Vzdrževanje avtomobila

Redno in pravilno servisiranje avtomobila je za njegovo dobro kondicijo, našo varnost in tudi za držanje vrednosti vozila najbolj pomemben dejavnik. Zato je pomembno, da izberemo le tistega serviserja, ki mu dovolj zaupamo. Ob tem pa bo precej lažje, če bomo tudi mi sami seznanjeni vsaj z osnovnim vzdrževanjem avtomobila.

Takoj od nakupa avtomobila ima njegov lastnik vsakoletne stroške v zvezi z njim. Redni servisi z menjavo olja in ostalega potrošnega materiala, menjava pnevmatik, plačilo cestnine in registriranje avtomobila so lahko presenetljivo visoki letni stroški. Posledično s tem prične marsikateri lastnik avtomobila varčevati. Naj bo to z uporabo cenejših potrošnih materialov, nerednimi servisi ali redkejšim menjavanjem pnevmatik. Vendar z varčevanjem pri vzdrževanju avtomobila bomo praviloma naredili več škode kot koristi. Še posebej, če se to gleda z dolgoročnega vidika. Ceneni avtomobilski materiali so pogosto sumljivega izvora in s tem običajno manj kvalitetni od originalnih proizvodov. Z nerednim servisiranjem lahko motorju našega avtomobila naredimo veliko, če ne že kar nepopravljivo škodo. Varčevanje pri menjavi pnevmatik pa lahko za nas postane celo življenjsko nevarno.

Kdaj je potreben servis?

Odvisno od proizvajalca avtomobila so servisni pregledi v različnih intervalih. Njih avtomobilski proizvajalci določajo predvsem na dosedanjih izkušnjah in na osnovi kakovosti motornega olja. Servisni pregled avtomobila običajno nastopi po prevoženih 15.000, 20.000 ali 30.000 kilometrov. Ker znaten delež voznikov v enem letu ne prevozi tolikšno količino kilometrov, večina avtomobilskih proizvajalcev predpisuje, da v primeru nedoseganja predpisanih prevoženih kilometrov, servisni interval nastopi v obdobju enega leta. Namreč kljub ne prevoženih zahtevanih kilometrov je v določenem obdobju potrebna zamenjava motornega olja in nekaterih tekočin ter pregled vitalnih delov.
Glede na število prevoženih kilometrov lahko izbiramo med običajnim ali podaljšanim servisnim intervalom. Pri podaljšanem servisnim intervalom serviser zamenja motorno olje, kateri ima daljši rok uporabnosti. Ker je takšno olje precej dražje v primerjavi z običajnim, se podaljšan servisni interval priporoča le, če prevozimo veliko kilometrov. V primeru, da vozimo krajše razdalje in opravi naš avto manjše število kilometrov, je vsekakor cenejša opcija običajen servisni interval.
V servisni avtomobilski knjižici je sicer razvidno na koliko časa oziroma na koliko pretečenih kilometrov je potrebno opraviti servisni poseg. Že vsi sedanji avtomobili imajo za lažji nadzor v armaturni plošči vgrajen elektronski prikazovalnik servisnih intervalov. Ta opozarja čez koliko časa oziroma kdaj je potreben naslednji servis.
Vsak opravljen vzdrževalni pregled avtomobila serviser potrdi z žigom v knjižici vzdrževanja, kar ohranja vrednost vozila pri nadaljnji prodaji. Z drugimi besedami to pomeni, da bomo avtomobil, ki ima v servisni knjižici dokazila o njegovem rednem vzdrževanju, praviloma lažje in za višjo ceno prodali.

Kaj obsega servis?

Kaj je potrebno preveriti in zamenjati pri vsakem servisnem pregledu? Ne glede na število kilometrov, običajno pri vsakem servisnem pregledu serviser zamenja motorno olje in filter olja. Preveri zavorni sistem oziroma debelino sprednjih in zadnjih zavornih oblog ter nivoja zavorne tekočine. Poleg tega preveri še delovanje žarometov, stanje akumulatorja in nivoja kisline v njem ter stanje pnevmatik in tlaka v njih. Serviser preko računalnika analizira pomnilnik napak elektronskih sestavnih delov vozila in resetira prikazovalnik servisnih intervalov. Dodatne posege se opravi v odvisnosti od starosti vozila in števila prevoženih kilometrov. Ti posegi so: zamenjava zračnega filtra, bencinskega ali naftnega filtra, filtra potniškega prostora, zavorne tekočine, hladilne tekočine, svečk (vžigalnih za bencinske in ogrevalnih za dizelske motorje), jermenov, itd.
Za delovanje motorja je zadostna količina dovolj kvalitetnega olja ključnega pomena. Če je v motorju premalo olja, se ta med delovanjem pregreje in lahko povzroči trajne poškodbe na vitalnih delih motorja. Takšna poškodba motorja je izjemno velik strošek. V nekaterih primerih celo tako velik, da popravilo motorja sploh ni več smiselno.
Čeprav nas signalna lučka na armaturni plošči opozori na minimalno količino olja v motorju, je priporočljivo, da približno na vsakih dva tisoč kilometrov, še posebej pa pred daljšim potovanjem z merilno palico preverimo nivo olja v motorju. Na merilni palici mora zgornji nivo olja vedno biti med oznakama za maksimalno in minimalno količino. Če je pod slednjo oznako, naj olje še pred vožnjo dolijemo v motor. Pri vseh avtomobilskih motorjih je manjša poraba olja normalen pojav. Višina porabe ni odvisna samo od starosti avtomobila in pretečenih kilometrov, temveč tudi od vrste motorja in posameznega proizvajalca.
Poleg redne servisne menjave olja je pomembno, da se izbere dovolj kvalitetno in pravilno vrsto novega olja. Namreč na trgu so motorna olja precej različnih kakovosti, ki se razlikujejo glede na vrsto motorja. Mineralno olje je na osnovi surove nafte, popolnoma sintetično olje je na osnovi kemičnih in petrokemičnih sestavin, polsintetično olje pa je kombinacija obeh. Če bomo izbrali neustrezno olje, lahko pride celo do poslabšanja delovanja motorja. Mednarodne norme kot so ACEA, API in ILSAC razvrščajo motorna olja glede na njihovo kakovost. Enako normo lahko ima mineralno, sintetično ali polsintetično olje. Sintetično olje ima praviloma bolj kvalitetno lastnost mazanja.
V knjižici vzdrževanja, kjer je navedena oznaka primernega motornega olja, se sicer lahko prepričamo o njegovi ustrezni uporabi.

