Prenova kopalnice
Prenova kopalnice je dokaj kompleksen adaptacijski poseg, saj želimo v enem samem prostoru združiti funkcionalnost, udobje in lep videz. Če bomo znali združiti te med seboj sicer precej različne dejavnike, bomo vsak dan znova z zadovoljstvom uporabljali novo kopalnico.
Nekdaj je bila kopalnica intimen manjši prostor, namenjen za umivanje in nič drugega. Sedanja moderna kopalnica je bistveno večji prostor z dovršeno različno opremo, ki je namenjena ne samo za osebno higieno, temveč vse bolj tudi za sproščanje. Kopalnica je s tem postala poleg kuhinje najbolj frekvenčen in največkrat obiskan prostor, v katerega zahajamo preko celotnega dneva.
Načrtovanje nove kopalnice
Prenovo kopalnice naj obvezno opravimo v dveh glavnih fazah. Najprej je potrebno načrtovanje in izbira opreme, šele zatem se prične z izvedbo. Z izrisom dimenzij kopalniškega prostora in označenimi lokacijami obstoječih inštalacij se oglasimo v trgovini s keramiko in kopalniško opremo. Trgovci nam bodo ponudili pomoč pri načrtovanju. S pomočjo izdelave tridimenzionalnega (3D) načrta si bomo lahko zelo dobro in dokaj natančno predstavljali bodočo kopalnico. Idealna lega kopalnice v hiši je takšna, da je čimbolj odstranjena od jedilnice, dnevne in otroške sobe ter spalnice, saj so šumi vode v pipi in inštalacijskih ceveh lahko moteči. Najprimernejše so na zunanjih stenah. Če temeljito adaptiramo od pritličja hiše do podstrešja, se naj kot prvo odločimo ali bomo imeli sanitarije skupaj v kopalniškem prostoru, oziroma bo za to namenjen poseben manjši prostor. Če nismo v stiski s prostorom je boljša odločitev za ločeno stranišče. S tem se izognemo neprijetnim vonjavam v kopalnici in omogočimo hkratno uporabo prostorov več osebam. Kopalnica ne sme postati prehoden prostor z več vrati, saj bomo s tem imeli težave z intimnostjo in več dela z zaklepanjem vrat. Le v dovolj veliki kopalnici se bomo počutili svobodno in lagodno, oprema pa bo tako prišla tudi bolj do izraza. V velikem kopalniškem prostoru je zaželeno tudi veliko okno, ki bo dajalo dovolj naravne svetlobe, saj je v takšnem prostoru ta še kako potrebna. V majhnem stanovanju si velike razkošne kopalnice seveda ne moremo privoščiti. Vendar s praktično postavitvijo opreme in nekaj domišljije lahko kljub stiski s prostorom tudi majhen prostor funkcionalno in okusno opremimo.
Potek adaptacije
Že nekaj zadnjih let je med najbolj pogostimi gradbenimi adaptacijami starejših hiš ravno prenova stare kopalnice. Poleg dotrajanosti kopalniške opreme je največkrat vzrok za prenovo naveličanost videza stare opreme in obloge ali dotrajane inštalacije. Če se bomo odločili za temeljito prenovo kopalnice, pomeni, da poleg opreme zamenjamo tudi talne in stenske obloge in po potrebi spremenimo vodovodno in električno napeljavo. Zato je smiselno, da se dogovorimo s takšnim obrtnikom, ki bo izvedel vsa dela, oziroma ima usposobljene podizvajalce. Pri nas sedaj obstaja kar nekaj takšnih obrtnikov, ki so specializirani za obnovo kopalnic. S takšnim načinom se bomo izognili težavam z iskanjem različnih mojstrov in usklajevanjem njihovih del. Kompletno adaptacijo kopalnice pa bomo lahko rešili že v približno desetih dneh. Nekateri specializirani obrtniki opravijo celovito prenovo kopalnice celo v petih do sedmih delovnih dnevih. V primeru popolne adaptacije z novo tlorisno razporeditvijo elementov moramo najprej napeljati vodovodno in električno inštalacijo. Zlasti prva je v tem