Prenova strehe
Že pri prvih znakih dotrajanosti strehe na hiši naj takoj pričnemo ukrepati z načrtovanjem njene bolj ali manj temeljite sanacije. Marsikdaj z njeno prenovo predolgo čakamo in s tem pride posledično do zamakanja, kar pa uničuje konstrukcijo ostrešja, strešno izolacijo in posledično ostale konstrukcijske elemente. S tem si seveda strošek sanacije samo še zvišujemo.
Če prične skozi streho zamakat, se na zidovih, tleh in stropih hitro pojavi velika škoda, ki jo v dokončani hiši zelo težko saniramo. Streha mora biti v prvi vrsti povsem odporna na različne ekstremne vremenske pogoje, kar je pa za naše geografsko področje še kako značilno. Močna poletna sončna pripeka, dež, toča, sneg, zmrzal ali hudi viharji so pri nas vsakoletni pojavi. Temperaturna razlika med poletjem in zimo lahko preseže tudi več kot 50°C. Ker je streha od vseh gradbenih elementov najbolj izpostavljen del stavbe, mora biti strokovno izdelana iz dovolj kakovostnih materialov. Izbrani dovolj kvalitetni materiali in pravilna montaža ostrešja, strešne izolacije ter kritine so najbolj pomembni dejavniki za kakovostno izdelano streho. Streha je poleg fasade najbolj viden del stavbe. Zato je pomemben tudi njen videz. Pri sanaciji strehe na njeno obliko sicer ne moremo bistveno vplivati, lahko pa jo popestrimo z dodatnimi frčadami, mansardo, šopi in podobno. Strehe izpred dvajset in več let, katere je sedaj potrebno sanirati, so po večini bile puste, velike in ravne površine. Tudi danes se pogosto pod njimi nahaja neizkoriščeno podstrešje. Največkrat se sedanje sanacije takšnih streh izvede na ta način, da se prazno podstrešje izkoristi za mansardne bivalne prostore. Pri tem je običajno potreben temeljit poseg v konstrukcijo ostrešja z izdelavo mansardne oblike strehe ali več manjših frčad. Če se nameravamo lotiti sanacije strehe in imamo neizkoriščeno podstrešje, naj kljub večji investiciji saniramo streho na takšen način, da bo podstrešen prostor uporaben za bivanje. In to kljub temu, da imamo sicer še majhne otroke ali v mladostniških letih. Namreč s sedanjimi kvalitetnejšimi kritinami streho saniramo le na vsakih trideset in več let. V tem času pa bodo naši otroci že davno potrebovali svoje lastno stanovanje. Z novimi mansardnimi bivalnimi prostori v naši hiši bo tako najceneje in najhitreje rešen njihov stanovanjski problem.
Dotrajano ostrešje
V osnovi so za sanacijo strehe možni štirje med seboj različni razlogi. Prvi razlog je že uvodoma omenjena dotrajanost strehe, zatem je lahko dosežena načrtovana življenjska doba strehe, tretji razlog je adaptacija celotnega objekta in četrti menjava namembnosti podstrešnega prostora. Vedeti moramo, da bo sanacija strehe precej bolj obširna in finančno večja obremenitev, če se bo pričela šele v fazi njene tako močne dotrajanosti, ko prične ta puščati. S tem je škoda na strehi in pogosto tudi na objektu že nastala. Na hitro in cenovno ugodno sanacijo lahko v takšni fazi dotrajanosti strehe takoj pozabimo. Najprej naj izbrani izvajalec oziroma krovski mojster temeljito preveri stanje strešne konstrukcije in same kritine. Če ima podstrešni prostor zaključno stropno oblogo, je stanje celotnega ostrešja težko oceniti, saj je z obeh strani popolnoma zaprt. Dejansko stanje se lahko vidi šele, ko se odstrani celotno kritino. Na celotnem ostrešju preverimo ali so ga na kateremkoli njegovem delu napadli lesni zajedavci, je kakšen strešni element pričel trohneti ali je fizično poškodovan. Na podlagi stanja strehe mojster oceni potrebno obširnost sanacije in nam izdela predračun za celotno storitev. Še pred sanacijo starega ostrešja moramo ugotoviti zakaj je prišlo do njegove poškodbe. Ta ima lahko različne vzroke. Od zamakanja skozi kritino, do preobremenitve ostrešja ali poškodb zaradi vplivov insektov. Če mojster pri pregledu ugotovi napake le na določenih delih ostrešja, je njih potrebno sanirati. Ob tem se zamenja le poškodovani del ostrešja. Ohranjeni in nepoškodovani leseni elementi lahko ostanejo. Zamenjava celega ostrešja zaradi nekaj poškodovanih lesenih tramov je nesmiselna. V primeru slabega stanja celotnega ostrešja, kjer je ogrožena njegova zadostna statična trdnost, je pa priporočljivo, da se ostrešje v celoti zamenja. Na splošno velja, da je potrebno celotno strešno konstrukcijo zamenjati, če je poškodovanega približno več kot 20% lesa. V primeru menjave celotne strešne konstrukcije je najbolje, da njo nadomestimo s čim bolj podobno