Popravilo avtoelektrike

Zaganjač, alternator in akumulator so glavne komponente avtoelektričnega sistema. Od njih je več ali manj še najbolj odvisno brezhibno delovanje elektrike v vozilu. Če se pojavijo motnje pri njihovem delovanju, je pomembno, da napake čim prej odkrijemo in odpravimo še preden bi nastale večje okvare, ki bi nas seveda tudi precej bolj udarile po žepu.
Eden najbolj pomembnih delov vsakega avtomobilskega motorja je zaganjač, saj ta poskrbi, da vozilo sploh lahko spravimo v tek. Enosmerni elektromotor, naprava za potisni tek in sistem vključevanja so sestavni deli zaganjača, ki je v največ primerih nameščen na levi strani motorja. Približno 6 let je doba delovanja kakovostnega zaganjača. Na njegovo življenjsko dobo sicer vpliva število prevoženih kilometrov in tudi še številni drugi dejavniki.
Vsak zaganjač naj bi deloval v vseh razmerah in pogojih. Če pa kljub temu ne deluje, so pogosti vzroki napake na motorju. V primeru, da je zaganjač obrabljen, se le-ta ne more pravilno zagnati ali se sploh noče zagnati. Če se nam pri poskusu vžiga motorja pojavi takšna napaka, naj zaganjač obrnemo v maksimalnem času petih sekund in ga šele po pretečeni eni minuti ponovno poskušamo zagnati. Ob tem naj upoštevamo, da se ob večkratnem zaganjanju motorja oziroma zaganjača, posledično prazni tudi akumulator. Napako je potrebno nujno diagnosticirati in tudi sanirati, če nam zagon kljub večkratnim poskusom ne uspe. Serviser bo napako morda rešil le z zamenjavo krtačk na zaganjaču, lahko pa bo moral odkriti napako v poškodbi komutatorja, obrabi zobnika na vztrajniku, okvari akumulatorja ali na mehanski poškodbi ohišja in gredi zaganjača.
Električna naprava v avtomobilu, ki generira izmenični tok v času obratovanja motorja, je alternator. V času delovanja avtomobilskega motorja alternator poganja številne električne porabnike kot so npr. avtoradio, različni grelniki, pomiki avto stekel, sedežev, ogledal, ipd. Z večjim številom takšnih naprav je seveda potrebna večja energija in zato mora alternator delovati z večjo močjo. Če alternator ne deluje pravilno, motor ne bo deloval, ker bo električni sistem izčrpal vso energijo iz akumulatorja. V primeru suma nedelovanja alternatorja naj se torej s serviserjem takoj dogovorimo, da ga pregleda. Odvisno od stopnje poškodbe alternatorja, njega lahko popravi, obnovi ali zamenja z novim.
Poznavanje simptomov slabega alternatorja nam bo pomagalo diagnosticirati problem izključitve drugih težav, ki bi jih imel naš avto. V primeru, da se delujoča armaturna plošča zatemni in se ponovno vklopi ali da počasi postaja vse bolj zatemnjena, je med drugim lahko znak, da je alternator na koncu svojih moči. Če se nam bo akumulator izpraznil vsakič, ko bomo avto zagnali (ne glede koliko časa bo motor deloval), je to ravno tako lahko znak slabega alternatorja. Pojav nenavadnega zvoka alternatorja je tudi simptom njegovega nepravilnega delovanja. Ko alternator brezhibno deluje, je ta tako tih, da ga niti ne moremo zaznati.
Naloga avtomobilskega akumulatorja je shranjevanje električne energije za prihodnjo uporabo. Njegova življenjska doba je okoli štiri do pet let, kar pa je precej odvisno od različnih dejavnikov.
V primeru, da se je nam akumulator izpraznil, ker smo npr. pustili pri ugasnjenem motorju vklopljene žaromete ali da se je alternator pokvaril, lahko njega ponovno napolnimo do polne kapacitete. Akumulatorja, ki je na koncu svoje življenjske dobe, pa ne moremo več zadostno napolniti, da bi le-ta lahko deloval s polno močjo. Zamenjati ga bomo morali z novim.
Izbira ustreznega novega akumulatorja je pogojena z modelom avtomobila, njegovo opremljenostjo z električnimi porabniki ter navadami in potrebami voznika. Vsekakor mora ustrezati tipu, moči in dimenzijam, ki jih je predvidel proizvajalec vozila. Pomembno je, da je novi akumulator resnično »nov«. To pomeni, da je izdelan pred manj kot tremi meseci ali pa je po tem času ustrezno vzdrževan. Akumulator, ki je dlje časa na zalogi, trgovec ali serviser pa zanj ne poskrbi z električnem dopolnjevanjem, se postopoma prazni. Posledica tega pa je skrajševanje njegove življenjske dobe.
Pri starejšem modelu avtomobila smo žarnico v žarometu lahko sami enostavno in hitro zamenjali. Za zamenjavo žarnice pri sedanjem avtomobilu pa je potrebno več spretnosti in potrpljenja. Same žarnice za dolge in kratke luči so namreč povsem ločene in težko dostopne, še posebej je problem pri ksenonskih žarometih. Vsaka vrsta žarnic ima določeno življenjsko dobo in določen način menjave. Pri nekaterih modelih in znamkah vozil moramo odstraniti žaromet, akumulator ali pa celo odbijač, da se približamo luči. Sodobna vozila uporabljajo halogenske in LED avto žarnice. Slednje imajo najdaljšo življenjsko dobo in odlično svetilnost, vendar so precej dražje od ostalih. Življenjsko dobo avto žarnice lahko podaljšamo, če luči ne prižgemo pred zagonom avtomobila. Prehitra priključitev luči namreč lahko napetostno preobremeni žarnico, kar pomeni, da se ta uniči.

