Nov dimnik na strehi

S končano kurilno sezono ne bo odveč za pregled ne samo kurilne naprave, ampak tudi dimnika. Ta mora biti brezpogojno odporen na visoke temperature, različne vremenske vplive, vlagi, kislini in statični obremenitvi. Zato je še kako pomembno njegovo redno vzdrževanje in takojšnja sanacija, ko je ta potrebna.

Za katerikoli dimnik velja, da v kolikor ta ne deluje več pravilno, ni škodljiv le za kurilno napravo in zgradbo, temveč lahko postane resno nevaren tudi za našo varnost. V dimniku nastajajo strupeni plini in v kolikor ta več ne tesni, pričnejo plini namesto v ozračje izhajati skozi dimniške stene v bivalne prostore. S tem lahko nastane resna nevarnost zadušitve. Po podatkih OZS se v Sloveniji povprečno v enem letu zgodi 450 dimniških požarov, 9 zastrupitev z ogljikovim monoksidom in 3 smrtne zastrupitve z ogljikovim monoksidom zaradi kurilnih naprav.

Znaki za sanacijo dimnika

Različne vidne spremembe na dimniku so znak, da je potrebno njega čim prej sanirat. Pri starem in dotrajanem dimniku je največkrat prvi znak značilen vonj po sajah znotraj bivalnega prostora. Na steni dimnika nastanejo ozke razpoke oziroma špranje, skozi katera uhaja dim v okolico. Običajno je takšen dimnik že v zelo kritičnem razpadlem stanju. S tem nastane resna nevarnost zadušitve oseb, ki se nahajajo znotraj zadimljenih prostorov.
Drug pogost znak dotrajanosti dimnika so vlažni madeži na notranjih ali zunanjih dimniških stenah. Pri dimniku s tuljavo, ki ni odporna na kondenz, bo ta pričel prehajati skozi stene dimnika. Ker ima kondenzat kislinsko stanje, bo s časom pričel raztapljati smolnate in sajaste obloge na stenah dimnika, kar privede do pojava rjavih madežev, ki so grdega videza in neprijetnega vonja. Te madeže je zelo težko odstraniti. Sicer se ti madeži lahko pojavijo tudi pri novejšem montažnem dimniku. Pa čeprav ima ta že večslojno konstrukcijo z vgrajenimi dimnimi cevmi. Vzrok pojava vlažnih madežev je največkrat v neprilagojenosti dimnika na določeno vrsto kuriva. Namreč v preteklih letih so se predvsem v večjih urbanih naseljih gospodinjstva pogosto odločala za prehod kurjenja iz trdih kuriv ali kurilnega olja na plin. To pa je privedlo do povsem drugačnih pogojev pri delovanju v notranjosti dimnika. Z novim izgorevanjem in nižjimi temperaturami dimnih plinov imajo dimni plini precej večjo vsebnost vlage, kar povzroča hudo kondenziranje, kateremu stari klasični dimnik ne more biti več kos. Na ta pojav je še posebej občutljiv dimnik zgrajen ob fasadi objekta, visoki dimnik s potekom tuljave skozi neogrevano podstrešje ali dimnik s prevelikim presekom tuljave glede na velikost in moč kurilne naprave.

