Hišni vodovodni razvod
Vodovodni razvod v hiši je nam kar nekako samoumeven sistem, pri katerem se naj ne bi zgodile poškodbe, niti ne kakšne večje motnje v delovanju. Vendar se dogajajo, S tem se že prvič soočimo, ko moramo odmašiti vodni sifon.
Tako z vidika čim manjših toplotnih izgub kot tudi s ciljem, da ne bi pozneje prihajalo do motenj v delovanju, je pravilen razvod hladne in tople vode pomemben v vsakem objektu. Sedanji sodobni ali izpopolnjeni stari vodovodni inštalacijski materiali nam to precej bolje omogočajo kot so pred desetletjem in več nazaj. Kljub temu pa je še kako pomembna pravilna montaža vodovodnega razvoda.
Začne se z načrtovanjem
Projekt za vodovodno inštalacijo mora vsebovati vse razvode od pipe do glavnega vodovodnega priključka. V tem načrtu so upoštevani tudi vsi potrebni preboji in kanali za polaganje inštalacije. Inštalacijski razvod ne sme potekati skozi nosilne konstrukcije, dimnike, preklade in podobnih osnovnih gradbenih elementov. Od njihove konstrukcijske trdnosti je namreč odvisna celotna statika objekta. Ravno pri načrtu vodovodne inštalacije lahko združimo dva koristna dejavnika kot sta praktičnost in varčnost. To dosežemo s pravilno razporeditvijo prostorov, saj bomo tako potrebovali manj vodov, razdelilnih priključkov in podobnih inštalacijskih materialov. Poleg prihranka pri materialu bo takšen sistem s krajšimi vodi in manj spojev bolj zanesljivo deloval, pa tudi poznejša vzdrževanja in popravila so enostavnejša in s tem tudi cenejša. Vse bolj pomembna je racionalna raba energije. Med njo seveda spada tudi pitna voda iz vodovodnega omrežja. Ločeni cevovodi za uporabo sanitarne vode iz zbiralnikov kapnice bodo napajali sanitarne kotličke, pralne stroje in izpustne pipe, ki so namenjene za pranje avtomobila ali zalivanje vrta. S tem bo poraba pitne vode iz javnega omrežja precej manjša, kar se bo poznalo tudi na naši položnici.
Uporaba plastičnih cevi
Še ne dolgo nazaj so se za razvod vodovodne inštalacije po večini uporabljale vodovodne pocinkane kovinske cevi. Sedaj so v uporabi predvsem plastične cevi, saj je razvoj plastičnih materialov dosegel povsem zadovoljive rezultate tudi pri materialih, ki jih uporabljamo za razvod hladne in tople vode. Za uporabo plastičnih vodovodnih cevi se uporabljajo različni materiali, odvisno od namena uporabe cevi. Tako se za javno vodovodno omrežje uporabljajo cevi iz polietilena z visoko gostoto, za hišno inštalacijo plastične cevi iz PeX- zamreženega polietilena, za vročo vodo so primerni materiali iz kloriranega PVC-ja in za pitno uporabo cevi iz trdega PVC-ja. Prednost plastičnih cevi pred ostalim materialom se odraža predvsem v življenjski dobi, ki je lahko preko 50 let, enostavni montaži, gladkih stenah cevi in s tem lažjim pretokom vode ter odpravi zvoka v ceveh. PVC material tudi ni podvržen koroziji kot so sicer kovinske cevi. Premer PVC cevi (PE-X cevi) je 20 mm z debelino stene 2,8 mm, ali premera 25 mm z debelino stene 3,5 mm. Vodovodni sistem iz PVC cevi poteka tako, da iz priključka na števcu in bojlerju teče razvod plastičnih cevi za mrzlo in toplo vodo do razdelilnih omaric v vsaki etaži. V teh omaricah so vgrajeni razdelilniki za mrzlo in toplo vodo, ki vodijo razvodne cevi (premer cevi 16 mm z debelino stene 2,2 mm) do iztočnih mest oziroma vodovodnih pip. Pri montažni gradnji in poteku cevovoda v armiranem betonu se pogosto uporablja tako imenovani sistem cev v cevi. To pomeni, da je notranja vodovodna cev prosto gibljiva v zunanji zaščitni cevi. Slednja je izdelana iz polietilena z visoko gostoto. Notranja cev je prosto gibljiva, zato je morebitna njena zamenjava enostavna in praktična. Ker imajo plastične cevi edine možnost napeljevanja skozi ustrezne krivine, se za takšno izvedbo uporabljajo izključno te.