Nevarne obrabljene pnevmatike

Kljub temu, da je že kar odveč poudarjati o velikem pomenu dobrih pnevmatik za varno vožnjo, vsako leto znova velik del voznikov varčuje ravno pri tem. Ob tem pa ne razmišljajo ali niti nočejo razmišljat, da s tem ne ogrožajo le sebe, ampak tudi ostale udeležence v prometu. Od pnevmatike pa ni odvisen le dober oprijem vozila s cestiščem, temveč je posredno odvisno tudi vzmetenje in zaviranje vozila; torej tudi udobje vožnje.
Pri pnevmatikah naj preverjamo predvsem obrabo in višino tlaka. Presenetljiv je podatek, da so nepravilno napolnjene pnevmatike vzrok kar šestini vseh prometnih nesreč. V nevarnih situacijah so premalo napolnjene pnevmatike manj zanesljive. Prenizek ali previsok tlak v pnevmatikah je pogost vzrok hitrejše in povečane obrabe pnevmatik. Zaradi tega se slednje pregrevajo in se hkrati poveča poraba goriva. Previsok tlak povečuje obrabo pnevmatike na notranjem delu tekalne površine, prenizek tlak pa zviša obrabo na zunanjem delu pnevmatike.
Vse prepogosto se zgodi, da tlak v pnevmatikah preverimo le na pogled ali ga sploh ne. Zaradi nenehnega procesa širjenja tlaka se lahko v treh mesecih ta zniža za 0,2 bara. Vsaj enkrat mesečno naj z merilnikom preverimo višino tlaka v pnevmatikah. Preverjanje naj opravimo pri hladni pnevmatiki. V primeru, da je avtomobil precej obremenjen s prtljago ali številnimi potniki, je potrebno temu primerno povečati tlak v pnevmatikah. Višina tlaka za posamezni avtomobil je navedena na nalepki, nameščeni na notranji strani okvirja voznikovih vrat, v notranjem predalu, na notranji strani vratc za dolivanje goriva ali v knjižici vzdrževanja.
Pogosto se zgodi, da z avtomobilom zapeljemo preko ostrih robov kot je robnik, bankina, hitrostna ovira, kamen, luknja, itd. Z nenadnim in močnejšim pritiskom na mehko gumasto površino lahko na pnevmatiki nastane izboklina ali zareza. Poškodba lahko postane vidna tudi šele po večjem številu prevoženih kilometrov. Zato naj občasno pregledamo, če avtoplašč nima izboklin ali zarez.
Na dotrajanost pnevmatik pa ne vpliva samo globina profila, temveč tudi njihova starost. Svetovni proizvajalci avtoplaščev si sicer niso enotni glede življenjske dobe pnevmatik. Nekateri priporočajo njihovo menjavo, ko so starejše od 5 let, drugi imajo dobo 6 let in celo 10 let. Dejstvo pa je, da po večletnem obdobju zaradi kemičnih in fizikalnih procesov izgubijo sposobnost optimalnega oprijemanja cestišča. Na življenjsko dobo pnevmatik vpliva tudi pravilno skladiščenje, vrsta cestišča, način vožnje, teža tovora in pravilen pritisk v pnevmatikah.
Zamenjane pnevmatike je potrebno hraniti na suhem in temnem prostoru. Položene so lahko ena na drugi, vendar ne postavljene pokonci, saj se po dolgem času v takšnem položaju lahko ukrivijo.
Zadostna globina profila se izkaže predvsem na mokrem cestišču, saj kanali profila odvajajo vodo in s tem skrbijo, da ima pnevmatika dober oprijem s cesto. Ne glede na vrsto pnevmatike, najmanjša dovoljena globina profila znaša 1,6 mm. Strokovnjaki priporočajo, da se njih zamenja z novimi že, ko se globina profila zmanjša pod 2,5 mm.
Čeprav se nam zdi, da je zimska sezona še daleč, se kljub temu počasi približuje 15. november. S tem datumom morajo biti vsa vozila opremljena z zimsko opremo. Pogosto se zgodi, da nas prvi sneg preseneti že prej. Tudi v tem primeru je pred omenjenim datumom obvezna zimska oprema. Za zimsko opremo velja, da morajo vsa osebna vozila biti opremljena s štirimi zimskimi pnevmatikami (M+S) z minimalno globino profila 3 mm ali s štirimi letnimi pnevmatikami, ki imajo ravno tako vsaj 3 mm globino profila ter dodatne snežne verige v priboru. Vse štiri pnevmatike morajo biti enake velikosti, vrste (poletne ali zimske) in zgradbe (radialne ali diagonalne), na isti osi pa tudi iste nosilnosti, hitrostnega razreda in istega proizvajalca.
V zimskem času lastniki vozil marsikdaj vozijo z letnimi pnevmatikami in snežnimi verigami v prtljažniku. S tem želijo privarčevati in hkrati zadostiti zakonu. Vendar kljub zadostnemu profilu se letne pnevmatike povsem drugače obnašajo na snežni in poledeneli cesti kot zimske. Slednje imajo poleg občutno globljega profila in lamel za izpodrivanje snega, tudi mehkejšo gumeno zmes, namenjeno nizkim temperaturam. Pri temperaturah okrog ledišča namreč gumena zmes letnih pnevmatik otrdi, s tem pa se poslabša oprijem pnevmatik s cestiščem in posledično s tem tudi vodljivost vozila. Zaradi tega je priporočeno, da se letne pnevmatike zamenja z zimskimi že, ko zunanja temperatura pade pod 7°C. Ker se bližamo jeseni, bo ta čas prav kmalu. Zato naj pričnemo o menjavi pnevmatik razmišljati že sedaj.
V neposrednem času pred zimsko sezono ali v času sneženja so običajno vsi vulkanizerji polno zasedeni in je dolga čakalna vrsta za menjavo pnevmatik. Poleg tega so v tem obdobju tudi najvišje cene avtoplaščev. V predsezoni, ki se je že pričela, praviloma dobimo bistveno cenejše pnevmatike.

