Nov dom z novo oblogo

Danes je na trgu izjemno pestra izbira različnih vrst in kombinacij talnih oblog, od katerih skoraj vsak tip obloge ponuja svoje argumente za izbiro le te. Potrošnik se v tem seveda zelo težko znajde. Za vsako talno oblogo naj bi veljalo, da ni dovolj, če je ta le na videz lepa in prijetna na otip. Pomembno je, da je ta tako po izbiri materiala, njeni izdelavi, kot tudi montaži dovolj kakovostna.

Ob obisku salona s talnimi oblogami naj imamo vedno na znanju, da talno oblogo izbiramo za uporabo v naslednjih nekaj desetletjih in da je ravno ta med vso stanovanjsko opremo najbolj obremenjena površina v stanovanju.
Pravilna izbira talne obloge je odvisna od številnih dejavnikov. Žal vse prevečkrat upoštevamo le ceno izdelka. Zapomniti si moramo, da pri ceneni oblogi, pa naj bo katerekoli vrste, z nakupom res nekaj privarčujemo, vendar se nam bo ta cena že v nekaj letih lahko podvojila, saj bomo morali zaradi slabe kvalitete materiala ali montaže, njo zamenjati oziroma obnoviti.

Izbira obloge glede na prostor

Ob izbiri talne obloge naj predvsem pazimo na njeno vzdržljivost oziroma trajnost materiala, na toplotno in zvočno izolacijo in tudi možnost enostavnega vzdrževanja. Poleg tega so pri izbiri pomembne tudi takšne na videz nepomembne lastnosti kot so požarna varnost, zdravju neškodljivi materiali, ki ne povzročajo alergij in ne izločajo strupenih snovi in zmožnost ekološke razgradljivosti materiala.
V primerjavi z ostalimi gradbenimi elementi kot so na primer okna, vrata ali radiatorji, imamo pri izbiri talne obloge prednost v tem, da lahko v različnem prostoru položimo različno oblogo. To prednost pa naj čim bolje izkoristimo. Tako naj bo v kuhinji predvsem takšna obloga, ki je enostavna za vzdrževanje, hkrati pa dovolj odporna za razne obremenitve kot je neprestana hoja ob delovnem pultu (vedno po istem delu površine). Kuhinjska talna obloga naj bo čim bolj odporna na razne udarce, ki se v delovnem prostoru kot je kuhinja, radi zgodijo. To so padci keramične, steklene ali plastične posode iz pulta na tla. Med vsem prostori v stanovanju je kuhinja običajno ravno tisti najbolj nehvaležen prostor, za katerega vedno najtežje izberemo ustrezno talno oblogo. Podobno kot za kuhinjo velja tudi za jedilnico, kjer je obremenjenost tal podobna kot v kuhinjskem prostoru.
V predsobi naj bo obloga zopet takšna, da je dovolj trpežna, hkrati pa za vzdrževanje čim manj zahtevna. V ta prostor bomo marsikdaj hodili z zunanjo obutvijo, zato naj bo talna obloga še posebej odporna na razne praske, ki se sicer na občutljivih tleh hitro naredijo.
Pri izbiri tal v dnevni sobi se naj še pred izbiro talne obloge odločimo ali bo ta prostor namenjen samo za družinske člane, ali bo tudi sprejemnica za goste. Pri prvi opciji lahko uporabimo občutljivejšo talno oblogo, ki je predvsem namenjena za hojo v copatih. Če pa bo uporabna tudi za obiske, moramo vedeti, da se bo v njej hodilo tudi z zunanjo obutvijo, saj navsezadnje od naših gostov ne bomo mogli vedno zahtevati, da se preobujejo.
Za otroško sobo in spalnico so primerne toplejše talne obloge. V teh prostorih se bomo mi ali naši otroci nemalokrat sprehajali tudi bosi, zato morajo biti tla tudi temu primerna.
Poleg namembnosti prostora naj pri izbiri talne obloge upoštevamo tudi svetlost materiala. V kolikor imamo prostor na senčni strani in z majhnimi okni, naj vsekakor izberemo svetlo talno oblogo, ki bo prostor vsaj nekoliko dodatno osvetlila. Pomembna je tudi barva gotovih tal. Ujemati se mora s celotnim prostorom. Od sten, stropa, vrat, oken, pa tudi s pohištvom in celo zavesami. To še posebej velja v primeru adaptacije, ko že imamo obstoječe pohištvo in zavese.

