Od izkopa do podstrehe

Gradnja lastne hiše je za vsakega investitorja življenjski projekt, ki vzame v več letih ogromno truda, časa in predvsem denarja. Zaradi tega se jo je treba lotiti načrtno in sistematično. Zadostna kvaliteta bodočega bivanja v hiši pa pogojujejo ne samo kakovostni vgrajeni materiali, ampak seveda tudi dovolj kvalitetna izvedba.

Kljub temu, da se tudi pri nas precej razširjajo novi montažni načini gradnje hiše, se še vedno v največjem deležu gradi v zidani izvedbi. Glavni vzrok tega je še vedno v postopnem načinu gradnje, ko investitor po delih, v več letih investira v gradnjo. Poleg tega je med Slovenci visoko zaupanje v tradicionalno zidano gradnjo, ki svoje pozitivne rezultate kaže na vsakem koraku.
Vendar hkrati klasična gradnja hiše zahteva tudi več prostega časa in dobre volje, predvsem pa čim boljši občutek izbiranja med kakovostjo in ugodno ceno.
Seveda je za povprečni družinski proračun gradnja lastne hiše ogromen projekt, ki traja dolga leta. Običajno je to tudi največji projekt v življenju investitorja. Čeprav se v tem negotovem času dozdeva gradnja lastne hiše skoraj nemogoč projekt, je dejstvo, da tako kot je bilo potrebno v preteklosti graditi hiše, se jih tudi sedaj in jih bo potrebno tudi v prihodnosti. Razlika je mogoče samo v njihovem obsegu.

Izkop za temelje

V primeru, da je na gradbeni parceli še star dotrajan objekt, bo kot prvo potrebno njega najprej zrušiti. Po sedanjem veljavnem gradbenem zakonu za rušenje objekta sicer ne potrebujemo več gradbenega dovoljenja, vendar je potrebna pridobitev dokumentacije za odstranitev. Njo moramo oddati ob obvezni prijavi začetka gradnje.
Zlasti, če nameravamo zrušiti večji objekt, naj poiščemo takšnega izvajalca, ki je s svojo težko gradbeno mehanizacijo specializiran za večje rušitve objektov.
Običajno poteka postopek rušenja objekta v obratnem vrstnem redu kot gradnja. Najprej moramo odklopiti vse morebitne inštalacije na objektu. Zatem iz objekta odstranimo vso notranjo opremo in stavbno pohištvo. Sledi odstranitev strešne kritine in celotnega ostrešja. Nato zrušimo in odstranimo predelne stene. Šele zatem pa sledi glavno rušenje nosilne konstrukcije objekta, s tem da najprej zrušimo nosilno medetažno konstrukcijo in na koncu še zunanje stene ter stebre. Ves rušitveni material odpeljemo na že prej ustrezno izbrano mesto deponije.
Prva gradbena faza se prične s pripravo zemljišča za izkop in nadaljnjo gradnjo. Na mestu bodoče gradnje se odstrani vse morebitno grmičevje, večje skale in drevesa, poravna se teren in zasuje vse jarke ter kotanje, v katerih bi se lahko nabirala odvečna voda in blato, ki bi pri gradnji pozneje motila.
Z označitvijo položaja zidov oziroma zakoličenjem imamo pripravljeno za začetek zemeljskih del. Izkop gradbene jame in temeljev naj opravi usposobljen strojnik, ki ima za to ustrezne gradbene stroje. Vedeti je potrebno, da je gradbena parcela lahko iz različne vrste zemljišča. Če imamo srečo in je naše zemljišče brez večjega kamenja, se bo gradbeni izkop opravil že z manjšim gradbenim strojem. V kolikor pa je zemlja iz zbite ilovice in večjimi trdnimi kamni, bo potreben močnejši gradbeni stroj z raznimi dodatnimi vpetji, kot je na primer pnevmatsko kladivo za razbijanje skal.
Da bo poznejša gradnja nemoteno potekala, je priporočljivo, da strojnik in izvajalec gradbenih del med sabo sodelujeta ves čas postopka izkopa. Na utrjenem terenu se opravi le ozki izkop. Globina je odvisna od karakteristik zemljišča in objekta ter od načina gradnje. Za stanovanjsko hišo je predvidena globina temelja najmanj 80 cm (razen za gradnjo pasivnih hiš, kjer je tehnologija gradnje drugačna). Globina se sorazmerno povečuje s slabšanjem karakteristik zemljišča in nivoja podzemne vode ob zmrzovanju. Če bo bodoča stavba podkletena ali če so temeljna tla slabo nosilna, je potreben široki izkop. V tem primeru se odstrani ves material na mestu gradnje do nivoja raščenega (nosilnega) terena. Pri vsakem izkopu mora strojnik pričeti z izkopom s strani, ki je najbolj oddaljena od dovozne poti. V primeru, da je zemljina mehkejša, naj bodo stene zaradi nevarnosti rušenja izkopane v nagibu. Če je izkop gradbene jame globlji od globine temeljev sosednjih objektov, je potrebno upoštevati tudi zavarovanje in podpiranje teh objektov, ki se izvede po vnaprejšnjih načrtih in izračunih.
Na bodočo hišno kanalizacijo je potrebno razmišljat še pred betonskim temeljenjem, saj pri poznejši njeni uporabi lahko zastajanje odplak v ceveh povzroči hud problem. Priključki in zbiralni vodi, ki vodijo od sanitarne opreme do vertikalnega voda ter naprej v osnovni vod, morajo biti čim krajši. Pri polaganju kanalizacijskih cevi naj bomo pozorni še na ustrezen naklon padca in premera cevi.