Popravilo avtomobilske pločevine

Vsekakor imajo sedanji avtomobili v primerjavi z starejšimi izpred 20 in več let kakovostnejšo pločevino z bolj učinkovitim zaščitnim barvnim slojem. Že vsi svetovni proizvajalci avtomobilov zagotavljajo 10 in več letno garancijo na prerjavenje pločevine karoserije. Vendar avtomobil je v našem geografskem področju neposredno izpostavljen različnim ekstremnim vremenskim razmeram. Od vročine, dežja in vlage, do zmrzali in snega. K nastanku rje na pločevini usodno pripomore še zimsko soljenje cest.
Znano je, da je pločevina nekaterih znamk avtomobilov bolj odporna kot od drugih. V kvaliteti pločevine se lahko razlikujejo tudi modeli avtomobilov sicer istega proizvajalca. Vsekakor pa je pocinkana pločevina bolj odporna na rjo kot če je ta samo prelakirana.
Za preprečitev pojava rje na avtomobilski pločevini lahko veliko storimo že mi sami lastniki avtomobila. Kot prvo je pomembno redno pranje avtomobilske karoserije. Poleg vidne avtomobilske pločevine naj operemo tudi spodnji del avtomobila oziroma njegovo podvozje, saj je to daleč najbolj izpostavljeno zimski soli s ceste. Poleg tega pa veliko kovinskih delov ni tako zaščitenih proti rjavenju kot vidni del avtomobilske karoserije. Če avto vozimo na čiščenje v avtopralnico, naj obiščemo le sodobno avtopralnico, ki v svoji ponudbi nudi tudi pranje podvozja. V primeru, da umazan avtomobil direktno peljemo na avtomatsko pralno stezo, nabrani pesek in skupki umazanije v kombinaciji s pralnimi krtačami kaj hitro povzročijo praske na laku karoserije. Zato je predhodno potrebno z visokotlačnim čistilcem in ročno krtačo temeljito oprati celotno karoserijo.
Naleteli kamniti drobci izpod kolesa sosednjega ali našega lastnega vozila s časom povzročijo na vsaki avtomobilski pločevini drobne poškodbe z točkovnimi odrgninami in praskami. Zato naj občasno natančno pregledamo lak pločevine in poiščemo nastale poškodbe. Drobne poškodbe enostavno in hitro popravimo s korekturnim lakom. Zatem karoserijo spoliramo s polirnim voskom.
S prevoženimi kilometri slej ko prej pride skoraj pri vsakem vozniku do nezgode s trkom avtomobila ali vsaj do opraskanja pločevine. Zlasti pri manjši poškodbi pločevine se kot prvo pojavi vprašanje zamenjati poškodovani del karoserije z novim ali ga sanirati s kleparskim in ličarskim popravilom. Poleg velikosti poškodbe je odločitev seveda odvisna tudi od tega ali imamo avto s strani zavarovalnice kasko zavarovan oziroma tudi za primer poškodbe avtopločevine. Vsekakor pa bo na to vprašanje gotovo lažje od nas odgovoril mojster avtoklepar, ko si bo ogledal poškodovano karoserijo. Vedeti pa moramo, da je udarjeni del pločevine tudi po njegovi sanaciji manj trden. Ob ponovni nesreči pa lahko predstavlja večjo potencialno nevarnost. V nekaterih primerih je celovito popravilo avtomobila lahko tudi dražje od nakupa novega dela.
Z dovolj strokovno kleparsko in ličarsko sanacijo karoserije lahko kar precej podaljšamo življenjsko dobo vozila, saj s tem preprečimo rjavenje in propadanje avto pločevine. Vendar strokovna sanacija pločevine zahteva veliko mero natančnosti, vsaka površnost pa se prej ali slej pokaže s pojavom rje ali kakšne drugačne deformacije na karoseriji. Popravilo karoserije našega avtomobila zaupajmo le usposobljenima avtokleparju in avtoličarju, ki imata s tem že dolgoletne izkušnje.
Postopek popravila karoserija avtomobila poteka po naslednjem zaporedju. Najprej mojster v kleparski delavnici na poškodovanem vozilu izvede popis škode, oziroma pregleda katere dele je potrebno zamenjati ali popraviti. Na osnovi tega nam izda predračun stroškov popravila in novih nadomestnih delov. Poškodovane karoserijske dele na dvigalu odstrani z vozila in jih zamenja z novimi ali s kleparskim popravilom sanira oziroma poravna poškodovano pločevino. Težje poškodovano vozilo mojster popravi na ravnalni mizi. To je sicer posebej za takšna popravila namenjena naprava, s katero mojster hitro in natančno popravi poškodovano karoserijo v prvotno stanje.
Poravnani del pločevine, na kateri ostanejo različne nepravilnosti, mojster najprej zbrusi z brusnim papirjem. Zatem pločevino razmasti in na poravnano površino nanese poliestrski kit. Odvečni osušeni kit zbrusi najprej z grobim in nato s finimi brusnim papirjem do stopnje prvotne linije pločevine. Vse dele vozila, ki se ne bodo lakirali, mojster zatem ustrezno zaščiti.
Sledi ličarski postopek sanirane pločevine v posebej za to namenjeni lakirnici oziroma lakirno – sušilni komori. Pomembno je, da ličarski mojster uporabi dovolj kvalitetne vse ličarske materiale kot so temeljni laki in predlaki na dvokomponentni osnovi in zaščitni antikorozijski premazi ter mase kot so fugirni kiti, izolacijski premazi in tesnilne mase. Večji in usposobljeni avtoličarji imajo lastno mešalnico barv, kjer v najkrajšem času pripravijo (več ali manj) identično barvo originalnemu tonu na vozilu.
Če nastanejo na pločevini poškodbe z vdrtinami in vdolbinami in pri tem lak na pločevini ni poškodovan ali počen, se ga uspešno lahko sanira brez lakiranja pločevine. Takšna sodobna tehnika sanacije je tudi do 50% cenejša od klasičnega kleparsko – ličarskega popravila. Popravilo je tudi bistveno hitrejše. Običajno je to opravljeno že v enem dnevu. Poleg tega odpade naša skrb zaradi možnosti nepravega odtenka lakiranega dela vozila.
V največ primerih se takšno metodo sanacije avtopločevine uporablja pri poškodbah od toče, lahko pa tudi pri ostalih poškodbah vdrtin oziroma vdolbin pločevine. Sanacija je možna na celo do 20 cm široki vdrtini, kar pa je precej odvisno od pločevine oziroma od modela vozila in lokacije poškodbe.