novo konstrukcijo, saj mora ta ustrezati naklonu strehe. Tudi teža naj ne bi bila večja od prvotne. Če smo se že odločili za težjo strešno konstrukcijo, se naj vsekakor predhodno posvetujemo z za to usposobljeno osebo. Še posebej naj pozornost v zadostno nosilnost ostrešja namenimo v primeru zamenjave stare lažje kritine z novo težjo kritino. Ob dimenzioniranju nosilnosti obstoječega ostrešja moramo upoštevati njegovo starost oziroma “utrujenost” nosilnih elementov. S povečanjem teže kritine se sorazmerno povečajo tudi zahtevane dimenzije lesenih tramov v ostrešju. Pred sanacijo strehe s težjo kritino naj preverimo celotno statiko objekta, vključno z nosilnimi stenami. Če je bila konstrukcija stavbe prvotno načrtovana za lahko kritino, se težava lahko pojavi tudi pri nosilnih stenah. Staro leseno konstrukcijo, ki je v zadovoljivem stanju, naj na novo zaščitimo s sistemskimi premazi proti zajedavcem. Kot prvo naj temeljito očistimo strešno konstrukcijo z enkratnim ali dvakratnim pranjem, saj moramo sprati čim več cvetnega prahu in alg z lesenih površin. Po drugem pranju speremo še ostalo umazanijo in ostankov belila. Boljši oprijem nanosa premaza omogočimo z nanašanjem veziva. Njega naj nanesemo v dveh slojih, saj prvi sloj suha lesena površina zelo hitro vpije. Med prvim in drugim nanosom naj mine vsaj ena ura. Po nanosu drugega sloja premaza naj se lesena konstrukcija vsaj za 12 ur dovolj osuši.
Dotrajana kritina
V največ primerih moramo pri dotrajani strehi zamenjati celotno strešno kritino. Le tako bomo izvedli temeljito sanacijo strehe in ne bo potrebne njene ponovne adaptacije nekaj naslednjih desetletij. Ob menjavi kritine je tudi v primeru iste njene nove vrste priporočljivo, da zamenjamo strešne letve. Ker starejše strehe praviloma niso imele izvedenega prezračevalnega kanala, naj z dodatnimi letvami izdelamo tudi sistem prezračevanja in vgradimo sekundarno kritino. Sicer ne tako pogosto, vendar obstajajo primeri sanacij streh, kjer je kritina bila sicer še brezhibna, vendar je zaradi njene nestrokovne ali površne vgradnje prihajalo do zamakanja. V tem primeru ponovno, vendar pravilno in natančno vgradimo isto kritino. Če streha prične zamakati še v času pričakovane življenjske dobe kritine, je običajno dovolj, če zamenjamo le določene kritične strešnike. V primeru, da streha začne puščati po izteku prej omenjenega obdobja, pa je ekonomsko najbolj smiselno, da zamenjamo celotno kritino, saj se lahko nadejamo, da bo do zamakanja prihajalo čedalje bolj pogosteje. Na podlagi trajanja garancije, katero zagotavlja proizvajalec, lahko ocenimo pričakovano življenjsko dobo kritine. Odvisno od materiala in dodatkov iz katerih je izdelana kritina ter od vsakega proizvajalca posebej ima vsaka kritina določeno pričakovano življenjsko dobo. Ta je lahko od 10 pa tudi do 50 let. Sicer je 50 let nenavadno dolga doba in je marsikdaj bolj komercialna poteza kot kaj drugega. Da preprečimo propad strehe v času, ko ta že prične puščati, bo pametna oziroma gospodarna odločitev, če se odločimo za menjavo kritine po poteku njene načrtovane življenjske dobe. In to kljub temu, da je ta še v razmeroma dobrem stanju. To sicer na prvi pogled zgleda nenavadno, vendar marsikdaj s tem preprečimo škodo, ki je sicer lahko večja od stroškov sanacije. Adaptacija strehe bo nujna tudi v primeru, ko želimo prazno podstrešje preurediti v bivalne prostore. Takšni prostori pa potrebujejo pogoje za normalno bivanje. S tem je mišljena predvsem zadostna izolacija strehe in zadostna osvetlitev prostorov. Večina hiš s praznimi podstrešji, ki so bile zgrajene pred dvajsetimi in več leti, imajo dovod svetlobe v prostor pod streho le skozi okna na čelni fasadni strani ali še to ne. Svetlobo pa bodo potrebovali tudi prostori v osrednjem tlorisnem delu podstrešja. S tem bo potrebna vgradnja novih strešnih oken, izgradnja frčad v strehi ali obsežnejša sprememba strešne konstrukcije z novo obliko mansardne strehe. Trajanje sanacijskih del na strehi je odvisna od obsega del, velikosti strehe in usposobljenosti ter števila mojstrov krovske ekipe. Celotna adaptacija strehe z zamenjavo tudi kompletne strešne konstrukcije običajno traja od 7 do 14 dni. V primeru prenove strešne konstrukcije, pri kateri ne bomo spreminjali tako velikosti kot oblike objekta, pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna. Gradbeno dokumentacijo pa moramo urediti v primeru spreminjanja zunanjih mer objekta.
