Kakšne stopnice in ograjo izbrati?

Sodobna stanovanjska hiša je danes opremljena z velikim številom opreme, ki niti ni nujno potrebna za bivanje. Med njo pa nikakor ne spadata nujna pripomočka za premagovanje višinskih razlik in varovanjem pred padcem - to sta ograja in stopnice. Zato še zdaleč ni vseeno iz kakšnega materiala sta in kako sta izdelana.

Pri izbiri vrste in oblike stopnic ali ograje tako znotraj kot zunaj doma ne smemo upoštevati le estetski videz. Ob tem moramo vsekakor imeti v mislih njihove glavne namene. To pa so njihova namembnost, praktičnost in varnost.
Naj bo nova ograja znotraj ali zunaj prostora, vedno si naj pred dokončno izbiro vzamemo nekaj časa vsaj za osnovno poznavanje različnih modelov in materialov iz katerega sta ta dva elementa izdelana. Pomembne podatke si lahko preskrbimo že pri izbranem mojstru, ki nam bo na podlagi svojih izkušenj zaupal kaj je dobro in slabo pri določeni ograji ali stopnišču.

Kako načrtovati stopnišče?

Nedvomno drži, da je izdelava stopnišča eden izmed najbolj strokovno zahtevnih posegov pri opremljanju doma. V kolikor sami s tem nimamo izkušenj, naj na izdelavo stopnic v lastni režiji takoj pozabimo.
Eden najpomembnejših dejavnikov za udobno hojo po stopnicah je ustrezno razmerje med višino in globino stopnic. V kolikor se razmerje med višino in globino posamezne stopnice ne bo ujemala z našim korakom, se bomo vedno znova spotikali ob njo. Višina stopnice naj bi bila v meji med 14 in 19 cm, globina pa 25 do 36 cm. Idealna mera stopnice je sicer v višino 17 cm in v globino 29 cm. Najbolj pomembno je, da na stopnico stopimo s celim stopalom, torej tudi s peto ali vsaj delom nje. Ob tem se naj naj pazi, da bodo vedno vse stopnice istih mer.
Načrtovalec stopnišča določi višino posamezne stopnice, da celotno višino stopnišča deli s številom stopnic. Samo razmerje med višino in globino stopnice pa določa naklonski kot. Velikokrat se zgodi, da se zaradi premajhnega prostora pojavi največji problem ravno pri naklonskem kotu. Krožne stopnice so v tem primeru najboljša rešitev takšnega problema. Najbolj ugoden naklon za izvedbo stopnišča je sicer 30° ali malo več. Večina današnjih stopnišč ima naklonski kot med 30° in 40°. Od višine nadstropja in tlorisnega prostora stopnišča je odvisno kakšen naklon bo imelo določeno stopnišče.
Mere podesta in mesto njegove postavitve je prav tako pomembno za pravilno izdelano stopnišče. Pri mestu postavitve podesta se običajno spremeni smer hoje po stopnicah, hkrati pa služi tudi kot nekakšno krajše počivališče med vzpenjanjem po stopnišču. Podest porabi kar nekaj prostora v stopnišču, zato se pri stopniščih z malo razpoložljivega prostora uporabljajo stopnice brez podesta, oziroma njega nadomestijo kotne stopnice, ki zelo praktično izkoristijo manjšo tlorisno površino. S takšnim načinom se pridobi pri številu stopnic, kar je pri načrtovanju stopnišča skoraj vedno dobrodošlo. Vendar imajo kotne stopnice tudi slabo lastnost v precej manj udobni hoji po njih kot po stopnicah s podestom.
Glede na razpoložljivi prostor so stopnice lahko v različnih oblikovnih variantah. Zaradi lažjega razlikovanja se jih lahko razdeli v pet osnovnih modelov. To so ravne stopnice, zavite stopnice pod 90° kotom oziroma tako imenovane L stopnice, stopnice pod 180° kotom ali U stopnice, stopnice v polnem krogu oziroma krožne stopnice in varčne ali tako imenovane račje stopnice. Iz teh modelov so izpeljane neštete variante, katere imajo namen čim boljše prilagoditve velikosti in obliki prostora ter seveda željam uporabnika.