prostoru izmed vseh ostalih daleč najbolj prisotna. Poskrbeti moramo za vse izpuste vode v umivalnik, banjo ali tuš kabino. Pa tudi v bodoči pralni stroj, če se bo ta nahajal v tem prostoru. Poleg izpustov je potrebno seveda napeljati tudi odtoke iz teh priključkov v kanalizacijo. Vsekakor naj bo ta inštalacija napeljana strokovno in brezhibno, saj lahko sicer pozneje pride do hudih in skoraj nepopravljivih posledic, ki jih je težko odpraviti. Vsi stiki na ceveh morajo brezhibno tesniti, pri talnih kanalizacijskih ceveh pa je nujno potrebno upoštevati zadosten padec. Klasična montaža inštalacijskih cevi poteka z razvodom cevi po izdolbenih kanalih v steni. Na takšen način prihaja do veliko prahu in odpadnega materiala, poleg tega pa se zaradi nastalih kanalov lahko zmanjša nosilnost sten, kar je še posebej problematično pri adaptaciji. Ob tem se priporoča odsotnost lastnika stanovanja, da izvajalec lahko zatesni vsa ostala vrata. S tem zagotovi hitrejšo izvedbo in veliko manj prahu v ostalih prostorih. Bolj praktična rešitev je izdelava instalacijske stene. Njena izdelava poteka tako, da direktno na obstoječo masivno steno pritrdimo vse potrebne vodovodne cevi, električne žice, kanalizacijske priključke, ogrevalne cevi in celo splakovalnik za WC školjko. Med njih postavimo posebne distančnike, na katere pritrdimo specializirane suhomontažne plošče. Z razliko od klasičnih mavčnih plošč so te popolnoma vodoodporne, mehansko odporne in zdržijo velike obremenitve. Izdelane so iz trde poliestrske pene. Na takšno suhomontažno steno pozneje pritrdimo oblogo, običajno keramične ploščice. Takšna inštalacijska stena je debela od 9 do 20 cm. Po višini praviloma ne sega do stropa, temveč je visoka približno 80 cm. Kopalniška tla in tudi stene so površine, ki so vsakodnevno redno v stiku z vodo. Zaradi tega obstaja nevarnost zamakanja vode pod keramično oblogo v konstrukcijo stavbe ali v spodnje prostore. To pa seveda lahko povzroči resne težave z vlažnimi madeži na stenah sosednih prostorov, stropu spodnjega prostora ali odstopanje keramične obloge. V namen preprečitve teh pojavov se pri sedanjih adaptacijah običajno pred polaganjem ploščic poskrbi še za primerno hidroizolacijo tal in sten v kopalnici. To izvedemo s pomočjo posebnega tesnilnega hidroizolacijskega traku in z ustreznim premazom kot je na primer Hidrostop elastik. Hidroizolacijski trak mora biti elastičen in vodotesen z zadostno odpornostjo na alkalne, kisle in solne raztopine, olja in biti dovolj odporen na različne temperature. Da ne bi zavzemali prostora s klasični radiatorjem, je idealna rešitev stenski radiator (lojtrca), ki nam hkrati tudi posuši brisače ali še kaj drugega. Najprimernejši prostor za njega je na steni za vrati, kjer sicer ni prostora za drugo opremo. Še bolj kot v ostalih bivalnih prostorih je v kopalnici za prijetno hojo po toplih tleh primerno talno ogrevanje. Ker je pri adaptaciji kopalnice vgradna višina talne obloge zelo omejena, je primerna uporaba zlasti električnega talnega ogrevalnega sistema z grelnimi mrežami, debeline le 2,7 mm. Takšen sistem sestavljajo grelni kabli, pritrjeni na mrežo iz steklenih vlaken. Grelni kabel (230 V) je sestavljen iz uporovne žice, temperaturno odporne izolacije iz teflona, zaščite pred sevanjem iz pocinkane bakrene pletenice in zunanjega zaščitnega plašča iz PVC-ja. Širina takšne grelne preproge je 50 cm z dolžino od enega do dvajset metrov. Grelna moč tepiha je od 75 do 1500 W.