Nova strešna izolacija
Še nedolgo nazaj streha ni bila tako hudo pomembna kot je sedaj. Zadostno zaščito pred dežjem in snegom je opravljala tudi malo slabša streha, pri kateri podstrešje ni bilo izkoriščeno za bivanje. Prostorno veliko in pretežno prazno podstrešje je pri letnih nihanjih v zunanji temperaturi in vlažnosti služilo kot tamponski oziroma izolacijski prostor med zunanjo temperaturo in temperaturo v spodnjih bivalnih prostorih. S tem je pripomoglo k primerni mikroklimi v stanovanju. V podstrešnem prostoru se je skozi zračne odprtine ob kapi in med strešniki dovolj prezračevalo. Zato vlaga iz spodnjih bivalnih prostorov ali iz strehe ni mogla povzročiti bistvene škode. Zahteve po toplotni izoliranosti stavbe so takrat bili seveda precej manjši. S tem je preko zime bilo v spodnjih stanovanjskih prostorih z izolirano stropno ploščo kljub večji porabi kuriva dovolj toplo. Čeprav je bila v vročem poletju kritina povsem pregreta, sta prazen podstrešni medprostor in izolirana plošča dajala dovolj izolacije za znosno klimo v spodnjem stanovanju. Z razliko od desetletja nazaj se danes izolaciji strehe posveča mnogo večjo pozornost. Predvsem zaradi podstrešnega stanovanja mora biti streha dovolj toplotno in tudi hidro izolirana. Kakovostna toplotna izolacija poleti preprečuje vdor vročine, pozimi pa izgubo toplote. Z izvedeno hidroizolacijo pa se vlagi prepreči, da bi pronicala v toplotno izolacijo in tako zmanjševala njeno učinkovitost. V kolikor nameravamo imeti tik pod streho stanovanje, je edina prava izbira toplotno izolirana in prezračevana streha. Poleg vgrajene strešne izolacije je značilnost takšne strehe, da ima prezračevani kanal. S tem usodno pripomore k zadostnem odvajanju izparine in hkratnem preprečevanju prenosa vročine iz pregrete kritine znotraj bivalnih prostorov. Vedeti pa je potrebno, da je izgradnja takšne strehe bistveno bolj strokoven poseg kot izdelava klasične hladne in neprezračevane strehe. Toplotno izolirana streha je sestavljena po naslednjem zaporedju. Pod strešno kritino poteka vzdolžno in prečno letvanje. S pridobljenim vmesnim praznim prostorom se preko odprtin na kapu in slemenu zagotovi pretok zraka, da vlaga lahko izpari. Pod letvanjem je nameščena paroprepustna vetrna pregrada. Pod folijo je sloj toplotne izolacije in pod njim parna ovira. Pod parno oviro sledi še nosilna konstrukcija in zaključna stropna obloga. Za dosego ugodne klime v mansardnem prostoru je ključnega pomena vgradnja dovolj debelega in kvalitetnega izolacijskega sloja. V namen toplotnega izoliranja strehe so sedaj v ponudbi različni klasični materiali kot je steklena volna, mineralna volna, stiropor in materiali, ki so v zadnjem času vse bolj aktualni. Med njih sodijo celulozni kosmiči, lesena vlakna in bombaž. Vsaka od teh je glede kakovosti zadovoljiva izolacija, vendar samo, če je vgrajena pravilno, natančno in v dovolj debelem sloju. Izolacijski material mora biti položen tesno med špirovce in tudi čez njih v debelini od 25 do 30 cm. Zaradi nastajanja kondenza znotraj takšne strehe je poleg toplotne izolacije nujno potrebna tudi parna in vetrna zapora. Slednja je bolj poznana pod nazivom sekundarna kritina oziroma paroprepustna folija. To je posebna večslojna folija z visokim učinkom paroprepustnosti. Odporna je tako na UV sevanje kot tudi na visoke temperaturne razlike. Poleg njene osnovne namembnosti, katera je v zmožnosti prepuščanja pare in preprečevanja vdora vode, folija služi še kot nekakšna rezervna kritina in kot dodatna vetrna ter zračna zapora. Če paroprepustna folija ne bo na vseh mestih natančno in pravilno vgrajena, ne bo služila svojemu namenu. Položena mora biti po celotni strešni površini. Od spodnje kapi, do slemena. Medsebojni stiki folije se morajo na vseh mestih prekrivati. Na robu kapi strehe mora biti folija tako pritrjena, da kondenz nemoteno odteka v žleb. Najbolj kritična mesta so tista, ki so še posebej občutljiva na zamakanje. To so mesta pri dimniku, zračnikih, televizijski anteni in podobnih pregibnih mestih.