Izbira ustreznega materiala

V sedanjih sodobnih zgradbah so se stopnice preselile v osrednji notranji del in so s tem postale pomemben dekorativni element doma. S tem je postalo najpomembnejše vprašanje iz kakšnega materiala naj bodo te izdelane. Glede na gradivo in zaključno oblogo lahko izbiramo med betonom, kamnom, kovino, lesom ali kombinacijo omenjenih materialov.
Hiše izpred 10, 20 in več let nazaj so vse po vrsti imele betonske stopnice. Pri sedanjih zgradbah pa beton vse bolj izpodrivata kovina in les.
Betonske stopnice so zaradi odlik kot je praktično neomejena življenjska doba, visoka požarna varnost in odpornost na obrabo ter vremenske vplive, primerne tako za notranjo kot zunanjo uporabo. Slaba plat takšnih stopnic pa je v tem, da jih je potrebno zaradi dimenzioniranja statičnega razmerja izdelati že med gradnjo hiše. Kljub začetni nizki investiciji ob izgradnji betonskih stopnic, se te podražijo z vgradnjo zaključnih oblog. Njih pa notranje betonske stopnice vsekakor potrebujejo.
Najbolj pogosta izbira za stopniščno oblogo je kamen, keramika ali les. Kateri material izbrati je seveda odvisno predvsem od naših želja, ob tem pa ne smemo zanemariti usklajenosti z ostalo notranjo opremo ter predvsem zadostno odpornost obloge.
Pri kamniti oblogi lahko izbiramo med marmorjem in granitom. Slednji je sicer bolj odporen, vendar je s svojo zelo živahno strukturo marsikdaj preveč vsiljivega videza. Marmor ima s svojimi monotonimi barvami bolj umirjen videz. Nedvomno pa sta obe kamniti oblogi s svojimi odličnimi trdnostnimi lastnostmi primerni tako za notranjo kot zunanjo stopniščno oblogo.
S sedanjimi neštetimi variantami keramičnih ploščic imajo nekatere izvedbe zelo podoben videz pravemu kamnu. Poleg tega sedaj proizvajalci ponujajo različne obdelane zaključke vidnih robov. Zaradi tega so kamnu močen konkurent. Vsekakor pa je treba zaradi visoke obremenitve pri keramični stopniščni oblogi izbrati le dovolj kvaliteten proizvod.
Uporabnik, ki prisega na naraven material s pridihom domačnosti, bo gotovo izbral leseno stopniščno oblogo. Ob tem pa mora seveda vedeti, da bo s tem pohodna površina stopnic manj odporna kot bi bila s kamnom ali keramiko, in jo bo potrebno pogosteje vzdrževat.
Katerikoli material bomo že izbrali za stopniščno oblogo, predvsem je za njega pomembno, da ni spolzka pohodna površina, hkrati pa trpežna in čim manj občutljiva na razne praske in udarce.
V kolikor želimo, da se notranje stopnišče razlikuje od klasičnega betonskega, lahko kovinske stopnice s samosvojo eleganco zanimivo popestrijo notranjost doma. V preteklih letih se je kovinsko konstrukcijo največkrat uporabljalo izven objekta ali za požarne stopnice. Marsikdaj se je kovinsko stopniščno konstrukcijo uporabilo pri adaptaciji stanovanja, kjer je zaradi večjega gradbenega posega bila otežena izdelava betonskih stopnic. Sedanje novogradnje so bistveno manjše in s tem so manjši bivalni prostori. Torej je manj razpoložljivega prostora za stopnice kot ga je bilo nekdaj v prostornih velikih hišah. Ena izmed pomembnih prednosti kovinskega stopnišča v primerjavi z betonskim je ravno v zmožnosti prilagoditve skoraj vsakemu, tudi zelo majhnemu prostoru v povsem poljubnih oblikah. Največkrat se kovinsko konstrukcijo uporablja za zavite, spiralne ali polžaste stopnice. Kovinsko stopnišče odlikuje še njegova preprosta vgradnja v prostor, dobra odpornost na obrabo, visoka požarna odpornost in zmožnost ne vpijanja vlage.
