Čist in hladen zrak
Še nedavno nazaj problem z dovolj hladnim in svežim zrakom znotraj bivalnih prostorov še zdaleč ni bil tako pereč kot je sedaj. Zahteve po nižji porabi energije, kakovostnejša izolacija in globalno segrevanje ozračja so privedli do več ali manj nujne potrebe po prezračevanju in klimatiziranju sedanje hiše. Če tega nismo storili do sedaj, bo že v naslednjih letih gotovo potrebno.
Zadostna zračnost in ugodna temperatura v kateremkoli bivalnem prostoru sta ena izmed osnovnih pogojev za dovolj znosno bivanje znotraj hiše. Na žalost je večini lastnikom stanovanjskih hiš prioritetna kvalitetna izgradnja hiše, manj pa jim je pomembna kakovost bivanja v njej. Znotraj zračne in temperaturno ugodne hiše pa je zadostna kakovost bivanja vsekakor zagotovljena. Že na začetku je potrebno omeniti, da sta zadostna prezračenost bivalnih prostorov in ugodna temperatura v njih različna pojma, ki jih je potrebno obravnavati ločeno.
Klimatizacija prostorov
Na trgu je zelo velika ponudba različno zmogljivih klimatskih naprav z različnimi dodatnimi funkcijami. Pomembno je, da ne gledamo le na ceno naprave, temveč izberemo dovolj učinkovito napravo, ki bo ustrezala hlajenju velikosti naših prostorov in služila našim potrebam. Pri tem ni pomembno le koliko je prostor velik in kakšen je volumen klimatiziranega zraka, ampak je za pravilen izbor treba vedeti še vrsto drugih značilnosti prostora in ljudi, ki ga uporabljajo. Postopek klimatizacije prostora poteka tako, da naprava iz zunanjega ozračja odvzame del zraka, v napravi ga obdela in vrne v klimatizirani prostor. S tem se znotraj prostora vzpostavi idealna temperatura in vlažnost. Ob procesu ohlajanja nastaja odvečna toplota, ki se mora nujno odvajati izven prostora. Delovanje klimatske naprave je v osnovi isto kot pri hladilniku ali zamrzovalni skrinji, ki v svoji notranjosti hladita. Za ta proces pa nujno potrebujeta na hrbtni strani lamele, ki se ogrevajo. Pri vseh omenjenih napravah se hladilni plin s stiskanjem utekočini in ob tem odda toploto. Zatem isto hladilno sredstvo določeno okolje ohlaja na način, da jemlje toploto iz okolja. Iz tega se lahko sklepa, da sta ohlajanje in ogrevanje pri klimatski napravi medsebojno nujno povezana. Zaradi izparevanja hladilnega medija na uparjalniku klimatske naprave nastaja kondenz, ki ga je potrebno hkrati s toploto odvesti izven objekta. To je treba upoštevati že pri izbiri prostora za montažo. Glavni deli klimatske naprave so kompresor, kondenzator in uparjalnik. Kompresor je srce naprave in s tem tudi energijsko najbolj požrešen del. Ravno poraba električne energije je pri izbiri klimatske naprave med najbolj pomembnimi dejavniki. Od tega koliko je močna naprava, je neposredno odvisna poraba električne energije. Kompresor se v različnih presledkih samodejno vklaplja in izklaplja. Delovanje kompresorja se samodejno izključi, ko klimatska naprava doseže nastavljeno sobno temperaturo, ponovno vključi pa z njenim zaznavanjem temperaturnega odstopanja v prostoru. Za ekonomično porabo energije je pomembna višina nastavitev temperature v klimatiziranem prostoru. Tu velja sicer nenapisano pravilo, da naj bi bila nastavljena temperatura le do 5°C manjša od trenutne zunanje temperature.