Nadzor nad gradnjo

Običajno si mislimo, da s pridobitvijo gradbenega dovoljenja končno odpadejo glavne skrbi na poti do lastnega doma. Vendar se zatakne že z izbiro izvajalca in nadzorom nad njegovim delom. Gradnja v lastni režiji pa je ob sedanjih zahtevah po visoko energijsko učinkovitih zgradbah tako rekoč nesmiselna. Edina ustrezna rešitev tega pa je lahko le najem dovolj strokovnega, izkušenega in poštenega gradbenega nadzornika.
Gradbeni nadzor pomeni opravljanje strokovnega nadzorstva na gradbišču. Nadzornik preverja ali gradnja poteka v skladu s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Poleg tega še preverja izvajanje dogovorjenih rokov gradnje in nadzoruje kakovost izvedenih del, kakovost gradbenih materialov, inštalacij in naprav, ki so vgrajene v objekt. Skratka, s svojim nadzorom jamči, da bodo vgrajeni ustrezni in predpisani materiali, izvajalec pa da bo spoštoval dogovorjeni rok gradnje.
Nadzor nad gradnjo pa ni le edina dejavnost, ki jo lahko nadzornik opravi na gradbišču. Poleg tega lahko izvaja tudi koordinacijo med gradbenimi izvajalci, inštalaterji ter drugimi izvajalci storitev. Nadalje lahko poskrbi še za tehnični pregled stavbe in pomaga pri pridobitvi uporabnega dovoljenja stavbe.
Ob končanju gradbenih del je odgovorni nadzornik dolžan podpisati ustrezno izjavo, s katero jamči za skladnost izvedenih del s projektom za izdajo gradbenega dovoljenja. Skupaj z izvajalcem je zadolžen tudi za podpis tako imenovane ˝Izjave o zanesljivosti objekta˝.
Glede na veljavno gradbeno zakonodajo je pri vsakem projektu, kjer je zahtevano gradbeno dovoljenje, obvezna prisotnost gradbenega nadzornika. Njega imenuje oziroma izbere investitor. Nadzor nad gradnjo s strani gradbenega nadzornika ni potreben le v primeru nezahtevnega objekta, ki ga bo gradil ustrezno usposobljen izvajalec. Podobno kot pri projektiranju, kjer je določen vodja projekta in pooblaščeni inženirji ter arhitekti, zakon tudi pri gradbenem nadzoru določa vodjo nadzora in pooblaščene inženirje ter arhitekte kot nadzornike posameznih strok. Med celotno gradnjo objekta mora nadzornik opravljati reden nadzor in v primeru nepravilne gradnje ali uporabe neustreznih materialov izvajalca na to takoj opozoriti. V primeru, da izvajalec kljub opozorilu nadaljuje s kršitvami ali napake ne odpravi, je nadzornik dolžan ustaviti gradnjo.
Novi gradbeni zakon nadalje predpisuje, da za nadzor nad gradnjo vseh ostalih objektov za katere ni potrebnega gradbenega dovoljenja, je pristojna občinska uprava, v prehodnem obdobju pa ji lahko pomaga tudi gradbeni inšpektor.
Le pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za odgovornega projektanta ali odgovornega vodjo del pri gradnji in si je pridobil pooblastilo Inženirske zbornice Slovenije, lahko opravlja nadzor nad gradnjo stavbe. Kot gospodarsko dejavnost mora ta opravljati storitve opravljanja gradbenega nadzora in odgovornega nadzornika.
Na objektu, kjer gradbeni nadzornik opravlja nadzor, ne sme biti le-ta tudi izvajalec katerihkoli gradbenih, inštalacijskih ali ostalih del, niti ne sme sodelovati kot dobavitelj gradbenih materialov, naprav in opreme. Ravno tako nadzornik ne sme biti z izvajalci in dobavitelji v poslovni povezavi, krvnem sorodstvu, zakonski ali zunajzakonski zvezi.
V javnosti se pogosto najdejo pripombe, da nadzor na gradbišču sploh ni potreben in je to le nepotrebno trošenje denarja. Če mi kot investitor nimamo gradbenega poklica in tovrstnih izkušenj, smo izvajalcem del povsem prepuščeni in lahko na naš račun varčujejo pri delu ali materialu, površno gradijo ali ne upoštevajo arhitekturnega načrta in njegovih navodil. Ob sedanjih vse večjih željah po gradnji nizkoenergijske ali celo pasivne hiše se s tem kaj hitro naredijo usodne napake, katerih se pozneje, ko je hiša končana, ni več moč odpraviti.
Na kratko obrazloženo je dovolj učinkovit nadzor nad gradnjo edini pravi garant, da bomo imeli dovolj kakovostno zgrajeno hišo po projektantskem načrtu in da bomo plačali le dejansko porabljene količine gradbenih materialov in dejansko izvedene količine opravljenih del.
V skladu z veljavno zakonodajo mora vsak izvajalec gradnje objekta imeti sklenjeno zavarovanje odgovornosti za morebitno nastalo škodo ter sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas z najmanj enim delavcem, ki izpolnjuje pogoje za vodjo del. V posebnih primerih ima lahko sklenjeno pogodbo tudi za krajši delovni čas. Zahteve po zavarovanju odgovornosti in zaposlitvi vodje del ne obvezuje izvajalca zaključnih gradbenih del.