Takšne stopnice so lahko v celoti kovinske ali v kombinaciji z drugimi materiali. Zunanje stopnice so največkrat v celoti iz kovine, znotraj hiše pa praviloma vedno v kombinaciji z ostalimi materiali. Pri slednjem stopnišču lahko nadalje izbiramo med zaprtim in odprtim tipom. Pri zaprtem stopnišču je spodnji del konstrukcije oblečen v mavčne obloge. Za pohodni del stopnišča pa se največkrat uporabi lesene plošče. Z zaprtim stopniščem je omogočena dodatna izkoriščenost prostora pod stopnicami z vgradno omaro, ali se njih lahko uporabi kot ločilni del med bivalnimi enotami.
Pri odprtem stopnišču je kovinska konstrukcija vidna. Na konstrukcijo so pritrjene le pohodne plošče, medtem ko čelne odprtine omogočajo dovod dnevne svetlobe in zraka. Ker so s tem vsi konstrukcijski deli stopnišča vidni, morajo biti ti dovolj lično obdelani in antikorozijsko zaščiteni. Pohodne plošče naj bodo vsestransko obdelane. Odprto stopnišče se priporoča v prostoru, ki ima potrebe po večji osvetljenosti.
Če smo zagovornik naravnih materialov, so lesene samonosilne stopnice najboljša rešitev. Te so primerne zlasti v takšnem prostoru, kjer je vgrajenega veliko vidnega lesa. To so predvsem montažne in počitniške hišice, brunarice in tudi bogate, prostorne hiše.
Lesene masivne stopnice podajo domu predvsem občutek naravne topline lesa, prestižnosti in lepega estetskega videza. Vsake takšne stopnice so unikaten izdelek. To pa je ob poplavi sedanjih industrijskih proizvodov v sedanjem domu še kako potrebno. Poleg tega se lesene stopnice dokaj enostavno obdelujejo, imajo majhno težo, njihova montaža pa je preprosta in brez večje umazanije.
Ob odločitvi za lesene stopnice pa moramo vedeti, da les ni požarno varen in ni primeren za uporabo v vlažnem okolju. V pogostih primerih se zgodi, da pozneje, ko se v ogrevanem prostoru leseno stopnišče osuši, se na lesu pojavijo manjše razpoke, stopnice pa ob uporabi pričnejo nekoliko škripati. Ravno pri samonosilnih lesenih stopnicah se lahko hitro opazi strokovnost izdelave, zato naj pri izbiri izdelovalca takšnega stopnišča izbiramo le med vrhunskimi mojstri. Vedimo, da površno zasnovane in izdelane lesene stopnice močno skvarijo še tako vrhunsko opremljeno hišo. Ker je les živo gradivo, ki zaradi različnih vplivov (temperaturne razlike, suh zrak, prekomerna vlaga, ipd) ne miruje, se ga lahko ukroti le s sodobnimi metodami obdelave.
S sedanjo računalniško vodeno tehnologijo izdelave lahko mizarji izdelajo obliko lesenih stopnic povsem po želji stranke in razpoložljivosti prostora. Cenovno ugodnejše so klasične ravne oblike, dražje pa unikatne oblike rustikalnega ali modernega videza.
V našem okolju hrastov les prevladuje med materiali za izdelavo kakovostnejših stopnic. Ta vrsta lesa je tudi med najbolj trajnimi. Poleg hrasta so stopnice lahko še iz bukve, javorja ali jesena, žlahtnejši vrsti sta češnja in oreh, nekoliko manj kakovostne stopnice pa so izdelane iz smreke, bora ali macesna. Z izbiro eksotičnih vrst lesa se je izbira lesa za stopnice na našem trgu še dodatno povečala.

Ograja na stopnicah

Stopniščna ograja mora zagotavljati svojo osnovno nalogo; to je varnost in ugodna opora. Ob tem je potrebno upoštevati nekatere zakonitosti pri izdelavi ograje. Višina ograje naj znaša od 90 do 110 cm. Višina se meri od zgornjega dela stopnice do zgornjega dela držala ograje. Poleg tega mora biti ograja seveda tudi dovolj stabilna, razteza pa se naj po celotni dolžini stopnic in podesta. Ob tem je predvsem pomembna pravilna montaža nosilnih stebričkov, ki so najbolj izpostavljeni prenosu sil. Med posameznimi prečkami naj ne bo večjega razmika kot 12 cm, sicer ograja postane za manjše otroke nevarna.
