Ko je potreben nov dimnik

S končanjem kurilne sezone nastopi pravi čas za pregled in morebitno sanacijo tako kurilne naprave kot tudi dimnika. Za dimnik je znano, da je ta podvržen različnim ekstremnim vplivom. Da bo ta dobro deloval in bo predvsem dovolj varen, mora biti odporen proti visokim temperaturam, vlagi, kislini, vremenskim vplivom in statični obremenitvi.

Dimnik je razmeroma enostavna naprava, vendar stalno obremenjena z zelo neugodnimi obratovalnimi pogoji – temperaturnimi in kemijskimi. Zato mora biti izdelan iz najkakovostnejših materialov, da je lahko na te pogoje trajno odporen. Biti mora dobro toplotno izoliran, sanitarno-tehnično neoporečen in predvsem požarno varen. Razlike so predvsem v materialih dimnih tuljav, kjer sta se uveljavila v glavnem nerjaveča pločevina in šamot. Ta dva materiala imata široko namembnost, saj sta primerna za priključitev peči na različne vrste goriv.

Kdaj je čas za sanacijo dimnika?

Različne vidne spremembe na dimniku so znak, da je potrebno njega čim prej sanirat. Pri starem in dotrajanem dimniku je največkrat prvi znak značilen vonj po sajah znotraj bivalnega prostora. Na steni dimnika nastanejo ozke razpoke oziroma špranje, skozi katera uhaja dim v okolico. Običajno je takšen dimnik že v zelo kritičnem razpadlem stanju. S tem nastane resna nevarnost zadušitve oseb, ki se nahajajo znotraj zadimljenih prostorov.
Drug pogost znak dotrajanosti dimnika so vlažni madeži na notranjih ali zunanjih dimniških stenah. Pri dimniku s tuljavo, ki ni odporna na kondenz, bo ta pričel prehajati skozi stene dimnika. Ker ima kondenzat kislinsko stanje, bo s časom pričel raztapljati smolnate in sajaste obloge na stenah dimnika, kar privede do pojava rjavih madežev, ki so grdega videza in neprijetnega vonja. Te madeže je zelo težko odstraniti. Sicer se ti madeži lahko pojavijo tudi pri novejšem montažnem dimniku. Pa čeprav ima ta že večslojno konstrukcijo z vgrajenimi dimnimi cevmi. Vzrok pojava vlažnih madežev je največkrat v neprilagojenosti dimnika na določeno vrsto kuriva. Namreč v preteklih letih so se predvsem v večjih urbanih naseljih gospodinjstva pogosto odločala za prehod kurjenja iz trdih kuriv ali kurilnega olja na plin. To pa je privedlo do povsem drugačnih pogojev pri delovanju v notranjosti dimnika. Z novim izgorevanjem in nižjimi temperaturami dimnih plinov imajo dimni plini precej večjo vsebnost vlage, kar povzroča hudo kondenziranje, kateremu stari klasični dimnik ne more biti več kos. Na ta pojav je še posebej občutljiv dimnik zgrajen ob fasadi objekta, visoki dimnik s potekom tuljave skozi neogrevano podstrešje ali dimnik s prevelikim presekom tuljave glede na velikost in moč kurilne naprave.

Kakšen je sodoben montažni dimnik?