Primerna klimatska naprava
Za ekonomično porabo energije je seveda potrebno paziti tudi na izbor ustrezno močne naprave. Ob tem nam bo lahko v veliko pomoč montažer ali prodajalec, ki mu pa seveda moramo navesti točne podatke dimenzij in ostalih lastnosti hlajenega prostora. Klimatske naprave imajo za različne potrebe, različne zmogljivosti. Izbira moči je izključno odvisna od velikosti prostora oziroma od njegove površine in višine, lege prostora glede na stran neba (sever, jug, vzhod, zahod), velikosti in števila oken in vrat, prisotnosti naprav v prostoru, ki oddajajo toploto (računalnik, TV, hladilnik,…) ter števila klimatskih naprav in števila oseb v klimatiziranih prostorih. Ustrezno moč bodoče klimatske naprave si lahko tudi sami izračunamo po naslednjem postopku. Najprej si izračunamo površino želenega klimatiziranega prostora tako, da dolžino prostora v metrih pomnožimo z njegovo širino. Ta rezultat pomnožimo z višino prostora. S tem dobimo izračun prostornine oziroma volumna prostora v kubičnih metrih (m3). Izračun prostornine prostora pomnožimo še s številko 25 (25W/m3). S končnim rezultatom si pridobimo že okvirno oceno koliko močno klimatsko napravo potrebujemo. K temu rezultatu prištejemo še po 100 W hladilne moči posamezne osebe, ki se bo nahajala v prostoru, in moč strojev ter aparatov vgrajenih v bodočem klimatiziranem prostoru. V primeru klimatiziranja podstrešnega prostora, ki je slabo toplotno izoliran ali ima večje steklene površine obrnjene proti jugo ali jugozahodu, moramo prostornino prostora pomnožiti s številko vsaj 35 (35W/m3) ali tudi več. Glede energijske potratnosti je klimatska naprava podobno kot bela tehnika označena z energijskimi razredi. Glede na energijsko učinkovitost in varčnost poznamo sedem razredov, označenih po zaporednih črkah abecede. Energijsko najbolj varčen je razred A+++, zatem A++, nato A+, A,… in vse do najnižjega razreda G. Razred energijske varčnosti je v bistvu hladilno število, ki kaže razmerje med hladilnim učinkom in vloženo električno energijo. Vsaka sedanja sodobna klimatska naprava ima ima njen izkoristek definiran z oznakami SEER in SCOP. Količnik SEER predstavlja sezonski izkoristek klimatske naprave za hlajenje. Npr SEER 4,0 pomeni, da za 1kW porabljene energije dobimo 4 kW hladilne energije. Kolikor večji je količnik, toliko učinkovitejša je naprava. Količnik SCOP pa prikazuje sezonski izkoristek klimatske naprave za ogrevanje. Npr SCOP 4,0 predstavlja, da za 1kW porabljene energije dobimo 4 kW ogrevalne energije. Ravno tako višji količnik predstavlja boljšo učinkovitost naprave. V energijski razred A se uvršča vsaka klimatska naprava, ki ima koeficient SEER za hlajenje višji od 3,2 in koeficient SCOP za gretje višji od 3,6. Glede na sedanjo veljavno zakonodajo na evropskem trgu ni več mogoče prodajati klasične klimatske naprave s tehnologijo ON/OFF. Sedaj je v ponudbi po porabi energije bistveno izboljšana inverterska naprava. Z njo lahko privarčujemo cca 30% električne energije. Inverterska naprava deluje s pomočjo digitalne krmilne elektronike, ki nadzira delovanje kompresorja, oziroma bolj natančno, nadzira število vrtljajev kompresorja. Tako so vrtljaji, s tem pa moč in poraba energije vseskozi nadzirani, kar pripomore k manjši porabi energije. To pomeni, da je njena moč delovanja spremenljiva in ko se naprava približa želeni temperaturi, deluje z minimalno močjo (200 do 250 kW). Inverterska naprava uporablja ekološki hladilni plin in dosega veliko večje pritiske kot klasična klimatska naprava. Življenjska doba kompresorja je pri takšni napravi precej daljša kot pri nekdanji klasični ON/OFF. Tudi vklaplja in izklaplja se bistveno manjkrat, kar zopet pripomore k ekonomičnosti upravljanja. Poleg tega deluje tišje in ima neprimerno boljšo zmožnost ogrevanja tudi pri izredno nizkih zunanjih temperaturah. Poleg kompresorja v postopku delovanja klimatske naprave delujeta še kondenzator in uparjalnik, ki sta dva izmenjevalca toplote. V primeru, da ta dva zamenjata svoji vlogi, bo naprava bivalni prostor ogrevala, v zunanjo okolico pa izpuščala hladen zrak. Pretok hladilnega medija v obe smeri se doseže z štirikotnim ventilom in avtomatsko regulacijo. S tem klimatsko napravo, ki je načeloma namenjena za ohlajanje bivalnih prostorov, uporabimo tudi za ogrevanje. Z zelo učinkovito invertersko napravo razreda A++ in A+++ lahko dogrevamo bivalne prostore tudi pri več kot -15°C zunanje temperature, pri nekaterih modelih naprav celo do -25°C.
