Servisiranje avtomobila
Ne glede na znamko in starost avtomobila je njegovo redno servisiranje prvi in glavni pogoj, da bo ta brez večjih problemov služil svojemu namenu. Motorno olje, pnevmatike, zavorne obloge, jermena, ležaji, akumulator in še marsikaj ostalega so potrošni materiali avtomobila, katere je na določene termine obvezno potrebno zamenjati. Kot lastnik avtomobila naj bomo s tem seznanjeni.
Večina nas lastnikov avtomobilov, pa naj imamo prestižni model ali avtomobil nižjega cenovnega ranga, jemljemo njegovo vzdrževanje oziroma servisiranje kot nekaj samoumevnega, katero se nas ne tiče, saj bo namesto nas za to poskrbel serviser. Da je to zgrešeno mišljenje, bomo doumeli, če ne prej, ob prvi nepričakovani okvari avtomobila, ki nas bo doletela na cesti.
Nadzor nad servisom
Tako kot pri vseh ostalih dejavnostih je danes tudi pri avtoservisnih storitvah velika konkurenca. Podobno kot se cene storitev med serviserji precej razlikujejo, je lahko precej različna tudi kakovost storitve. Slednje zlasti velja pri zadostnem strokovnem znanju in natančnosti opravljenega servisiranja. Poleg tega je precej pomembna tudi poštenost serviserja oziroma korektno opravljena storitev. Vedeti je potrebno, da bomo naš avto, ki nam gotovo ni bil majhna investicija, zaupali v poseg motorja neki tretji osebi. Mi s tem ne bomo imeli neposredno kontrolo nad opravljenim servisom. Zaradi tega gre pri tem za nekakšno samozaupanje med nami in serviserjem. Sicer je možnost, da lahko tudi sami prisostvujemo servisiranju našega avtomobila in imamo s tem neposreden nadzor nad uporabo ustreznih potrošnih materialov kot je na primer pravilno motorno olje. Vendar takšne možnosti se poslužuje le malo strank, saj je zato potreben prosti čas. Zaradi našega neznanja pa se kljub nadzoru še vedno lahko zgodijo nenamerne in tudi namerne strokovne napake. Pri nas je postal avtomehanik lahko praktično kdorkoli. Zato lahko rečemo, da so dobri in slabi avtomehaniki. Tako s strokovne plati kot tudi glede poštenosti dela. Vsak lastnik avtomobila je imel ali vsaj slišal za slabo izkušnjo pri servisiranju avtomobila. S ciljem večjega zaslužka se žal še vedno lahko zgodi, da nepošten serviser ne zamenja vsega istega potrošnega materiala kot je dejansko napisan na računu. To se največkrat zgodi z motornim oljem in oljnim filtrom, ko serviser izda račun za novo olje in filter, zamenja pa le olje ali celo nič od tega. Enostavno kontrolo zamenjave oljnega filtra lahko opravimo tako, da pred servisiranjem nevpadljivo označimo filter. Po servisiranju pa preverimo ali je še vedno ta oznaka na filtru. Ob prevzemu avtomobila v servisni delavnici lahko zahtevamo, da nam mehanik pokaže zamenjani filter, na katerem preverimo našo označbo. S pomočjo kontrolne palice v motorju preverimo nivo olja, ki mora biti blizu maksimuma. Novo motorno olje pa mora vsekakor biti bistro in svetle barve. Lahko se zgodi, da nepošten serviser v motor dolije oziroma zmeša s starim oljem le nekaj novega olja. V tem primeru bo olje gosto in temne barve. Zelo škodljivo za motor je primer, da mehanik v motor vlije mineralno olje, zaračuna pa sintetično, katero bi tudi moralo biti v motorju. S tem se z dolgoročnega vidika lahko občutno zmanjša življenjska doba motorja. Sintetično olje je sicer precej dražje in tudi kvalitetnejše od mineralnega. Takšno prevaro bomo po opravljenem servisu težko odkrili. Edina rešitev je, da neposredno nadzorujemo servisni poseg in nam mehanik tik pred dolivanjem olja v motor pokaže katero olje je uporabil. Seznanjeni naj bomo s pravilno količino potrebnega olja v motorju. Ta podatek dobimo v knjižici navodila za uporabo avtomobila, kjer je navedena velikost rezervoarja za olje. Mehanik lahko na primer vlije v motor pravilno količino olja, zaračuna pa nekaj decilitrov večjo količino. Pri zamenjavi olja njegova količina seveda ne more presegati velikosti rezervoarja. Poleg ne zamenjave olja se lahko zgodi, da nam nepošten serviser zaračuna menjavo zračnega filtra, njega pa ne zamenja. Najboljša rešitev tega je, da smo pri zamenjavi tega filtra prisotni. Lahko tudi zahtevamo, da nam serviser vrne ali pokaže zamenjani filter. Pri zamenjavi poškodovanega karoserijskega dela obstaja tveganje, da avtoklepar ne nadomesti poškodovani del z novim, ampak ga zgolj popravi in ponovno prelakira. Prevaro lahko hitro