Pri nekdanjih dimnikih zidanih iz navadne opeke je njihova zunanja in notranja oblika bila pravokotna. S tem so se v notranjih vogalih sten pogosto nabirale saje, kar je zaradi slabega tesnjenja fug z malto marsikdaj privedlo do požara. Poleg tega je dim zaradi pravokotne oblike dimniške tuljave težje izhajal v ozračje.
Ta problem se je rešil z gradnjo okroglih dimniških tuljav. To je sicer tudi najbolj idealna oblika za izhajanje dima, saj zaradi vrtinčenja dimnih plinov nastajajo bistveno manjši tlačni upori.
Tako imenovani šamotni dimnik se je v zadnjih desetletjih najbolj uveljavil. To je montažen troslojen sistem, ki ima v notranjosti šamotno tuljavo okrogle oblike. Prednost šamotnega dimnika je predvsem v enostavni gradnji, saj je izdelan že kot celoten sistem dimnika. Torej se posamezne elemente med sabo le sestavlja. Po končani postavitvi šamotnega dimnika se zgornji del dimniške konstrukcije obzida še z opeko, katero se polaga na posebno konzolno ploščo dimnika.
Ker je takšen dimnik zgrajen iz več plasti, je s tem omogočeno prosto krčenje in raztezanje ter možnost namestitve izolacije. Zgrajen je iz treh različnih elementov. Zunanje ogrodje je tako imenovani plašč iz lahkega betona. Med plaščem in tuljavo je vgrajena toplotna izolacija iz kamene volne. Notranja tuljava pa je izdelana iz kakovostnega ognjeodpornega šamota.
Med starim klasičnim šamotnim dimnikom in sedanjim sodobnim dimnikom je pri kvaliteti materiala velika razlika. Sedanja šamotna tuljava je obstojna tako na visoko kot nizko temperaturo, s tem pa onemogoča prehod kondenza skozi stene tuljave. Poleg tega je odlika sedanje šamotne cevi še v stabilnosti, plinski neprepustnosti in odpornosti proti kislini.
Dimnik, ki ima notranjo stran šamotne tuljave prevlečeno s keramično prevleko je še izboljšana sedanja sodobna verzija. Ker je takšen dimnik vodotesen, dopušča možnost priključitve kotla z različno vrsto kuriva (trda kuriva, olje ali plin). Primeren je tudi za nizkotemperaturni kotel, z izstopno temperaturo dimnih plinov 40°C in več. Poleg tega sprememba vrste kuriva ne zahteva sanacije dimnika. Za keramično površino je značilno, da je neporozna in zelo gladka, kar prispeva k minimalnim trenjem pri prehodu plinov skozi dimnik in posledično s tem omogočen zelo dober vlek plinov iz dimnika.
Sedanji dimniški keramični sistemi so certificirani v skladu z veljavnimi evropskimi standardi z oznako EN 13063-1, -2, ali -3. Dimniški sistem mora imeti ustrezno Izjavo o skladnosti, iz katere so razvidne njegove tehnične lastnosti in namen uporabe. Navedenih imajo več različnih označb, kar pogojujejo različne vrste kurilnih naprav z različnimi vrstami kuriv in režimov obratovanj. Oznaka EN 13063-1 izdaja podatek odpornosti keramične tuljave na vžig saj. Z oznako EN 13063-2 ima keramični dimnik odpornost na delovanje v vlažnih razmerah. Oznako EN 13063-3 ima keramični dimnik z zračnimi kanali.

Zakaj izbrati inoks dimnik?