Prevladuje split sistem
Pri prevladujočem split klimatskem sistemu je klimatska naprava deljena na notranjo (eno ali več) ter zunanjo enoto. Te so med seboj povezane s cevmi, preko katerih se zrak vpihava v prostor. Zaradi njune medsebojne povezave, je njihova najbolj idealna postavitev takšna, da sta med sabo čim bolj skupaj. V zunanji enoti je kompresor in kondenzator; v notranji pa uparjalnik, ventilator in filter. V primerjavi z enodelno napravo je kompresor, ki je glavni izvor hrupa, nameščen v zunanji enoti, ki je ločena z zunanjo steno in izolacijsko fasado. Notranja enota je pri tovrstnem sistemu majhna in prijetnega videza, ki je odvisno od modela na zidu ali stropu. V vsakem primeru naj bo na takšnem mestu, da vpihuje hladen zrak pod strop. Njen izpuh naj ne bo usmerjen na mesta, kjer se največkrat zadržujemo. Smer izpuha zraka lahko reguliramo s pomočjo daljinskega upravljalnika preko izstopnega usmerjevalnika. Z upravljalnikom tudi vklopimo in izklopimo napravo, uravnavamo temperaturo klimatiziranega zraka, ipd. Večina sedanjih notranjih klimatskih enot poleg tihega delovanja omogoča še tristopenjsko filtriranje zraka, avtomatsko preklapljanje med hlajenjem in gretjem, možnost sušenja zraka, možnost programiranega delovanja, nočni režim obratovanja, nastavitev osebnega delovnega okolja in merjenje temperature prostora. Pri montaži split sistema je edini večji poseg v stavbo vrtanje luknje skozi zunanji zid, ki je potrebna za napeljavo cevi med notranjo in zunanjo enoto. Zatem sledi nameščanje notranje in zunanje enote ter povezovanje z električnim razvodom in PVC cevjo za odvod kondenza. Optimalna namestitev je takšna, da je zunanja enota nekoliko nižja od notranje. S tem se reši prost odvod kondenza in prepreči morebitno iztekanje olja iz kompresorja v notranjo enoto. Zunanja enota naj bo nameščena na čim bolj senčnem predelu fasade. Direktno sončno sevanje na zunanjo enoto zmanjšuje izkoristek naprave in hkrati obstaja možnost pregrevanja enote. Ko se obe enoti poveže z električno napeljavo, se iz zunanje enote spusti hladilni plin v celoten klimatski sistem.
Filtriranje zraka
Samo z izbiro ustrezno močne in primerne klimatske naprave za naš prostor ne bomo še dovolj storili za zadostno počutje v stanovanju. Zrak, ki se ohlaja s klimatsko napravo, ne more zadržati vlage. Zato je dobro, če ne celo nujno, da se ta zrak naknadno še ovlaži. V ta namen obstajajo klimatske naprave s posebnimi vlažilnimi filtri. Danes imajo sicer tudi najbolj enostavni modeli klimatskih naprav vsaj osnovni filter, preko katerega prehaja ohlajeni zrak. Izpopolnjene naprave imajo vgrajene posebne čistilne filtre kot je filter za čiščenje zraka, antibakterijski filter ali filter za odstranjevanje neprijetnih vonjav. Z njihovo uporabo se odstrani razne mikrobe, viruse, bakterije, prašne delce in druge nečistoče, ki s prostim očesu niso vidne, vendar so zdravju škodljive, hkrati pa s tem ostane zrak v prostoru svež in čist. Ob tem je seveda pogoj, da se filtri redno vzdržujejo in dovolj pogosto menjajo. Filter za čiščenje zraka naj bi se zamenjal vsaj vsake štiri mesece, medtem, ko se filter za odstranjevanje neprijetnih vonjav zamenja enkrat letno, priporočljivo pa je, da se ta filter na vsakih 14 dni namoči v vodo. Klimatska naprava z vgrajenim ionizatorjem opravlja dve nalogi – zrak osveži in očisti. Ionizator v prostor spušča naravno proizvedene negativne ione, ki nevtralizirajo najmanjše delce nečistoč v stanovanju. V kolikor ne izberemo takšne naprave, je dobrodošlo, da si v bivalnem okolju uredimo vsaj primerno vegetacijo z določenimi lončnicami. Ugotovljeno je, da te rastline na naraven način čistijo, vlažijo in ionizirajo zastrupljeni zrak. Hkrati ustvarjajo tudi potreben kisik, ki ga v zaprtih prostorih nikoli ni dovolj.