Nove keramične ploščice
Pri izbiri materiala za oblaganje moramo upoštevati, da bo v kopalniškem prostoru izredno veliko vlage ter nenehni neposredni stiki vode s steno in tlakom. Hkrati naj bo izbrana obloga odporna na razne kemikalije, maščobe, nedrseča in prijetna na dotik. Vse te omenjene lastnosti več ali manj izpolnjujejo keramične ploščice. Današnje kopalnice si niti ne moremo predstavljati brez keramike. Zaradi lažjega čiščenja so v takšnem prostoru priporočljive glazirane keramične ploščice. Glazura je vrhnji zaključni sloj ploščice, ki je lahko v sijajni ali mat izvedbi. Pri talni keramiki lahko opazimo, da so z razliko od stenske, te bolj grobe in manj lepe. Bodimo pazljivi pri izbiri in naših želja. Od tega je odvisna drsnost, odpornost in izgled keramičnih ploščic. Zaradi obširne ponudbe različnih proizvajalcev keramike je izbira ustreznih keramičnih ploščic vedno težja. Žal ob izbiri še vedno vse preveč prepogosto dajemo poudarek le na videz obloge. Ob tem pa zanemarimo kakovost, ki je kakorkoli gledano – vedno ključnega pomena. Pazljivi moramo biti predvsem pri keramiki nižjega cenovnega razreda, kjer so proizvodi slabše kvalitete. To pomeni, da keramične ploščice niso dovolj ravne in niso natančnih oziroma istih dimenzij. S tem se bodo seveda pojavile težave pri vgradnji in niti še tako natančen mojster ne bo mogel izdelati dovolj lično keramično površino. Pri nekaterih slabo kakovostnih keramičnih ploščicah obstaja celo nevarnost poznejšega pokanja, krušenja obloge ali pojava lis na keramiki. Poleg videza keramične obloge naj upoštevamo tudi njeno poreklo, ime proizvajalca in ustrezne certifikate. Nedvomno so ploščice na tleh podvržene večjim obremenitvam kot na steni. Posledično s tem so nekatere keramične ploščice namenjene le za na steno, druge pa za tla. Ta podatek je vsekakor potrebno upoštevat. Predvsem stopnja trdote glazure je odvisna ali je ploščica namenjena za talno vgradnjo. Še posebej to velja pri vgradnji talnega ogrevanja. Kljub poudarku na kakovosti keramičnih ploščic pa seveda ne bomo mogli odvrniti pozornosti na njihov videz in barvni odtenek. Barva talne kopalniške keramike se sicer lahko bistveno razlikuje od stenske keramike. Klasične dimenzije keramičnih ploščic so praktično izginile v zahodni Evropi, prav tako njihove žive barve. Vzrok tega so povsem nove tehnologije proizvodnje. Bordur ni več, nadomestila so jih ’digitech’ poslikane posamezne ploščice, ki so v največ primerih cenovno enake kot osnovne ploščice. Kot takšne se poslikane ploščice uporabljajo za dekoracijo. Klasične dimenzije in žive barve keramičnih ploščic pa se sedaj nadomeščajo z uvozom iz vzhodne in srednje Evrope, kjer obstaja še stara tehnologija njihove izdelave. Novi proizvodi so tudi vse ožje in daljše tako stenske kot talne keramične ploščice. Sedaj se prodajajo dimenzije od 20x50 pa tja do 30x120 cm. Nova tehnologija omogoča zelo originalno imitacijo lesa ali kamna, pa tudi 3D površinskega videza. V zadnjih nekaj letih je pri keramičnih ploščicah v trendu svetlo sivi in svetlo rjavi odtenki. Takšno ponudbo ploščic pa bomo seveda lahko videli le v strogo specializiranih salonih keramike, v katerih je na ogled 1000 in več različnih vzorcev na enem mestu.
Polaganje ploščic
Če okoliščine to dopuščajo lahko pri prenovi kopalnice mojster enostavno preko stare keramične obloge nalepi nove ploščice. Pred tem mora preveriti ali so stare ploščice še dovolj trdno oprijemajo podlage. Za lepljenje novih ploščic preko starih je primerno le specialno fleksibilno lepilo, katero je temu tudi namenjeno. Priporočljivo je, da se v lepilni sloj vtisne fasadno mrežico. S tem se prepreči morebitno posamično odstopanje starih keramičnih ploščic. Še zdaleč ni vseeno katero lepilo uporabimo za določeno vrsto podlage. Nekatera lepila so primerna samo za notranje prostore, druga so primerna tudi za zunanje razmere. Sedaj je na trgu že veliko lepil, ki naj bi bila primerna za notranje in zunanje lepljenje. Med seboj se lepila precej razlikujejo v kvaliteti in ceni. To lahko razberemo iz oznak na embalaži. Za lepljenje ploščic znotraj prostorov se uporabljajo lepila z oznako C1. To so klasična lepila na bazi cementa, ki nimajo fleksibilne lastnosti. Za lepljenje keramičnih ploščic na prostem so primerna lepila z oznako C2. Takšna cementna lepila vsebujejo dodatke, ki zagotavljajo obstojnost keramične površine izpostavljene vlagi, zmrzovanju in segrevanju. Za lepljenje keramiko na keramiko ali talno gretje imajo lepila oznako C2TE.