Popravilo ali zamenjava stekla

Najbolj krhki deli avtomobila so vetrobransko, stransko in zadnje steklo. Zato naj njim posvetimo še toliko več pozornosti. Ker vetrobransko steklo zagotavlja celo več kot 34% karoserijske stabilnosti celotnega avtomobila, je to še kako pomembno za našo in sopotnikovo varnost.
Poleg avtomobilske nesreče na vetrobranskem steklu nastanejo največkrat poškodbe še zaradi kamenčkov, ki ob vožnji priletijo izpod koles vozila pred nami (cca 85% do 90% poškodb vetrobranskih stekel), zaradi debelejših zrn toče, zaradi vloma, padcev predmetov, ipd. Poškodba na steklu lahko nastane celo ob nenadnem padcu zunanje temperature pri nevihti.
Vetrobransko steklo dobro očistimo in bodimo pozorni na majhne poškodbe zvezdičaste oblike (oblika pajka oz. pajčevine). Pozornost namenimo zlasti črnim robovom stekla, kjer so poškodbe težje opazne. Če se pojavi kakršnakoli pomanjkljivost ali poškodba na steklu, moramo njo takoj odpraviti, sicer lahko steklo na poškodovanem mestu kadarkoli poči. Poškodovano avtomobilsko steklo ima le še 30% svoje prvotne trdnosti. Zaradi neugodnega načina vožnje kot je npr. vožnja po udrtinah na cesti, preko robnika pločnika, ipd. bo steklo še toliko bolj hitro počilo. Hitrejša poškodba stekla nastane tudi zaradi temperaturnih razlik oziroma uporabe klimatske naprave v avtomobilu, medtem ko se zunanja stran stekla pri vročem poletnem soncu lahko segreje tudi na več kot 60°C. Podobne razmere v obratni smeri so lahko tudi pozimi, ko je zunanja temperatura močno pod ničlo, znotraj avtomobila pa uporabljamo gretje. V zimskem času zaradi taljenja zmrznjenega stekla že pri majhni njegovi poškodbi v lasasto razpoko pride vlaga, ki ponovno zamrzne in steklo tako poči.
Takoj ko opazimo poškodbo na steklu, naj poškodovano mesto zalepimo s posebnim obližem, ki preprečuje vdor vlage in umazanije v poškodovani del stekla. Zatem naj čimprej pokličemo ustreznega mojstra za zamenjavo ali popravilo avtomobilskega stekla. Da se razpoka na steklu ne bi širila, naj v tem času ne izpostavljamo avtomobila na soncu, ne usmerjamo pihanje klime v vetrobransko steklo in temperaturo znotraj avtomobila znižujmo postopoma, zaradi vibracij in potiska zraka naj ne loputamo z vrati avtomobila, izogibajmo pa se tudi vožnji po udrtinah ceste. S takšnim pravilnim postopkom bomo začetno manjšo poškodbo stekla omejili, kar bo mojstru omogočilo namesto zamenjave celega stekla le njegovo sanacijo mesta poškodbe. To pa bo seveda veliko ceneje. Celo za cca 5 krat manj nas bo stalo popravilo stekla kot njegova zamenjava.
Vetrobransko steklo lahko mojster popravi v primeru, da je na njem manjša razpoka ali le odrgnina. S primernim orodjem in posebno sanacijsko tekočino lahko poškodbo popravi že v 30-tih minutah. Po popravilu ima steklo zopet svojo popolno trdnost. Na popravljenem steklu se vidnost poškodbe zmanjša za 85 do 90%. Na mestu udarca kamenčka ostane le malenkostno vidna poškodba v videzu posušene kapljice vode. Sanirana poškodba je tako malo vidna, da jo običajno niti ne najdemo več.
Če se na vetrobranskem steklu pojavi razpoka daljša od 2,5 cm oziroma je večja od površine kovanca za 2 evra, bomo njega morali zamenjati. Stransko in zadnje steklo moramo takoj zamenjati tudi že ob manjši razpoki. Ta dva se sicer ob poškodbah največkrat popolnoma razbijeta, medtem ko se vetrobransko steklo zaradi dveh zlepljenih plasti ne razbije tako hitro. Naše vozilo ne bo uspešno prestalo tehnični pregled, če bo poškodba vetrobranskega stekla večja od 10 milimetrov.
Če se večja poškodba na avtomobilskem steklu ali se to zdrobi, je pomembna predvsem hitra odzivnost serviserja. Torej, da ima steklo za določeni model avtomobila na zalogi in njega s pomočjo primernega orodja in s kvalitetnim lepilom zamenja že v nekaj urah. Specializirani in izkušeni mojstri zamenjajo steklo celo že v 90-tih minutah. Nekateri serviserji nudijo tudi montažo stekla na terenu, drugi imajo nadomestno vozilo za čas popravila.
V primeru sklenjene zavarovalne police, ki vključuje kritje poškodb na steklih, s popravilom vetrobranskega stekla načeloma naj ne bi imeli nobenih stroškov. Večina mojstrov, ki se profesionalno ukvarja s popravilom ali menjavo avto stekel, sodeluje z večino zavarovalnic in tako namesto nas sami uredijo vso potrebno dokumentacijo z zavarovalnico.
Vedno več avtomobilov ima asistenčne sisteme ADAS. Takšen sistem je povezan tudi z vetrobranskim steklom. Zaradi tega je potrebno po menjavi takšnega sistema njega ponovno umeriti oziroma kalibrirati. Izberemo naj le vrhunskega serviserja, ki ima na voljo vsa potrebna orodja in certifikate, ki zagotavljajo, da so sistemi in vozilo po prevzemu v brezhibnem stanju in 100% delujoči. Še bolje pa je, da nam ob prevzemu izdajo tudi garancijo in certifikat o opravljeni kalibraciji. V tem primeru je ta postopek celo pomembnejši od same menjave stekla, saj sistemom zaupamo in v primeru njihovega nedelovanja je ogrožena naša in sopotnikova varnost v vozilu. Menjava stekla torej ni več postopek kot je bil pred 20-timi leti, ko smo lahko celo sami zamenjali avtomobilsko steklo. Sedaj so stekla zelo kompleksna, ki jih je potrebno zalepiti z dvokomponentnim lepilom. Težave se povzročijo tudi pri izrezu stekla z različnimi noži, ipd. Mojster mora uporabiti takšno rezilo, ki ne poškoduje karoserije (npr. posebna vrvica iz mikrovlaken). S poškodbo karoserije nastane rja, posledično s tem pa tudi steklo ni več 100% zalepljeno s karoserijo. Zagotovo ni vredno tvegati in izbrati serviserja, ki nima vseh teh znanj, materialov in orodij.