Ker sodobna kurilna peč oddaja dimne pline z nizko temperaturo, pri katerih se gorilnik peči neprestano vklaplja in izklaplja ter s tem še dodatno otežuje segrevanje dimnika na delovno temperaturo, ima sedanji dimnik precej težjo nalogo kot njegov predhodnik iz preteklosti. Edini pravi sedanji sodoben dimnik je dimnik, ki se lahko hitro ogreje in hitro ohladi ter je povsem tesen in odporen na kondenz.
Zaradi tega je predvsem pri obnovi dimnika aktualna dimniška tuljava iz nerjaveče pločevine oziroma inoksa. V primerjavi s klasičnimi materiali ima inoks jeklo precej prednosti. Tuljava iz pločevine je plinotesna, ima majhno težo, idealno okrogel presek in omogoča enostavno izdelavo ter montažo. Številni načini izgradnje omogočajo najrazličnejše izvedbe in oblike jeklenih dimniških cevi. Zaradi gladke notranje stene so pretočni upori dimnih plinov minimalni. Zaradi hitrejšega segrevanja jeklene cevi v primerjavi z drugimi materiali je ohlajevanje dimnih plinov manjše. Dimniški sistem iz nerjavečega jekla pa tudi ni občutljiv na krčenje in raztezanje zaradi temperaturnih sprememb.
Za inoks pločevino je znano, da je popolno odporna proti rji, kar zagotavlja dolgo življenjsko dobo dimnika. Ob rednem vzdrževanju dimnika proizvajalci nudijo 10 let in več garancije.
Ker je z obširno ponudbo na trgu tudi precej nekvalitetnih dimniških tuljav, naj bomo ob izbiri izvajalca oziroma ustrezne tuljave iz nerjaveče pločevine previdni. Za izpolnitev visokih zahtev pravilnega delovanja dimnika so primerna le tista visoko kvalitetna nerjavna jekla, ki so temperaturno in kemijsko dovolj obstojna.
V skladu z veljavnimi evropskimi standardi ima dimnik s tuljavo iz nerjaveče pločevine oznako EN 1856-1, -2. Oznako EN 1856-1 ima sistemski dimnik iz nerjaveče pločevine, oznako EN 1856-2 pa ima tuljava z dimniškimi priključki iz nerjaveče pločevine.
V primeru predelave dotrajanega dimnika je pomembno, da vemo, da prenova dimnika ni samo vgradnja nerjaveče jeklene cevi v dimnik, ampak je potreben celoten projekt in popolna adaptacija starega dimnika.
S sanacijo dimnika se prične šele po načrtovanju projekta oziroma dimenzioniranju novega dimnika. V primeru, da ima stara dimniška tuljava premajhen presek, se njo povrta s posebnim vrtalnim strojem z vrha navzdol. Ob povrtavanju se pojavi večja količina prahu, katerega se vsaj delno reši z odsesavanjem. Po končanem vrtanju se v kurilnici vgradijo še čistilna vratca, lovilec kondenzata in ustrezne distančne elemente. Sestavne elemente nove dimniške tuljave se vstavi skozi odprtino za čiščenje dimnika v obstoječi stari dimnik. Na vrhu dimnika se izdela dimniški pokrov. Ta pokrov sicer za kovinske dimnike ni tako nujen kot pri zidanih, ki so neodporni na vlago. Pokrov pa je potreben v kolikor ni vgrajen odvajalnik na dnu dimnika, saj se sicer v dimniški tuljavi nabira deževnica.

Kako zgraditi nov dimnik?