Lesena talna obloga

Nekateri so mnenja, da je najpomembnejši pogled na naravno, lepo in toplo talno oblogo, brez kakršnih koli plastičnih dodatkov. Pri tem imamo največkrat v mislih lesene talne obloge, ki so zopet vse bolj priljubljene med potrošniki. Poleg dobre odpornosti na raznovrstne udarce, slovijo tudi po dolgi življenjski dobi. Z obnovo pa le-to po navadi podaljšamo še za dodatnih 5 do 10 let. Vedeti pa moramo, da je trajnost talnih oblog odvisna tako od načina uporabe prostora oziroma obremenitve talne obloge, kot tudi kvaliteti izvedbe obnove obloge in debeline plasti premaza. Tako je priporočljivo, da so na primer v telovadnici trdnejše deščice in gostejše lesne vrste, saj se hitreje uničijo zaradi večje obremenitve. Med trše vrste lesa spada zagotovo hrast, kateri je najbolj cenjen med domačimi vrstami. Kot talna obloga pa se dobro obnesejo še različne sadne vrste, ki pa so zelo redke in zahtevne za obdelavo. Zaradi tega je njihova slaba stran razmeroma visoka cena.
Lesene talne obloge v grobem delimo na masivne in večslojne. Večslojne pa se delijo še na dvoslojne in trislojne. Masivne lesene talne obloge zajemajo tako klasični deščični parket kot tudi parket različnih vezav, na primer angleški vez, lamelni parket, kant in tehno parket, ipd. Med večslojne pa spadajo ladijski pod, kmečke deske, deščični parket, ipd.
V prostorih kjer se veliko zadržujemo, so še kako pomembne toplotne lastnosti talne obloge. Les je v primerjavi s kamnom, keramičnim ploščicam ali betonom toplotno veliko bolj prevoden. Ima tudi dobro zvočno izolacijo, pomembno je le, da izberemo primerno vrsto talne obloge glede na namembnost prostora.
Ko izbiramo novo talno oblogo se marsikdaj ne znajdemo med množico različnih artiklov, da bi izbrali res tisto oblogo, ki bi najbolj ustrezala našemu okusu in potrebam. Zato je dobro, da se pred nakupom posvetujemo s strokovnjakom, mu povemo svoje želje ter se pozanimamo o obstojnosti barv, trdoti lesa, zvočni in toplotni prevodnosti, o površinski zaščiti, načinu vzdrževanja in prav tako o njeni vgradnji. Les se glede na stopnjo vlage v našem stanovanju konstantno širi in krči. Zaradi tega lahko nastanejo velike reže ali pa obloga nabrekne. V prostorih, kjer je zelo nizka prisotnost vlage (npr. v centralno ogrevanih prostorih) bo prišlo do izsušenosti lesa, ta pa bo posledično tudi spremenil barvni odtenek. Manjša kot so nihanja, oziroma odstopanja povprečne vlažnosti od ravnovesja, daljša bo življenjska doba lesene talne obloge. Zato je najbolje, da izberemo les, ki je osušen na povprečno ravnovesno vlažnost.
Če želimo v naše stanovanje vgraditi večslojno talno oblogo, moramo biti posebej pozorni, da bo imela le-ta najmanj štiri do šest milimetrov debeline plemenitega lesa, saj je od tega odvisna njena trajnost in število možnosti obnovitev.
Kljub močni konkurenci ostalih talnih oblog so obloge iz lesa še kako aktualne tudi v sedanjem sodobnem ambientu, kajti deščice z umetniškim pristopom oblikovanja in obdelave ustvarijo unikaten interier. Narava je velikokrat najboljši oblikovalec. Naravna olja in mila za les pa še dodatno spodbujajo naravne lastnosti lesa. Te se najpogosteje nanaša s premazovanjem s čopičem ali pa z vtiranjem s krpo. Za površinsko obdelavo se največkrat uporablja lake, kateri vsebujejo sintetična veziva. Zaradi zavesti o škodljivosti okolju in našemu zdravju industrijsko pridobljenih kemičnih snovi, pa se vse bolj pojavlja interes med potrošniki po vodnih lakih za les. Velikokrat so za marsikoga oljne lesene obloge najlepše. Kljub manjši odpornosti naravnih oljnih premazov in več posvečenemu času za obnavljanje od sintetičnih, dajejo lesu naravno lepoto, ki sčasoma pridobi privlačno in zanimivo patino. Po drugi strani pa je slaba lastnost tega krajša življenjska doba talne obloge.
Danes je na trgu vse več različnih načinov obdelovanja lesenih talnih oblog. Tako so v ponudbi od rustikalnih, globokih tekstur vrst lesa, do manj izbočenih in na pogled gladkih površin. Vse večja izbira naravnih odtenkov, luknjastih, grčastih in nepravilnih oblik talnih oblok pa je pokazatelj, da se dandanes vse več vračamo k tradicionalnemu, kmečkemu videzu. Teksture dajejo lesu značilnosti in so neke vrste sledi poškodb, rastnih posebnostih, ki se kažejo v njegovi anatomski zgradbi.