Nova kritina
Nedvomno kritina poda odločilni in najvidnejši pečat pri celotni strehi. Kljub lepi obliki strehe bo nepravilno izbrana kritina močno pokvarila estetski videz cele hiše in tudi okolice okrog nje. Zatorej se naj ne zatečemo takoj k najbližjem prodajalcu kritin, ampak se s preudarnim in vztrajnim poizvedovanjem razglejmo po širšem trgu s strešniki. Še bolj kot pri novogradnji je pri sanaciji strehe potrebno biti pazljiv pri izbiri vrste kritine, saj še zdaleč ni za vsako streho primerna vsaka kritina. Že prej je bilo omenjeno, da je pri izbiri kritine potrebno upoštevati njeno težo glede na nosilnost obstoječega ostrešja. Poleg tega je potrebno upoštevati še naklon strehe, njeno obliko in tudi morebitno vgradnjo strešnih oken ter videz bližnje arhitekturne okolice. Odvisno od materiala in dimenzije strešnikov so ti za ene strešne naklone bolj primerni in za druge manj. Ob tem velja posplošeno pravilo, da so strehe z bolj strmim naklonom primernejše za območje z obilnejšimi padavinami. Položnejše strehe pa prevladujejo na področjih z manj padavinami. Na strmejših strehah so običajno kritine manjših dimenzij, na položnejših pa ravno obratno. Katerakoli kritina pa mora vsekakor v zadostni meri biti odporna na vse vremenske razmere, ki so lahko v našem okolju. Torej tako na ekstremno obtežbo z snegom, orkanskim vetrom, hujšimi nalivi, debelejšo točo, nizkimi zimskimi temperaturami, kot na vroče poletno sonce. V njeni načrtovani življenjski dobi se ob teh pogojih ne sme poškodovati, niti bistveno spremeniti tehnične lastnosti ali videz. Poleg vsega navedenega naj ob izbiri nove kritine upoštevamo tudi enostavnost in hitrost njene montaže, možnost poznejše menjave dotrajanih elementov in tudi ali je kritina narejena iz zdravju neškodljivih materialov. Pri sanaciji strehe investitorji marsikdaj izberejo barvo in obliko kritine, katera se ne sklada z arhitekturno obliko hiše in okolice okrog nje. Upoštevano naj bo tudi to dejstvo. Čeprav na prvi pogled mogoče ne zgleda tako, je betonska kritina primerna skoraj za vse vrste strešnih naklonov. Tako za položno streho, kot za strmo z več kot 60° naklona, le da je v tem primeru potrebno pritrditi vsak strešnik posebej. Optimalni naklon za to vrsto kritine je sicer od 20 do 45 stopinj. V osnovno betonsko zmes proizvajalci dodajajo različne barvne pigmente. S tem je barva dodana v maso strešnika in ne le na njegovo površino. Betonski strešnik je precej vzdržljiva kritina, saj ima beton kot material lastnost, da se mu z leti povečuje trdnost in s tem kakovost. Ker vpija zelo malo vode, je majhna možnost poškodbe kritine zaradi vlage in zmrzali. Tudi barvna lestvica betonske kritine je danes bistveno daljša v primerjavi z leti nazaj. Rdeča, črna, siva in rjava barva so le ene izmed najpogostejših barv takšnega strešnika. Poleg opečnega strešnika sodi betonski med težjo skupino kritine, kar je pri sanaciji strehe potrebno upoštevati. Osnoven material za izdelavo opečne kritine je glina. Odpornost opečne kritine na vpliv UV žarkov, kislin, ognja in mehanskih poškodb je pogojena z uporabo čim bolj čiste gline, katera nima primesi. Z obdelavo engobaste ali glazurne površine se doseže, da je ta nepropustna na vodo. Ker ima glina sposobnost zadržati vlago in jo kasneje spet oddati, je to v primerjavi z nekaterimi drugimi kritinami določena prednost, saj na spodnji strani strešnikov ne nastaja kondenz. Najbolj pogosta oblika opečnih strešnikov je bobrovec. Primeren je za strešni naklon od 35 do 40 stopinj. Z načinom dvojnega prekrivanja je primeren tudi do 60 stopinjski naklon. Še nekaj desetletij nazaj kovinska oziroma pločevinasta kritina ni bila konkurenčna klasičnim opečnim ali betonskim strešnikom, saj ni imela dovolj dobre protikorozijske