Sedanji montažni dimnik

Pri nekdanjih dimnikih zidanih iz navadne opeke je njihova zunanja in notranja oblika bila pravokotna. S tem so se v notranjih vogalih sten pogosto nabirale saje, kar je zaradi slabega tesnjenja fug z malto marsikdaj privedlo do požara. Poleg tega je dim zaradi pravokotne oblike dimniške tuljave težje izhajal v ozračje.
Ta problem se je rešil z gradnjo okroglih dimniških tuljav. To je sicer tudi najbolj idealna oblika za izhajanje dima, saj zaradi vrtinčenja dimnih plinov nastajajo bistveno manjši tlačni upori.
Tako imenovani šamotni dimnik se je v zadnjih desetletjih najbolj uveljavil. To je montažen troslojen sistem, ki ima v notranjosti šamotno tuljavo okrogle oblike. Prednost šamotnega dimnika je predvsem v enostavni gradnji, saj je izdelan že kot celoten sistem dimnika. Torej se posamezne elemente med sabo le sestavlja. Po končani postavitvi šamotnega dimnika se zgornji del dimniške konstrukcije obzida še z opeko, katero se polaga na posebno konzolno ploščo dimnika.
Ker je takšen dimnik zgrajen iz več plasti, je s tem omogočeno prosto krčenje in raztezanje ter možnost namestitve izolacije. Zgrajen je iz treh različnih elementov. Zunanje ogrodje je tako imenovani plašč iz lahkega betona. Med plaščem in tuljavo je vgrajena toplotna izolacija iz kamene volne. Notranja tuljava pa je izdelana iz kakovostnega ognjeodpornega šamota.
Med starim klasičnim šamotnim dimnikom in sedanjim sodobnim dimnikom je pri kvaliteti materiala velika razlika. Sedanja šamotna tuljava je obstojna tako na visoko kot nizko temperaturo, s tem pa onemogoča prehod kondenza skozi stene tuljave. Poleg tega je odlika sedanje šamotne cevi še v stabilnosti, plinski neprepustnosti in odpornosti proti kislini.
Dimnik, ki ima notranjo stran šamotne tuljave prevlečeno s keramično prevleko je še izboljšana sedanja sodobna verzija. Ker je takšen dimnik vodotesen, dopušča možnost priključitve kotla z različno vrsto kuriva (trda kuriva, olje ali plin). Primeren je tudi za nizkotemperaturni kotel, z izstopno temperaturo dimnih plinov 40°C in več. Poleg tega sprememba vrste kuriva ne zahteva sanacije dimnika. Za keramično površino je značilno, da je neporozna in zelo gladka, kar prispeva k minimalnim trenjem pri prehodu plinov skozi dimnik in posledično s tem omogočen zelo dober vlek plinov iz dimnika.
Sedanji dimniški keramični sistemi so certificirani v skladu z veljavnimi evropskimi standardi z oznako EN 13063-1, -2, ali -3. Dimniški sistem mora imeti ustrezno Izjavo o skladnosti, iz katere so razvidne njegove tehnične lastnosti in namen uporabe. Navedenih imajo več različnih označb, kar pogojujejo različne vrste kurilnih naprav z različnimi vrstami kuriv in režimov obratovanj. Oznaka EN 13063-1 izdaja podatek odpornosti keramične tuljave na vžig saj. Z oznako EN 13063-2 ima keramični dimnik odpornost na delovanje v vlažnih razmerah. Oznako EN 13063-3 ima keramični dimnik z zračnimi kanali.

Sodoben dimnik iz nerjaveče pločevine