Obnova lesene obloge

Ko lesena tla nimajo več svojega leska in je dobro opazna obraba površine, je potrebno razmisliti o zamenjavi ali obnovi. Nekatere vrste parketov je možno obnoviti. Ob tem je pomembno, da z obnovo parketa ne odlašamo, saj se bo s stopnjevanjem poškodb parketnih tal hitro preseglo mejo, ko bodo udrtine in praske na parketu tako globoke, da obnova ne bo več smiselna in bo potrebno zamenjati celotno parketno oblogo. Ko na parketu opazimo prve udrtine, večje število prask, sloj laka je vidno obrabljen ali parketna tla postajajo sivkaste barve, se naj čim prej odločimo za obnovo.
Najprej se močno poškodovane deščice zamenja z novimi. Tiste, ki odstopajo od podlage, pa se znova prilepi. Z obrušenjem vrhnje zaščitne plasti laka se odstranijo vse površinske poškodbe. Obstoječe parketne reže se zapolni s kitom in zakrije z lesnim prahom. Tako pripravljen parket se ponovno prelakira. Najprej s temeljnim lakom, zatem pa še s končnim.

Laminatni pod

Čeprav je laminatni pod na našem tržišču še vedno sorazmerno novejša obloga, je ta v kratkem času prevzel lep del trga s talnimi oblogami. Zasluga temu je predvsem skupek njegovih nekaterih dobrih lastnosti, katera so združena v eni oblogi. To je predvsem enostavna in hitra montaža, ki je brez umazanije, dobra odpornost obloge proti obrabi, lep videz obloge in njena ugodna cena.
Laminatna plošča je izdelana v dimenzijah približno 130 x 20 cm, z debelino 7 do 8 mm in je sestavljena iz spodnjega, srednjega in zgornjega sloja. Spodnja plast je izdelana iz melaminske smole in je namenjena pritrjevanju, srednja je izdelana iz stisnjenih lesnih vlaken in je nosilna, zgornji vidni sloj pa je zaščitni in izdelan ravno tako iz melaminske smole. Videz lesa je dosežen s prekrivno dekorativno folijo. Ta je sedaj s sodobno obdelavo že tako močno primerljiva z lesom, da skoraj že ni več mogoče opaziti razlike.
Laminatne talne obloge se v kakovosti med seboj precej razlikujejo. Kakovost pohodne površine se meri s testom Abraser, kateri izda podatek koliko obratov mora narediti določen brusni kolut, da prodre zgornjo zaščitno plast laminatnega poda. Dovolj kakovosten laminat naj bi vzdržal od 10 do 20 tisoč obratov, oziroma naj bi imel življenjsko dobo od 10 do 15 let. Vendar je potrebno opozoriti, da to še zdaleč ni edini kazalec kakovosti. Ustrezni certifikat in poreklo laminata bo lahko zelo dobro razkril kakovost, saj je garancija za kvaliteten laminat tudi uveljavljen proizvajalec, ki ima svojo proizvodnjo nadzorovano po svetovnih merilih.