Če bomo z gradnjo dimnika pričeli pred odločitvijo kakšno kurilno napravo bomo vgradili in katero gorivo bomo uporabljali, bomo storili že takoj na začetku zelo pomembno, če ne že usodno napako. Običajno že sama višina zgradbe pogojuje ustrezno višino dimnika, vendar na njegovo višino vpliva tudi nagib strehe in vpliv ostalih stavb v okolici. Idealno razmerje je, če je končna višina dimnika v območju prostega gibanja zraka.
Pri določevanju potrebne višine dimnika nad streho so se uveljavila določena pravila, ki so vezana na naklonske kote streh. Posledično s tem v osnovi ločimo 3 kategorije streh. V prvo kategorijo spada streha z naklonskim kotom večjim od 20 stopinj. Pri takšni strehi mora dimnik pri postavitvi blizu strešnega slemena segati najmanj 40 cm nad njegovo višino. V primeru, da je dimnik od strešnega slemena oddaljen več kot 1,5 metra, mora horizontalna razdalja med ustjem dimnika in površino strehe biti najmanj 2,3 metra, s tem, da naj bo pravokotnica dimnika na strešino visoka najmanj 1 meter.
V drugo kategorijo se razvršča streho z naklonskim kotom manjšim od 20 stopinj. Pri takšni strehi naj bo višina dimnika nad streho 1 meter.
Pri ravni strehi, ki spada v tretjo kategorijo velja isto pravilo, da naj bo višina dimnika nad streho en meter. V primeru večje ravne strehe z nameščenimi raznimi nadgradnjami, mora dimnik segati 1 meter preko nadgradnje.
V primeru, da sta strešno okno ali frčada od dimnika oddaljena manj kot 1,5 metra, mora ustje dimnika segati najmanj 1 meter nad njima. Pri kurišču na trdo gorivo mora ustje dimnika segati najmanj 80 cm nad sleme.
Da se bo zadostilo zahtevam za zadosten vlek dimnih plinov skozi dimnik je potrebno pri načrtovanju poskrbeti, da se plini ne bi preveč ohladili in s tem ne bi dosegli zunanjega ozračja. Posledica tega bi bila, da bi se v zgornjem delu dimnika pričel izločati kondenz. Dimnik namreč deluje na takšen princip, da zaradi razlike v gostoti okoliškega zraka in gostote dimnih plinov v dimniku zagotavlja potreben vlek. Oziroma drugače povedano, zato, ker je dim iz peči lažji od okoliškega zraka in se ta skozi dimnik vzgonsko dviga. Zaradi tega velja pravilo, da se dimnik načrtuje v notranjem delu hiše in se ga še dodatno toplotno izolira.
S samim vlekom dimnih plinov se v kurišču ustvari podtlak, kateri omogoča, da v kurišče priteka nujno potreben svež zrak za zgorevanje. S povečanjem temperaturne razlike med okoliškim zrakom in dimom ter z višanjem dimnika lahko ustvarimo boljši vlek dimnih plinov v tuljavi. Vendar žal z višino dimnika ne moremo pretirano manipulirati, saj smo omejeni z naklonom strehe in njene končne višine. Lahko pa učinkovito ohranimo zadostno temperaturo dimnih plinov z dodatno toplotno izolacijo dimnika in njegovim pravilnim dimenzioniranjem.
Že v projektantskem načrtu se določi velikost in vrsto dimnika. Ta je odvisna od cele vrste dejavnikov kot je na primer lokacija kurilne peči v hiši, višina stavbe, način ogrevanja, toplotna moč kurilnega kotla, izkoristek kotla in vrsta kurilne naprave. Vse te zahteve predpisuje standard SIST EN 13384. Z izračunom dimnika ali v nekaterih primerih z upoštevanjem navodil proizvajalca kurilne naprave (če ta lahko mere določenega dimnika opredeli v naprej) lahko dosežemo omenjeni standard.
Različni SIST EN standardi predpisujejo zahteve za izvedbo sedanjih novih dimnikov. SIST EN 1443:2003 predpisuje splošne zahteve za dimnike, SIST EN 15287-1:2008+A1:2010 predpisuje projektiranje, vgradnjo in pregled dimnikov za ogrevalne naprave v netesnih prostorih, SIST EN 15287-2:2008 predpisuje projektiranje, vgradnjo in pregled dimnikov za kurilne naprave, ki delujejo neodvisno od zraka v prostoru, SIST EN 13384-1:2003+A2:2008 predpisuje računske metode termodinamike in dinamike fluidov pri dimnikih za eno ogrevalno napravo, SIST EN 13384-2:2003+A1:2009 predpisuje računske metode termodinamike in dinamike fluidov pri dimnikih z več ogrevalnimi napravami, SIST EN 13384-3:2006 predpisuje računske metode termodinamike in dinamike fluidov pri metodah za razvoj diagramov in tabel za dimnike za eno ogrevalno napravo. Ker je za katerikoli sedanji dimnik določen tudi standard za proizvodnjo, mora vsak dimnik imeti izjavo o lastnostih.