Zatemnitev stekla

Z zatemnjenimi avtomobilskimi stekli dosežemo večjo zasebnost znotraj avtomobila, boljšo zaščito pred vročino in UV žarki (samo nekatere folije), zmanjša pa se tudi nevarnost vloma v avtomobil. Z zatemnjenimi stekli dragocenost, ki jo pozabimo na avtomobilskem sedežu, od zunaj ne bo vidna. Pri tem pa vidljivost iz notranjosti vozila v okolje ne bo motena. Poleg tega je izboljšana tudi varnost, saj nameščena folija na steklu omogoča njegovo izboljšano trdnost. Pri razbitju stekla ostanejo njegovi koščki na foliji in se ne razletijo po notranjosti avtomobila. Hkrati je zatemnjeno steklo tudi bolj odporno na praske in udarce. Celo do 80% zatemnitvena folija prepreči pregrevanje notranjosti vozila. Posledično s tem seveda tudi pripomore k bolj optimalnem delovanju klimatske naprave in manjši porabi goriva. Zaradi bistvenega zmanjšanja prodora sončnih žarkov znotraj vozila se prepreči obarvanje in preperelost plastičnih in oblazinjenih notranjih avtomobilskih delov. Razlog za odločitev zatemnjenega avto stekla je tudi v preprečitvi zaslepljenosti med vožnjo. Vsekakor močna sončna svetloba in intenzivno bleščanje v voznika vplivata na njegovo utrujenost. Zatemnitvena folija tudi prepreči nenadno zaslepljenost zaradi nenadnih močnih direktnih sončnih žarkov. Pomemben faktor, da se zatemnjena stekla vse bolj pojavljajo na avtomobilih je seveda tudi v estetskem videzu, saj vozilo deluje bolj usklajeno in estetsko dovršeno.
Običajno tonirano steklo ne vsebuje UV filtrov in s tem UVA žarki prodirajo tudi skozi takšno steklo. Avto steklo s perfomirano folijo ima vgrajeno UV zaščito. S tem prepreči škodljivo UV žarčenje tudi do 99%.
Ker temnjenje avto stekel pomeni naknadna predelava vozila, mora takšen avtomobil opraviti homologacijski pregled. Vse predelave se vpišejo v homologacijski kartonček. Večina serviserjev, ki opravljajo temnjenje stekel, nudijo tudi ureditev vse potrebne dokumentacije za vpis predelave vozila v homologacijski kartonček.

Menjava izpušnega sistema

Eden najbolj obremenjenih avtomobilskih delov je izpušni sistem. Spremembe zvoka izpušnega sistema, neobičajne vibracije, vonj po izpušnih plinih v potniškem prostoru, prevelika poraba goriva in ropot pri speljevanju ali ropot z drgnjenjem medsebojnih kovinskih delov, so znaki, da izpušni sistem ne deluje pravilno in ga bo potrebno popraviti ali celo zamenjati.
Izpušni sistem sestavljajo vmesni lonec, izpušni lonec, cevi in katalizator. Celoten sistem poteka od motorja do zadnjega dela vozila v dolžino približno 3 metre. Oblika izpušnega sistema je odvisna od motorja in modela vozila.
Za zmanjševanje hitrosti, hrupa in temperature plinov je namenjen izpušni lonec. Njegova naloga je tudi, da z izločanjem izpušnih plinov odstranjuje in sčisti škodljive drobne delce, nastale med zgorevanjem goriva.
V vmesnem oziroma ekspanzijskem loncu se znižuje tlak in hitrost izpušnih plinov, s tem pa duši hrup. Vse dele izpušnega sistema povezujejo cevi.
Glavna naloga katalizatorja je prečiščevanje izpušnih plinov oziroma njihovo zmanjševanje na najmanjšo možno mero. V katalizatorju se škodljivi izpušni plini spremenijo v okolju bolj prijazno zmes CO2, vode in dušika. Ohišje katalizatorja je izdelano iz nerjaveče pločevine. V njem se nahaja keramična sredica, ki je oplemenitena z dragoceno kovino kot je platina, paladij in rodij. Sredica ima obliko satja in je sestavljena iz množice prepustnih kanalov, skozi katere prehajajo izpušni plini.
Celoten izpušni sistem je izpostavljen zelo močnim toplotnim in mehanskim obremenitvam. Vibracije, ki jih povzroča motor, tresljaji na neravnem vozišču, agresivna sol, vlaga, dež in blato lahko povzročijo zunanje poškodbe ali pojav korozije na delu izpušnega sistema. Predvsem pa zelo visoke temperature izpušnih plinov, ki lahko presežejo 900°C in njihove agresivne komponente lahko povzročijo poškodbo notranjih kovinskih sten cevi. Zato je pomembno, da je izpušni sistem izdelan iz dovolj kvalitetnega materiala.
Od modela avtomobila, načina njegove vožnje in okolja v katerem se uporablja, je odvisno kdaj nastopi čas za zamenjavo izpušnega sistema. Običajno je potrebno izpušni sistem oziroma njegov del zamenjati po osmih do desetih letih. Katalizator lahko celo prej. Njegova delovna doba je od 70000 km do 100000 km. Najbolj pogosti vzroki za njegovo poškodbo oziroma njegovo pregretje so napake v delovanju motorja, napačna uporaba goriva, slabe vžigalne svečke in kabli, večkratni neuspešni zagoni motorja in vžig motorja s pomočjo vleke vozila. Če ima poškodovani katalizator stopljeno keramično sredico, naj še pred njegovo zamenjavo poiščemo in odpravimo vzrok nastale poškodbe katalizatorja. Šele zatem pa njega tudi zamenjamo. Do poškodbe ohišja katalizatorja marsikdaj privedejo tudi močnejši udarci in vibracije s katerimi je obremenjeno vozilo.
Izpušni sistem obremenjujejo zlasti kratkotrajne vožnje, ko se nabrani kondenz v izpuhu nima časa izločiti, kar povzroči krajšo življenjsko dobo izpušnega sistema. Da lahko vsa vlaga iz izpuha izhlapi, je priporočljiva vsaj enkrat mesečno daljša vožnja z vozilom. Pri pranju vozila z visokotlačnim čistilcem naj pazimo, da voda ne vstopi v izpušno cev ali celo v lonec.