V primerjavi s parketom je montaža laminata precej bolj enostavna. Zaradi tega se marsikateri uporabnik loti montaže kar sam. Ker je laminat izdelan v gotovi izvedbi, odpade lepljenje na podlago in lakiranje. Podobno kot pri parketu mora biti pred polaganjem podlaga dovolj suha, ravna in čista. V namen preprečitve škripanja plošč med njihovo obremenitvijo, se pod laminatne plošče položi približno 2 mm debelo penasto folijo. Ko se plošče med seboj sestavlja, se njih lepi le na medsebojnih stikih. Ker celotni laminatni pod na nobenem mestu ni pritrjen na tla, se takšna obloga uvršča med plavajoče pode. Tako kot pri parketu, se tudi pri laminatu ob stiku s steno pusti dober centimeter prostora, da lahko obloga prosto diha. To je še posebej pomembno ob začetku kurilne sezone. Z razliko od parketa lahko takoj po končani montaži laminatni pod obremenimo s pohištveno opremo. Pri adaptacijah starih tal je laminatni pod še posebej priljubljen, saj se ga lahko zaradi tanke debeline polaga neposredno na dotrajano staro talno oblogo.
Slaba plat laminata je predvsem v nezmožnosti odprave poškodb, medtem ko jih pri parketu lahko enostavno odpravimo s ponovnim brušenjem in lakiranjem.

Obloga iz plute

Eden izmed bolj izraznih materialov za talne obloge je pluta, ki je uporabna še posebej za velike prostore. Takšna obloga je zelo prilagodljiva in ustvarja neponovljive vzorce.
Glavna odlika plutaste talne obloge je njen zelo dober toplotni in tudi zvočni izolacijski koeficient. Ker je naraven in zdrav material, je pluta še posebej primerna za notranje bivalne prostore. Poleg tega je njena odlika še v dobri odpornosti na vročino in ogenj, ter odpornosti na obrabo, lahko pa jo podobno kot lesen parket po potrebi obrusimo.
Končni izdelek talne plutaste obloge je oblika kvadrata ali pravokotnika z debelino od 5 do 10 milimetrov. Površinska obdelava takšne plošče je lahko lakirana, voskana, strojno peskana ali plastificirana. Ob izbiri plošče z ustrezno površinsko obdelavo je največkrat potrebno najti nek kompromis, saj moramo vedeti, da lakirana površina sicer zagotavlja dolgoletno obstojnost, vendar se zmanjša toplotni izolacijski učinek plute, kar jo ravno najbolj odlikuje v primerjavi z drugimi vrstami talnih oblog. Voskana plošča tako zagotavlja svojo prvotno izolativnost, vendar zahteva redno in bolj pogosto vzdrževanje.
Montaža plošč iz plute je dokaj enostavna in hitra. Ob tem je potrebno le paziti da se plošče dovolj tesno prilagajajo ena ob drugo. V ponudbi je tudi gotovi parket iz plute, ki je že tovarniško prelakiran. Njega se polaga z enostavnim sistemom na klik in je kot takšen primeren tudi za samopolagalce.
Pri tovrstni izbiri je še posebej potreben pravi pristop. Včasih se je zelo težko odločiti kaj bi nam najbolj ustrezalo, saj je glede na poplavo takšnih in drugačnih vrst talnih oblog skoraj nemogoče presoditi pravo, če ne vemo točno kaj si želimo. Vsekakor se mora izbira razlikovat glede na prostor kamor jo želimo postaviti, oziroma jo moramo uskladiti s harmonijo notranjega dizajna. Vedeti moramo, da je izbira talne obloge izraz naše osebnosti in vpliva na kvaliteto bivanja v prostorih.

