Prenovljena mansarda
Če imamo stisko z bivalnim prostorom, hkrati pa je podstrešje še vedno prazno in neuporabno, je najhitrejša in tudi najcenejša rešitev preobrazba podstrešja v uporabno stanovanje. S sedanjimi sodobnimi materiali kot so suhomontažne stene in stropi, nove vrste izolacij in kakovostna strešna okna, si lahko izdelamo atraktivne in hkrati zelo uporabne bivalne podstrešne prostore.
Tipičen primer nefunkcionalne izgradnje podstrešnega prostora lahko vidimo v naslednji sicer izmišljeni zgodbi, v kateri pa se lahko prepozna marsikateri lastnik hiše stare nekaj desetletij. Janez in Jožica sta v letih kmalu po 1970 pričela z gradnjo svoje lastne hiše. Zidala sta tako kot vsi v tistih časih. Po navodilu klasičnega tipskega načrta in s pomočjo raznih prijateljev ter znancev. Hiša je v nekaj letih dobila svojo podobo. Velika je bila 10 x 13 metrov z velikim balkonom in dvema nadstropjema. Spodnji del hiše je bil namenjen za večji garažni prostor, v katerega sta se lahko parkirala dva avtomobila, kurilnico z skladiščem cisterne za kurilno olje in eno manjšo kmečko sobico za sprejemanje gostov. Prvo nadstropje je bilo namenjeno v celoti za stanovanje družine z dvema otrokoma. Drugo nadstropje oziroma podstrešni prostor pa je služil ali bolje povedano; ni služil ničemur. Bil je nekakšna tamponska cona med temperaturo na zunanji strani strešnikov in bivalnim ugodjem v prvem nadstropju. Podstrešje je poleg tega mogoče služilo le še za odlaganje stare neuporabne krame in sušenju perila, pa še to le dotlej, dokler ni družina kupila sušilni stroj. Janezu in Jožici sta v tem času otroka zrasla in ustvarili sta se dve novi družini. S tem pa se je kar naenkrat pojavilo vprašanje kje naj stanujejo mladi družini. Najemnina in ostali stroški so v stanovanjskem bloku visoki, poleg tega pa sta bila otroka navajena velikega prostorskega stanovanja ter svobodnega sprehajanja po njem s povzročanjem tudi malo več hrupa, ki ni motil nobenih neposrednih sosedov. Razmišljanje o nakupu parcele in gradnji nove hiše je za mladi družini z majhnimi otroci in povprečnimi osebnimi dohodki zaenkrat le pobožna želja. Edina rešitev je postala prazen podstrešni prostor v hiši staršev. S pomočjo tega nekdaj povsem odvečnega in neuporabnega prostora je družina z povečanim številom članov kar najbolje in z minimalnim povečanjem stroškov idealno rešila stanovanjski problem, hkrati pa izkoristila vse potencialne bivalne prostore v svoji sicer veliki stanovanjski hiši. Takšnih in podobnih primerov je v Sloveniji ogromno, zato je uporaba podstrešja za bivalne prostore že skoraj pri vsaki stanovanjski hiši postala nuja in ne izjema kot je bilo še nekje 15 let nazaj.
