80% vse potrebne letne energije hišnega gospodinjstva pripada ogrevanju bivalnih površin in sanitarne vode. Celo do 80% energijskih potreb po sanitarni vodi in do 40% energijskih potreb centralnega ogrevanja lahko pokrijemo s solarnim sistemom. Vendar se tukaj zelo hitro pojavijo težave z viški energije in njihovo hrambo, ko jih ne moremo porabiti, in zagotavljanje v času manjše osončenosti, ko nam jo primanjkuje. Prav tako se pojavijo težave v primeru izpadov električne energije, kjer se sistemi pregrevajo. Z nepravilnim dimenzioniranjem lahko pride tudi do večjih poškodb na opremi. Sprejemnik sončne energije oziroma kolektor, bojler kot hranilnik tople vode in vsi vmesni deli (ventili, instalacijske cevi, obtočna črpalka, ekspanzijska posoda, elektronska regulacija) sestavljajo solarni sistem za ogrevanje sanitarne vode. Medij za prenos toplote je običajno voda, zaradi nizkih temperatur v zimskem času pa je lahko tudi glikol ali kakšno drugo sredstvo proti zmrzovanju. Preko sprejemnika se sončna energija zbira in se prenaša na ogrevalni medij. Njega poganja po ceveh sistema obtočna črpalka do prenosnikov toplote, kjer se toplota medija odda v hranilnik toplote. Neposredno iz hranilnika ogrevana voda potuje preko cevi do izpustnih pip. Regulacija z diferencialnim termostatom črpalko vklopi, ko je temperatura vode v sprejemniku sončne energije višja kot v bojlerju. Ko temperaturna razlika postane premajhna, pa jo izklopi. Letni prihranek energije, ki ga dosežemo z vgradnjo solarnega sistema za ogrevanje sanitarne vode, je za štiričlansko družino s povprečno porabo tople vode približno do 3000 kWh na leto. S tem se nam investicija v takšen solarni sistem v celoti povrne nekje v petih do osmih letih. Dimenzioniranje solarnega sistema za ogrevanje sanitarne vode moramo prilagoditi številu oseb v gospodinjstvu in njihovi potrošnji ogrevane vode. Dnevna poraba tople vode je v povprečju 50 in nekaj več litrov na osebo. S tem mora biti velikost toplotnega hranilnika (bojlerja) približno 80 litrov na osebo. Na ta način bo omogočena zaloga tople vode tudi v dnevih brez sonca. Ne glede na število uporabnikov naj bi solarni sistem ne imel manj od 6 m2 absorbcijskih površin v primeru ploščatih kolektorjev, oziroma 3 do 4 m2 absorbcijskih površin vakuumskih cevnih kolektorjev. Dogrevanje hiše s solarnim sistemom praviloma izvršimo tako, da sistem za ogrevanje sanitarne vode dogradimo s hranilnikom tople vode, dodatnim kolektorjem in krmilno avtomatiko. Največkrat je krmiljenje naravnano tako, da sonce najprej ogreje sanitarno vodo v hranilniku do določene temperature, zatem pa preklopi na ogrevanje hranilnika. Solarno ogrevanje hiše je manj učinkovito pri radiatorskem ogrevanju, ki je visokotemperaturni ogrevalni sistem, precej bolj pa je učinkovit pri nizkotemperaturnem sistemu kot je talno gretje. Poleg tega je pomembno, da je ogrevani objekt dovolj dobro izoliran. Zato je solarno ogrevanje zlasti aktualno v nizkoenergijskih in pasivnih hišah.
Fotovoltaična tehnologija prihodnosti
Napredek fotovoltaične tehnologije je v zadnjih letih bil izreden, kar se seveda pozna tudi na učinkovitosti takšnih naprav. Vsekakor so solarni sistemi za pridobivanje električne energije ena izmed tehnologij z največjim tehnološkim in komercialnim potencialom, zato kar lahko zatrdimo, da prihodnost nedvomno pripada njim. Po napovedih naj bi bili tudi v naslednjih letih še vedno priča visokemu porastu takšne tehnologije. Svetovni porast tovrstnih solarnih naprav je v zadnjih letih v povprečju kar za 50% letno. Fotovoltaični sistem, ki je bolj poznan pod nazivom sončna elektrarna, je na kratko obrazloženo sistem, ki pretvarja sončno energijo v električno. S posebnimi fotovoltaičnimi paneli, ki proizvajajo enosmerni električni tok, se sončno sevanje pretvori v električno energijo. Predvsem zadnje sodobnejše fotovoltaične tehnologije omogočajo učinkovito direktno pretvorbo sončne energije v električno. To omogočajo silicijeve polprevodniške spojine, ki so najbolj uporabljene vrste sončnih celic, saj pokrivajo cca 90% celotnega trga. Zaradi izredno velikega porasta povpraševanja po siliciju na svetovnem trgu, imajo silicijeve sončne celice visoko ceno, kar za enkrat nekoliko ovira še večjo uporabo fotovoltaičnih sistemov kot je sicer.