Ker sodobna kurilna peč oddaja dimne pline z nizko temperaturo, pri katerih se gorilnik peči neprestano vklaplja in izklaplja ter s tem še dodatno otežuje segrevanje dimnika na delovno temperaturo, ima sedanji dimnik precej težjo nalogo kot njegov predhodnik iz preteklosti. Edini pravi sedanji sodoben dimnik je dimnik, ki se lahko hitro ogreje in hitro ohladi ter je povsem tesen in odporen na kondenz.
Zaradi tega je predvsem pri obnovi dimnika aktualna dimniška tuljava iz nerjaveče pločevine oziroma inoksa. V primerjavi s klasičnimi materiali ima inoks jeklo precej prednosti. Tuljava iz pločevine je plinotesna, ima majhno težo, idealno okrogel presek in omogoča enostavno izdelavo ter montažo. Številni načini izgradnje omogočajo najrazličnejše izvedbe in oblike jeklenih dimniških cevi. Zaradi gladke notranje stene so pretočni upori dimnih plinov minimalni. Zaradi hitrejšega segrevanja jeklene cevi v primerjavi z drugimi materiali je ohlajevanje dimnih plinov manjše. Dimniški sistem iz nerjavečega jekla pa tudi ni občutljiv na krčenje in raztezanje zaradi temperaturnih sprememb.
V primeru kurjenja peči z oljem ali plinom je za stanovanjsko hišo primerna jeklena dimniška tuljava s premerom od 110 do 130 mm. Za inoks pločevino je znano, da je popolno odporna proti rji, kar zagotavlja dolgo življenjsko dobo dimnika. Ob rednem vzdrževanju dimnika proizvajalci nudijo 10 let in več garancije.
Ker je z obširno ponudbo na trgu tudi precej nekvalitetnih dimniških tuljav, naj bomo ob izbiri izvajalca oziroma ustrezne tuljave iz nerjaveče pločevine previdni. Za izpolnitev visokih zahtev pravilnega delovanja dimnika so primerna le tista visoko kvalitetna nerjavna jekla, ki so temperaturno in kemijsko dovolj obstojna.
V skladu z veljavnimi evropskimi standardi ima dimnik s tuljavo iz nerjaveče pločevine oznako EN 1856-1, -2. Oznako EN 1856-1 ima sistemski dimnik iz nerjaveče pločevine, oznako EN 1856-2 pa ima tuljava z dimniškimi priključki iz nerjaveče pločevine.
V primeru predelave dotrajanega dimnika je pomembno, da vemo, da prenova dimnika ni samo vgradnja nerjaveče jeklene cevi v dimnik, ampak je potreben celoten projekt in popolna adaptacija starega dimnika.
S sanacijo dimnika se prične šele po načrtovanju projekta oziroma dimenzioniranju novega dimnika. V primeru, da ima stara dimniška tuljava premajhen presek, se njo povrta s posebnim vrtalnim strojem z vrha navzdol. Ob povrtavanju se pojavi večja količina prahu, katerega se vsaj delno reši z odsesavanjem. Po končanem vrtanju se v kurilnici vgradijo še čistilna vratca, lovilec kondenzata in ustrezne distančne elemente. Sestavne elemente nove dimniške tuljave se vstavi skozi odprtino za čiščenje dimnika v obstoječi stari dimnik. Na vrhu dimnika se izdela dimniški pokrov. Ta pokrov sicer za kovinske dimnike ni tako nujen kot pri zidanih, ki so neodporni na vlago. Pokrov pa je potreben v kolikor ni vgrajen odvajalnik na dnu dimnika, saj se sicer v dimniški tuljavi nabira deževnica.