Mansarda je poseben prostor
Za podstrešje oziroma mansardo bi lahko rekli, da je nekako poseben prostor, ki se glede oblike precej razlikuje od pritličja. Če se gleda po tlorisu, je sicer zelo podoben ali celo enak pritličju, vendar prostorninsko je precej drugačen. Vzrok temu je seveda poševna streha. Vedeti moramo, da si s poševnimi stropi lahko v mansardi pridobimo zelo atraktivne bivalne prostore, po drugi strani pa lahko naredimo precej nepraktične za bivanje. To pa je izključno odvisno od načrtovanja mansardnih prostorov. Brez arhitektskega načrta bomo podstrešne prostore težko ustvarili v prijeten in hkrati praktičen bivalni ambient. Če nimamo že v obstoječem gradbenem načrtu hiše vrisan položaj in obliko podstrešnih prostorov, je pametno, da si preskrbimo arhitekta, ki bo glede na sedanjo razporeditev spodnjih bivalnih prostorov in na konstrukcijo ter obliko podstrešja izdelal natančen načrt mansarde z vsemi potrebnimi predelnimi stenami, okni, vrati, izolacijo, inštalacijami, odtoki in še množico drugih detajlov. Kaj lahko si bomo naredili medvedjo uslugo, če bomo mislili, da zmoremo takšen načrt izdelati sami in s tem privarčevati nekaj denarja. Na začetku bomo sicer res nekaj prihranili, vendar s poznejšo uporabo prostorov nam bo žal za to. Mansardni prostor je najbolj prepoznaven po strešnem naklonu oziroma poševnini. Zaradi nizke stropne višine sicer ta ob zunanjih zidovih uporabniku jemlje nekaj dragocenega prostora, vendar po drugi strani je omogočen višji strop v slemenu, kar je še kako potrebno za zadosten volumen zraka v zaprtem bivalnem prostoru. Velja pravilo, da kolikor je streha bolj strma, več je na razpolago uporabnega prostora. Torej drugače povedano se z strmejšo streho sorazmerno povečuje uporabna stojna višina. V podstrešnem prostoru s strmejšo streho je odrasel človek lahko v zravnanem pokončnem položaju že meter od zunanjega zidu. Končna višina strehe v slemenu je poleg strešnega naklona odvisna še od širine objekta. Primerna stojna višina za bivanje v mansardnem prostoru naj bi bila 235 cm. Od celotne mansardne bivalne površine naj bi ta višina zavzemala vsaj dve tretjini površin. Naklon strehe od 35 do 55 stopinj je najbolj primeren za izkoristek podstrešja v bivalne prostore. Rešitev z večjim kolenčnim zidom pride v poštev pri manjšem strešnem naklonu. Isto pravilo kot pri naklonu strehe velja tudi za višino obodnih zidov. Če so višje spodzidani obodni zidovi na katerih sloni streha, več je bivalnega prostora. Hkrati pa s previsokim kolenčnim zidom nimamo možnosti vgradnje oken na višino z omogočanjem razgleda. Tako kot v spodnjih etažah tudi v mansardnih prostorih velja pravilo, da so okna vgrajena od 90 do 100 cm od tal. V primeru, da je kolenčen zid zelo nizek ali ga celo ni in je hkrati streha še položna, bo potrebna odločitev med dvema rešitvama. Prva je v večjem gradbenem posegu, kjer celotno streho dvignemo in nadzidamo kolenčen zid oziroma zunanjo nosilno steno na ustrezno višino. To bo gotovo najboljša in trajna rešitev. Res pa je, da bo za ta poseg potrebnega več dela in časa, z večjo investicijo. Druga cenejša vendar slabša rešitev je, da v kotnem stiku strehe in zunanjega zidu pustimo prazen prostor v širini slabega metra (odvisno od naklona strehe) in zgradimo novo obodno steno. Ta bo vizualno zvišala prostore. Seveda pa bomo ob tem tudi izgubili kar nekaj kvadratnih metrov uporabne površine, ki jo v mansardnih prostorih praviloma vedno primanjkuje. Pred pričetkom gradnje podstrešnega stanovanja se moramo prepričati še o trenutnem stanju strehe, kar pomeni, da preverimo ali sta leseno ostrešje in stara kritina že dotrajana, oziroma bosta zdržala še vsaj slabih dvajset let. V kolikor je katerikoli strešni material v slabem stanju, ga moramo obvezno zamenjati še pred pričetkom gradnje mansarde.