Samooskrba električne energije
Iz leta 2016 uporabljena uredba o samooskrbi električne energije iz obnovljivih virov hišnim gospodinjstvom in zasebnikom omogoča, da lahko z domačo sončno elektrarno pridelujejo lasten vir električne energije, javno distribucijsko omrežje pa zagotovi shranjevanje viškov proizvedene električne energije za čas, ko domača sončna elektrarna ne more zagotoviti samooskrbe z električno energijo. Drugače povedano to pomeni, da domača sončna elektrarna v času visoke osončenosti proizvede več energije kot jo gospodinjstvo porabi in viške energije oddaja v javno omrežje. V času nizke osončenosti, ko elektrarna ne more proizvajati dovolj električne energije kot jo porabi njeno hišno gospodinjstvo, pa prejema nazaj shranjeno energijo iz omrežja. Distribucijsko elektro omrežje ima pri tem torej vlogo hranilnika viška proizvedene električne energije. S to uredbo je torej lastniku domače sončne elektrarne omogočeno, da ima maksimalno znižane stroške za porabo lastne električne energije. S prenovljeno Uredbo o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 17/19), so določene tri vrste samooskrbe: individualna samooskrba, samooskrba večstanovanjskih stavb in samooskrba skupnosti (skupnost OVE). Skupnost OVE so skupnost odjemalcev, katerih merilna mesta niso vezana na notranjo inštalacijo istega objekta oz. lokacije, vendar pa so v njegovi bližini (so vezani na omrežje iste transformatorske postaje). S tem lahko koristi samooskrbe z električno energijo koristijo tudi tisti lastniki hiš, ki jim na primer zaradi neugodne lege ni bila smiselna postavitev fotonapetostnega sistema. Prenovljena Uredba o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov dopušča, da je FN naprava za samooskrbo lahko postavljena na drugem bližnjem objektu kot je na primer poslovni objekt, šola, gasilski dom, ipd, ki lahko dovolj učinkovito izrablja sončno energijo. Investitor v FN napravo je lahko druga oseba, kot je lastnik stavbe. Vsekakor pa se mora pridobljena energija iz FN naprave porabiti na sami stavbi in se ne more npr »šteti« v korist investitorju, ki ima stavbo v sosednji ulici. Investitor mora tako pridobljeno električno energijo prodati lastniku stavbe. Lahko pa investitor in lastnik objekta skleneta pogodbo o skupnosti odjemalcev in si potem delita pridobljeno električno energijo skladno z dogovorom/pogodbo. Ti sistemi v Sloveniji niso zaživeli, ker so v samem procesu postavitve administrativne ovire. Poleg tega elektrarne, ki niso priključene na notranje omrežje stavbe, potrebujejo za pridobitev soglasja za priključitev ali veljavno gradbeno dovoljenje za elektrarno ali morajo izpolniti določila Uredbe o manjših napravah za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije in s SPTE (Uradni list RS, št. 14/20). Ta Uredba olajšuje postopek priključitve na ta način, da se namesto pridobivanja celotnega gradbenega dovoljenja, pridobi samo določena soglasja pooblaščenih oseb (za statiko, požarno varnost, zaščite pred delovanjem strle, itd). Da bi bila takšna elektrarna ekonomsko opravičena, bi morala biti večjih moči oziroma bi morala oskrbovati celotna naselja. S prenovljeno Uredbo o samooskrbi je bila spremenjena tudi največja dovoljena nazivna moč FN naprave za samooskrbo, ki je lahko največ 0,8-kratnik priključne moči odjema merilnega mesta, na katerega notranjo inštalacijo je ta naprava priključena, oziroma v primeru skupnostne samooskrbe ali skupnosti OVE, ne sme presegati 0,8-kratnika vsote priključnih moči odjema. Mali poslovni odjemalec pa je odjemalec na nizki napetosti, ki ni gospodinjski odjemalec in ima priključno moč vključno do 43 kW. Način obračuna pridobljene oziroma porabljene električne energije v primeru lastne FN naprave za samooskrbo temelji na letnem obračunskem obdobju in možnosti oddaje trenutnih viškov proizvedene električne energije v javno omrežje po načelu »kWh za kWh«. Ta princip se s tujko imenuje »netmetering«, saj se po drugih evropskih državah in ZDA uporablja že več kot 10 let. Gre dejansko za neto merjenje oziroma neto obračun v obračunskem obdobju od 1.1. do 31.12. v tekočem letu. Merilni števec skozi celo leto beleži, koliko električne energije je bilo oddane v omrežje in koliko se jo je prevzelo iz omrežja. Ob zaključku leta se to sešteje in plača samo strošek razlike v odčitku