Napeljava vodovodnega razvoda
Pri gradnji hiše se lahko vodovodne inštalacije pričnejo izvajati takoj, ko je hiša pod streho. Torej ima ta že streho in izdelane vse predelne stene. V primeru strojnih ometov v tanjšem sloju, se vodovodne cevi in priključki lahko napeljejo neposredno po zidavi sten. Glede na mesto vgradnje vodovodnega razvoda je klasičen način montaže v zidne utore še vedno zelo pogost. Vodovodne cevi in priključki se montirajo v ročno izdelane zidne utore, katere se pozneje zakrije z ometom. Slabe plati takšne izvedbe do, da ob izdelavi utorov pride do veliko odpada, zmanjša se statična nosilnost konstrukcije in tudi zvočna izolacija. Predvsem pri adaptacijah starejših objektov in gradnji večstanovanjskih stavb je sedaj vse bolj v uporabi izvedba s predstensko inštalacijo. Hitrost izdelave, enostavnost montaže, lažja poznejša popravila in prilagodljivost elementov so prednosti takšne inštalacije. Vse bolj postaja aktualen sodoben sistem inštalacije, ki se imenuje cev v cevi. Ta se uporablja v gradnji z zalivanjem armiranih betonov, montažnih gradnjah. Tukaj poteka polaganje cevi podobno kot pri električni inštalaciji. Cev v cevi pomeni, da je notranja vodovodna cev prosto gibljiva v zunanji zaščitni cevi, ki je izdelana iz polietilena z visoko gostoto. Ker je notranja cev prosto gibljiva, je poznejša njena zamenjava povsem enostavna in praktična. Takšen sistem je primeren tako za stensko kot predstensko montažo. V tem sistemu se sicer lahko uporabljajo le plastične cevi, ki imajo edine možnost napeljevanja skozi ustrezne krivine. Pri nas se je precej razširil tudi sistem zatiskanja oziroma tako imenovan večslojni cevovod - alumplast z razdelilnimi omaricami in zapornimi ventili enocevnega ali dvocevnega sistema. Pri tem sistemu imamo ločene porabnike in večjo preglednost vodovodnih priključkov v hiši. Tako lahko na primer v zimskem času zapremo vodovodni razvod v etaži hiše, ki jo ne uporabljamo. Takšen postopek lahko izvedemo pri vseh načinih inštalacije, vendar pa je obvezen izpust vode iz cevovoda s temeljitim izpihovanjem preostanka vode, ki se še nahaja v cevovodu. Zapiranje vode po posameznih vodih nam bo olajšala namestitev zadostnega števila ventilov. Dobro je, če so ventili opremljeni s pipo za izpraznitev cevovoda. To velja zlasti za zaporni ventil, ki ga vgradimo za vodomerno uro. Zaradi različno močnega tlaka v javnem vodovodnem omrežju je priporočljivo, da vgradimo regulator z merilcem tlaka, s katerim bomo dosegli ustrezno višino tlaka v hišnem vodovodu, ki je sicer 6 barov. S tem se bomo izognili hrupom v inštalaciji in poškodbam ter izpustom vode v varnostnem ventilu, saj je ta predviden le za normaliziran tlačni pritisk v hišnem vodovodu. Večni problem pri inštalacijah vodovoda se pojavlja zaradi nastajanja neprijetnega zvoka v ceveh. Da se prepreči nastanek in širjenje zvoka, moramo v načrtu in seveda tudi pri poznejši izvedbi inštalacije upoštevati nekatere rešitve kot so na primer pritrjene cevi na masivne zidove, čim manj sprememb smeri poteka inštalacij, pravilna dimenzioniranost inštalacijskih vodov, itd. Zvok v ceveh lahko odpravimo tudi z vgradnjo elastičnega vmesnega elementa med cevjo in pritrdilnim elementom, z elastično izolacijo, v katero so cevi izolirane in tudi z uporabo plastičnih cevi namesto kovinskih, s katerimi sicer še najbolj učinkovito odpravimo zvok. V primeru daljšega neodjemanja tople vode (nočni čas) in če je večja razdalja od grelnikov vode do končnega izpusta, lahko prihaja do ohlajanja tople vode v cevovodu. Ta problem rešimo z vgradnjo dodatnega cirkulacijskega voda med zadnjim izpustom tople vode in grelnikom. Kroženje vode v cirkulacijskem vodu lahko dosežemo tudi z obtočno črpalko. Pred izvedbo ometov in estrihov je potrebno izvesti še tlačni preizkus tesnosti cevovodov vode in tesnosti kanalizacije. Na podlagi tega obrtnik izda zapisnik o uspešnem preizkušanju.