Zadostna osvetlitev mansarde
V današnjem času, ko preživimo do 90% svojega časa v zaprtih prostorih, bodisi v službi ali doma, je ustrezna naravna osvetlitev prostora še toliko bolj pomembna. Številne študije namreč dokazujejo, da naravna svetloba ugodno vpliva na človeka, saj vpliva na njegovo zdravje in počutje, poleg tega pa se poveča tudi njegova storilnost. Mansarda je najvišje ležeči prostor v objektu in kot taka lahko zajame največ svetlobe. Razlog za to je predvsem v manjšem vplivu okolice na njeno osvetlitev, saj je njena višja lega v primerjavi z nižjimi etažami, deležna manj vplivov senc, ki jih ustvarjajo okoliški objekti in vegetacija. Z višjo lego pa je mansarda deležna tudi večjega vidnega kota neba, kar pa pomeni tudi več svetlobe v prostoru. Večino osvetlitve dobiva mansarda preko okenskih odprtin v strehi, imenovani tudi 5 fasada objekta. Njena poševna lega omogoča, da je vpadni kot svetlobe, ki prihaja v prostor preko strešnih oken, večji v primerjavi z etažami z vertikalnimi okenskimi odprtinami. Posebnost mansarde predstavlja tudi možnost odprtja prostora do slemena. To omogoča še dodatno postavitev okenskih odprtin višje proti slemenu, rezultat tega pa je še večja globinska in bolj enakomerna osvetlitev prostora. Osvetlitev mansarde je rezultat različnih velikosti, števila in razporeditev okenskih odprtin. S postavitvijo enega večjega okna lahko dosežemo intenzivnejšo osvetlitev določene površine, kar je posebej zaželeno pri osvetljevanju delovnih površin. Enakomerno razporeditev svetlobe po celotnem prostoru pa dosežemo z razporeditvijo več manjših okenskih odprtin. Po slovenskih predpisih morajo okenske površine obsegati 20% glede na tloris prostora. Konstrukcija mansarde, ki se večinoma nahaja na obodu prostora, omogoča odprto zasnovan prostor, ki je tako lahko osvetljen preko okenskih odprtin na različnih strešinah. S tem je prostor lahko hkrati deležen direktne sončne svetlobe na jugu in difuzne severne svetlobe. V primeru orientacije mansarde v smer vzhod-zahod, pa se direktna sončna svetloba v prostoru lahko nahaja čez cel dan. Seveda morajo okna omogočati pogled na okolico, kajti le tako zagotovimo prijetno počutje v prostoru. Opozoriti je potrebno na razliko med strešnim oknom in frčado. V kolikor je potrebno mansardo povišati oziroma si pridobiti prostor, je frčada prava in edina izbira. Za osvetlitev prostorov pa je veliko boljša izbira strešno okno, saj je cenejše in pri enaki stekleni površini veliko bolje osvetli prostor. Strešno okno z enako površino kot okno v frčadi nudi tudi do 40% boljšo osvetlitev. Ker ima mansarda zaradi svoje zasnove možnost različne razporeditve strešnih oken, ki pomembno vplivajo na porazdelitev naravne svetlobe, je v fazi načrtovanja smiselno predhodno preverjanje načrtovane naravne osvetlitve prostora. To lahko preverimo s posebnim računalniškim programom, ki je na spletu brezplačen. Z njim lahko preverimo svetlobne vrednosti v prostoru, še preden je objekt zgrajen. Na ta način se optimizira naravno osvetlitev prostora, kar se odrazi v boljši percepciji in počutju v prostoru, vpliva pa tudi na zmanjšanje porabe energije za umetno razsvetljavo. Pogosta napaka pri vgradnji strešnega okna se zgodi, ko njega vgradimo previsoko. Priporočljivo je, da je spodnji rob strešnega okna v višini 90 cm od tal, zgornji pa okoli 200 cm. Vsekakor