ugotovimo s pomočjo merilnika globine laka. Zelo težko pa bomo odkrili prevaro, če nam serviser zaračuna originalni nadomestni del, vgradi pa cenejšega neoriginalnega oziroma plagiat. Ob razgovoru za servisni poseg naj se pozanimamo kakšne dele bo serviser vgradil. Razloži naj nam kakšna je razlika med originalnimi in neoriginalnim avtomobilskim delom. Zahtevajmo od njega, da nam pokaže certifikat, ki zagotavlja, da je neoriginalni rezervni del enakovreden originalnemu. S tem se dokazuje, da je bil neoriginalni del izdelan tako kot v originalni avtomobilski tovarni, vendar se ga prodaja po nižji ceni pod drugo blagovno znamko izven uradne servisne mreže. Še hujši primer bo, če nam bo serviser zaračunal originalni del, vgradil pa obnovljenega. To se lahko zgodi na primer pri avtomobilu s turbopolnilnikom. Dogajajo se tudi primeri, ko serviser zamenja potrošni avtomobilski del, ki še ni dovolj obrabljen oziroma še ni v meji obrabe, ko je potrebna njegova zamenjava. Najbolj pogosto se to zgodi pri menjavi zavornih ploščic, zavornih čeljusti ali sklopki. Če imamo sami vsaj osnovno avtomehanično znanje, naj pred nastopom servisa preverimo stopnjo dotrajanosti omenjenih potrošnih delov. Sicer pa lahko poprosimo znanca, ki ima več omenjenega znanja, da preveri stanje našega avtomobila. Tudi podatki pri katerem številu prevoženih kilometrov je potrebno določen del zamenjati, nam lahko razkrije stanje obrabljenosti delov. Nekdaj se je razmeroma kar pogosto dogajalo, da je nepošten mehanik zaračunal več delovnih ur, kot jih je dejansko opravil. Za vsak servisni poseg so danes določeni normativi znamke, ki jim mehanik mora upoštevati. Zaradi tega naj ob prihodu na servis od njega zahtevamo koliko časa bo servisni poseg trajal. V primeru, da bo servis bolj obsežen, naj nam mehanik pokaže tudi normativ proizvajalca.
Izbira ustreznega mehanika
Iz vsega tega sledi kot je bilo že uvodoma navedeno, da naj izberemo le tistega serviserja, ki mu dovolj zaupamo. Seveda se pa tukaj pojavi vprašanje: Kakšen naj bo mehanik, da mu lahko zaupamo? Kot prvo je vsekakor pomembno znanje. Sedanji avtomobili z elektronskimi komponentami so povsem nekaj drugega od nekdanjih avtomobilov, ko so bili vsi motorni deli več ali manj mehanski. Skladno z napredkom avtomobilske proizvodnje se veča tudi zahtevnost storitev, ki jih opravlja avtomehanik. Zaradi stalnih novitet s področja sodobne avtomehanike se naj bi avto serviser občasno vendar redno izobraževal. Pooblaščeni serviser ima interna izobraževanja pod okriljem avtomobilskih znamk, katere pooblašča. Nepooblaščenemu serviserju pa omogočijo izobraževanja proizvajalci rezervnih delov. Že iz začetnega dela članka lahko hitro sklepamo, da sta korektnost in poštenost avtomehanika ravno tako osnovna pogoja, da mu bomo lahko zaupali naš avtomobil v oskrbo. Če imamo dokaz, da naš mehanik ni bil pošten, naj vsekakor čim prej poiščemo drugega. Gotovo so pomembne tudi mehanikove izkušnje in dober sloves. Če je nam njegove storitve pohvalilo že več znancev, je razlog več, da njega obiščemo tudi mi. Vedeti moramo, da si zlasti avtomehanik zaupanje strank gradi postopoma z dolgoletnim kakovostnim izvajanjem storitev. Na našem avtomobilu lahko servisne storitve opravi pooblaščeni ali nepooblaščeni serviser. Lastniki novejših avtomobilov, ki so še v garanciji, v največ primerih zaupajo pooblaščenem serviserju. Starejše avtomobile pa največkrat servisira nepooblaščeni serviser. Vendar to nikakor ni pravilo. Kakovostno opravljena storitev je lahko pri eni ali drugi vrsti serviserja. Torej razlik pri tem ni. Storitve pooblaščenega serviserja morajo ustrezati standardom kakovosti, kakršne je uvedla matična avtomobilska tovarna. Če servisiramo avtomobil pri pooblaščenem serviserju, se v primeru okvare na avtomobilu dogovarjamo za uveljavljanje garancije direktno z matično tovarno. Pri nepooblaščenem serviserju je servisiranje avtomobila v njegovi garancijski dobi možno v določenih primerih, ne da bi pri tem prenehala veljati garancija. Ob tem je prvi pogoj, da so to servisna popravila, za katere ne velja garancija. Med takšna popravila spadajo redni servisni pregledi in tudi manjša avtomobilska popravila po nesreči. Drugi pogoj pa je, da popravila opravi nepooblaščeni serviser, ki ima certifikat, kar dokazuje, da vgrajuje dele, ki so enakovredni originalnim.