Začetek gradnje s temelji
Izdelava temeljev

V preteklosti se je pogosta napaka pri načrtovanju temeljev zgodila, ko so se zunanji temelji izdelali dovolj globoko in široko, notranji temelji na katerega pridejo nosilne stene, pa so se izdelali ožji, z izgovorom, da ti niso tako pomembni. Obtežba stropov na srednje zidove je večja kot na stranske. Posledica takšne napake je seveda neenakomerno posedanje temeljev.
V kolikor bo hiša podkletena, je priporočljiva izdelava tako imenovane temeljne pete. Odvisno od njene potrebne širine je ta lahko v prečnem prerezu različnih oblik kot je pravokotna, trapezna ali stopničasta.
V pripravljen jarek temelja se z nabijanjem po plasteh ali z vibriranjem vgradi svež beton. Zamudno in naporno izdelavo betona z ročnim betonskim mešalcem je že precej zadnjih let nadomestil izdelan beton iz betonarne. Njega s specializiranim tovornjakom s cisterno pripeljejo na gradbišče in prečrpajo s črpalko direktno v temelj. Pridelani beton iz betonarne je nedvomno kakovostnejši kot iz domačega mešalca, saj je njegova mešanica računalniško dozirana in optimalno zmešana. Tako že v naprej vemo kakšne kvalitete je beton.
Poleg betona so za gradnjo temelja nujno potrebne še jeklene palice (rebrasto betonsko železo) in armature. Rebrasto betonsko železo je izdelano s postopkom vročega valjanja iz naravno trdega jekla. Dolžina palic je 6 metrov, debelina pa je lahko različna; od 6 do 20 mm in tudi več.
V temeljnem jarku po potrebi izdelamo jekleno armaturo. Z njo bistveno pridobimo pri večji nosilnosti temelja. Armatura je sestavljena iz množice podolgovatih in prečnih jeklenih palic, ki so med seboj zvezane z jekleno žico. Trgovine z gradbenim materialom imajo v ponudbi tovarniško izdelane armaturne jeklene mreže. Te so sestavljene iz več pravokotno si privarjenih okroglih palic. Armaturne mreže se uporabljajo predvsem za betonske tlake in plošče. Vse armature so lahko različnih debelin, ki jo izbiramo glede na namembnost vgradnje. Vgrajene jeklene armature so zelo pomemben element za trdnost zgradbe, zato naj z njimi ne varčujemo, ampak dosledno upoštevamo navodila v projektni dokumentaciji.
Na zunanji strani izdelanih temeljev je priporočljivo izdelati drenažo. S tem se omogoči vodi prost pretok pod tlemi in okrog objekta. Posledično s tem se prepreči nabiranje vlage v zunanjih zidovih. Drenažo izvedemo tako, da na zunanji strani objekta ob izdelanem temelju položimo posebej v ta namen prirejeno PVC cev, ki jo zasujemo z drobnim gramozom.