zaščite in dodatnih kakovostnih slojev za izboljšavo estetskih ter tehničnih lastnosti kritine. Danes je zlasti zaradi velikega tehnološkega napredka pri proizvodnji kritin povsem druga slika. S pomočjo sodobnih postopkov izdelave je sedanja pločevinasta kritina že na moč podobna klasičnemu opečnemu strešniku. Pločevina kritine je lahko profilirana v številne različne oblike klasičnih strešnikov bobrovca, zareznika ali skodle v široki paleti barv. Kar nekaj pomembnih odlik ima sedanja (dovolj kakovostna) pločevinasta kritina. Med najbolj pomembnimi je njena trajnost. V primerjavi z ostalimi materiali pločevinasta kritina ni porozna. Zaradi tega temperaturne spremembe v kombinaciji z vlago ne uničujejo materiala. Druga pomembna odlika je njena odpornost na vremenske ujme. Katerakoli takšna kritina je mehansko pritrjena in s tem odporna na močnejše vetrove. Odporna je tudi na debelejšo točo, kar sicer ne velja za nekatere druge kritine. Njena tretja pomembna odlika je lahka teža kritine. Teža betonske ali opečne kritine je približno 50 kg/m2, medtem ko je teža pločevinaste kritine manj kot 10 kg/m2. Nekateri modeli takšne kritine imajo težo celo 5 kg/m2. S tem so ti še posebej primerni v primeru sanacije strehe, ko zamenjamo kritino, staro ostrešje pa ostane. Poleg tega določene lahke pločevinaste kritine omogočajo njihovo polaganje direktno na staro kritino. S tem ni dodatnih stroškov odstranjevanja stare kritine, prihranek pa je tudi na času obnove strehe. Odveč je bojazen, da bi bila streha iz jeklene oz. pločevinaste kritine bolj povržena udaru strele kot streha iz ostalih materialov. Najbolj pogosto strela prizadene najbolj izpostavljeno točko. Številni poslovni in gospodarski objekti so zgrajeni iz pločevine, ki pa niso nič bolj podvrženi udaru strele kot klasični stanovanjski objekti. Z razliko od nekaterih drugih vrst strešnikov je pločevinasta kritina vodoodporna. Zaradi tega pri nizkih zimskih temperaturah ne more priti do deformacij z lomljenjem kritine. Na trgu so v skupini pločevinastih kritin v ponudbi plošče iz pocinkane galvanizirane pločevine, plošče iz trapezne pločevine ali iz različnih kovin ter toplotno izolacijske gradbene plošče. Najbolj osnovne izvedbe pločevinastih kritin so izdelane le iz sloja pločevine, ki je bolj ali manj zaščiten pred neposrednimi vremenskimi vplivi. Sedanji vse bolj izpopolnjeni sistemi takšnih kritin pa imajo v sestavi poleg osnovnega pločevinastega sloja še dodatne različne sloje tako za zaščito pred zunanjimi vplivi, kot tudi za izboljšavo njihovih različnih drugih lastnosti. Jeklena kritina z dodatnimi površinskimi sloji se ne segreje nič bolj kot betonski ali keramični strešniki. V večernem času pa se hitro ohladi in s tem ne pregreva notranjost objekta. Za strehe stanovanjskih hiš so aktualni zlasti sedanji pločevinasti strešniki s posipom. Ti so v obliki manjših formatov strešnih plošč, kar zagotavlja močnejšo pritrditev v primeru vetra. Toplotni raztezek je manjši in s tem večja stabilnost kritine. V primerjavi s kritino v velikih formatih je delo z manjšimi strešnimi ploščami precej lažje, saj montažo lahko opravi celo ena sama oseba. Manjši elementi omogočajo zelo natančno delo, pri tem pa je tudi manj odpadka. Z razliko od kritine z velikimi ploščami je videz strehe s kritino malih formatov tudi precej lepši. Odvisno od proizvajalca in modela ima takšna kritina več slojev. Osnoven sloj je jeklena pločevina, zaščitena s prašnim barvnim slojem, obojestranskim alu-cink nanosom, ipd. Sedanje kakovostne izvedbe takšnih kritin imajo vgrajene dodatne akrilne zaščitne sloje. Na ta način zagotavljajo več desetletno garancijo pred prerjavenjem. Na zunanjo stran strešne pločevine je nanešen naravni mineralni granulat (kamnita