energije: če smo porabili preko leta več energije kot smo je proizvedli, plačamo samo za ta manko. Tudi prispevke, ki so obračunani na električno energijo, plačamo samo za ta dokupljeni del. Če pa smo proizvedli več kot smo porabili, se viški predajo našemu trgovcu z električno energijo. Še vedno pa je potrebno mesečno plačevati strošek za obračunsko moč odjemnega mesta in prispevek za SPTE in OVE. Da je ta princip neto merjenja čimbolj poenostavljen, je tudi uvedena enotna tarifa za odjemalca s FN napravo. V namen dodatne spodbude gradenj novih FN naprav za samooskrbo, ki izkoriščajo energijo sonca, Eko sklad z javnim pozivom omogoča fizičnim in pravnim osebam dodeljevanje nepovratnih sredstev ali pridobitve ugodnega kredita za izvedbo investicije v FN naprave za samooskrbo z električno energijo Višina subvencije je odvisna od nazivne moči FN naprave za samooskrbo in sicer 180 EUR/kW. Postopek od vložitve vloge za pridobitev subvencije do izdaje odločbe traja od 60 do 90 dni. Vlogo za odobritev nepovratnih sredstev je potrebno vložiti na Eko sklad pred pričetkom izvedbe del in po pridobljenem soglasju elektro distribucijske službe.
Spremembe z novo zakonodajo
Zakon o učinkoviti rabi energije, ki je pričel veljati novembra lani, je prinesel številne spremembe ne samo pri ogrevanju stanovanjskih stavb, ampak tudi pri samooskrbi z električno energijo iz sončnih elektrarn. Bistvena novost je spremenjen način zaračunavanja omrežnine in spremembe pri pridobivanju soglasja za priključitev elektrarne. Po dosedanji zakonodaji lastnik samooskrbne sončne elektrarne ni plačeval omrežnine, s tem, da je plačal le za tisti del prejete električne energije, ki je bil večji od v omrežje oddane energije, katero je v enem letu proizvedla sončna elektrarna. Z novo zakonodajo pa bo moral plačevati omrežnino na vso prevzeto električno energijo iz omrežja, vendar ne tudi omrežnine na energijo, ki bo iz sončne elektrarne oddana v omrežje. Drugače bolj preprosto povedano: ukinja se tako imenovani »net metering« in se uvaja plačilo omrežnine za vso električno energijo iz omrežja in ne le za razliko med oddano in prejeto energijo. Ob tem je potrebno poudariti, da je z novo zakonodajo omogočeno, da v dosedanjem sistemu prej omenjenega net meteringa ostanejo vse že prej priključene samooskrbne sončne elektrarne in tudi vse tiste, ki bodo v omrežje priključene najpozneje do konca leta 2023. Torej, če razmišljamo o izgradnji samooskrbne sončne elektrarne na naši strehi po zdaj veljavnih pogojih, imamo še čas za realizacijo projekta do 31. decembra 2023. Velika sprememba v novem zakonu je možnost prodaje viškov električne energije, kar dosedanja zakonodaja tega ni omogočala. Po novem bo torej lastnik sončne elektrarne lahko višek proizvedene električne energije, ki bo oddana v omrežje prodal. Ob tem mu ne bo potrebno ustanoviti podjetja. Skleniti bo moral le pogodbo o nakupu električne energije in si pridobiti ustrezni status z vpisom v register fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost proizvodnje električne energije. Na Ajpes-u je v ta namen vzpostavljena posebna evidenca teh oseb. Višek proizvedene elektrike bo lahko prodajal tudi obstoječi lastnik samooskrbne sončne elektrarne, ki je sicer v sistemu samooskrbe (net meteringa) po sedaj veljavnih predpisih, ali bodoči lastnik sončne elektrarne, katero bo zgradil do konca leta 2023. Latniku sončne elektrarne, zgrajene do tega datuma, omrežnine ne bo potrebno plačevati. Kljub tej pomembni novosti prodaje viškov električne energije v omrežje, ne bo namen domače sončne elektrarne izključno ustvarjanju dobička, temveč predvsem samooskrbe z lastno električno energijo, saj bo moč sončne elektrarne pri tem še vedno omejena. Spremembe v novem zakonu so tudi pri pridobivanju soglasja za priključitev samooskrbne sončne elektrarne v distribucijsko omrežje. Za samooskrbno elektrarno, katere priključna moč ne presega 50 kW, po novem ne bo več potrebnega soglasja. Kljub temu pa bo moraa investitor pred priključitvijo elektrarne o tem obvestiti distribucijskega operaterja. Novelo zakona o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije je že potrdila vlada in je tudi že prestala javno obravnavo. Sedaj je predložena v obravnavo državnemu zboru. Do uveljavitve novega zakona je torej praktično le še nekaj korakov.