pa naj imamo nemoten razgled skozi okno tudi v sedečem položaju. Če je prostor ozek in dolg, naj okno vgradimo dovolj visoko. S tem bo imelo dve funkciji. Dodatno bo osvetljevalo sobo v sredini prostora in zagotavljalo enakomerno osvetlitev. Z visoko vgrajenim strešnim oknom zagotovimo učinkovito zračenje prostora. Znana je fizikalna zakonitost, kjer zaradi razlike v podtlaku nastane vlek skozi dimnik. Slednje pravilo velja tudi pri oknu. Če odpremo spodnje okno in okno, ki je višje na strehi, zrak »potegne« skozi. Način odpiranja strešnega okna je pomemben dejavnik, ki ga naj upoštevamo ob njegovem nakupu. Najbolj optimalna opcija je kombinacija različnih načinov. Okno, ki ima ročico za odpiranje zgoraj, je za upravljanje precej praktično. S takšnim oknom je pohištvo lahko postavljeno tik pod oknom, saj se s tem ne ovira odpiranje okna, hkrati pa se nam pri odpiranju ni potrebno sklanjati. Druga opcija strešnega okna je s sredinskim vpetjem krila. Ta način omogoča enostavno čiščenje. Vpeto okensko krilo je lahko tudi na zgornji strani okvirja. S tem je zagotavljen enostaven dostop do okna. Slaba plat te opcije pa je, da ni možno čiščenje zunanjega stekla z notranje strani, prostor pod oknom pa mora biti prazen.
Zadostna strešna izolacija
Vpliv zunanjih klimatskih razmer na bivalno ugodje v podstrešnem prostoru je povsem nekaj drugega kot njihov vpliv na bivanje v spodnjem etažnem prostoru. Slednji prostor je toplotno zaščiten z debelo fasadno izolacijo, stropno izolacijo v estrihu in še s tamponskim podstrešnim prostorom. Mansardni bivalni prostor pa je ločen od zunanjih klimatskih razmer le z nekaj centimetrov debelo podstrešno izolacijsko cono. Pomembnost dovolj učinkovite podstrešne izolacije se še toliko bolj pokaže v našem klimatskem predelu, kjer so od poletja do zime zelo veliki temperaturni razponi (od -20°C do +30°C in več). Iz slednjega podatka je nam lahko jasno, da naj pri izbiri izolacije bolj kot njeno ceno upoštevamo njene izolacijske karakteristike. Pri podstrešni izolaciji je od faktorja prevodnosti toplote nič manj ali celo bolj pomemben toplotni fazni zamik. Ta nam izda podatek v kolikšnem času bo poleti toplota pričela prehajati v bivalni podstrešni prostor glede na toplotni izolativni koeficient (v zimskem času obratno). Poleg zunanje temperature se tudi zunanja zračna vlaga precej razlikuje od notranje - znotraj mansarde. Zaradi tega mora biti izolacija ne samo dovolj debela, ampak tudi vzdržna več desetletij, ter predvsem pravilno vgrajena. Sicer bo že po prvih mesecih bivanja v mansardi prišlo do resnih problemov s prevelikimi toplotnimi izgubami ali pregrevanjem prostorov, s pojavom kondenzacije vodne pare in s tem do nastanka plesni. Sanacija teh napak bo z dokončano mansardo skoraj nemogoča, oziroma bo potrebna vnovična temeljita adaptacija strešne izolacije. Strešno izolacijo moramo obvezno zaščititi pred navlaževanjem in zagotoviti njeno zrakotesnost, kar dosežemo z vgradnjo tako imenovane sekundarne kritine in parne ovire. Za sekundarno kritino se največkrat uporablja paroprepustno in vodoodbojno folijo. Ta v strešni konstrukciji omogoči odvajanje vlage, hkrati pa folija prepreči, da hladen zrak iz ozračja ne more prodreti v izolacijo in s tem v notranjost podstrešja. Stiki med folijami morajo biti prekriti v širini 15 cm in zlepljeni s posebnimi paroprepustnimi