Z zaključkom zgornjega dela ograje oziroma držala ograje smo največkrat v neposrednem stiku, zato naj bo ta ustrezne ovalne oblike in izdelan iz materialov, ki so prijetni na dotik. To je les, guma, umetna masa in tudi kovina. Za usklajen videz celotne ograje morata ogrodje ograje in držalo biti medsebojno usklajena.
Pri videzu stopniščne ograje igrajo poglavitno vlogo izbrani material, oblika ograje in njena barva. Pri izbiri materiala mogoče še najbolj vpliva ravno mesto nahajanja bodoče ograje. Za ograjo pri notranjih stopnicah odpornost materiala niti ni tako pomembna, medtem ko pri zunanjih ograjah ta lastnost igra seveda bistveno večjo vlogo. Tako zunanja kot notranja stopniščna ograja je običajno izdelana iz lesa, kovine ali kombinacije materialov. To velja ne glede na to, če je stopniščna ograja znotraj ali zunaj objekta.
Za material sedanje stopniščne ograje prednjači les, kovina, steklo in kombinacija teh materialov. Predvsem pri notranji stopniščni ograji je vse bolj aktualna uporaba kombinacij materialov med lesom, kovino in steklom, ki doda ograji še poseben čar.
Marsikatero novozgrajeno ali adaptirano hišo krasi moderna svetleča ograja iz nerjavnega jekla oziroma inoksa. Glavni odliki tovrstne ograje sta moderen dizajn in trajnost materiala. Znano je, da je inoks nerjaveča kovina, ki ima praktično neomejeno življenjsko dobo, kar je v primerjavi z ostalimi materiali za ograje, največja prednost. Poleg tega zaradi idealne gladke površine in visoke trdnosti ne potrebuje vzdrževanja, kar je za zunanje vremenske razmere še posebej dobrodošlo.
Z večjim povpraševanjem se je povečalo tudi število ponudnikov izdelave tovrstnih ograj. Ob tem naj bomo previdni, saj imajo nekateri montažerji to dejavnost le kot dopolnilno uslugo in s tem malo izkušenj s tovrstnim materialom. Prav tako naj pazimo na kakovost inoks materiala, saj je z obsežnejšo ponudbo nekateri inoks slabše kvalitete in ima dodano preveliko vrednost železa, kar je posledica, da lahko takšna ograja z leti prične nekoliko rjaveti.
Steklena ograja je primerna za vgradnjo v skoraj vsakem tipu stanovanja. Je nevtralen material, ki se ga lahko kjerkoli kombinira s katerimkoli materialom. Kljub temu, da lahko nekaterim vzbuja na pogled krhek občutek, je steklena ograja ena izmed najbolj varnih izbir. Steklo poda prostoru poseben učinek in je kot takšen primeren za ograjevanje teras, stopnišč ali balkonov. Edina slaba lastnost stekla je mogoče njegovo čiščenje. Še posebej, če je takšna ograja na težko dosegljivem kraju in v večji površini. Vendar, če potrebujemo varnost ter ne želimo omejevanja svetlobe in zatrtega pogleda, je zagotovo steklena ograja ena izmed najprimernejših opcij.
Pri stekleni ograji po navadi izbiramo med varnostnim kaljenim steklom (ESG8 + ESG8), ki ima debelino 18 mm in varnostnim kaljenim steklom (ESG10 + ESG10), debeline 21 mm. Ta se pritrdi na nosilno konstrukcijo, katera je lahko armirano betonska, iz lesa ali kovine. Steklo se pritrdi na predhodno pripravljene stebre, nosilci pa so običajno prilagojeni tako videzu kot funkciji ograje.
Največkrat zasledimo stekleno ograjo vpeto v profil. To je ena izmed najbolj stabilnih in se jo lahko pričvrsti na nosilno konstrukcijo ali s strani. Vse bolj pa postaja priljubljena točkovno vpeta ograja, katera se stransko pričvrsti na nosilne elemente.
Francoski balkon v takšni obliki prepusti v prostor največ svetlobe, kar ograja iz drugih materialov preprečuje. Kot takšna je steklena ograja sestavljena iz kaljenega-lepljenega ali kaljenega stekla.