Izbira opreme in potek izvedbe
FN naprava za samooskrbo je sestavljena iz fotonapetostnih modulov, optimizatorjev moči, podkonstrukcije, povezovalnih kablov enosmernega toka, razsmernika in priključnega kabla na interno inštalacijo objekta. Elektrodistribucijsko podjetje pa skladno z izdanim soglasjem za priključitev zahteva namestitev drugih elementov v priključno merilno omarico, predvsem je pomemben dvosmerni napredni števec, ki tudi vsebuje funkcijo limitatorja. Trenutno veljavna zakonodaja in tehnični pogoji, ki so predpisani za priključevanje FN naprav za samooskrbo, zahtevajo visoke standarde predvsem kar se tiče zagotavljanja varnosti teh naprav. Osnovni pogoj je izklop FN naprave za samooskrbo v primeru izpada javnega omrežja ali v primeru nihanj napetosti ali frekvence omrežja izven predpisanih standardiziranih meja. Nadalje je zahtevano zagotavljanje varne male napetosti v stanju izklopa FN naprave za samooskrbo. Navedene varnostne zahteve omogočajo lažje vzdrževanje FN naprav, varna mala napetost po izklopu FN naprave pa omogoča tudi varno gašenje stavbe v primeru požara. Vsaka stavba s FN napravo za samooskrbo naj bi ob vhodnih vratih na vidnem mestu imela nameščeno tudi tablico z informacijo, da se na tem objektu nahaja FN naprava za samooskrbo. Fotonapetostni modul v času svetlobnega obsevanja proizvaja enosmerni električni tok, le-ta se preko optimizatorjev moči in DC vodnikov poveže z razsmernikom, ki enosmerno električni tok pretvori v izmeničnega. Kot investitor lahko na trgu izbiramo med široko paleto fotonapetostnih modulov različnih cenovnih razredov. Ker je fotonapetostni modul generator FN naprave za samooskrbo, ni priporočljivo izbrati najcenejših, saj nizka cena pomeni tudi slabšo kvaliteto (tako kot pri ostalih proizvodih). Vsekakor se je potrebno izogibati neznanih kitajskih proizvajalcev, ki lahko že jutri izginejo s tržišča, mi pa smo posledično prikrajšani z uveljavljanjem obljubljene garancije. Priznani proizvajalci dajejo na svoje izdelke že 25 letno splošno garancijo, kakor tudi 25 letno garancijo na izplen modula. Kot nosilna konstrukcija za namestitev solarnih modulov so posebej v ta namen izdelani certificirani montažni elementi. Na trgu so v ponudbi različne vrste teh elementov, glede na tip kritine in naklonino strehe objekta. Pri vgradnji je našega izvajalca smiselno povprašati tudi kako je z nadaljnjo veljavnostjo garancije za našo kritino, kako je s certifikati krovcev, ki bodo izvajali dela, ipd. Prav tako je potrebno upoštevati, da je podkonstrukcija pravilno dimenzionirana za našo lokacijo glede na dodatno obtežbo snega in obremenitev vetra. Naslednji vitalni sklop so razsmernik in optimizatorji moči. Razsmernik je naprava, ki enosmerni električni tok proizveden v fotonapetostnem modulu spremeni v izmeničnega in sinhronizira z napetostjo in frekvenco distribucijskega omrežja. Optimizatorji moči, lahko jim rečemo tudi elektronika na ravni modula, so DC/DC pretvorniki, ki optimizirajo delovanje posameznega ali povezan par modulov ter omogoča neodvisno delovanje od drugega optimizatorja moči, čeprav sta vezana v isto tokovno zanko. Na ta način je omogočena vezava modulov tudi na različnih ravninah, z različno orientacijo, lahko celo z različno močjo in različnih dobaviteljev. Optimizator moči omogoča tudi nadzor nad vsakim modulom (oziroma parom modulov), kar bistveno olajša odkrivanje napak v delovanju. Predvsem pa je optimizator moči pomemben z varnostnega vidika, saj je element, ki zagotavlja predpisano varno malo napetost v času izklopa FN naprave za samooskrbo. Optimizatorji moči zaznavajo tudi pregrevanje in detektirajo morebitne obloke, kar še poveča požarno varnost FN naprave za samooskrbo. Pomembna oprema v sistemu so tudi pravilno dimenzionirani vodniki pravih izolacij, odporni na UV žarke, odklopniki ki varujejo vodnike in prenapetostne zaščite, ki varujejo