Zvišanje učinkovitosti motorja

Ne glede na proizvajalca imajo vsi avtomobili izdelani po letu 1990 nadzor elektronskega delovanja motorja (ECU - Engine Control Unit). Torej so krmiljeni preko tako imenovane elektronske krmilne naprave. Njo imajo vgrajeni vsi turbodizelski JTD, HDI, TDCI, DITD, D, CDI, DCI, TDCI, TDI in bencinski »injection« motorji. Elektronska krmilna naprava nadzoruje veliko število parametrov motorja in glede na tabele ter druge enačbe določi optimalno nastavitev vžiga svečk in vbrizga goriva. Poleg tega nadzira še polnilni tlak, izpušne pline, kakovost goriva, itd. Naprednejši sistemi omogočajo tudi prilagajanje delovanja glede na način vožnje (npr. izklop nekaterih cilindrov med čakanjem v križišču). Srce krmilne naprave je program v procesorju, ki odločilno vpliva na ohranitev vseh prej navedenih parametrov. Vsi proizvajalci avtomobilov stremijo k tem, da izdelajo krmilno napravo, katera zagotavlja varnost in vzdržljivost motorja glede na raznolikost vožnje. S tem so mišljene različne ekstremne vremenske razmere, različna nadmorska višina, mednarodne specifične količine izpušnih plinov, različna kvaliteta goriva, itd. Poleg tega se upošteva še različen namen uporabe avtomobila. Avto, ki se na primer uporablja za dnevno dostavo pošiljk ali za taksi, je njegov motor povsem drugače obremenjen kot družinski avtomobil, namenjen za vožnjo v službo. Zaradi tega morajo proizvajalci elektronsko krmilno napravo naravnati na maksimalno varno opcijo. Zaradi različnih tržnih zahtev kot so stroški izdelave serijskih motorjev in zavarovalni razredi, še dodatno »zavarujejo motor«. S tem pa avtomobilski motor ni več tako učinkovit kot bi sicer lahko bil. Torej v bistvu proizvajalci vgrajujejo v vozila močnejše motorje kot je to potrebno. S tem si omogočijo večje serije proizvodnje za modele avtomobilov z različnimi nominalnimi močmi. In to kljub temu, da imajo v osnovi vsi enak motor.
Torej obstaja določena vrednost rezerve moči motorja. S tako imenovanim Chiptuning-om je možno to rezervo izkoristiti in s tem povečati učinkovitost motorja. Chiptunig je v bistvu sprememba parametrov v elektronskem krmilnem programu. Z optimiziranjem parametrov se poveča trenutna količina vbrizganega goriva in pritisk polnjenja turbine. S tem se doseže boljši izkoristek in boljše delovanje motorja. Ta postane močnejši in živahnejši. Bistveno se dvigne navor v celotnem območju vrtljajev in se s tem izboljšajo pospeški vozila. Hkrati se zmanjša poraba goriva pri vožnji v območju največjega navora. Pri dinamični vožnji z višjimi vrtljaji motorja pa poraba goriva naraste. Zaradi zaščite motorja oziroma blokade vrtljajev se končna hitrost avtomobila bistveno ne spremeni. Pri vozilih s turbo polnilnikom se na ta način poveča moč in navor za 20 do 40%. Boljša učinkovitost motorja je efektivna že takoj po vgradnji chiptuninga. Nekateri novejši avtomobili pa morajo za poln učinek prevoziti nekaj 100 km, da se elektronika motorja samodejno nastavi.
Postopek predelave motorja s chiptuningom poteka tako, da se najprej z merilno napravo na valjih opravijo razne meritve in testi, s katerimi se ugotovi pričakovan izkoristek moči. Montaža programskih rešitev v vozilo je dokaj enostavna in hitra. Ob tem ni nikakršnega mehanskega posega v motor. Res pa je, da se v primeru garancijske dobe vozila s posegom v elektroniko motorja na nepooblaščenem servisu, njo avtomatsko prekine.
Bojazen, da bi se z vgradnjo chiptuninga odpravila potrebna toleranca glede na način vožnje in okoljskih razmer, je odveč. Po spremembi parametrov v krmilnem programu še vedno ostane prostor za tolerance. Poleg tega za sedanjo zaščito motorja skrbi tudi sama krmilna naprava, katera z različnimi dodatnimi programi preverja prilagojenost parametrov predpisanem področju.
Vendar kljub temu, da če se že odločimo za predelavo motorja s chiptuningom, naj bomo previdni pri izbiri serviserja, ki opravlja takšen poseg. Chiptuning mora biti razvit tako, da nikdar ne presega, niti ne dosega meje zmogljivosti motorja in njegovih komponent. Življenjska doba vozila se s tem ne sme zmanjšati. Za dosego tega je pomembna tudi pravilna vožnja predelanega avtomobila. To pomeni, da se hladen motor ne obremenjuje oziroma se ga ne priganja v višje obrate, dokler se motor ne segreje na delovno temperaturo. Poleg upoštevanja rednih servisov vozila in menjave kvalitetnega motornega olja, je priporočljivo, da se po večji obremenitvi motorja njega takoj ne ugasne, temveč se zadnjih nekaj kilometrov vožnje naredi z umirjenim motorjem ali se avtomobil nekaj časa pusti v prostem teku. Na ta način se turbina ohladi preden se motor ugasne.