Vinilna talna obloga

Značilnost vinilne oziroma PVC talne obloge je predvsem v številnih izvedbah različne kakovosti, velikosti, debelin in vzorcev, ki so na voljo za različne prostore v stanovanju. Poglavitna odlika takšne obloge je njena najbolj ugodna cena. To je tudi glavni argument, da se je ta obloga med hudo konkurenco obdržala do današnjih dni.
Vedeti moramo, da je sedanja vinilna talna obloga bistveno drugačna od starejše izpred nekaj desetletij nazaj. Pri starejši tovrstni oblogi je zaradi slabega površinskega premaza bil velik problem njena hitra obrabljenost na najbolj izpostavljenih delih. S sedanjimi sodobnejšimi premazi se je odpornost vinilne obloge bistveno zvišala. Lažje čiščenje in boljša odpornost proti madežem zagotavlja poliuretanski ali akrilni dodatni premaz, ki je nanešen na večino kakovostnejših vinilnih oblog.
Sedanja vinilna obloga je v videzu in teksturi že izjemno podobna lesu, kamnu ali keramičnim ploščicam. Priljubljena je zlasti pri adaptaciji, saj omogoča hitro in enostavno polaganje, tudi čez obstoječo talno oblogo. Debelina obloge je od 2,3 mm do 4,5 mm, debelina samega obrabnega sloja pa od 0,3 mm do 0,55 mm, zato je primerna tudi za prostor, kjer je intenzivnejša raba pohodne površine. Sedanja vinilna obloga je tudi antistatična, ognjevarna, ne bledi in ne spreminja barv.
Glede na zgradbo oziroma število slojev je vinilna talna obloga lahko heterogena ali homogena. Ker je heterogena obloga izdelana iz več plasti, je udobnejša in toplotno ter zvočno bolj izolativna. Odvisno od tipa obloge in proizvajalca je lahko različno število vgrajenih slojev, različnih debelin in materialov. Sloji so izdelani iz vinila, PVC-ja ali HDF plošče (vlaknene plošče visoke gostote), lahko tudi z dodatnim slojem plutovine. Nekatere plošče so površinsko obdelane s poliuretanskim premazom, kateri doprinese talni oblogi še dodatno zaščito.
Homogena obloga je izdelana iz enega sloja. Posledično s tem ima prednost v tem, da poznejša morebitna obraba obloge ni vidna.
Odvisno od vrste vinilne talne obloge se njo lahko vgrajuje na različne načine. V preteklosti se jo je vgrajevalo s pomočjo lepila. S postopkom lepljenja se vgrajuje tudi veliko vrst sedanjih vinilnih oblog. Njih se na suho in povsem ravno podlago lepi po celotni površini s posebej za to namenjenim lepilom. Z zobčasto lopatico mora biti lepilo nanešeno enostransko. Plošče se pričnejo polagati šele po 15-tih minutah od nanosa lepila, da se le-to prej še nekoliko posuši. Če podlaga ni dovolj ravna, jo je predhodno potrebno izravnati z samorazlivno izravnalno maso. Prvi dan po lepljenju ni priporočljivo obremenjevati vinilno oblogo, saj se mora lepilo dobro posušiti, da ne pride na stikih do poškodb ali obloga celo ne odstopi od podlage.
Že nekaj časa so precej aktualne vinilne plošče z montažo na klik. Zaradi enostavne in hitre montaže takšno oblogo marsikdaj vgradijo kar sami investitorji. Njo je možno polagati tudi čez staro keramično ali parketno talno oblogo. Vinilne plošče na klik se lahko polaga direktno na tlak, brez lepila in dodatnih izolacijskih materialov.