sistemi pred udari visokih napetosti tako iz AC omrežja kot visokih napetosti posledica indukcije v primeru udara strel v bližnje objekte. Vse garancije posameznih elementov so prenesene od proizvajalca opreme, naš izbrani izvajalec pa nam nudi garancijo na kakovost vgradnje posameznih komponent in izvedbo celotnega sistema. Sistem mora biti vgrajen skladno z veljavno zakonodajo. Bistvenega pomena pri vgradnji je kvalitetno opravljeno delo na naši strehi. Za dobro izkoriščenost fotovoltaičnega sistema je pomembno, da imajo razsmerniki visoko učinkovitost. Manjše stroške lahko dosežemo samo z natančnim preračunom in načrtovanjem. Potrebno je vedeti, da so posamezni deli sistema (moduli, inverterji, ogrodje,…) običajno oblikovani tako, da sovpadajo med seboj samo elementi enega proizvajalca. Da bi dosegli navidezno nižjo ceno ponudbe, nekateri izvajalci v ponudbi ne prikažejo tudi posrednih stroškov. Nekateri tako ponujajo le tipiziran projekt, s ceno preračunano na kW energije, drugi zajamejo vse stroške, vključno z zagonom sončne elektrarne. Med ponudbama lahko nastane velika razlika, ki je posledica neupoštevanja prevozov, različne učinkovitosti ali načina povezave v sistem. Prav tako je smiselno, da izberemo takšno ponudbo, ki vključuje tudi pripravo in vodenje postopka za pridobitev dokumentacije. Zaradi tega je pameten dogovor izgradnje sončne elektrarne »na ključ«. To pomeni, da izvajalec prevzame celoten postopek izgradnje sistema. Torej od pridobitve potrebnih soglasij, do izgradnje elektrarne. Najprej z izvajalcem na terenu preverimo lokacijo, izmerimo uporabno površino strehe in preverimo električno inštalacijo objekta. Na podlagi tega se bomo dogovorili o optimalno učinkovitem sistemu postavitve. Zatem izvajalec izdela ponudbo, v kateri naj bodo zajeti vsi izračuni stroškov z donosnostjo naložbe. Po sklenitvi pogodbe izvajalec prične s pridobivanjem ustreznih soglasij in dokumentov pri pristojnem elektrodistribucijskem podjetju. Za postavitev FN naprave za samooskrbo skladno z Uredbo o samooskrbi ni potrebno pridobivanje gradbenega dovoljenja, saj gre za vzdrževanje objekta. FN naprava za samooskrbo mora biti nameščena na legalno zgrajeni stavbi. Lahko je nameščena tudi na pomožnem, enostavnem ali nezahtevnem objektu, ki se nahaja ob stavbi in je zgrajen v skladu z veljavnimi predpisi s področja graditve objektov. Pred začetkom izvajanja investicije je potrebno pri elektro distribucijskemu operaterju pridobiti t.i. soglasje za priključitev stanovanjskega objekta s FN napravo za samooskrbo. Postopek pridobivanja soglasja praviloma traja do 30 dni, lahko pa tudi več. Na podlagi pridobljenega soglasja za priključitev, elektrodistribucijsko podjetje po prejeti vlogi pripravi pogodbe za priključitev. S trgovcem električne energije pa je potrebno skleniti pogodbo o dobavi električne energije in samooskrbi. Prav tako v tem času obvezno oddamo vlogo za pridobitev nepovratne subvencije pri Eko skladu. Za razliko od dolgotrajnega administrativnega postopka pridobivanja vseh potrebnih soglasij, je naša FN naprava za samooskrbo lahko montirana na streho v parih dneh, kar je odvisno od velikosti FN naprave in zahtevnosti del. Po montaži se opravi še obvezen pregled in meritve instalacij objekta, ki se nanašajo na FN napravo za samooskrbo. Na koncu postopka elektrodistribucijsko podjetje izvede pregled opravljenih del skladno z izdanim soglasjem za priključitev in priključi, na omrežje. Od izvajalca zahtevajmo, da nam dostavi dokumente, ki jih je pridobil v času vodenja postopka, prav tako zahtevajmo navodila za uporabo in vzdrževanje v slovenskem jeziku, vse tehnične listine vgrajene opreme, garancijske izjave za vgrajeno opremo in pridobljena tehnična poročila. Zelo pomembno je tudi, da nam izvajalec predstavi delovanje FN naprave, na kaj moramo biti pozorni in kako ukrepati v primeru izrednih dogodkov.