zrna), ki poda končno podobo kritine. Mineralni granulat precej poveča zvočno izolativnost strehe in duši hrup padavin. S tem je odveč bojazen, da bi takšna streha v času dežja povzročala več hrupa kot streha s težko kritino iz betona ali opeke. Če se odločimo za pločevinasto kritino, naj bomo pozorni na različne cenovne razrede, saj tukaj velja podobno kot pri ostalem gradbenem materialu - če plačaš več, tudi več dobiš. Čeprav so na videz takšne kritine med sabo podobne, se razlika skriva v kakovosti pločevine in njeni zaščiti proti rji. Določeni modeli takšnih kritin omogočajo izdatnejše prekrivanje med elementi, s tem pa je zagotovljena boljša vodotesnost strehe. Pomembno je tudi, da je kritina na strešno konstrukcijo pritrjena na več mestih. Le tako bo takšna streha dovolj trdna tudi ob ekstremno močnem vetru.
Zaključna kleparska dela
Predvsem v primeru temeljite prenove strehe so na koncu potrebna še različna zaključna dela, katerih se ne moremo izogniti. To so montaža novih žlebov in odtočnih cevi, snegobranov, obrob ob dimniku in zračnikih ter ostalih podobnih strešnih elementov. Precej vrsto let je bila pocinkana pločevina glavni in skoraj edini material iz katerega so se izdelovali žlebovi ter odtočne cevi. Z dostopnejšimi cenami ostalih materialov sta pocinkano pločevino že močno izpodrinila baker in barvan aluminij. Ker sta takšna materiala popolnoma odporna proti koroziji, se je življenjska doba žlebov seveda občutno podaljšala. Da ob močnejšem nalivu voda iz žlebu ne teče po fasadi, mora žleb imeti notranjo steno do 2 mm višjo kot zunanjo. Žleb naj bo vgrajen tako, da ima padec proti odtočni strani od pol do enega centimetra na tekoči meter žleba. S tem, da večja kot je površina strehe, večji naj bo padec žlebu, da voda hitreje odteka v odtok. Za večje strešne površine (do 100 m2) je primerna širina žleba 100 mm in odtočne cevi 125 mm, za manjše površine (do 25 m2) pa je dovolj 70 mm in profil odtočne cevi 50 mm. Odtočne cevi z objemkami ali s cevnimi sidri pritrdimo na fasado. Da ne prihaja do galvanskih napetosti pri stikih, so kljuke, ki nosijo žlebove, praviloma iz enakega materiala kot žlebovi. Kljuke morajo biti dovolj močne, saj je treba upoštevat poleg lastne teže žleba še viseči sneg iz strehe. Sicer pa mora biti žleb pritrjen tako nizko pod kap, da ga drseči sneg ne stisne. Preko vsake zime je na našem področju vsaj nekaj snežnih padavin, ki povzročijo bolj ali manj debelo snežno odejo na strehi. Ob otoplitvi pa ta snežna odeja prične nenadoma drseti s strehe, kar lahko povzroči hude nevšečnosti. Osnovna in najboljša zaščita pred tem je namestitev ustreznih snegolovov na streho. Poleg tega snegolovi doprinesejo tudi k lažjemu vzdrževanju strehe. Vendar, da bodo snegolovi tudi dejansko v polni meri opravili svojo nalogo, moramo pri njihovem načrtovanju namestitve na strehi upoštevati kriterije, kot so naklon obstoječe strehe, vrsta strešne kritine in predvidena količina snežnih padavin. Velja pravilo, da kolikor bolj je strma streha, toliko več snegolov je potrebno na njej. Na bolj strmi strehi je priporočljiva kombinacija točkovnih in linijskih snegolovov. Kombinacijo obeh vrst snegolov se priporoča tudi na strehi, ki je v urbanem naselju, kjer je gost promet vozil ali pešcev. Vsekakor pa je ob tem pomembno, da so snegolovi enakomerno porazdeljeni po celotni strehi do slemena. Če bodo snegolovi nameščeni samo v kapnem delu strehe, ne bodo zagotavljali varnost zdrsa snega. V kapnem predelu strehe praviloma pritrdimo točkovni snegolov na vsak ali vsaki drugi strešnik v drugi vrsti od spodaj (odvisno od naklona strehe), nadalje pa na vsak drugi, tretji ali četrti strešnik (odvisno od naklona strehe). Ob načrtovanju števila snegolovov je zelo pomembno, da