Kakovost betona

Kakovost betona se izraža z razredom tlačne trdnosti (C20/25, C25/30, C30/37) ter več stopnjami izpostavljenosti na zunanje vplive (XC, XD, XF, XA, PV). Tlačna trdnost betona s starostjo narašča in to tudi po 28-tih dneh, pa tudi še več kot po 20-tih letih.
Ob izbiri izdelanega betona iz betonarne moramo vedeti, da sama tlačna trdnost betona še ni zagotovilo za beton želene kvalitete. Dodatno naj preverimo tudi ali ima izbrana betonarna veljaven Certifikat notranje kontrole proizvodnje, izdan s strani certifikacijskega organa, kot tudi ali ima betonarna Izjavo o lastnostih za izbrani beton. Ob vsaki dobavi betona naj preverimo ali je dobavljeni beton identičen naročenemu glede na zahtevane karakteristike, kot tudi kdaj je bil beton zamešan v betonarni. Na dobavnici morajo biti tudi navedeni vsi dodatki v betonu, kateri so bili naročeni (npr. dodatek proti zmrzovanju).
Sestava betona je sicer iz grobega in finega agregata (peska), cementa, kemičnih dodatkov in vode. Velikost maksimalnega zrna (agregata) v betonu je odvisna od konstrukcije, za katero se beton uporablja. Pri večini konstrukcij je maksimalna velikost od 16 do 32 mm (Dmax32, Dmax16). Cement deluje kot vezivo in ko se beton posuši, sami mešanici oziroma betonu daje različno trdnost ter odpornost na zunanje vplive. Največji razvojni korak v kvaliteti betona se je pojavil v 90-tih letih z razvojem kemičnih dodatkov, ki dodatno vplivajo na obdelavnost in končno kvaliteto betona. Danes vsi proizvajalci betona redno uporabljajo v svoji proizvodnji kemične dodatke.
Končna kvaliteta betonskega konstrukcijskega elementa je odvisna ne samo od kakovosti betonske mešanice, temveč tudi od zunanjih okoliščin v času strjevanja. Predvsem kvaliteta vgrajevanja ter nega svežega betona lahko močno vpliva na kvaliteto končnega izdelka. Sveži beton je potrebno vgraditi v roku dveh ur od zamešanja na betonarni. Izvajalec betonskih del se mora na vgradnjo betona ustrezno pripraviti in zagotoviti potrebno opremo ter usposobljeno ekipo, ki bo celoten postopek vgradnje in nege betona izvedla skladno z zahtevami stroke. Pomembno je, da se beton vgradi preden le-ta začne vezati, prav tako se je potrebno izogibati dodajanju vode betonu, saj se s tem direktno vpliva na končno kvaliteto betona. V kolikor je možno, se o korigiranju betona na gradbišču posvetujemo s tehnično službo, katero ima danes vsaka resna betonarna. Izogibajmo se vgrajevanja betona v hladnejših dnevih, ko je temperatura pod lediščem, saj bi v tem primeru voda v betonu zmrznila. Proizvajalci betona imajo sicer v ponudbi tudi beton s posebnimi dodatki za preprečitev zmrzovanja, kar pa podraži ceno betona. Ravno tako ni priporočljivo vgrajevanje betona v zelo vročem času, saj takrat voda iz betona prehitro izhlapeva. To težavo se sicer delno omili s pravilno nego svežega betona. Pri 30°C zunanje temperature je čas vezanja betona približno eno uro, medtem ko se pri 10°C temperature podaljša čas vezanja na 6 ur. V prvih sedmih dneh od vgradnje betona je za njegovo nemoteno sušenje najbolj optimalna relativna vlažnost okolja nad 80% s temperaturo okolja od 17 do 20°C. V prvih dneh časa sušenja je obvezno potrebno zagotoviti svežemu betonu dovolj vlage, ki jo zahteva sušenje cementa. Le na ta način ne bo prišlo do poznejših razpok ali drugih deformacij betona.