lepilnimi trakovi. Namesto folije lahko za sekundarno kritino uporabimo tudi vetrotesne lesne vlaknenke. Da se bo nastala vlaga lahko odvajala, moramo med paroprepustno folijo in slojem izolacije zagotoviti zračni kanal v višini približno 5 cm. Vsekakor je načrtovanje in vgradnja paroprepustne strešne izolacije postopek, ki zahteva strokovnost in natančnost. Že z manjšo napako bo celoten trud zaman. Zato takšen postopek običajno prepustimo strokovnjaku oziroma uveljavljenemu mojstru, ki je pooblaščen za vgradnjo tovrstnih izolacij. Obvezno je pravilno zaporedje vgrajenih izolacijskih slojev. Če se gleda z notranje strani mansarde proti zunanjosti je pod končno notranjo oblogo najprej parna zapora, pocinkana podkonstrukcija, izolacija pod in med špirovci, deske, sekundarna kritina oziroma vetrna zapora, zračni kanal z letvami in kritina. Izolacija pod streho naj bo debela vsaj 25 do 30 centimetrov. Ker je debelina strešne konstrukcije oziroma špirovcev manjša (od 15 do 20 cm), se izolacijo vgradi poleg vmesnega prostora špirovcev še pod njih. Seveda, če nam razpoložljiva višina mansarde to dopušča. Boljša rešitev, ki pa zahteva precej več dela, je povišanje špirovcev z dodatnimi trami na zunanji strani. V tem primeru je potrebna predelava cele strešne konstrukcije. V zadnjem času se nekateri poslužujejo tudi rešitve z vgradnjo trdnih izolacijskih plošč nad špirovce. Neposredno na plošče se pritrdi strešne letve. Seveda pa je potrebno tudi v tem primeru streho prekriti. Material, ki se danes uporablja za strešno izolacijo je lahko klasičen izolacijski material kot je steklena in mineralna volna, vse bolj aktualne pa so tudi posebne izolacijske plošče iz zmletega lesa (lesno vlaknene plošče) in celulozna izolacija. Že dolgo časa sta uveljavljena kamena in steklena volna. Ti sta stisnjeni v plošče z različno gostoto in trdnostjo. Predvsem steklena volna je med najbolj uporabljenimi izolacijskimi gradivi. Poleg dobre toplotne izolacije je negorljiva, paroprepustna, trajna in odporna proti vlagi. Na našem trgu je v ponudbi tudi tehnološko dodelana izolacijska folija iz steklene volne brez dodanih lepil. Takšen izolacijski sistem je izdelan na podlagi čistih steklenih vlaken z debelino 20 cm, katera so trdno povezana v homogeno strukturo, debeline 1 cm (podobno tkanini). Kot takšna ima izolacijska folija dobro toplotno upornost, ki je 0,47 m2K/W. Ker je izolacijski sloj na zgornji in spodnji strani prekrit z aluminijasto folijo, zelo učinkovito zadržuje sevalno toploto (95%). Kljub majhni debelini je zelo dobro izolativen tudi poseben večplastni reflektivni izolacijski sistem, pri katerem so vse plasti termično spojene v celoto. Njega sestavljata dve zunanji plasti poliranega in z antioksidanti obdelanega čistega aluminija (debeline plasti 30 mikronov). Dve plasti negorljivih zračnih mehurčkov ločita obe aluminijaste plasti med seboj. Izpod teh plasti so še dve dodatne plasti aluminijastih folij. Vse te plasti pa obdajajo sredico iz izolacijske polietilenske pene, ki je negorljiva in nepropustna za vodo. Poliestrska sredica in suh stabilen zrak v mehurčkasti foliji zmanjšujeta prenos toplote s kondukcijo. Zaradi tega ne pride do kondenzacije v takšni izolaciji. Celoten izolacijski sistem vpliva tako na kondukcijsko, konvekcijsko kot toplotno sevanje in s tem doprinese pomemben delež pri varčevanju