Kako do ekonomične vožnje?

Hladen motor naj ne priganjamo v visoke obrate. Ne samo da bo s tem motor bolj obremenjen, porabil bo tudi bistveno več goriva. V času dokler se motor ne segreje na delovno temperaturo, naj ga držimo v srednjem območju vrtljajev.
Kratke vožnje so neprimerno bolj potratne kot dolge. Avtomobil pri kratki vožnji porabi dvakrat do trikrat več goriva kot pri dolgi. Da motor brezhibno deluje, mora po njegovem hladnem zagonu vbrizgalni sistem v valje dovajati večjo mešanico goriva. Izogibajmo se torej le nekaj kilometrov vožnje po hladnem zagonu.
Pravočasno naj prestavljamo v višjo prestavo. Takoj, ko odpeljemo z mesta, naj prestavimo v drugo prestavo. Pri približno 2000 motornih vrtljajih na minuto naj prestavimo v višjo prestavo. En liter/100 km bo večja poraba goriva, če bomo pri hitrosti 50 km/h namesto v peti prestavi vozili v tretji. Prej, ko bomo posegli po prestavni ročici, več goriva bomo privarčevali. Če se bomo vozili v višjih prestavah, bo motor imel nižje vrtljaje. Ker je s tem mešanica goriva in zraka manjkrat vbrizgana v zgorevalne prostore, je poraba goriva manjša. Če bomo vozili v višjih prestavah, bomo privarčevali od 10 do 20%, kot če bi sicer vozili v nizkih prestavah.
»Težka« noga na pedalu plina lahko precej vpliva na porabo goriva. Že z zagonom motorja se prične varčna vožnja, pri čemer naj nogo ne pritiskamo na pedalu za plin. Ob speljevanju naj pritisnemo pedal plina le do 3/4, zatem pa čim prej prestavimo ročico v drugo prestavo. Če bomo pri pospeševanju močneje pritisnili na pedal plina do želene hitrosti in nato prestavili v višjo prestavo, bo večja poraba goriva. Namreč pri vsakem odvzemanju plina motor zavre, kar hkrati pomeni izgubljanje moči in nastajanje izgub.
Med vožnjo naj uporabljamo pedal za zaviranje le toliko kolikor ga je potrebno in nič več. Naglo speljevanje in zaviranje pospešuje porabo goriva. Torej vožnja naj bo čim bolj enakomerna.
Če z avtom stojimo pred semaforjem ali v zastoju več kot 20 sekund, je priporočljivo njega ugasniti. Tudi v prostem teku motor porablja gorivo. V povprečju približno 1 liter na uro delovanja. Nekateri so ob tem skeptični, da je pogosto ugašanje in zaganjanje motorja za njega škodljivo. Večkratno zaganjanje ogretega motorja vpliva le na hitrejšo obrabo zaganjača. Vendar, če je motor v dobrem stanju in ga ni potrebno zaganjati dolgo časa, ne sme priti do večje obrabe zaganjača.
Razlog za večjo porabo goriva je lahko tudi dodatna teža na ali v avtomobilu. 100 kilogramov dodatne teže v avtomobilu naj bi povečalo porabo goriva za približno 0,3 litra na 100 prevoženih kilometrov. Nameščeni strešni prtljažnik poleg dodatne teže povzroča tudi zračni upor, kar neposredno vpliva na porabo goriva. Prazen prtljažnik na strehi povzroči tudi za liter in pol večjo porabo na 100 prevoženih kilometrov.
Delovanje klimatske naprave v avtomobilu ravno tako povzroči povečano porabo goriva. Odvisno od tipa klimatske naprave, višine naravnane klimatizirane temperature in modela klimatske naprave je poraba zaradi nje višja od 0,2 do 2,1 litra/100 km. Klimatsko napravo naj pravilno uporabljamo. Pri visoki zunanji temperaturi naj ne pretiravamo z nizko klimatizirano temperaturo. Razlika med zunanjo in notranjo temperaturo naj ne bo večja od 6°C.
Pomemben je tudi primeren tlak v pnevmatikah, saj preslabo napolnjene gume doprinesejo večjo porabo goriva. Namreč prenizek tlak v pnevmatikah poveča kotalni upor. Od njegove velikosti pa je odvisna poraba goriva. Za 1,5 bara prenizek zračni tlak v pnevmatikah poveča porabo goriva za 0,15 litra in več. Poleg tega se naj izogibamo zelo širokim pnevmatikam, saj večja kot je njihova širina, večji je kotalni upor.
Redni servisi z menjavo kvalitetnega olja ravno tako doprinesejo k varčnejši vožnji. Če motor ni redno servisiran, umazani in zamašeni filtri za zrak ter gorivo in zamašene vžigalne svečice precej povečajo porabo goriva. Obrabljene zavorne obloge med vožnjo tudi v času, ko ne zaviramo, rahlo drsajo po zavornem kolutu, kar zopet povzroča večjo rabo goriva.
Razlika v kvaliteti olja doprinese tudi k različni porabi goriva. Iz raziskav je ugotovljeno, da je z uporabo visokokakovostnega olja na sintetični osnovi od 2 do 6% manjša poraba goriva kot z uporabo mineralnega olja. Kljub temu, da je sintetično olje enkrat dražje od običajnega, se njegov nakup priporoča zlasti v primeru veliko prevoženih kilometrov. V primeru, da imamo pogoste vožnje na kratke razdalje z neogretim motorjem, je varčevalni učinek sintetičnega olja še toliko bolj očiten.

pripravil: M.A.

Najbolj brano