Postopek gradnje zidov

Ko je zgornja površina temeljev dovolj osušena, izvedemo horizontalno hidroizolacijo. Da dosežemo gladko podlago, zgornjo površino temeljev premažemo s finim slojem cementne malte. Preko tega posušenega sloja nanesemo hladni bitumenski premaz. Na ta premaz pa s pomočjo plinskega grelnika nalepimo trakove lepenke, ki se med seboj prekrivajo približno 10 cm. Da bo temeljna plošča z zgornjega dela povsem vodotesna, moramo vse stike trakov dovolj natančno zavariti.
Pri zidanju zlagamo zidake v določenem redu in zaporedju ter jih med seboj povezujemo z malto, ki mora zaradi zadostne trdnosti zidu zapolnjevati vse ležeče in pokončne stike med zidaki. Za malto uporabljamo ne pran drobno zrnati (do 5mm) pesek, ki ga mešamo z apnom v razmerju: pesek - apno od 1:1 do 1:4. Uporabljamo lahko tudi tako imenovano podaljšano malto z dodanim cementom, ki je trdnejša in se bolje oprijema podlage. Vse več se uporablja že pripravljeno malto v vrečah, ki jo enostavno samo stresemo v mešalec in dodajamo vodo. Ob postopku izdelave malte moramo paziti, da jo ne izdelamo preveč na enkrat. To še posebej velja pri višji temperaturi, kjer se malta bistveno hitreje strdi.
Za poznejšo natančno linijo zidu je pomemben prvi sloj zidakov. Površina, na katero se nanaša malto, mora biti čista in ovlažena. Na prvi sloj malte čim bolj natančno položimo vogalne zidake. Ob tem si pomagamo z gradbenimi profili, s katerimi označimo bodoče vogale stavbe. Na te profile napnemo vrvico. Ob mestu križanju vrvic natančno priložimo vogalni zidak. Odstranimo gradbene profile in vrvico napnemo ob vogalnike ter ob njej polagamo zidake na maltni sloj izmenično z vsake strani proti sredini. Maltni sloj nanašamo s pomočjo zidarske žlice v debelini sloja od 12 do 14 mm. Naslednjo vrsto zidakov pričnemo polagati po istem zaporedju; torej najprej vogalnike, na katere ponovno napnemo vrvico in ob njej nato še ostale zidake. Ob tem pazimo, da se vsi zidaki med sabo na polovici prekrivajo, s čimer dosežemo boljšo povezavo. S pomočjo vodne tehtnice, ravnalne deske in kladiva čim bolj izravnamo površino položene vrste zidakov. Ob zviševanju zidu sproti preverjamo, da ne pride do nagiba zidu. Na mestih okenskih in vratnih odprtin izdelamo betonske nosilce oziroma preklade. Predhodno izdelamo montažno leseno konstrukcijo, vanjo vgradimo jekleno armaturo in jo zalijemo z betonom. Enostavnejši način je uporaba že tovarniško izdelanih prefabriciranih montažnih elementov, ki so različnih dimenzij in različnih sestav.