z energijo. Pomembna odlika takšnega sistema je njegova prilagodljivost tudi nepravilnim in polkrožnim oblikam. S tem odpadejo problemi z vgradnjo zaradi neenake razporeditve škarnikov. V primerjavi s klasičnimi izolacijami pri tem sistemu ne izgubimo dodatnega dragocenega podstrešnega prostora. Posledično s tem lahko podstrešni prostor dekorativno dodelamo s poudarjenimi strešnimi tramovi. Vgradnja izolacije je zelo enostavna in hitra. Ker je izolacija zvarjena v kompaktno celoto, jo lahko poljubno razrezujemo. Ker je podstrešna konstrukcija razgibanih oblik, je vgradnja trdnih izolacijski plošč pogosto težavna. Zato postaja v zadnjem času vse bolj aktualna izolacija v razsutem stanju. Njena poglavitna prednost pred ploščami je v popolni izolacijski zatesnitvi vseh konstrukcijskih delov. To pride še posebej do izraza pri strešni konstrukciji, za katero je značilno, da ima veliko pregibnih in manjših nedostopnih mest, katerih je s trdnimi izolacijskimi ploščami težko v popolnosti zapolniti. Z razsuto izolacijo se strešno konstrukcijo zatesni tudi za tretjino bolje kot s ploščami. Ena izmed najbolj poznanih razsutih izolacij je celulozna izolacija. Ta se pridobiva iz starega časopisnega papirja, ki se ga zmelje v drobne kosmiče in impregnira z borovo soljo. Na ta način postane izolacija odporna proti insektim, zajedavcem, plesnijo in ognju. Pomembna odlika celulozne izolacije je, da vlago iz prostorov lahko sprejema in oddaja, ob tem pa ne izgubi izolacijskih lastnosti. Največkrat razsuto izolacijo vgrajujemo po principu vpihovanja, lahko pa tudi ročno, v kolikor izoliramo horizontale. V prazen prostor med zgornjo sekundarno kritino in spodnjo parno oviro s posebnim strojem vpihamo izolacijo s primerno gostoto. S tem lahko uravnamo tudi tesnost vpihane izolacije. Odprtine po končanem vpihovanju zatesnimo s paroprepustnim lepilnim trakom in strop zaključimo z mavčno kartonsko oblogo ali opažem. Vgrajena izolacija dobi obliko trdne, kompaktne plošče, ki se ne poseda.
Izbira mavčnih plošč
Ker so mansardni prostori izrazito nepravilnih oblik s poševnimi stropi, je suhomontažna gradnja z mavčnimi ploščami v veliki večini primerov najbolj ustrezna rešitev. Ne samo, da je to neprimerno hitrejša gradnja kot zidanje z zidaki, ampak je tudi čistejša gradnja. To pa je precej pomembno, če so spodnji etažni prostori že v uporabi za bivanje. Lahko bi rekli, da je pri sanaciji podstrešja bivalne stanovanjske hiše izgradnja predelnih sten in stropov iz mavčnih plošč edina ustrezna rešitev. Mavčna plošča je osnovni material pri suhomontažnih sistemih. Izdelana je iz mavčnega jedra, ki je z obeh strani oblečen v kakovosten karton. Mavec je naravni material, zato ga človeški organizem zelo dobro prenaša. Ima enako pH vrednost kot človeška koža, je brez vonja in neškodljiv. Zaradi številnih majhnih por, ki po potrebi vsrkajo vlago iz zraka in jo, ko zrak postane suh, oddajo nazaj v prostor, omogoča mavec v zaprtem prostoru tudi uravnavanje klime. Ker mavec v trdem stanju vsebuje velik odstotek vode (približno 20%), je takšna plošča tudi dobra ognjevarna zaščita. Proizvajalci ponujajo različne vrste mavčnih plošč, ki se razlikujejo tako glede na dodatke v mavčnem jedru, kot tudi po dimenzijah. Zaradi najbolj ugodne cene se največkrat uporablja navadno mavčno ploščo. Namenjena je za prostore kjer ni posebnih