Nova kopalniška oprema
Danes kopalnica ni namenjena samo osebni higieni, temveč tudi sproščanju. Zato naj že pri izbiri ustrezne kopalniške opreme razmišljamo o dovolj kakovostnih materialih in videzu. Že sam pogled na dopadljivo kopalnico nas bo sprostil in osvežil. Pri izbiri in sami namestitvi opreme bodimo pozorni na dovolj velik prosti prehod, zlasti pred umivalnikom. Tudi, če imamo sicer prostorno kopalnico, opremo pa namestimo na neustreznih mestih, bo takšen prostor postal nepraktičen in hkrati brez lepega videza. Povsem brez pohištvene opreme tudi v kopalnici ne bo šlo. Potrebovali bomo vsaj police, če ne tudi omarice, v katere se bodo spravljali številni pripomočki za osebno higieno. Kopalniške omarice so danes pogosto samostojen kos opreme, saj ni nujno da so sestavni del umivalnika kot so bile v preteklosti. Oblike in barve kopalniškega pohištva so raznovrstne, tako da običajno nimamo težav s prilagoditvijo keramičnim ploščicam. Od materialov prevladuje akril, ki je še vedno najpogosteje v klasični beli barvi. Že nekaj časa so pri kopalniškem pohištvu modne nežne roza, modre, zelene in rumene barve. Med materiali vse bolj v kopalnice prihaja les, ki s pomočjo sodobnih zaščitnih premazov omogoča dolgoleten obstoj tudi v vlažnih prostorih. Ob tem je pogoj, da je uporabljen le masiven les, saj iverne plošče prevlečene z laminatom niso primerne za kopalnico. Izdelovalci takšnega pohištva veliko uporabljajo tudi mediapan plošče, ki so izredno trpežne in odporne proti vlagi. Za lažje čiščenje in daljšo življenjsko dobo omaric je pametno, če njih pritrdimo na steno vsaj 10 cm od tal, oziroma da te stojijo na kovinskih nogicah. V primeru razlitja vode se stene omaric tako ne bodo mogle napojiti vode. Pri izbiri umivalnika naj bomo pozorni predvsem na to, da bo ta dovolj velik, praktičen in enostaven za čiščenje. Glede montaže se umivalniki delijo na vgradne, pol vgradne in samostoječe. V prejšnjih letih in tudi sedaj se v kopalnici uporabljajo predvsem vgradni umivalniki, kateri se vgradijo v kopalniško omarico. Takšni umivalniki imajo prednost v večji odlagalni površini. Poleg tega je tudi manj možnosti, da med umivanjem zmočimo tla, kar preprečuje ravno ta površina. Pri odločitvi velikosti umivalnika se naj predvsem vprašamo za kaj ga bomo vse rabili. Namreč manjši umivalnik nam bo služil zgolj za umivanje rok, v večjem pa si bomo lahko umivali tudi lase. Seveda pa je velikost umivalnika pogojena z razpoložljivim prostorom. Danes se v večjih kopalnicah s številčnejšimi družinskimi člani odločajo za dva umivalnika v eni kopalnici, ki omogoča hkratno umivanje dveh oseb. Ob tem moramo paziti, da sta umivalnika vsaj 90 centimetrov narazen z vidika sredinske razdalje. Višina umivalnika je približno 80 cm od tal. Na trgu so poznane različne vrste oblik umivalnikov. Od klasične ovalne oblike, do okrogle, oglate, trikotne in različnih nesimetričnih oblik. Glede materiala se še vedno v največji meri uporabljajo keramični umivalniki, ki so v beli barvi. Proizvajalci so jih v zadnjem času izpopolnili v zanimivih oblikah, ki prav nič ne zaostajajo za nekaterimi drugimi modernimi stanovanjskimi elementi. Poleg keramike in plastike se v manjšem deležu za izdelavo umivalnikov uporablja tudi porcelan, marmor, steklo, nerjaveče jeklo in tudi les. Slabost kovinskega ali steklenega umivalnika je čiščenje, saj ga je potrebno skoraj po vsaki uporabi obrisati do suhega, da ni sledi vodnih kapljic. Poleg umivalnika je nujno potrebna oprema v kopalnici še kad ali vodna prha. Če dopušča dovolj velik prostor, pa je lahko kar oboje. Običajno v povprečni enodružinski kopalnici ni