Na podlagi dveh različnih vrstah metod se določi ustrezen premer in tip dimnika. Za zahtevnejše dimniške sisteme pri večjih toplotnih močeh je primerna metoda je z računalniškim izračunom. Druga metoda je uporaba diagramov za dimenzioniranje. Da se lahko določi ustrezen premer dimnika s pomočjo diagramov za dimenzioniranje moramo imeti razjasnjeno kakšno vrsto goriva bomo pri novem dimniku uporabljali, kakšna bo toplotna moč kotla, višina izstopne temperature dimnih plinov in višino delujoče dimniške tuljave, kar pomeni od priključka dimne cevi na dimnik do izstopne točke dima iz dimnika oziroma vrha dimnika.
Z vsemi temi podatki se glede na ustrezen dimniški sistem izbere primeren diagram, iz katerega se lahko odčita potreben premer dimnika. Odvisno od vrste kurilne naprave in vrste goriva, mesta vgradnje (zunaj ali znotraj stavbe) in same izvedbe (novogradnja ali naknadna vgradnja dimnika) se izbere primeren tip dimnika.
Zaradi sedanjega hitrega razvoja peči in dimnikov, ni možno izdelati diagrame za vse tovrstne kombinacije. Ker diagram ne more upoštevati vseh faktorjev, ki jih je v izračun možno vključiti, je najbolj sigurna in sprejemljiva metoda z izračunom.
Ker imajo dimni plini, ki prehajajo iz kurilne naprave v dimnik zelo visoko temperaturo, se notranje stene dimnika sčasoma močno ogrejejo. To lahko v primeru nekakovostnega dimniškega materiala in površne izvedbe hitro privede do požara. Dovolj kvaliteten dimnik, oziroma bolj natančno njegova tuljava mora biti odporna tudi na temperaturo do 1000°C, hkrati pa temperatura zunanje površine dimnika ne sme biti višja od 80°C. Tako visoke temperature v dimniku lahko nastanejo tudi zaradi samovžiga ostankov saj ali katrana, ki se nabere na notranji steni dimne tuljave. Proizvajalec dimnik zavaruje še s toplotno negorljivo izolacijo. Glede na proizvajalčeva določila upoštevamo minimalen odmik zunanje površine dimnika od gorljivih materialov.
Da zadržimo višjo temperaturo dimnih plinov in s tem zagotovimo dober vlek dimnih plinov, je priporočljivo, da dimnik v neogrevanem podstrešju in nad streho dodatno toplotno izoliramo. Hkrati s tem preprečimo tudi kondenzacijo dimnih plinov znotraj dimnika.
Za varno delovanje dimnika je pomembna tudi njegova sanitarna varnost. To pomeni, da iz dimne tuljave ne sme uhajati dimni plin v bivalne prostore. Dim, ki se sprošča z izgorevanjem vsebuje zdravju škodljive sestavine, kot so CO2, SO2 in NOx. Te so v kritičnem okolju lahko tudi življenjsko nevarne. Zaradi tega mora dimnik zagotavljati popolno plinotesnost.
Vsak dimnik naj bi bil tudi dovolj konstrukcijsko stabilen. Visoka dimniška konstrukcija mora več desetletij kljubovati ne samo visokim temperaturam, vlagi in agresivnim snovem, ampak tudi neugodnim klimatskim razmeram kot je veter, padavine in nizke temperature. Vedeti moramo, da se z višanjem dimnika povečuje tudi njegova statična nestabilnost. Višji dimnik moramo dodatno statično ojačati, na strehi pa ne posredno za njim namestiti snegobrane.
Tudi več kurilnih naprav lahko priključimo na posamezen dimnik. Pogoj ob tem je, da v vseh kurilnih napravah uporabljamo isto vrsto kuriva, kurilne naprave pa morajo delovati po enakem principu.
Ker je zaradi visokega izkoristka sodobnega kotla temperatura dimnih plinov na mestu izstopa iz peči razmeroma nizka, mora biti sedanji dimnik opremljen tudi s kondenzno posodo. S tem pa lahko znotraj dimnika marsikdaj nastane kondenzacija dimnih plinov. Odvečni kondenz se tako zbira v kondenzni posodi. Njo je smiselno preko talnega sifona povezati z odtočnim sistemom.