potreb po boljši zvočni, toplotni in požarni izolaciji. Takšna plošča je prepoznavna po modrem napisu na hrbtni strani in na njenem robu. Za vlažne prostore kot je kuhinja ali kopalnica se uporablja impregnirano mavčno ploščo. Ta ima mavčno jedro in kartonsko oblogo impregnirano s sredstvom za zaščito proti vpijanju vlage. Plošča je zelene barve z modrim napisom. Če je potrebna boljša požarna zaščita, je primerna požarno odporna mavčna plošča. Pri njej so v mavčnem jedru vgrajena steklena vlakna, ki preprečijo nastanek razpok na plošči pri visoki temperaturi. Na trgu je v ponudbi tudi plošča namenjena za večje mehanske obremenitve, za talno in stensko ogrevanje, plošča za izdelavo inštalacijskih jaškov, za izdelavo posebej razgibanega prostora, posebna cementna plošča za zelo vlažne prostore, itd. Mavčna plošča namenjena za izgradnjo predelne stene ima debelino 12,5 ali 15 mm. Dolga je od 2 do 3 metre in široka praviloma 1,25 m. Zaradi zagotavljanja požarne odpornosti je za gradnjo mansardnih prostorov priporočljiva uporaba 15 mm debele plošče.
Gradnja z mavčnimi ploščami
Izgradnja pregradne stene iz mavčnih plošč poteka po naslednjem zaporedju. Najprej se na tla in v strop pričvrstijo kovinski stenski profili UW U (profili v obliki črke U). V te pričvrščene profile se pritrdi stenske profile CW C. Na pritrjeno ogrodje iz profilov z ene strani lahko pričnemo pritrjevati mavčne plošče s pomočjo posebnih vijakov, namenjenih za pritrjevanje mavčnih plošč. To so tako imenovani hitro montažni vijaki dolžine 25 mm. Pri pritrjevanju plošč z vijaki velja previdnost, da ne privijačimo premalo ali preveč, s čimer bi z glavico vijaka prebili površino plošče. Mavčne plošče naj bodo vgrajene stikoma ena do druge. Ko je ena stran konstrukcije prekrita s ploščami, po potrebi v konstrukcijo vgradimo inštalacijsko napeljavo kot so električni kabli ali vodovodne cevi. Zatem prazen prostor znotraj konstrukcije zapolnimo z izolacijskim slojem. Na koncu sledi še pritrjevanje mavčnih plošč na drugo stran konstrukcijskih profilov. Skrb, da stene iz mavca ne bi bile dovolj močne je največkrat odveč, saj lahko s primernimi sredstvi za pritrjevanje lažje predmete povsem varno pritrdimo na konstrukcijo. Sanitarne keramične elemente ali viseče omarice, ki so težja bremena pa pritrdimo na posebne kovinske nosilce, preko katerih se prenaša vsa obremenitev na nosilne gradbene elemente. Edina težava pri tem je mogoče ta, da je potrebno že pri postavitvi sten ugotoviti, kje točno bodo visela težja bremena, da se na tem mestu v konstrukciji predvidijo kovinski nosilci. Ko sta strop ali stena iz mavčnih plošč obložena, na koncu postopka sledi še finalna obdelava. Najprej naj stike med ploščami ustrezno zapolnimo in izravnamo. Sama fugirna masa ni dovolj, da stiki med ploščami ne bodo razpokali. Uporabiti moramo tudi poseben tako imenovan bandažni trak. Postopek vgradnje traku opravi tako, da najprej fugo z maso čim bolj zapolnimo in njo nanesemo tudi čez robove fuge. Z gladilko v eni potezi bandažni trak narahlo vtisnemo v svežo maso na stiku plošč. Na tržišču obstaja tudi samolepilni bandažni trak, ki ga z razliko od slednjega nalepimo na suho površino prek stika dveh plošč še pred nanosom fugirne mase. Pred pričetkom fugiranja ploščnih stikov morajo biti plošče suhe, čiste in izravnane. Na nobenem mestu ne sme iz plošče štrleti