Novejša oblika steklene ograje je ograjni sistem twister, ki je iz kaljenega-lepljenega stekla in slovi po zelo hitri montaži. Pritrdi se ga lahko na nosilne elemente hiše ali iz strani.
Če steklo nima nosilne funkcije, je v tem primeru največkrat uporabljeno varnostno lepljeno ali pa kaljeno steklo. Po našem okusu se ga lahko prelepi s samolepilno folijo, popeskano z vzorci ali pa le pobarva, oziroma emajlira.

Ograja na balkonu

Kot prvo je potrebno poudariti, da je ograja na balkonu nujno potrebna takoj, ko smo vseljeni v hiši. Poleg varnostne vloge je njen estetski videz eden glavnih atributov ob izbiri. Vendar ob tem velja previdnost, da ne pretiravamo ob izbiri barv, oblik in materialov. Saj bo s tem kaj hitro lahko nova ograja postala kičasta in s tem moteča tudi za ostalo okolico. Bodoča balkonska ograja naj bo predvsem prilagojena fasadi objekta. Podobno kot pri stopniščni, naj bo tudi pri balkonski ograji višina nekje okoli 100 cm, saj je ta mera najbolj idealna za ugoden oprijem njenega držala ali naslonitev telesa na njo.
V preteklosti so bile balkonske ograje po večini lesene. Prednost lesa pred drugimi materiali je poleg naravnega videza še v možnosti izdelave neštetih oblik povsem po želji kupca. Vendar žal ima les svojo napako v hitrem propadanju pod neugodnim zunanjim vplivom. Ker je balkonska lesena ograja še posebej na udaru mraza, snega, dežja in vročine, je zelo pomembno, da je leseni del redno in dovolj zaščiten s sistemskimi premazi za les. V nasprotnem primeru bomo imeli ograjo trajno poškodovano že po nekaj letih od montaže.
Čeprav je glede varnosti bolj primerna montaža pokončnih lesenih elementov, je glede življenjske dobe ograje takšna postavitev lesenih delov manj primerna. V tem primeru je prečni rez čez letev obrnjen navzgor in izpostavljen dežju, ta del pa najbolj vpija vlago. Tega problema se montažerji rešijo z večkratnim dodatnim zaščitnim premazom ali vgradnjo zaščitne strešice.
Če lesena balkonska ograja izdaja videz naravnega materiala, kovana ograja poda predvsem videz mogočnosti in prestiža. Prava kovana ograja bo unikaten izdelek, ki ga bo zavidal marsikateri obiskovalec.
Če hočemo pravo kovano ograjo, je seveda treba poiskati kovača. Pravzaprav umetnega kovača, saj se on ukvarja s kovanjem okrasnih izdelkov. Skozi stoletja se kovaški poklic ni bistveno spremenil, saj je še vedno osnovno kovačevo orodje kladivo. Umetnemu kovaču varilni aparat ni ravno v ponos, saj je to tradicionalni poklic, kjer ni prostora za industrijo in novodobne stroje. Zato morajo biti kovaški izdelki, kovičeni, speti z vezicami, nikakor pa ne sme biti vidnih zvarov.
Kovana ograja je sicer nekaj dražja od lesene, se pa investicija kmalu obrestuje. Železo je namreč v primerjavi z lesom možno zelo dobro površinsko zaščititi (vroče pocinkanje in debelo slojno barvanje), zato taka ograja brez vzdrževanja preživi nekaj generacij. Tudi izbira je praktično neomejena, saj se iz žarečega železa lahko skujejo zelo raznoliki elementi in se poljubno kombinirajo med seboj.
Ker pa kovana ograja le ni zanemarljiva investicija, se je pred nakupom pametno malo poučiti ali pa obiskati več ponudnikov. Zaradi velikega povpraševanja je na trgu velika ponudba kovanih izdelkov, med katerimi pa si nekateri še zdaleč ne zaslužijo takšnega naziva. Možno je kupiti industrijske elemente, ki največkrat s kovanjem nimajo nič skupnega, »mojster« pa rabi le varilni aparat in »dragocena, unikatna, ročno kovana mojstrovina« je narejena. Seveda cena niti slučajno ni primerna ponaredku. Nekateri ponudniki ograj gredo celo tako daleč, da se pred neukimi potrošniki hvalijo s hladnim kovanjem. Naj nam ne bo nerodno, da nam kovač pokaže tudi v resnici kako zna vihteti kladivo po razbeljenem železu.