Izbira zidakov

Opeka je največkrat uporabljen material za gradnjo zidov. Glina je osnovni material za izdelavo opečnatega zidaka oziroma bloka. Opečni blok najlažje spoznamo po rdečkasti barvi in lahkem materialu, saj lahko posamezni blok enostavno prestavljamo z eno roko. Danes je na trgu več vrst tovrstnih blokov. Klasični bloki imajo linijsko razporejeno satovje. Sistem pero-utor omogoča bistveno hitrejše zidanje takšnih blokov. Pa tudi poraba malte je manjša. S povezavo blokov na pero-utor je dodatno ojačan vertikalni spoj in preprečen toplotni most.
Izboljšana vrsta opečnih blokov ima linijsko zamaknjeno satovje in povečano maso gline v volumski enoti. S tem hladen ali topel zrak dlje časa potuje znotraj satovja v notranjost objekta, večja masa opeke pa doprinese k večji akumulaciji toplotne energije in s tem posledično k boljšemu uravnavanju temperature znotraj bivalnih prostorov. Ker je zagotovljen tesen spoj blokov, malta v vertikalnem spoju z zunanje strani ni vidna. Ravno tako tudi ni v direktnem kontaktu z zunanjim ometom. Zunanje nazobčene stene omogočajo boljši oprijem malte, dve večji luknji pa zagotavljata enostavno prijemanje zidakov.
Na trgu so v ponudbi tudi tanjši opečni bloki za izvedbo nenosilnih predelnih sten, opečnih stropov in vogalnih ter zidnih protipotresnih elementov. Opečni vogalni elementi zagotavljajo dobro povezavo med armiranobetonskim stebrom in opečnim zidom.
Opečni bloki sodijo med zelo trajne in odporne materiale predvsem, če so narejeni iz kvalitetne gline in pravilno žgani. Pri zidanju z opeko je v poletnih dneh, ko ima sonce večjo moč, potrebno pred vgradnjo zidake navlažiti z vodo, da ne bi vpili vode iz sveže malte, saj je le-ta potrebna za zadostno vezavo in trdnost zidu. Najbolj enostavna rešitev je, da se približno 15 minut pred vgradnjo zidakov celotno paleto nekaj minut poliva z vodo.
Sedanja sodobna izvedba zidakov so bloki iz porobetona. Ti so sicer na našem tržišču že kar nekaj časa. Izdelani so iz naravnih materialov kot je kremenčev pesek, apno, cement in voda. Njihova površina je iz množice značilnih majhnih, zaprtih zračnih por, kar je posledica, da imajo takšni zidaki zelo dobro toplotno izolativnost. Hitra in enostavna gradnja je največja prednost zidanja s porobetonskimi bloki. Razlog tega je večja velikost blokov in uporaba posebnega gradbenega lepila namesto zamudne izdelave malte. Porobetonski bloki se med sabo vežejo s tankim slojem lepila debeline od 2 do 3 mm.

Gradnja do podstrehe

Po končani gradnji nosilnih zidov sledi izdelava armiranobetonske stropne plošče, ki je kompleksen in dokaj strokoven gradben poseg. Postopek njene izdelave poteka tako, da najprej sestavimo montažno opažno konstrukcijo. Ta zahteva sicer več potrebnega časa kot sama izdelava betonske plošče. Na takšno konstrukcijo vgradimo jekleno armaturo. Slednja je sestavljena iz raznih jeklenih palic premera od 6 do 12 mm in armaturnih mrež. Ob sestavljanju armature naj ne varčujemo z železom. Razmik med palicami ne sme biti večji od 20 cm oziroma ne sme presegati dvakratne debeline plošče. Stropna plošča za stanovanjsko hišo je običajno debela od 10 do 12 mm.
Tako kot temelje se tudi stropno ploščo betonira s pripravljenim betonom iz betonarne. S pomočjo avtocisterne in črpalke se beton na hiter in enostaven način transportira neposredno na opažno konstrukcijo.
Ko se tako izdelana betonska stropna plošča dovolj osuši, nadaljujemo z gradnjo zidov do bodoče strešne konstrukcije. Končani zid na podstrešni etaži je izdelan v obliki trikotnika, z naklonom kot je predviden v projektni dokumentaciji. S tem postopkom je zaključena groba izdelava stanovanjske hiše do podstrehe.

pripravil: M.A.

Najbolj brano