upoštevamo debelino snežne odeje in gostoto snega, ki ga zapade v našem okolju. Gostota snega je v Sloveniji od 10 do 60 kg/m3, kar je odvisno od geografske lege. Snežna gostota se poveča, če sneg zmrzne ali postane bolj moker. Na severni strani strehe se sneg zadržuje dlje časa. Ravno tako je problematična privetrna stran, kamor veter nanese več snega in je s tem celotna streha neenakomerno obtežena. Daleč v največjem deležu se na sedanjih strehah uporabljajo točkovni snegolovi, v manjši meri pa linijski snegolovi. V primeru, da uporabimo na strehi le linijske snegolove, je pomembno, da je razmik med enim in drugim snegolovom od 3 do 3,5 metra. Če bo razmik večji, obstaja nevarnost, da snegolovi ne bodo zdržali potisne sile snežne odeje. Poleg pravilne namestitve snegolovov na streho je za maksimalno izpolnitev njihove naloge pomembno tudi, da so ti izdelani iz dovolj močne in široke pločevine. Nekateri proizvajalci z varčevanjem materiala izdelujejo ožje snegolove s širino 35 mm in tudi manj. S tem pa obstaja nevarnost, da bo mimo ozkih snegolovov snežna odeja zdrsnila s strehe. Prvotni snegolovi so bili izdelani iz jeklene pločevine in zaščiteni le s pokrivno barvo. Zaradi tega so bili pogosti problemi z rjavenjem. Že nekaj časa se sedaj uporabljajo materiali z dodatnimi površinskimi zaščitami, ki so več ali manj povsem odporni na zunanje vremenske razmere. Takšni materiali so pocinkana pločevina, pocinkana barvana pločevina, pocinkana prašno barvana pločevina, inox pločevina, bakrena pločevina in prašno pobarvana pločevina.
Ravna streha
V zadnjih letih so zlasti na sodobnih stanovanjskih zgradbah vse bolj pogoste izvedbe kombinacij poševnih in ravnih streh ali celo izključno ravnih streh. Glavni vzrok temu je gotovo velik napredek v izboljšanih hidroizolacijskih materialih. Da bo ravna streha v svojem življenjskem ciklusu brez večjih problemov služila svojemu namenu, je še toliko bolj kot pri klasični poševni strehi, pomembno njeno pravilno načrtovanje. Dosledno mora biti vgrajena dovolj kakovostna hidroizolacija, ravno tako tudi kvalitetna toplotna izolacija, zagotovljeno pa mora biti tudi dovolj hitro odvodnjavanje s strehe. Pod pojem »dovolj hitro odvodnjavanje s strehe« se šteje, da vsa meteorna voda s strehe odteče v maksimalno 24-tih urah. Za sedanje hidroizoliranje ravnih streh se v največ primerih uporabljajo hidroizolacije iz polimernih bitumenskih trakov (minimalno dvoslojne), mehkih strešnih trakov iz umetnih mas (PVC-P, FPP, EVA in PE-C-E-PW...) in kompozitnih strešnih trakov na osnovi EPDM. Večina sedanjih proizvajalcev hidroizolacijskih materialov zagotavlja 10 ali več letno garancijo. Življenjska doba takšnih hidroizolacij pa naj bi bila tudi 50 in več let. Takšno visoko življenjsko dobo bo uspešno dočakal le tisti hidroizolacijski sloj, ki se mu kljub neposredni izpostavljenosti velikim temperaturnim obremenitvam ne bodo poslabšale njegove mehanske lastnosti. To pa pomeni, da bo dovolj sposoben prevzemati velike napetosti v materialu. V primerjavi z nekdanjo bitumensko folijo ima sedanja bitumenska masa zaradi dodanih elasto in plastomerov precej boljšo odpornost na visoke in nizke temperature ter UV žarke. Največkrat se za ravno streho uporabljajo samolepilni ali varilni trakovi, ki imajo v sredini nosilec iz steklene tkanine ali PES filca, lahko tudi vložek bakrene folije (za zelene strehe). Z izboljšanjem kvalitete hidroizolacijskih materialov in tehnologij tesnjenja strehe je postala precej aktualna tudi opcija ozelenitve ravne strehe. Kot takšna se že pojavlja pri sodobnih arhitekturah stanovanjskih objektov, še bolj pa se bo že v bližnji prihodnosti. V primerjavi s klasično streho ima zelena streha kar nekaj prednosti. Ima lepši estetski videz, vegetacijska