Prijetna tekstilna obloga

Mehka in topla tekstilna talna obloga je še posebej prijetna našim nogam. Poleg tega se z neštetimi videzi in tipi takšne obloge mogoče še najlažje približamo našemu okusu. Vedeti pa je potrebno, da so na trgu po kakovosti med seboj zelo različne tekstilne obloge. Njena kvaliteta je predvsem odvisna od vrste materiala oziroma izbrane preje, podlage in gostote tkanja. Izbrani material je lahko bombaž, volna, polipropilen, poliamid, kokos, juta, akril, svila, ipd. Pri podlagi obloge lahko izbiramo med filcem, PVC-jem, juto, bitumenom in gumo. Kvalitetnejša tekstilna obloga ima globinsko barvana vlakna. Manj kakovostna obloga je slabo odporna na močnejše obremenitve in se v njej rad zadržuje prah.
Glede na postopek izdelave je tekstilna obloga lahko tkana ali iglana. Tkana obloga je običajno v rolah širine 4 ali 5 metrov, lahko pa tudi v ploščah dimenzij 50 x 50 cm. Po videzu je takšna obloga oziroma so njene zanke lahko strižene, zaprte ali kombinirane.
Odlike iglane tekstilne obloge so v njeni robustnosti in kompaktnosti, s tem pa so tudi bolj vzdržljive. Postopek njene izdelave poteka tako, da se s pomočjo pritiska sintetična tekstilna vlakna stisnejo na tekstilno podlago. Takšna obloga je tanjša, v debelinah od 4 do 6 mm. Ravno tako je lahko v roli širine 2 metra ali v ploščah.