Vse bolj potrebno prezračevanje
Zaradi vse boljših stavbnih in izolacijskih materialov sedanje novogradnje vse bolj tesnijo, kar je glede izolacije seveda dobrodošlo. Vendar po drugi plati pa se s tem povečuje potreba po prezračevanju prostorov. Poleg tega je slab zrak v prostoru pogost vzrok raznih obolenj. Zmanjša se imunska odpornost in za precej se poveča nevarnost nastanka astme ter različnih alergij. Znotraj prostorov se sproščajo številni škodljivi plini, ki jih izločajo pohištvo, razne barve, laki ter cigaretni dim. Smrad in vlaga iz kuhinje, kopalnice in sanitarij dodatno vplivajo na naše počutje v prostoru. Prevelika vlaga v prostoru seveda hitro povzroči nastanek zidne plesni, ki še dodatno resno ogrozijo naše zdravje. Dobro počutje v zaprtem prostoru torej ni odvisno le od temperature, temveč tudi od kvalitete zraka, katera je odvisna od vsebnosti CO2. Zunanji zrak nekontrolirano vdira v bivalne prostore skozi različna netesna mesta. Najpogosteje so to okenske in vratne pripire pri zastarelem stavbnem pohištvu. Po nekaterih izračunih skozi takšna mesta še vedno ne pride v bivalne prostore dovolj svežega zraka. Ker na nekontrolirano prezračevanje nimamo vpliva, je to tudi ekonomsko neupravičeno. Zaradi tega je bolj smiselno netesna mesta zatesniti z vgradnjo novega stavbnega pohištva, zadostno prezračevanje prostorov pa zagotoviti na načine, pri katerih imamo nad njimi kontrolo. Najbolj kakovostno in efektivno zračenje prostorov oziroma menjavanje onesnaženega zraka s svežim bomo zagotovili, če bomo upoštevali naslednje osnovno pravilo prezračevanja: Vedno naj svež zrak prihaja v bivalne prostore, od tam pa naj naprej kot prehodni zrak prehaja po hodniku in stopnišču do servisnih prostorov kot je kuhinja, kopalnica, wc in shramba, kjer se celoten zrak odvede iz stavbe. Kontrolirano naravno prezračevanje omogočimo z odpiranjem oken. Praktično in dolgotrajno zračenje je s priprtimi okni (okenska krila na prekuc), ki ostanejo priprta skozi večino dneva in noči. S tem se bodo bivalni prostori sicer dovolj prezračili. Problem se bo seveda pojavil v poletnih vročih dnevih, še bolj pa v hladnem jesenskem in zimskem času, ko se bo skozi priprta okna izgubilo v ozračje veliko toplotne energije. V hladnejšem času je bolj priporočljivo kratkotrajno in hkrati intenzivno zračenje prostorov s popolnim odpiranjem okenskih kril. Na vsakih nekaj ur odpremo okna na stežaj za 5 do 10 minut. S popolnoma odprtim oknom naj bi se celotna količina zraka v prostoru zamenjala približno v 6-tih minutah. To je sicer odvisno od velikosti okna, bivalnega prostora in vremenskih pogojev. Teoretično gledano je ročno prezračevanje z odprtimi okni najcenejša in dovolj učinkovita metoda. Vendar, da bi imeli v stanovanju zagotovljeno zadostno prezračevanje skozi celotno leto, je ta način v praksi tako rekoč nemogoč. Namreč od nas neprestano zahteva odpiranje in zapiranje vseh okenskih kril. Poleg tega skozi odprta okna prihaja v prostore prah in mrčes ter hrup iz okolice. Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb predpisuje 0,2 izmenjave vsega zraka na uro v prostoru, ko ni naseljen, in vsaj 0,5 izmenjave vsega zraka v naseljenem zaprtem prostoru. Mednarodni standardi in tudi domači predpisi narekujejo, da tako živali kot človek potrebujeta vsaj 15 m3 svežega zraka na uro v okolju, kjer ni dodatnih intenzivnih virov onesnaževanja. Priporočena količina svežega zraka pa je 30 m3/h na osebo. V sedanjih zelo zrakotesnih stavbah je takšne visoke zahteve le s fizičnim odpiranjem oken praktično nemogoče doseči. Poleg tega dovedeni zrak skozi odprta okna prinaša s seboj številne primesi iz naravnega okolja. Nekatere med njimi so za določene ljudi lahko tudi problematične. Eden takšnih tipičnih primesi je cvetni prah, ki marsikomu povzroča alergijo. V zimskem času se pri kurjenju lesne biomase v zrak sproščajo zelo strupeni mikronsko majhni t.i. delci PM 10, ki dokazano povzročajo raka. Zdravju škodljive primesi v zraku so še lahko CO2, CO, Radon, ipd. Teh primesi, med katerimi so celo smrtno nevarne, naš vonj niti ne zazna.