Nič manj kot izdelava kovane ograje je pomembna tudi njena montaža. Ko je ograja primerno površinsko zaščitena, jo je neodgovorno rezati, brusiti, vrtati ali variti. Na teh mestih bo prej ali slej začela rjaveti. V kolikor ni možno predvideti vseh nevšečnosti ob montaži, je pametno opraviti predmontažo. Takrat se brez vsake škode segmenti skrajšajo, krivijo, se izvrtajo luknje, ipd. Ob končni montaži se vse skupaj sestavi z nerjavečimi vijaki. S tem lahko pozabimo na kakršnokoli vzdrževanje takšne ograje.

Ograja na dvorišču

S pojavom nekaterih novih materialov je sedanja izbira dvoriščnih ograj dokaj pestra. Ta je lahko tradicionalno lesena, kovana, iz plastificiranih mrežnih ali panelnih sistemov, plastična ali iz aluminija.
Zaradi želje po čim trajnejši dvoriščni in tudi balkonski ali stopniščni ograji, proizvajalci v zadnjih letih s pomočjo umetnih materialov nudijo PVC ograjne sisteme. Medtem, ko se je PVC material že močno uveljavil zlasti pri zunanjem stavbnem pohištvu, postaja vse bolj popularen tudi pri vseh vrstah ograj. Vzrok tega so pozitivne lastnosti PVC materiala, ki se kaže predvsem v tem, da ta ne rjavi, ne vpija vlage, ne poka, ne trohni in ga ne napada lesni črv. Zaradi tega ima PVC ograja dolgo življenjsko dobo. Prednost pred leseno in kovinsko ograjo je tudi v vzdrževanju, saj PVC ograjo ni potrebno barvati z zaščitnimi premazi, ampak jo občasno le operemo, da odstranimo nabrano umazanijo. Vedeti pa moramo, da je na trgu ogromno vrst plastičnih materialov, ki se med seboj razlikujejo v kvaliteti. Na videz se kvalitetnejši PVC material razlikuje od manj kvalitetnega že po gladki površini. Na takšni površini se ne bo nabirala plesen in se ne bo izločal bel prah (kreda). Kakovosten PVC material vsebuje dodatke za odpornost na ultravijolične žarke in dodatke za žilavost materiala. Prvi dodatek zagotavlja, da material ne porumeni, drugi pa, da so plastične letvice odporne tudi na udarce z močnejšo točo.
Slaba plat PVC ograje se mogoče odraža le v nenaravnosti materiala in pri izdelavi zahtevnejših oblik, vendar je s sodobno tehnologijo izdelave videz PVC ograje vse bolj podoben dizajnu kovinske ali lesene ograje. Montaža PVC ograje je enostavna, tako da se v večini primerov lahko njene vgradnje lotimo kar sami.
Plastični materiali iz katerih se izdelujejo ograjni elementi, je več vrst, zato se splača pred nakupom pozanimati kakšne vrste je material, ker od tega bo odvisna tudi cena, ki se lahko giblje od 1 do 3 kratnik. Najcenejši material je penjeni PVC, osnovni PVC (za rolete), PVC z dodatki (okenski profili), ASA kompozit akrila, akrilno steklo in plastični material z dodatki lesa pa so boljši materiali. Iz tega razloga je imenovanje PVC ograje napačno in bi bilo bolj prav govoriti o plastičnih materialih za gradbeništvo in o ograjah iz plastičnih materialov za gradbeništvo.
Pomemben podatek pri PVC ograji je garancija na obstojnost barve. Nekateri proizvajalci jo imajo tudi do 20 let, kar je odvisno od vrste plastičnega materiala in barve ograjnih elementov. Glede barvne obstojnosti PVC ograje je podobno kot pri barvah; npr. prašno barvan aluminij ali fasadne barve. Obstojnost barve je odvisna od izbire barvnega odtenka. Zelo kričeče barve kot so rumena in rdeča, so slabo barvno obstojne, prav tako so slabše obstojne temnejše barve. S plastičnimi materiali pa se želimo obnavljanju barve izogniti, zato bomo z izbiro boljših plastičnih materialov za ograje dobili enako barvno obstojnost kot pri ostalih fasadnih elementih (fasadna barva, barva oken in vrat), kar pa je tudi osnovni razlog, da se odločimo za plastično ograjo. Torej za optimalno izbiro materiala in barve ograje je ključno usklajevanje z ostalimi vgrajenimi fasadnimi elementi na konkretnem objektu po oblikovni in kvalitetni ravni.