Izbira keramike

Keramične ploščice so nepogrešljiv del vsakega doma, vendar kljub temu dajemo tej oblogi vedno znova vse premalo pozornosti. Običajno smo pri izbiri pozorni, da so lepe in to je tudi vse. Vendar to je precej zmotna odločitev, ki se nam bo močno maščevala ne samo z nezmožnostjo dovolj natančne vgradnje, temveč tudi pozneje z morebitnim pokanjem ploščic, odkrušitvijo njenih robov in podobnimi nevšečnostmi. Zato moramo ob izbiri keramičnih ploščic biti pozorni poleg njihovega videza še na kakovost izdelka, ime proizvajalca in ustrezne certifikate.
V osnovi je keramična ploščica izdelana iz notranjega glinenega in zunanjega glazurnega sloja. Odvisno od sestave je glineni sloj lahko svetlo sive ali rdečkaste barve. Svetlo sivi sloj je kakovostnejši in vsebuje aluminijaste okside. Rdečkasti sloj vsebuje železove okside in je manj kvaliteten. Če se glini doda kot agregat drobnozrnati pesek, ki sta žgana pri visokih temperaturah, se pridobi gres porcelanasti sloj ploščic. Takšna vrsta ploščic je tako glede na trdnost kot tudi na vpijanje vode najbolj odporna. Tako iz podlage kot tudi s pohodne površine skoraj popolnoma nič ne vpijajo vode in so s tem odporne na zmrzal. Kot takšne so zelo primerne v prostoru z veliko pohodno obremenitvijo. Sedanje italijanske ploščice imajo praktično že vse gres porcelanasti osnovni sloj. Ker so ploščice z neglazirano površino delno porozne, so bolj občutljive na umazanijo in s tem seveda bolj problematične za čiščenje. Klasične keramične ploščice z glineno osnovo nimajo tako zgoščene sestave kot glazirane, zato morajo za dosego visoke odpornosti biti debelejše.
Glazurni sloj keramične ploščice je lahko sijajna ali mat. Ploščice z sijajnim glazurnim slojem vsebujejo svinčene spojine in imajo gladko, nežno površino ter visok sijaj. S tem so enostavne za čiščenje. Ploščice z mat površino pa so deloma porozne in zato bolj občutljive na umazanijo in s tem bolj problematične za čiščenje. Vendar imajo v primerjavi z glaziranimi prednost v manj drsni površini. Klinker ali gres porcelanaste ploščice so neglazirane in imajo določeno vrsto pigmenta primešanega že v maso.
Odlika keramičnih tal je vsekakor v dobri mehanski odpornosti in enostavnem čiščenju. Hladna površina pa je mogoče njihova še največja slabost, zato se v marsikaterem primeru za notranjo keramično površino priporoča talno ogrevanje. V tem primeru je za lepljenje ploščic obvezno potrebno uporabiti fleksibilno lepilo.
Sedanji standard SIST EN ISO 14411 opredeljuje definicije, lastnosti, določa preizkusne metode in vzpostavlja kriterije za razvrstitev ter označevanje keramičnih ploščic. Posledično s tem glede na način oblikovanja ploščice razvršča njih v skupino A - vlečene ploščice in skupino B - suho stiskane ploščice.
Standard razvršča ploščice še glede na vpojnost vode (E), ki je izražen v odstotku in razkrije koliko odstotkov svoje teže lahko ploščica vsrka vode. Kolikor nižji je ta odstotek, toliko bolj je kakovostna ploščica. Po sedanjih evropskih normah vpojnost keramičnih ploščic ne sme biti večja kot 3%. Ploščica z vpojnostjo več kot 3%, je primerna edinole za notranje prostore. Gres porcelanasta ploščica ima vpojnost le do 0,5 %.
Glede na namen uporabe standard razvršča ploščice na talne, stenske, notranje in zunanje. Ploščice za talno uporabo so označene z znakom noge, ploščice za stensko uporabo so označene z znakom roke, ploščice z oznako snežinke so odporne proti zmrzovanju.
Keramične ploščice standard nadalje opredeljuje po dimenzijskih lastnostih na širino, dolžino, pravokotnost in debelino ploščic ter ravnost njihovih robov in ravnost njihovih površin. Glede na fizikalne lastnosti se ploščice razlikujejo poleg že omenjene stopnje vpojnosti vode še po upogibni trdnosti in zlomni sili, odpornosti proti obrabi, koeficientu linearnega toplotnega raztezka, odpornosti proti temperaturnim spremembam, lasastim razpokam in zmrzovanju, raztezkom zaradi vlage, odpornosti proti udarcem, barvni raznolikosti in koeficientu trenja.
Glede na odpornost proti površinski obrabi so ploščice označene s številko od 1 do 5 (PEI). Z višanjem števila PEI se sorazmerno viša trdota in odpornost pohodne površine ploščice. Ploščice z oznako PEI od 2 do 3 so primerne za stanovanjske prostore, z oznakama 4 in 5 pa so ploščice primerne tudi za zelo obremenjene javne površine.