Optimalno prezračevanje z rekuperacijo
Dolgoročno gledano je edina prava rešitev prisilno prezračevanje. Njega se lahko izvede na dva različna načina. Prva rešitev, ki je enostavnejša in cenejša, je prezračevanje z ventilatorjem. V sanitarni prostor in kuhinjo se vgradijo odvodne enote zraka, ki se lahko namestijo na obstoječe jaške ali v odprtine v zidu, katere se brez problema izvede z diamantnim vrtanjem tudi v že opremljenih prostorih. Vhodne enote v sobah pa se lahko namestijo na okna ali tudi izvedejo skozi zid. Ventilator, ki deluje s pomočjo elektromotorja, odvaja v okolico iztrošen in onesnažen zrak iz prostorov ter dovede novega svežega. Dovedeni zrak, kateri se tudi prefiltrira, se zamenja v celotnem prostoru. Takšno prezračevanje ustreza standardom prezračevanja in je varčnejše od okenskega zračenja ob zagotavljanju ustreznega pretoka zraka in še posebej za preprečevanje previsoke zračne vlage in plesni. V primerjavi z zračenjem preko ročnega odpiranja oken je pri takšnem ventilatorskem sistemu približno 40% prihranek toplote. Učinkovitost prezračevanja je ista tako pri klasičnem ventilatorskem sistemu kot pri rekuperacijskem sistemu, z razliko od tega, da je slednji precej bolj varčen. Pomembna je izbira dovolj kvalitetnih klasičnih ventilatorjev, pri katerih njihovi motorji povzročajo čim manj hrupa, porabijo malo električne energije (od 4 do 5 W pri pretoku 30 m3/h) on delujejo neprekinjeno. Nizkocenovni ventilatorji sumljivega porekla so preglasno moteči, kakovostnejši pa imajo minimalno glasnost, ki je komaj slišna. Razlika med njimi je tudi v porabi energije. Nekateri sedanji ventilatorji imajo preko senzorjev nadzorovano samodejno delovanje glede na stopnjo temperature in vlage. Preko povezanega LED zaslona omogočajo prikaz statusa delovanja ventilatorja, zahtevano menjavo filtra, itd. Prednost decentralnega prezračevanja s senzorsko kontrolo vlage je predvsem nižja začetna investicija, ki ob minimalnem posegu in varčnejšem optimalnem zračenju omogoča nizke skupne stroške zračenja. Dražja, vendar dolgoročnejša varčnejša rešitev je vgradnja prezračevalne naprave z rekuperacijo toplote oziroma z odvzemom toplote izrabljenega zraka. To pomeni, da je s takšnim sistemom omogočeno vračanje toplote izstopnega zraka iz bivalnih prostorov nazaj v prezračevalni sistem. Da se toploto odpadnega notranjega zraka ne zavrže v okolico, poskrbi rekuperacijska enota, katera izrabi njegovo toplotno energijo, ki se jo uporabi za ogrevanje hladnega dovedena zraka iz okolice. Običajno se lahko z rekuperacijo ponovno uporabi do 90 ali celo nekaj več odstotkov toplote. To je odvisno od potrebe po predgrevanju svežega zraka, temperature tokov zraka in stopnje vlažnosti zraka. Poglavitni odliki prezračevalnega sistema z rekuperacijo toplote sta torej učinkovito izkoriščanje toplote odpadnega zraka in tudi pri zaprtih oknih vedno sveži zrak v prostorih. Razen višje investicije, slabosti takšen sistem nima. Priporočljivo je, da prezračevalna naprava deluje neprekinjeno. Stavba v kateri je izveden sistem prezračevanja z rekuperacijo toplote, mora biti dovolj zatesnjena, sicer sistem ne bo deloval dovolj učinkovito. V javnosti je še vedno pogost pomislek, da je takšna rešitev prezračevanja bolj luksuz kot pa nuja, kar pa ne drži. Dejstvo je, da se pri nas že nekaj časa tudi v starejše stanovanjske hiše vgrajuje nova okna, s katerimi se doseže zelo dobro zrakotesnost v prostorih. Kot se je že omenilo, je posledično s tem potrebno stalno prezračevanje prostorov. V primeru temeljite adaptacije hiše z novim fasadnim izolacijskim slojem in zamenjanim stavbnim pohištvom naj obvezno razmislimo tudi o možnosti vgradnje rekuperacijskega prezračevalnega sistema, saj se bomo le na ta način lahko rešili povečane vlage in nastanka plesni znotraj prostorov, kar je sicer zelo pogost pojav v sedanjih adaptiranih zgradbah. Predvsem, če je pasivna ali nizkoenergijska novogradnja, je rekuperacijsko prezračevanje v bistvu edina rešitev, da si v zatesnjenih prostorih s kontroliranim upravljanjem zagotovimo stalno izmenjavo zraka iz okolice.