Ko začne puščati
Z leti lahko pride na kritičnem delu vodovodnega razvoda do puščanja ali zamašitve cevovoda. Vzrok temu je lahko nestrokovna izvedba, uporaba neustreznega materiala ali kaj podobnega. Puščanje vode iz cevovoda lahko postane za zgradbo precej resen problem, zato je pomembno, da čim bolj hitro in natančno odkrijemo mesto okvare. Ravno tako hitro pa naj okvaro tudi saniramo. K sreči je sedaj poznanih kar nekaj načinov odkrivanja in sanacij okvar na vodovodnem razvodu. Lociranje napake se lahko določi s pomočjo termovizije, tlačnega preizkusa, detektorjem šumov, z elektronsko senzorsko napravo, elektronskim korelatorskim aparatom, itd. Pogost problem je nalaganje vodnega kamna znotraj cevovodov. Njega odstranimo z uporabo razredčene solne kisline. Poškodovan cevovod lahko saniramo tudi z polimernimi materiali. V očiščene in osušene notranje stene cevovoda s tokom zraka nanesemo epoksidno smolo. Ta po strditvi tvori kompakten zaščitni sloj. Tako za lociranje napake kot za popravilo je pomembno, da to izvede izkušen mojster, ki ima sodobne naprave za hitro in natančno lociranje napak, saj bomo lahko samo na ta način odpravili škodo z nizkimi stroški in brez večjih poškodb sten ali tlaka.
Čista pitna voda
Čeprav se v javnosti pogosto prikazuje, da voda v slovenskem javnem omrežju pri njenem pitju dolgoročno ne škoduje zdravju, v pogostih primerih temu ni tako. Stopnja kvalitete vode oziroma njene onesnaženosti je v prvi vrsti odvisna iz kakšne podtalnice njo distributer črpa. Dejstvo je, da uporabljena podtalnica postaja vse bolj onesnažena od različnih vplivov. To so lahko odlagališča odpadkov, netesne kanalizacije, netesne greznice, industrijske kemikalije, pomemben onesnaževalec pa je tudi kmetijstvo z uporabo pesticidov in gnojil. Včasih je vir onesnaženja tudi dotrajana ali neustrezna vodovodna napeljava (uporaba azbestnih cevi in svinca). V vodi, ki jo uporabljamo za pitje so številne snovi, ki škodujejo zdravju. To so predvsem pesticidi, nitrati, naftni derivati ter njihovi razpadni produkti, organska topila in druge kemikalije, bakterije in virusi. Zaradi tega je povsem na mestu vprašanje, kako se naj čim bolj izognemo zdravstvenim tveganjem onesnažene pitne vode. Vedeti moramo namreč, da nam lahko škodujejo že dokaj nizke vsebnosti onesnaževalcev, če jih uživamo dlje časa. Kemijskih onesnaženih snovi s prekuhavanjem vode večinoma ne moremo odstraniti. Onesnaževalcev pitne vode tudi ne moremo zaznati s čutili. Voda je lahko bistra in okusna, pa kljub temu vsebuje pesticide, bakterije in nitrate. Ena izmed praktičnih možnosti je filtriranje pitne vode. V Sloveniji se za takšno obliko čiščenja vode odloča vse več gospodinjstev, saj se lahko z dobrim filtrom doseže najmanj nivo kakovosti ustekleničene vode, če ne še boljšo. Izkušnje so pokazale, da je v primerjavi z drugimi načini, filtracija najbolj učinkovit, ekonomičen in praktičen način čiščenja pitne vode. Če se odločimo za vodni filter, nam je čista voda vedno na voljo, nismo več v skrbeh glede klora in drugih onesnaževalcev, poleg tega pa nam ni treba kupovati in skladiščiti plastenk s pitno vodo. V kuhinji, kjer najbolj pogosto uporabljamo pitno vodo, njo največkrat filtriramo. Glede na izvedbo so filtri lahko nadpultni ali podpultni. Pri obeh čistimo le vodo, ki jo uporabljamo za pitje oziroma kuho. S tem se zmanjša količina pretoka skozi filtre in se podaljša življenjska doba filtrirnih vložkov. Obstaja tudi opcija namestitve filtra neposredno za vodnim števcem, s čimer filtriramo celotno vodo v hišnem razvodu. Nadpultni filter je priklopljen neposredno na kuhinjsko pipo. S posebnim ventilom preklapljamo med filtrirano in nefiltrirano vodo. Pri