Samostojen fotovoltaični sistem
Električno energijo iz fotovoltaičnih sistemov se lahko koristi na dva oz. TRI različne načine. Prvi način je že omenjeni večji sistem oziroma omrežna sončna elektrarna, ki zagotavlja shranjevanje viškov proizvedene električne energije za čas, ko domača sončna elektrarna pridela premalo električne energije. Drugi način je samostojen ali otočni fotovoltaičen sistem, ki je neodvisen od električnega omrežja. Ta je namenjen za oddaljene vikende, planinske koče in ostale stavbe, ki nimajo možnosti priklopa na električno omrežje. Fotonapetostni PV modul, regulator, akumulator in razsmernik sestavljajo omenjeni sistem. PV modul pretvarja sončno energijo v enosmerni električni tok. Akumulator je namenjen za shranjevanje viška električne energije. Ta oddaja elektriko, ko PV modul ne more sprejemati sončno energijo. Oskrba objekta z električno energije je možna z enosmerno napetostjo oziroma neposredno iz akumulatorja. Druga možnost je preko razsmernika, kateri pretvori enosmerni tok v izmeničnega. V primerjavi z omrežno sončno elektrarno je investicija takšnega manjšega samostojnega fotovoltaičnega sistema seveda neprimerno manjša (od 1000 do 3000 EUR). Primerna sončna lega objekta, število uporabnikov, moč in pogostost uporabe bistveno vplivajo na višino investicije. Tretji način je hibridni sistem, ki je v bistvu kombinacija prejšnjih dveh. Dejansko gre tukaj za pravo samooskrbo, saj je poleg fotonapetostnih modulov in inverterja, v sistem vključen tudi energijski zalogovnik. Energijski zalogovnik ni nič drugega kot zadostna količina baterij, ki shranjujejo višek pridelane sončne energije in jo v večernih in nočnih urah oddajajo. Na ta način se dejansko poraba omrežne elektrike zmanjša na nič. Seveda je še vedno možno določen del presežka proizvedene električne energije oddati v javno omrežje in izkoristiti možnost poravnave po prvem principu. Velikost energetskega zalogovnika je odvisna od dejanske porabe v nočnih urah, se pa le ta enostavno povečuje z dodajanjem baterij. Energijski zalogovnik je še posebej primeren tam, kjer so izpadi javnega omrežja pogosti in v zimskem času, saj se shranjena energija ob večdnevnem slabem vremenu pridoma uporabi za delovanje ogrevalnih sistemov. Za energijske zalogovnike so smotrno primerne ciklične baterije tehnologije VRLA/AGM, Gel ali OPZS. Ciklične baterije prenesejo več tisoč praznjenj in polnjen. Seveda je število ciklov odvisno od globine praznjenja, kar vpliva seveda tudi na njihovo življenjsko dobo. Hibridni inverterji so nastavljivi in popolnoma avtomatski. Z enostavnimi nastavitvami oz. programskimi vmesniki lahko natančno določimo zaporedje koriščenja, oddajo in prevzemanje električne energije. Običajno je prioriteta na sončni energiji, ko le-te ni dovolj, da se avtomatsko priklopi na energetski zalogovnik. Ko se zalogovnik izprazni, sistem avtomatsko preklopi na javno omrežje in obratno.
pripravil: M.A.