plast ščiti strešno konstrukcijo pred UV sevanjem ter preprečuje neposredne mehanske poškodbe kritine ob neurjih (toča, strela,...). Zniža se temperaturna obremenitev strehe (temperaturna razlika 90 do 100 ºC na klasični strehi se pri zeleni strehi zniža na 40 ºC), s čimer se vsaj podvoji življenjska doba hidroizolacijskih slojev. Izboljša se toplotna izolativnost objekta ter s tem zniža potrebna energija za ogrevanje in predvsem hlajenje objekta poleti. Zelena streha s svojo naravno sposobnostjo absorpcije zvoka močno izboljša tudi zvočno izolativnost objekta. Pri načrtovanju zelene strehe je kot prvo potrebno konstrukcijo objekta uskladiti z ustrezno vrsto zelene strehe. Ob tem je potrebno upoštevati nosilnost gradbene konstrukcije, določiti potrebno razpoložljivo višino za sestavo zelene strehe, izoblikovati naklone za odvodnjavanje, uporabiti ustrezne hidroizolacijske ter toplotnoizolacijske materiale in načrtovati ustrezne sloje zelene strehe (drenaža, zaščitni in zadrževalni sloj, substrati, vegetacijski sloj). Ozelenitev strehe na objektu se lahko izvede na intenziven ali ekstenziven način. Za ravno pohodno streho, ki ima enostaven dostop za vzdrževanje, strešna površina pa je pogosto v uporabi kot sestavni del bivanjskega prostora (park, pohodna terasa, pohodna zelenica…) je primerna intenzivna ali polintenzivna ozelenitev. Pri njej je minimalno 40 do 50 cm rastlinskega substrata, rastline so drevesa, trava in grmovje. Pri takšni izvedbi ozelenitve ima streha zahtevno vzdrževanje z obveznim zalivanjem in košnjo. Pri polintenzivni zazelenitvi je minimalno 25 cm substrata, travnato površino je treba zalivati in kositi. Ekstenzivno ozelenitev se uporablja na ravni nepohodni strehi in poševni strehi, kjer je otežen dostop za njeno vzdrževanje. Na takšnem sistemu ozelenitve strehe je substrata 3 do 8 cm, rastline so sočnice, gomoljnice, zeli, sedumi, streha ima minimalno vzdrževanje, košnja ni potrebna, zalivanje je potrebno le izjemoma (predvsem pri poševni strehi). Ekstenzivna zazelenitev zadrži več kot polovico deževnice, ki tako naravno izhlapeva v ozračje, namesto da bi s strehe hipoma odtekla preko sistema odvodnjavanja. Zadrževanje meteorne vode je še toliko bolj pomembno ob hudih nalivih, ko je celotna infrastruktura odvajanja meteornih voda močno obremenjena. Na našem trgu je v ponudbi sistem ekstenzivne zazelenitve, pri katerem so vnaprej vzgojene »zelene preproge«, ki omogočajo zazelenitev strehe v trenutku, ko je »preproga« položena na streho. Tako pridobimo vsaj leto dni prednosti v primerjavi z ostalimi sistemi zazelenitve (sajenje sadik in čakanje na njihovo rast), hkrati pa se izognemo nevarnosti izpiranja ali razpihovanja substrata. Takšna predpripravljena vegetacijska plast zagotavlja odlično rast rastlin od samega začetka brez dodatnih del in vzdrževanja. Le v določenih primerih zazelenitve poševnih streh je zaradi hitrejšega odtekanja vode in sušenja treba zagotoviti ustrezen zalivalni sistem. Tovrstna ekstenzivna zazelenitev je primerna tako za izvedbo ravnih kot poševnih zelenih streh. Zaradi svoje majhne površinske teže (maksimalno 55 kg/m²) in debeline (3 do 5 cm) je ena redkih zazelenitev, ki omogoča izvedbo zelene strehe na lahki podkonstrukciji (trapezna pločevina, les…). V kolikor ima objekt masivno betonsko podkonstrukcijo, je najprimerneje izvesti kombinirano obrnjeno streho oziroma tako imenovano »duo« streho. Takšna ekstenzivna zazelenitev se proizvaja v Sloveniji. Rastline so vzgojene in prilagojene okolju v katerem bodo »živele«, kar je dodatna prednost v primerjavi z ostalimi »tujerodnimi« zazelenitvami. S tem je takšna zelena streha enostavna, ekološka, ekonomična in okolju prijazna rešitev zazelenitve strešnih površin.
pripravil: M.A.