Kako pravilno vzdrževati dimnik?

Z izgradnjo novega dimnika ali sanacijo starega ne smemo misliti, da lahko s tem na njega kar enostavno pozabimo. Dimnik je potrebno redno pregledovat in vzdrževat. Še vedno je v javnosti prepogosto mišljenje, da je pogosto čiščenje dimnika potrebno samo zaradi zakonodaje in zaslužka vzdrževalcev dimnikov. Če se dimnik redno ne vzdržuje, obstaja realna možnost nastanka požara. Najbolj pogosto pride do požara v starejših zgradbah, kjer je ogrevanje izvedeno na trda kuriva. Zakonodaja sicer predpisuje, da je kurilno napravo do 50 kW na tekoče ali plinasto gorivo potrebno očistiti enkrat v kurilni sezoni, kurilno napravo na trdno gorivo do 50 kW pa odvisno od vrste peči in tipa izvedbe od dvakrat do štirikrat v kurilni sezoni. Na pečeh na tekoče in plinasto gorivo mora dimnikar enkrat letno opraviti tudi meritve dimne emisije. Vzdrževanje peči in dimnikov zato lahko izvaja samo dimnikarska družba z ustreznim dovoljenjem, ki ima zaposlene dimnikarje z licenco.
Vzdrževanje dimnika izvaja za to usposobljeni dimnikarski mojster. Za nemoteno vzdrževanje je zato potrebno na dimniku zagotoviti ustrezne odprtine s čistilnimi vratci. Te so nameščene na dnu, oziroma pod priključkom na dimnik. Glede na vrsto goriva, značilnost dimnika in način vgradnje pa jih je potrebno vgraditi tudi v podstrešnem prostoru, ali pa zagotoviti možnost varnega čiščenja oziroma ometanja preko vrha dimnika – pod pogojem, da so za to vzpostavljeni pogoji za varno delo skladno s predpisi o varstvu in zdravju pri delu
S pomočjo čistilnih vratc dimnikar pregledujejo notranje stanje dimnika in čisti nabrane saje, pepel in ostali material, ki je prišel v dimnik ali je odpadel s tuljave.
Kot je bilo že prej omenjeno, je pri kurjenju na trdna goriva potrebno dimnik pogosteje očistiti, saj se pri zgorevanju trdnega goriva saje pogosto bolj kopičijo. Še posebej, če je dimnik neustrezno dimenzioniran, neustrezno kurimo, imamo neustrezno gorivo, ne izvajamo redno dimnikarskih storitev ali imamo zastarele peči in dimnike. Pri ogrevanju s tekočim ali plinastim gorivom se tvorba saj v dimniški tuljavi pojavi redko. Zaradi tega je nujno potrebno redno izvajati preventivne dimnikarske storitve, da se sproti odkriva morebitne napake in se jih tudi sproti odpravlja.
Leta 2017 je stopil v veljavo nov zakon o dimnikarskih storitvah, ki je namesto nekdanjih koncesij uvedel dimnikarske družbe z dovoljenji. S tem je omogočen prosti trg ponudbe dimnikarskih storitev, oziroma lahko kot uporabnik kurilne naprave sami izbiramo dimnikarskega izvajalca. Ta mora imeti ustrezno dovoljenje, zaposleni dimnikarji pa licence za opravljanje dimnikarskih storitev. To lahko preverimo tudi preko izkaznic, ki jih imajo v ta namen dimnikarji. Dimnikarske družbe so objavljene na seznamu dimnikarskih družb, katerega ima na spletu objavljeno Ministrstvo za okolje in prostor. Na seznamu pa lahko tudi preverimo ali ima dimnikar, ki je opravil storitve, tudi dejansko licenco.
Dimnikarskega izvajalca izberemo za najmanj eno leto. To lahko storimo do 30. junija tekočega leta za obdobje, ki traja od 1. julija tekočega leta za obdobje najmanj 12 mesecev.
Ob obisku izbranega dimnikarja je naša obveza, da mu omogočimo pregled kurilne naprave in dimnika, ter odpravimo morebitne ugotovljene nepravilnosti. Obveščati ga moramo tudi o vseh morebitnih spremembah na obstoječi kurilni napravi ali novo vgrajeni kurilni napravi še pred začetkom njene uporabe.
Naloga dimnikarja je, da storitve opravlja strokovno in vestno. Kljub temu pa je na trgu zaznati veliko različnih izvajalcev. Zato je pri izbiri treba biti pozoren, saj gre za našo varnost. Zaradi tega je priporočljivo, da izberemo res strokovnega dimnikarskega izvajalca, ki ima kader s preverljivimi izkušnjami, ob vgradnji pa pazimo, da monter ob prevzemu nove peči ali dimnika ne izbere dimnikarja namesto nas.
Če dimnikarju ne bomo v predpisanem času zagotovili pregleda in čiščenja kurilne naprave ali ob ugotovljenih nepravilnostih ne bomo upoštevali inšpekcijske odločbe, bomo kaznovani z globo od 60 do 100 evrov v primeru, da smo uporabnik kurilne naprave kot fizična oseba, in 250 do 300 evrov, če uporabljamo kurilno napravo kot pravna oseba.

pripravil: M.A.

Najbolj brano