Izbrati centralen ali decentralen sistem?
Rekuperacijski prezračevalni sistem je lahko centralen ali decentralen. Centralni sistem je v eni glavni enoti, iz katere so speljane dvojne cevi po objektu v posamezne prostore. Zaradi razpredenosti cevi po objektu je tovrsten sistem bolj uporaben pri novogradnji kot v primeru adaptacije hiše. Centralni sistem prezračevanja je uveljavljen predvsem pri sedanjih nizkoenergijskih in pasivnih novogradnjah, kjer je že kar obvezen element stanovanjske opreme. Pri novogradnji je bolj smiselna vgradnja centralnega sistema, saj decentralni oziroma lokalni sistem ne izpolnjuje principa, da se svež zrak dovaja v bivalne prostore, odpadni zrak pa odvaja iz servisnih prostorov. Na ta način pride do izpodrivnega prezračevanja, ki je tudi najbolj učinkovito. Z zračnim kanalom, kateri skrbi za vpihovanje zunanjega zraka v prostor in odvod odpadnega zraka se pripravljen zunanji zrak s pomočjo ventilatorja v napravi dovede preko prezračevalnih odprtin z rešetkami v bivalne prostore. Skozi izstopne sesalne odprtine v prostorih sesalni ventilator sesa odpadni zrak in ga skozi zračne cevi dovaja v napravo, kjer se s toplotnim prenosnikom omogoči prenos toplote na sveži zrak. Zaradi velike površine toplotnega izmenjevalca, se lahko ohranja tudi več kot 90% energije v prezračevanih prostorih. Če je vstopni zrak s temperaturo pod plus 5°C, ga je potrebno ogreti, da ta ne zmrzne v rekuperatorju toplote. To se lahko izvede z električnim predgrevanjem, z zemeljskim prenosnikom toplote ali s prenosnikom toplote (voda-zrak), ki je v povezavi s sistemom centralnega ogrevanja. Temperatura dovodnega zraka pri sistemu je od 15 do 19°C. Ker se iz zraka izločuje vodna para, je na poti ohlajenega zraka vgrajen še lovilec kondenzata. Regulacijska enota s tipali ureja delovanje naprave oziroma ventilatorje. To enoto pa lahko enostavno upravljamo preko daljinskega upravljalnika. Sveži zrak iz okolice se zajema na mestu, kjer je najbolj čist. Torej se ne izbere mesta blizu ceste ali bližnjega industrijskega objekta, temveč na dvoriščni strani ali na predelu vrta. Mesto zajetja naj bo čim višje. Pred vstopom svežega zraka v bivalne prostore, prehaja ta še skozi filtre, preko katerih se odstranijo predvsem trdni delci oziroma prah. Ob delovanju sistema je potrebno redno menjavati filtre. Do vsakega bivalnega prostora se spelje en dovodni kanal. Izvzame se kuhinjo, kopalnico in sanitarije. V pritličju so izpusti izvedeni v stropu, medtem ko so v zgornji etaži v tleh. Običajno so vpihovalne rešetke v vsaki etaži nad oknom v stropu, lahko pa so tudi v steni. V kuhinji, kopalnici in sanitarijah so v ali tik pod stropom vgrajeni sesalni kanali. Ob tem je v teh prostorih potrebno omogočiti prehajanje zraka iz ostalih prostorov, kjer se zrak vpihuje. V vrata ali v zid nad vrata se vgradijo prezračevalne rešetke. Vedeti moramo, da niti najbolj kvalitetna centralna prezračevalna naprava ne bo zagotavljala dovolj dobrega prezračevanja, če ne bo pravilne zasnove z upoštevanjem osnovnega pravila prezračevanja, če ne bo dovolj strokovne izvedbe inštalacije in če ne bomo redno menjavali filtrov. Pri izvedbi prezračevalnega sistema se v praksi pogoste napake dogajajo v naslednjih primerih: izbere se neustrezno napravo (velikost, oblika, hrupnost, vračanje vlage, itd), dovode in odvode zraka v prostorih se nepravilno razporedi, iz kuhinje je prenizka količina odvoda zraka, naprava je neustrezno nastavljena, na fasadnih rešetkah so vgrajene pregoste mrežice, ki zavirajo pretok zraka, itd. Ob načrtovanju prezračevalnega sistema naj med drugim predvsem upoštevamo, da se bo sveži zrak dovajal le v bivalne prostore (nad okni) in čim bolj daleč od