podpultnem filtru je telo filtra skrito pod pomivalnim koritom. Na koritu je le posebna pipa za filtrirano vodo. Prednost podpultnih filtrov je v bolj enostavni uporabi, saj ni potrebno preklapljanje med filtrirano in nefiltrirano vodo. Potrebno je poudariti, da se filtri med seboj precej razlikujejo tako po ceni kot po učinkovitosti delovanja. Prodajalcu ne verjemimo le na besedo, ampak vedno zahtevajmo tudi podatke analiz, ki dokazujejo kako učinkovito filter odstranjuje posamezne onesnaževalce. To pa so lahko vsa organska onesnaženja, hormoni, trihalometani, pesticidi, azbest, težke kovine, bakterije E. Coli, Salmonella, V. Cholerae, Legionella, protozoanske ciste Giardia, Cryptosporidium, enocelični organizmi, virusi in tudi klor. Kakovostne vodni filter ob tem ne bo uporabljal nobenih kemikalij in raznih reagentov. Na osnovi aktivnega oglja deluje večina vodnih filtrov. Po tem postopku se iz vode odstranjuje zelo širok spekter kemijskih onesnaževalcev. Filtrirni vložek je eden glavnih dejavnikov za učinkovitost celotnega filtrirnega sistema. Slednji ima lahko enega ali več filtrirnih vložkov. Bolj učinkoviti so sistemi z dvema ali tremi filtri, kateri imajo kombinacijo mehanskega filtrirnega vložka, polipropilenskega vložka in vložka iz aktivnega oglja. Možna je tudi opcija z magnetnim nevtralizatorjem vodnega kamna. Vodni kamen se trdovratno nabira na vodovodni napeljavi, v pralnem stroju, grelcih, armaturah, wc kotličkih, keramičnih ploščicah, itd. Marsikdaj je glavni krivec za okvaro aparata. Z magnetnim nevtralizatorjem se vodni kamen sicer ne odstrani, spremeni pa se zmožnost njegove vezave v trde obloge. S tem zagotavlja učinkovito zaščito vodovodne instalacije, vendar na površini, kjer se voda posuši, bodo lise vodnega kamna še vedno vidne, ki pa jih bomo lažje odstranili (z mokro krpo). Ionizator vode je posebna mikroprocesorska naprava, ki z visoko kvalitetnim filtrirnim sistemom vodo temeljito prečisti. S pomočjo titan-platinastih elektrod in membran razdeli vodo na alkalno ionizirano (živo vodo) in kislo ionizirano vodo. Za tako imenovano živo vodo je znano, da zagotavlja izjemne zdravilne učinke, saj ta vsebuje aktivni vodik, ki je močan naravni antioksidant. Ionska mehčalna naprava bo iz vode tudi dejansko odstranila vodni kamen. S tem tudi na površinah s posušeno vodo, lise vodnega kamna ne bodo vidne. Ob povprečni uporabi vodnega filtra moramo približno enkrat letno zamenjati filtrirne vložke (standardne 10 colske), saj se površina aktivnega oglja zasiti in filter postaja vsem manj učinkovit. Nekatere vrste vodnih filtrov nam svetlobno in zvočno signalizirajo kdaj je potrebno opraviti servisni pregled, oziroma kdaj je treba zamenjati filter z aktivnim ogljem. Tega je običajno potrebno zamenjati nekje pri 3000 litrih prefiltrirane vode. Na našem trgu je v ponudbi tudi poseben reaktor, ki nadomesti obstoječo filtrirno mrežico na izpustu pipe. Reaktor deluje na podlagi kinetične energije, ki z uporabo samega vodnega toka in brez dodanih kemikalij omejuje nalaganje vodnega kamna, nevtralizira organske (degradacija kompleksnih organskih molekul) in anorganske primesi (npr. težke kovine) v vodi, preprečuje nastanek sluzi in alg v samem reaktorju ter učinkovito dezinficira vodo z uničevanjem bakterij in drugih mikroorganizmov v vodi. Z vezavo na bakterije in organske snovi reaktor odstranjuje tudi klor iz vode. Navkljub svojemu delovanju pa takšna naprava ohranja osnovno funkcijo mrežice na pipi, kar je prihranek porabe vode ob normalnem pretoku. Reaktor je sicer samočistilna naprava, ki ne potrebuje posebnega vzdrževanja. Njegovo zamenjavo se priporoča najpozneje po enem letu uporabe.
pripravil: M.A.