Kako zgraditi nov dimnik?

Če bomo z gradnjo dimnika pričeli pred odločitvijo kakšno kurilno napravo bomo vgradili in katero gorivo bomo uporabljali, bomo storili že takoj na začetku zelo pomembno, če ne že usodno napako. Običajno že sama višina zgradbe pogojuje ustrezno višino dimnika, vendar na njegovo višino vpliva tudi nagib strehe in vpliv ostalih stavb v okolici. Idealno razmerje je, če je končna višina dimnika v območju prostega gibanja zraka. Na splošno velja pravilo, da pri kurjenju s trdimi in tekočimi kurivi višina dimnika ne sme biti manjša od petih metrov (za kotle z atmosferskim gorilnikom 4 metre), pri plinskem kurjenju pa ne manjša od štirih metrov. Minimalna višina dimnika z enim priključkom pa je 4 metre.
Če ima streha naklonski kot večji od 20 stopinj, mora dimnik pri postavitvi blizu strešnega slemena segati najmanj 40 cm nad ravnjo slemena. V kolikor je dimnik oddaljen več kot 1,5 metra od strešnega slemena, mora biti horizontalna razdalja med zgornjo višino dimnika in površino strehe minimalno 2,3 metra. Ob tem mora biti dimnik nad strešno površino visok vsaj 1 meter. Pri strehi z naklonskim kotom manjšim od 20 stopinj, naj bo minimalna višina dimnika nad strešno površino minimalno 1 meter. Z zmanjševanjem višine dimnika se zmanjšuje tudi vlek dimnih plinov znotraj njega. To pa je neugodno zlasti pri uporabi sobnega kamina.
Da se bo zadostilo zahtevam za zadosten vlek dimnih plinov skozi dimnik je potrebno pri načrtovanju poskrbeti, da se plini ne bi preveč ohladili in s tem ne bi dosegli zunanjega ozračja. Posledica tega bi bila, da bi se v zgornjem delu dimnika pričel izločati kondenz. Dimnik namreč deluje na takšen princip, da zaradi razlike v gostoti okoliškega zraka in gostote dimnih plinov v dimniku zagotavlja potreben vlek. Oziroma drugače povedano, zato, ker je dim iz peči lažji od okoliškega zraka in se ta skozi dimnik vzgonsko dviga. Zaradi tega velja pravilo, da se dimnik načrtuje v notranjem delu hiše in se ga še dodatno toplotno izolira.
S samim vlekom dimnih plinov se v kurišču ustvari podtlak, kateri omogoča, da v kurišče priteka nujno potreben svež zrak za zgorevanje. S povečanjem temperaturne razlike med okoliškim zrakom in dimom ter z višanjem dimnika lahko ustvarimo boljši vlek dimnih plinov v tuljavi. Vendar žal z višino dimnika ne moremo pretirano manipulirati, saj smo omejeni z naklonom strehe in njene končne višine. Lahko pa učinkovito ohranimo zadostno temperaturo dimnih plinov z dodatno toplotno izolacijo dimnika in njegovim pravilnim dimenzioniranjem.
Že v projektantskem načrtu se določi velikost in vrsto dimnika. Ta je odvisna od cele vrste dejavnikov kot je na primer lokacija kurilne peči v hiši, višina stavbe, način ogrevanja, toplotna moč kurilnega kotla, izkoristek kotla in vrsta kurilne naprave. Vse te zahteve predpisuje standard SIST EN 13384. Z izračunom dimnika ali v nekaterih primerih z upoštevanjem navodil proizvajalca kurilne naprave (če ta lahko mere določenega dimnika opredeli v naprej) lahko dosežemo omenjeni standard.
Različni SIST EN standardi predpisujejo zahteve za izvedbo sedanjih novih dimnikov. SIST EN 1443:2003 predpisuje splošne zahteve za dimnike, SIST EN 15287-1:2008+A1:2010 predpisuje projektiranje, vgradnjo in pregled dimnikov za ogrevalne naprave v netesnih prostorih, SIST EN 15287-2:2008 predpisuje projektiranje, vgradnjo in pregled dimnikov za kurilne naprave, ki delujejo neodvisno od zraka v prostoru, SIST EN 13384-1:2003+A2:2008 predpisuje računske metode termodinamike in dinamike fluidov pri dimnikih za eno ogrevalno napravo, SIST EN 13384-2:2003+A1:2009 predpisuje računske metode termodinamike in dinamike fluidov pri dimnikih z več ogrevalnimi napravami, SIST EN 13384-3:2006 predpisuje računske metode termodinamike in dinamike fluidov pri metodah za razvoj diagramov in tabel za dimnike za eno ogrevalno napravo.
Na podlagi dveh različnih vrstah metod se določi ustrezen premer in tip dimnika. Za zahtevnejše dimniške sisteme pri večjih toplotnih močeh je primerna metoda je z računalniškim izračunom. Hitrejša, enostavnejša in tudi bolj natančna metoda je uporaba diagramov za dimenzioniranje. Da se lahko določi ustrezen premer dimnika s pomočjo diagramov za dimenzioniranje moramo imeti razjasnjeno kakšno vrsto goriva bomo pri novem dimniku uporabljali, kakšna bo toplotna moč kotla, višina izstopne temperature dimnih plinov in višino delujoče dimniške tuljave, kar pomeni od priključka dimne cevi na dimnik do izstopne točke dima iz dimnika oziroma vrha dimnika.