vrat, da bodo dovodi zraka vaj od 50 do 60 cm oddaljeni od najbližjih sten, da bodo odvodi porabljenega zraka speljani le iz servisnih prostorov (kuhinja, sanitarni prostori, shramba,…), da bo največja količina porabljenega zraka odvedena iz kuhinje, da bo zagotovljeno zadostno dušenje hrupa v cevovodih, ki bodo napeljani v spalne prostore, da so notranja vrata spodrezana za 7 do 8 mm, da je pravilna oblika elementov za dovod in odvod zraka, da ima fasadna rešetka okenca z dimenzijami minimalno 10x10 mm in je vgrajena tako, da kondenzat ne kaplja po fasadi, da je naprava ustrezno nastavljena in programirana, itd. Pomemben podatek pri katerikoli prezračevalni napravi je njena poraba električne energije na enoto – m3/h zraka. Sedanja kvalitetna prezračevalna naprava bo porabila le za približno 15 EUR električne energije na letni ravni. Druga pomembna lastnost je hrupnost prezračevalne naprave. Odvisno od tipa naprave in proizvajalca so razlike pri tem lahko zelo velike. Visoko kvalitetna naprava bo pri normalnem obratovalnem pretoku zraka (50%) še vedno zelo tiha in povsem nemoteča za uporabnike. Pri glasni napravi se dogaja, da uporabniki njo naravnajo na nižji oziroma prenizek pretok zraka, katerega posledica je premajhna izmenjava zraka in s tem še vedno slab zrak znotraj prostorov. Tretja pomembna lastnost vsakega prezračevalnega rekuperatorskega sistema je vračanje vlage v zimskem času z entalpijskim prenosnikom toplote. Nekatere naprave imajo entalpijske prenosnike izdelane iz organskih materialov (celuloze), ki niso trajni in jih je potrebno na nekaj let zamenjati. Sodobni entalpijski prenosniki toplote so izdelani iz posebne plastike in so po večini trajnejši. Decentralizirani prezračevalni sistem nima napeljanih prezračevalnih vodov med prostori. Vsak prezračevani prostor ima svojo napravo. S tem so v primerjavi s centraliziranem sistemu lahko manjši investicijski stroški (kar pa ni nujno), saj ni potrebnih razvodnih cevi po objektu. Zlasti zaradi tega je primeren še posebej pri sanaciji objekta. Med postopkom adaptacije je potrebno izvesti preboj stene z luknjo premera 16 cm, v katero se vgradi prezračevalni sistem in njega poveže z nizkonapetostnim kablom z upravljalno enoto. Decentralni sistem se lahko uporabi seveda tudi v novogradnji. V tem primeru se ga z vgradno stenskega ohišja vgradi že med zidake. Vhodno zračno enoto se vgradi v prostoru nad oknom ali balkonskim vratom, lahko tudi levo ali desno ob oknu oziroma balkonskih vrat v višini zgornjega okenskega oz. vratnega roba. Svež zrak v prostor vstopa skozi stensko vhodno enoto. Pretok zraka med prostori omogočajo rešetke pod vratih, v vratih ali na zidu. Tako kot centralna rekuperativna naprava tudi decentralna deluje po principu regenerativne izmenjave toplote. Nekateri sedanji sodobni decentralni sistemi so že zelo izpopolnjeni in delujejo s toplotnim izkoristkom preko 90%. Slišnost takšnih naprav je zmanjšana na minimum in so praktično neslišne. Energijsko so zelo učinkovite, saj imajo preračunano porabo le 0,7 W/m3/h. Pri izpopolnjenem visoko učinkovitem decentralnem sistemu je hranilnik toplote vgrajen na sredino zračnega toka, katerega ustvarja motor z aksialnim ventilatorjem. Ventilator namensko povzroča izmenjujočo smer zračnega toka. Na ta način rekuperacijsko jedro postane napolnjeno s toplotno energijo zraka, ki izhaja iz prostora, ter jo oddaja v dovajani zrak. Da je odvajanje in dovajanje zraka dovolj uravnoteženo, mora biti vgrajeno parno število prezračevalnih naprav. Vhodna enota ima z zaporo preprečeno možnost prepiha, vgrajen dušilec zunanjih zvokov in protiprašni filter. Še posebej je pomemben dovolj učinkovit filter, ki mora zadržati cvetni