Ograja je sestavni del fasade, zato se spreminja s spreminjanjem ostalih gradbenih elementov na fasadi. Sprememba, ki je očitna v zadnjem času, so barvne fasade in bela okna ter bele špalete okoli okenskih in vratnih odprtin. Oblikovno so fasade napredovale tudi s fasadnimi dekoracijami kot so različni barvni prelomi, vogalni kamni in masivne dekoracije, ki imajo namen razgibati ponavadi večje fasade – pri manjših fasadah je lahko pretiravanje z dodatki res kičasto.
Predvsem pri novogradnji je najbolj pogosta odločitev za belo plastično ograjo, da jo barvno uskladimo z okni in vrati, ki so ponavadi tudi bela in z belimi špaletami, saj se ta kombinacija še najlepše poda kakršnikoli barvni fasadi, pa tudi napušči so pri novogradnji večinoma bele barve.
Zanemarljiv tudi ni podatek, da nekateri ponudniki PVC ograj z svojim enostavnim sistemom montaže nudijo možnost, da si lahko sami saniramo obstoječo jekleno podkonstrukcijo in zmontiramo nove letvice. S tem seveda nekaj privarčujemo pri strošku montaže. Ravno pri PVC ograji imamo možnost enostavne adaptacije stare ograje, kjer staro jekleno podkonstrukcijo prekrijemo s plastičnimi profili, ki so pripravljeni za lažjo montažo plastičnih letvic. PVC letve montiramo na obstoječo staro kovinsko konstrukcijo, ki si jo predhodno temeljno prebarvamo. Zaključno barvo pa nadomesti prekrivni plastičen profil s pokrovčkom, saj je staro jeklo težko lepo in kvalitetno prebarvati.
Glede na obliko ograjnih letvic ločimo linijsko oblikovane letvice, ki so lahko polne ali v prekatni izvedbi in oblikovane letvice. Linijsko oblikovane letvice se režejo na mero po naročilu iz letvic dolgih ponavadi od 5 do 6 metrov in so zelo primerne za vrtne ograje. Pri balkonskih ograjah pa so se pojavile oblikovane letvice, ki sledijo razvoju oblikovanja fasade. Plastični material pa je že od nekdaj zelo priljubljen pri oblikovalcih tudi pri gradbenih elementih, kar lahko spremljamo pri oblikovanju panelov za vhodna vrata. Oblikovane ograjne letvice so masivne, da pridejo na fasadi do izraza, zato je težava v porabi plastičnega materiala. V ta namen so oblikovane letvice izdelane kot kompoziti. Lahko so kompoziti plastičnih materialov (PVC, PP (polipropilena,…) cca. 30% in lesa cca. 70% ali pa kompozit plastičnih materialov in pocinkanih ojačitev. V prvem primeru je fino drobljen les prepojen s plastičnim materialom, v tistem deležu, da zagotavlja optimalno odpornost na zunanje vplive. Tak kompozit je na izgled in po lastnostih podoben najkvalitetnejšemu tropskemu lesu, s tem da je trajen in ga ni potrebno barvati. Letvica iz kompozita plastičnih materialov in pocinkanih profilov pa je oblikovana iz visoko kvalitetne plastike na površini, ki daje obliko in jeklenega pocinkanega profila, ki skrbi za trdnost in pritrjevanje letvice.
Na trgu se je pojavil tudi tako imenovani poln lesni kompozit. Njegovo polnilo je iz lesa, površina pa zaščitena s PVC plastjo, ki ima videz lesa. Ker je ograjni kompozit zaščiten z PVC oblogo, ne poka in se ne zvija. S tem je primeren zlasti za zunanje vremenske razmere. Takšen lesni kompozit se lahko obdeluje z lesno obdelovalnimi stroji, na isti način kot leseno desko.