Z vsemi temi podatki se glede na ustrezen dimniški sistem izbere primeren diagram, iz katerega se lahko odčita potreben premer dimnika. Odvisno od vrste kurilne naprave in vrste goriva, mesta vgradnje (zunaj ali znotraj stavbe) in same izvedbe (novogradnja ali naknadna vgradnja dimnika) se izbere primeren tip dimnika.
Glede na sedanje standarde je za enodružinsko hišo, ki ima do 200 m2 ogrevane površine in toplotno močjo kotla od 25 do 35 kW je priporočen 18 cm premer dimnika pri centralnem ogrevanju na trda goriva in pri lončeni ter kaminski peči, 14 cm premer dimnika pri centralnem ogrevanju s peleti, kurilnim oljem ali plinom in 12 do 14 cm premer dimnika pri centralnem ogrevanju s kondenzacijsko pečjo.
V praksi se žal pogosto dogaja, da proizvajalci kotlov ne posredujejo dovolj podatkov za natančnejšo dimenzioniranje dimnika in njegovo ustrezno izbiro izvedbe. Zato se velikokrat to odločitev prepušča kar prodajalcu, ki pa lahko hitro poda napačno izbiro, kar privede do večje porabe goriva, ki je posledica slabega izkoristka peči. Poleg tega nastopijo še težave z odvajanjem dimnih plinov skozi dimnik ter slabim izgorevanjem kuriva. In to kljub temu, da je vgrajena sodobna kurilna naprava.
Ker imajo dimni plini, ki prehajajo iz kurilne naprave v dimnik zelo visoko temperaturo, se notranje stene dimnika sčasoma močno ogrejejo. To lahko v primeru nekakovostnega dimniškega materiala in površne izvedbe hitro privede do požara. Dovolj kvaliteten dimnik, oziroma bolj natančno njegova tuljava mora biti odporna tudi na temperaturo do 1000°C, hkrati pa temperatura zunanje površine dimnika ne sme biti višja od 80°C. Tako visoke temperature v dimniku lahko nastanejo tudi zaradi samovžiga ostankov saj ali katrana, ki se nabere na notranji steni dimne tuljave. Poleg izbire ustreznega materiala, dimnik zavarujemo še s toplotno negorljivo izolacijo in upoštevanjem, da so na dovolj varno razdaljo kjerkoli v stavbi od dimnika odmaknjeni vsi gorljivi materiali. Toplotna izolacija dimnika ne sme spreminjati svoje oblike. Kot takšna je predvsem primerna mineralna volna v obliki plošč. Odvisno od karakteristike posameznega dimniškega sistema moramo upoštevati različen odmik gorljivih materialov od dimnika.
Da zadržimo višjo temperaturo dimnih plinov in s tem zagotovimo dober vlek dimnih plinov, je priporočljivo, da dimnik v neogrevanem podstrešju in nad streho dodatno toplotno izoliramo. Hkrati s tem preprečimo tudi kondenzacijo dimnih plinov znotraj dimnika.
Za varno delovanje dimnika je pomembna tudi njegova sanitarna varnost. To pomeni, da iz dimne tuljave ne sme uhajati dimni plin v bivalne prostore. Dim, ki se sprošča z izgorevanjem vsebuje zdravju škodljive sestavine, kot so CO2, SO2 in NOx. Te so v kritičnem okolju lahko tudi življenjsko nevarne. Zaradi tega mora dimnik zagotavljati popolno plinotesnost.
Kakovosten dimnik bo tudi dovolj konstrukcijsko stabilen. Visoka dimniška konstrukcija mora več desetletij kljubovati ne samo visokim temperaturam, vlagi in agresivnim snovem, ampak tudi neugodnim klimatskim razmeram kot je veter, padavine in nizke temperature. Vedeti moramo, da se z višanjem dimnika povečuje tudi njegova statična nestabilnost. Višji dimnik moramo dodatno statično ojačati, na strehi pa ne posredno za njim namestiti snegobrane.
Tudi več kurilnih naprav lahko priključimo na posamezen dimnik. Pogoj ob tem je, da v vseh kurilnih napravah uporabljamo isto vrsto kuriva, kurilne naprave pa morajo delovati po enakem principu. Posledično s tem lahko na eno dimniško tuljavo priključimo do tri atmosferske plinske peči s skupno maksimalno močjo 90 kW. Na eno dimniško tuljavo lahko priključimo isto do tri peči na trda goriva, ki pa imajo skupno maksimalno moč do 60 kW. Pri obeh vrstah peči mora bita razdalja med najnižjim in najvišjim dimniškim priključkom največ 6,5 metra. Pri izvedbi s priključitvijo več kurišč na en dimnik mora biti premer dimnika dimenzioniran na skupno toplotno moč. Kurišče z gonilnikom s puhalom, sobni kamin, lončena peč in vsa ostala posebna kurišča morajo biti posamično priključena na svoj dimnik.
Ker je zaradi visokega izkoristka sodobnega kotla temperatura dimnih plinov na mestu izstopa iz peči razmeroma nizka, mora biti sedanji dimnik opremljen tudi s kondenzno posodo. S tem pa lahko znotraj dimnika marsikdaj nastane kondenzacija dimnih plinov. Odvečni kondenz se tako zbira v kondenzni posodi. Njo je smiselno preko talnega sifona povezati z odtočnim sistemom.