Stopnja drsnosti keramične ploščice je opredeljena s črko R (italijanske ploščice) s številom od 9 do 11 ali CTE (španske ploščice). Višja kot je oznaka, manjša je drsnost ploščic.
Da bo montaža opravljena dovolj kvalitetno, se odsvetuje polaganje keramike v lastni režiji. Razen, če imamo s tovrstnim delom dovolj izkušenj in smo predvsem dovolj natančni in potrpežljivi. Ravno pri keramičnih tleh pride še najbolj do izraza natančnost in strokovnost polaganja talne obloge. Ker je keramična obloga sestavljena iz množice manjših keramičnih ploščic, med katerimi so le nekaj milimetrske fuge, je že manjša napaka hitro vidna. Polaganje keramičnih ploščic naj zaupamo le izkušenemu mojstru, ki je dovolj natančen. Najbolje, da je to specializiran keramičar in ne priučen mojster, ki sicer glavno dejavnost opravlja v drugi gradbeniški branži.
Še preden pričnemo s polaganjem ploščic, moramo podlago ustrezno pripraviti. Tako talna kot stenska podlaga mora biti trdna, neprašna, dovolj ravna in vpojna za keramično lepilo. Ob tem je pomembno, da je površina čim bolj ravna, saj s tem privarčujemo pri lepilu. Hkrati pa se izognemo uporabi izravnalnih mas. Če je površina neravna v toleranci več kot 10 milimetrov, je priporočljiva predhodna uporaba izravnalne mase.
Novo vgrajeni cementni estrih mora pred polaganjem ploščic biti dovolj izsušen oziroma star vsaj 28 dni. Pri polaganju talnih ploščic na cementni estrih mora biti med talno keramiko in zidom zagotovljena minimalna 2 mm dilatacijska fuga.
V kopalnici, ki je obremenjena z vlago in s pogostim močenjem keramične obloge, moramo podlago primerno hidroizolirati, da ne bi pozneje prišlo do morebitnega zamakanja v sosednje ali spodnje prostore. Celoten tlak premažemo z vodotesnim premazom. V vogalih med steno in tlemi vgradimo hidroizolacijski tesnilni trak in izvedemo še en nepropustni premaz. Tesnilni trak mora biti dovolj elastičen in vodotesen z zadostno odpornostjo ter dovolj odporen na različne temperature. Ob morebitnem talnem sifonu vgradimo elastično manšeto.
Pripravljeno lepilo z gladko stranjo zobate lopatice v tankem sloju nanesemo na podlago. Z zobčasto stranjo lopatice sloj lepila razbrazdamo v tej meri, da je sloj v celoti in enakomerno prekrit s podlago. Da bo lepilo ploščico oprijelo po vsej površini, njo narahlo pritisnemo na podlago. V času še svežega lepila lahko ploščico, če je potrebno z rahlim pritiskom nekoliko zamaknemo oziroma zapeljemo po sloju lepila v njeno pravilno lego. Za v pomoč pri enakem razmiku med stikom ploščic se uporablja v ta namen plastične distančnike v obliki križcev, ki jih vstavljamo hkrati s polaganjem ploščic med njihove vogale.
Na vogalih, pripirah ali izpustov različnih napeljav bomo morali ploščice prirezati. Na ploščici natančno označimo linijo za odrez. Njo vstavimo v napravo za rezanje ploščic. Označbo ploščice poravnamo z rezilnim orodjem in rezilo povlečemo po označbi. Na površini ploščice v glazuri nastane s tem ravna brazda. Zatem ročico naprave za rezanje potisnemo navzdol in ploščica se na mestu označbe prelomi na dva kosa. Posebne ščipalke za keramiko uporabimo za izrezovanje nepravilnih oblik. Z vrtalnim strojem z okroglim nastavkom za vrtanje keramike pa enostavno in hitro izdelamo okrogle izreze.
Ko so ploščice položene, je priporočljivo počakati od 3 do 4 dni, da se lepilno vezivo dovolj posuši. Zatem s fugirno maso dokončno zapolnimo vmesne prazne stike med ploščicami. Fugirna masa je podobno kot keramične ploščice v številnih barvnih odtenkih, zato lahko brez problema izberemo najbolj ustrezno barvo fuge glede na videz ploščic. Na vseh vertikalnih in horizontalnih stikih med keramiko z silikonskim kitom izvedemo elastično fugo. Tako kot fugirna masa je tudi tovrstni kit v ponudbi v različnim barvnih odtenkih, zato naj izberemo enako barvo kot pri fugirni masi.
Dovolj kakovostno lepilo je poleg kakovosti ploščice glavni argument za trajno keramično oblogo. Lepila in fugirne mase za keramiko se razlikujejo glede na vrsto podlage na katero se ploščice lepijo ali polagajo. Tako se lahko stenske ploščice polagajo na različne vrste ometov kot je cementno apneni, cementni ali mavčni. Talne ploščice se polaga na cementni tlak, različne plošče, tla iz umetnih mas ali pri obnovi na že obstoječo keramično površino. Vsekakor velja opozorilo, da v primeru uporabe neustreznega lepila lahko s časom pričnejo ploščice odpadati. Strošek kakovostnega lepila je povsem zanemarljiv v primerjavi s stroškom morebitne ponovne adaptacije.