Klasičnim tradicionalnim materialom za dvoriščno ograjo postaja vse bolj močen konkurent aluminij. Prednost ograje iz aluminija je zlasti v njenih specifičnih karakteristikah, ki jih lahko ponudi le malokateri material.
Aluminijasta ograja je popolnoma nerjaveča, čisti se enostavno le z vodo in po več kot desetih letih zgleda še vedno kot nova. Prednost je tudi v tem, da nudi možnost številnih različnih izvedb v široki paleti barv po RAL lestvici. S sedanjimi sodobnimi postopki prašnega barvanja, kakršni se uporabljajo tudi v avtomobilski industriji, je obstojnost barve na aluminijasti ograji na visokem nivoju. Takšna barva ima površinsko trdnost in trajno odpornost na vse vremenske razmere ter lep gladek videz. Poudariti pa velja tudi enostavno vzdrževanje in čiščenje. Aluminijasto ograjo preprosto operemo z vodo, enako kot avtomobil, in ponovno bo sijoča. Nekateri proizvajalci aluminijastih ograj so šli celo tako daleč, da se lahko med izbiro široke palete modelov, barv in dodatkov ustvari svojo unikatno ograjo. Torej se izdela ograjo po meri stranke. Ponudba aluminijastih ograj danes podobno kot pri ostalih vrstah zajema poleg vrtnih ograj tudi dvoriščna vrata in balkonske sisteme, ki lahko v istem stilu zaokrožijo videz hiše in celotne okolice.
Aluminij je sicer svetla kovina, ki ima majhno težo (trikrat lažja kot železo). Je toplotno in električno prevodna in odbija svetlobo. Obdeluje se jo lahko z vsemi znanimi postopki za obdelavo kovin.
Klasično dvoriščno oziroma vrtno ograjo s kovinsko mrežo je v veliki večini nadomestila sedanja sodobna panelna ograja. Ta je sestavljena v posebne panele iz jeklenih palic, debeline 5 mm. Te palice so med seboj točkovno zvarjene. Na vsakem panelu je na več mestih vtisnjena ojačitev v obliko črke V, s katero se doseže večjo stabilnost in trdnost ograje. Za dosego maksimalne odpornosti na vremenske razmere je panelna ograja vroče pocinkana in še dodatno zaščitena s plastificiranim slojem. S tem proizvajalci zagotavljajo tudi 10 letno garancijo na prerjavenje materiala. Največje odlike panelne ograje so njena enostavna in hitra montaža, ograja ne potrebuje nikakršnega vzdrževanja, s trodimenzionalno obliko pa ima lep in sodoben videz.
Ena izmed možnosti ograjevanja dvorišča ali vrta je tudi tako imenovana kamena košara. Ta je polnjena z naravnim kamnom različnih dimenzij in je kot takšna primerna predvsem za izdelavo škarpe. Z njo je mogoče po principu sestavljanja in skladanja na nov iznajdljiv način zgraditi stabilne stene iz naravnega kamna. Mreže so varjene in vroče pocinkane, zato zagotavljajo visoko stabilnost, odpornost na korozijo in dolgo življenjsko dobo. Masivne ograje, ki jih zgradimo s kamenimi košarami, lahko v najkrajšem času ozelenimo z različnimi rastlinami, saj to omogoča njihova struktura z mnogimi naravnimi, vodopropustnimi votlinicami. Kamene košare je mogoče tudi odstraniti in jih vgraditi na drugem mestu. Zaradi naravnega dekorativnega videza so primerne za ograjevanje vrtov in parcel. Učinkovita rešitev so tudi za protiplazno gradnjo, za utrjevanje hribin in nasipov, zaščito pred hrupom, itd.
S pomočjo gradbenih strojev poteka njihova gradnja neodvisno od vremena in letnega časa z enostavnim skladanjem polnih košar hitro in natančno po merah. Poleg že napolnjenih kamenih košar so v ponudbi tudi tako imenovane legi-fil mreže, ki jih po sestavi lahko sami polnimo s različnim kamenjem. Na voljo so v osmih različnih višinah. Od 63 cm do 203 cm in širine 25 cm.

pripravil: M.A.

Najbolj brano