Vzdrževanje dimnika

Z izgradnjo novega dimnika ali sanacijo starega ne smemo misliti, da lahko s tem na njega kar enostavno pozabimo. Dimnik je potrebno redno pregledovat in vzdrževat. Še vedno je v javnosti prepogosto mišljenje, da je pogosto čiščenje dimnika potrebno samo zaradi zakonodaje in zaslužka vzdrževalcev dimnikov. Če se dimnik redno ne vzdržuje, obstaja realna možnost nastanka požara. Najbolj pogosto pride do požara v starejših zgradbah, kjer je ogrevanje izvedeno na trda kuriva. Zakonodaja sicer predpisuje, da je kurilno napravo do 50 kW na tekoče ali plinasto gorivo potrebno očistiti enkrat v kurilni sezoni, malo kurilno napravo na biomaso z manj kot 20% toplotnih izgub dimnih plinov je potrebno očistiti dvakrat v kurilni sezoni, kurilno napravo do 50 kW na trdo gorivo, ki ima več ko 20% toplotnih izgub dimnih plinov pa je potrebno očistiti štirikrat v kurilni sezoni z minimalnimi presledki dveh mesecev.
Vzdrževanje dimnika izvaja za to usposobljeni dimnikarski mojster. Za nemoteno vzdrževanje je zato potrebno na dimniku zagotoviti ustrezne odprtine s čistilnimi vratci. Te so nameščene na dnu, oziroma pod priključkom na dimnik. Njih se priporoča vgraditi tudi v podstrešnem prostoru, ali vsaj zagotoviti možnost čiščenja oziroma ometanja preko vrha dimnika. Zaradi sanitarne varnosti in tudi higienskih razlogov ni priporočljivo vgraditi čistilna vratca v spalnici ali otroški sobi.
S pomočjo čistilnih vratc dimnikar pregledujejo notranje stanje dimnika in čisti nabrane saje, pepel in ostali material, ki je prišel v dimnik ali je odpadel s tuljave. Kot je bilo že prej omenjeno, je pri kurjenju na trda kuriva potrebno dimnik pogosteje očistiti. Namreč pri izgorevanju trdega kuriva se saje znotraj dimnika zelo hitro kopičijo. Pri ogrevanju s plinom se tvorba saj v dimniški tuljavi pojavi redko. Ob pravilnem delovanju dimnika se pojavijo šele na nekaj let. Kljub temu je po predpisu treba dimnik na plinsko in tudi oljno kurišče pregledati enkrat na leto. Na ta način se še najbolj zgodaj odkrije morebitne nepravilnosti.
Leta 2017 je stopil v veljavo nov zakon o dimnikarskih storitvah, ki je namesto nekdanjih koncesij uvedel licence za izvajanje dimnikarske dejavnosti. S tem je omogočen prosti trg ponudbe dimnikarskih storitev, oziroma lahko kot uporabnik kurilne naprave sami izbiramo dimnikarskega izvajalca. Ta mora imeti ustrezno dovoljenje in licenco za upravljanje dimnikarskih storitev, katero nam lahko dokaže z izkaznico. Primernega dimnikarja lahko izberemo na seznamu licenčnih dimnikarjev, ki ga je na spletu objavilo Ministrstvo za okolje in prostor. Za postopek izbire dimnikarja ni nobenih predpisanih obrazcev, temveč izbranega dimnikarja le pokličemo in z njemu sklenemo pogodbo za obdobje najmanj enega leta. Po preteku pogodbe lahko dimnikarja zamenjamo (enkrat v letu) od 15. maja do 15. septembra tekočega leta. Če preveč oddaljeni dimnikar smatra, da se mu zaradi oddaljenosti storitve ne splača izvesti, lahko nas zavrne. Ne sme pa nas zavrniti nam najbližji dimnikar.
Ob obisku izbranega dimnikarja je naša obveza, da mu omogočimo pregled kurilne naprave in dimnika, ter odpravimo morebitne ugotovljene nepravilnosti. Obveščati ga moramo tudi o vseh morebitnih spremembah na obstoječi kurilni napravi ali novo vgrajeni kurilni napravi še pred začetkom njene uporabe.
Naloga dimnikarja je, da pregleda in očisti kurilno napravo ter dimnik, odstrani morebitne katranske obloge, izmeri kakovost zgorevanja in ugotavlja morebitno preseganje predpisanih mejnih vrednosti emisij dimnih plinov. Meritve emisij izvede na kurilni napravi s tekočim ali plinastim gorivom z močjo vsaj 4 kW ali kurilni napravi na trdo gorivo z močjo vsaj 50 kW. Opravlja meritve ogljikovega monoksida, ogljikovega dioksida, žveplovega dioksida, dušikovega oksida, ogljikovodikov, kisika, prahu in sajavosti. Po opravljenem delu nam mora izdati zapisnik o opravljenem delu, nas seznaniti o morebitnih nepravilnostih in predlagati odpravo napak. Pri ugotovitvi pomanjkljivosti nam izda tudi pisno opozorilo in določi rok za njihovo odpravo. Po preteku tega roka mora preveriti ali so pomanjkljivosti odpravljene. V primeru, da nepravilnosti nismo odpravili, je dolžan o tem obvestiti pristojnega inšpektorja.
Če dimnikarju ne bomo omogočili pregleda in čiščenja kurilne naprave ali ob ugotovljenih nepravilnostih ne bomo upoštevali inšpekcijske odločbe, bomo kaznovani z globo od 60 do 100 evrov v primeru, da smo uporabnik kurilne naprave kot fizična oseba, in 250 do 300 evrov, če uporabljamo kurilno napravo kot pravna oseba.

pripravil: M.A.

Najbolj brano