prah, umazanijo in prašne delce. Filtri naj bodo trajni in kar se da enostavni za čiščenje. Za vgradnjo rekuperacijskega centraliziranega ali decentraliziranega prezračevalnega sistema si lahko preko Eko sklada pridobimo nepovratno subvencijo do 20% priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 2.000 € za izvedbo centralnega prezračevalnega sistema oziroma največ 300 € na vgrajeno enoto decentralnega sistema prezračevanja. Če je naša stavba v katero nameravamo vgraditi prezračevalni sistem, na degradiranem območju, višina nepovratne finančne spodbude znaša tudi do 60% priznanih stroškov naložbe. Degradirana območja s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka so mestne občine: Ljubljana, Maribor, Kranj, Celje, Novo mesto in Murska Sobota, ter občine: Hrastnik, Zagorje in Trbovlje. K vlogi za pridobitev nepovratnih sredstev moramo priložiti kopijo gradbenega dovoljenja, predračun izvajalca za nakup in vgradnjo prezračevalne naprave, ki mora vključevati popis del in opreme, ter fotografijo prostora, kamor bo nameščena prezračevalna naprava, z označeno lokacijo namestitve naprave. Ob razmišljanju o investiciji v hišni prezračevalni sistem se nam seveda pojavi osnovno vprašanje: »Ali se investicija splača?« Rekuperacijski prezračevalni sistem bo privarčeval približno 2 do 3 evre na vsak kvadratni meter bivalne površine letno na račun vračanja toplote. Če bomo k temu prišteli še subvencijo Eko sklada, bo nakup takšnega prezračevalnega sistema že postal ekonomičen, saj se nam bo investicija povrnila v manj kot desetih letih. Pri novogradnji ne bi smelo biti dileme, saj bo hkrati z gradnjo bistveno lažje in ceneje inštalirati prezračevalni sistem. Če se bomo pa njega lotili pozneje ob dokončani hiši, bo vse skupaj predstavljalo verjetno nekoliko dražji finančni zalogaj. Vendar ob pravilni izbiri sedanjega prezračevalnega sistema bodo kljub temu stroški manjši kot trajne koristi od pozneje delujočega sistema.
Prezračevanje hlevov in skladišč
Z vročimi dnevi se velike temperaturne obremenitve ne kažejo samo na ljudeh, ampak tudi na živalih. Reševanja tovrstnih težav se lotevamo na različne načine, odvisno od potreb in zmožnosti, ki nam jih nudi dana situacija. Namestitev prezračevalnih ventilatorjev je eden izmed načinov učinkovitega hlajenja oziroma prezračevanja velikih kmetijskih in industrijsko / logističnih objektov. Takšni ventilatorji spadajo v skupino tako imenovanih nizkotlačnih visokopretočnih aksialnih ventilatorjev z majhnim številom obratov. Ventilatorji delujejo tiho, porabijo malo električne energije, obenem pa dosegajo velik pretok zraka pri nizkih podtlakih. Na voljo so v izvedbi s samodejnimi zapiralnimi žaluzijami ali brez, ter primerni za namestitev tako v notranjost objekta, kakor tudi na zunanje stene kot sesalni ventilatorji. Konstrukcija ventilatorjev je kvadratne oblike ter tako zelo enostavna za namestitev na stenske odprtine ali obešanje pod strop. Obod ventilatorja je izdelan iz vroče cinkane pločevine, notranja šoba je iz nelomljive plastike, elise ventilatorja pa iz nerjaveče pločevine ukrivljene pod optimalnim odrivnim kotom, ki zagotavlja visoko učinkovitost in nizko hrupnost. Na voljo so v velikostih od 80 cm pa do 200 cm in pretočnostih od 12.000 m3/h pa vse do 60.000 m3/h. Njihova konstrukcija je prirejena za delo v agresivnem okolju kakor so farme in podobno. Ventilatorji so na voljo s trofaznimi oziroma opcijsko enofaznimi motorji z močjo prilagojeno premeru ventilatorja. Pogosto se nameščajo v hlevih, skladiščih, proizvodnih halah in podobno. Nizki investicijski stroški in enostavno vzdrževanje ter dolga življenjska doba so poglavitni razlogi za njihov nakup.
pripravil: M.A.