vijak, sponka ali kakšen drug element. Fugirno maso naj pripravimo natančno po navodilih, saj ta bistveno vpliva na končni rezultat. Pravilen postopek je, da maso stresamo v vodo, dokler se ta dovolj ne zgosti. Zatem pustimo takšno maso stati približno tri minute, nakar jo z mešalnikom ali ročno dovolj premešamo. Mase iz vreče naknadno ne dodajamo, saj s tem ustvarimo suhe grudice. Dokaz za pravilno izdelano fugirno maso je, če ta ne zdrsne navzdol z obrnjene gladilke. Na stiku montažne plošče in masivne stene ali stropa obstaja nevarnost, da pozneje nastane razpoka. Namreč montažni in masivni del sta povsem različna konstrukcijska elementa, ki se različno statično obnašata. Zato jih moramo med seboj ločiti z uporabo ločilnega traku ali z izdelavo trajno elastične fuge. Z zamikom mavčnih plošč izdelamo fugo v spoju obeh konstrukcij. To pozneje zapolnimo s trajno elastičnim kitom. Da zapolnjena fuga ni vidna, njo običajno zakrijemo še z vogalnim profilom. Če uporabimo ločilni trak, njega še pred izdelavo notranje konstrukcije nalepimo na ustrezno mesto. Na stični rob plošče pritrdimo bandažni trak, vendar le do roba plošče in ne prek stika. Zatem vidni del traku odrežemo, tako da ostane le drobna fuga v liniji stika masivne in montažne konstrukcije. Za ločilni trak uporabimo ustrezen samolepilni trak z gladko površino. Mavčno površino oziroma njeno neravnino pred pleskanjem z brusnim papirjem pobrusimo, dokler niso stiki v celoti izravnani s površino plošč. Za nanos opleska mora biti mavčna površina suha in brez prahu. V namen boljšega oprijema barve je priporočljivo pred pleskanjem nanestiti na površino parodifuzni premaz. Ker je mavec naraven material, kateri vpija in oddaja vlago, za pleskanje takšne površine niso priporočljive akrilne barve. Bolj primerne so razne vodoodporne disperzijske barve, lahko tudi oljnate, alkidne, poliuretanske in epoksidne barve.
Suhi estrihi v mansardi
Ravno pri izdelavi mansardnega stanovanja je pogosto stiska s časom in se želimo v novo stanovanje čim prej vseliti, vendar nimamo še vgrajenih betonskih tlakov. Rešitev tega je lahko vgradnja suhih estrihov. Klasični betonski estrih se precej dolgo časa suši preden je dovolj suh za polaganje parketa ali laminata. Suhi estrih pa je pripravljen za zaključno oblogo tako rekoč čez noč. Sicer je res, da je tovrsten estrih glede na kvadraten meter površine v primerjavi s klasičnim tlakom dražji od 50 pa do celo 100%. Poleg hitre vgradnje je takšen tlak praktičen še pri adaptacijah starih stavb, saj ga lahko polagamo direktno na betonsko ploščo ali kar na staro podlago. Postopek vgradnje suhega estriha poteka tako, da najprej na tla razsujemo posebne granulate. Z višino nasutja lahko uravnavamo različno končno višino tlaka. Na izravnano nasutje položimo plošče, ki so sestavljene iz treh medsebojno zlepljenih elementov. Te imajo na robu utor in pero, s pomočjo katerih se plošče med seboj povezujejo. Vgradnja takšnega estriha je enostavno in čisto opravilo, brez umazanije in večjega prahu. Suhi estrih ima majhno težo (približno 25 kg/m2) in je zato še posebej primeren za adaptacije starih nosilnih plošč, pri katerih mora biti čim manjša statična obremenitev. Zaradi nasutega granulata med katerimi je zrak, ima takšen estrih dobro zvočno izolacijo. Zlepljene plošče pa zagotavljajo dobro toplotno zaščito.
pripravil: M.A.