dovolj prostora, da bi namestili oboje, zato se moramo odločiti le za eno izmed njih. Za kateri element se odločimo, je stvar okusa vsakega posameznika. Nekateri si brez kopanja v kadi ne znajo predstavljati življenja, drugi pa prisegajo na prhanje v kabini. Če gledamo z vidika varčevanja in praktičnosti, je gotovo v prednosti prha, saj v njej porabimo občutno manj vode in ogrevalne energije ter se neprimerno hitreje umijemo. Sestavni del prhe je talna kad, ki je praviloma izdelana iz akrila. Konstrukcija prhe oziroma stene so iz pleksi ali kaljenega stekla. Sestavljena je iz dveh, treh ali ene polkrožne stene. Če je prha sestavljena iz več sten, se ena stranica odpira in zapira navzven ali drsno preko druge stranice. Običajno je takšna prha montažna. V odvisnosti na velikost prostora in lege kabine, se lahko odločamo med prhami s kvadratnim, pravokotnim, okroglim ali polkrožnim tlorisom. Mesto postavitve je najbolj pogosto v kotu, saj je s tem razpoložljiv prostor še najbolj izkoriščen. Že precej let je na trgu modna masažna prha. Takšna kabina za prhanje nam praktično nudi že vse. Od nastavljive prhe, številnih masažnih šob na steni iz katerih brizga voda in masira celotno telo, šob za izpuščanje pare in dišav, do celo učinkov svetlobe in glasbe, ki nam pomaga spreminjati razpoloženje. Ob takšni izbiri pa moramo vedeti, da bomo s tem porabili več tople vode kot sicer. Brezhibno in dolgo pa bo takšna prha delovala le, če bomo imeli s filtrom (mehčalcem trde vode) prečiščeno vodo, sicer se nam bodo s časom vodne mikrošobe zaprle. Glede oblike so bile kadi v preteklosti podolgovato ovalne. Danes pa so vse bolj v modi kotne, okrogle in sedežne, katere so primerne za manjše prostore. Sedanja moderna kad je pogosto ergonomsko oblikovana z naslonom za roke, sediščem in vzglavnikom. Glede montaže je kad lahko vgradna ali prostostoječa. Pogostejša izbira je vgradna kad, ki je običajno obložena z istimi keramičnimi ploščicami kot stene kopalnice. Sedanja kad je najpogosteje izdelana iz umetne mase, ki je tudi najbolj primerna na dotik, je manj drsna kot emajlirana kad in tudi cenejša. Poleg tega je lahko takšna kad tudi izolirana, ki še dodatno podaljša izgubo temperature vode. Njena pomanjkljivost pa je v občutljivosti na obrabo in ožiga. Danes si nekateri omislijo tudi kad iz lesa ali kamna, vendar vedimo, da je takšna manj praktična in prijetna za kopanje. Pravo mini vodno razkošje nam nudi sedanja kad z masažnimi šobami, ki omogoča podvodno masažo. Vodna masaža koristi mišicam po telovadbi, odpravljanju celulita in nasploh celotnemu počutju, saj telo sprošča in masira. Takšna večja masažna kad je nekakšen mini hišni bazen, ki ne porabi pretirano veliko vode. Vendar za njo potrebujemo kar nekaj prostora in seveda denarja. V ponudbi je tudi kombinirana banja s tuš kabino, ki predstavlja vse v enem. S tem si pridobimo vsaj minimalno zadoščenje po tuširanju in kopanju. Vendar vedimo, da je takšna kad s tušem manj praktična in ni ne eno, ne drugo. Če imamo potrebo, lahko v kopalniški prostor namestimo še straniščno školjko in bide. Straniščna školjka izdelana iz keramike je lahko pričvrščena na steno ali tla. Do sedaj se je v večini uporabljala školjka, pričvrščena na tla, vendar jo vse bolj nadomešča školjka nameščena na steno z vgradnim kotličkom. V ponudbi je tudi praktična wc školjka brez notranjih in zunanjih robov. Takšna školjka je precej bolj praktična za čiščenje in ima lepši videz, pa tudi vgradni kotliček ni viden. Klasično wc desko vse bolj nadomešča novejša izvedba deske, tako imenovana soft close s počasnim (avtomatskim) zapiranjem pokrova.
pripravil: M.A.