Nastop servisnega intervala
Vsak opravljen vzdrževalni pregled avtomobila serviser potrdi z žigom v knjižici vzdrževanja, kar ohranja vrednost vozila pri nadaljnji prodaji. Z drugimi besedami to pomeni, da bomo avtomobil, ki ima v servisni knjižici dokazila o njegovem rednem vzdrževanju, praviloma lažje in za višjo ceno prodali. Odvisno od proizvajalca avtomobila so servisni pregledi v različnih intervalih. Njih avtomobilski proizvajalci določajo predvsem na dosedanjih izkušnjah in na osnovi kakovosti motornega olja. Servisni pregled avtomobila običajno nastopi po prevoženih 15.000 do 20.000 km, pri nekaterih avtomobilskih proizvajalcih celo pri 30.000 kilometrov. Ker znaten delež voznikov v enem letu ne prevozi tolikšno količino kilometrov, večina avtomobilskih proizvajalcev predpisuje, da v primeru nedoseganja predpisanih prevoženih kilometrov, servisni interval nastopi v obdobju enega leta. Namreč kljub ne prevoženih zahtevanih kilometrov je v določenem obdobju potrebna zamenjava motornega olja in nekaterih tekočin ter pregled vitalnih delov. Glede na število prevoženih kilometrov lahko izbiramo med običajnim ali podaljšanim servisnim intervalom. Pri podaljšanem servisnim intervalu serviser zamenja motorno olje, kateri ima daljši rok uporabnosti. Ker je takšno olje precej dražje v primerjavi z običajnim, se podaljšan servisni interval priporoča le, če prevozimo veliko kilometrov. V primeru, da vozimo krajše razdalje in opravi naš avto manjše število kilometrov, je vsekakor cenejša opcija običajen servisni interval.
Obseg servisa
Ne glede na število kilometrov, običajno pri vsakem servisnem pregledu serviser zamenja motorno olje in filter olja. Preveri zavorni sistem oziroma debelino sprednjih in zadnjih zavornih oblog ter nivoja zavorne tekočine. Poleg tega preveri še delovanje žarometov, stanje akumulatorja in nivoja kisline v njem ter stanje pnevmatik in tlaka v njih. Serviser preko računalnika analizira pomnilnik napak elektronskih sestavnih delov vozila in resetira prikazovalnik servisnih intervalov. Dodatne posege opravi v odvisnosti od starosti vozila in števila prevoženih kilometrov. Ti posegi so: zamenjava zračnega filtra, bencinskega ali naftnega filtra, filtra potniškega prostora, zavorne tekočine, hladilne tekočine, svečk (vžigalnih za bencinske in ogrevalnih za dizelske motorje), jermenov, itd. Ključna naloga motornega olja je, da maže dele v motorju in tako zmanjšuje trenje v zgorevalnih prostorih, kar preprečuje obrabo. Poleg tega ima tudi gladilno funkcijo. Za delovanje motorja je zadostna količina dovolj kvalitetnega olja ključnega pomena. Če je v motorju premalo olja, se ta med delovanjem pregreje in lahko povzroči trajne poškodbe na vitalnih delih motorja (motor »zariba«). Takšna poškodba motorja je izjemno velik strošek. V nekaterih primerih celo tako velik, da popravilo motorja sploh ni več smiselno. Čeprav nas signalno opozorilo na armaturni plošči opozori na minimalno količino olja v motorju, je priporočljivo, da približno na vsakih dva tisoč kilometrov, še posebej pa pred daljšim potovanjem z merilno palico preverimo nivo olja v motorju. Na merilni palici mora zgornji nivo olja vedno biti med oznakama za maksimalno in minimalno količino. Če je pod slednjo oznako, naj olje še pred vožnjo dolijemo v motor. Ob tem naj pazimo, da ne dolijemo olje preko oznake maksimalne količine. Prevelika količina olja ob delovanju motorja privede do okvare katalizatorja in tudi motorja. Nekateri novejši avtomobili imajo namesto možnosti fizičnega preverjanja količine olja z merilno palico, na armaturni plošči opcijo elektronskega prikaza nivoja količine motornega olja. Pri vseh avtomobilskih motorjih je manjša poraba olja normalen pojav. Višina porabe ni odvisna samo od starosti avtomobila in pretečenih kilometrov, temveč tudi od vrste motorja in posameznega proizvajalca. Sodobni avtomobilski motorji porabijo precej manj olja kot so starejši avtomobili. Praviloma sedanji novejši in pravilno vzdrževan) motor ne bi smel porabiti takšno količino olja, da bi ga med servisnima intervaloma bilo potrebno dolivati. Poleg redne servisne menjave olja je pomembno, da se izbere le tisto novo motorno olje, ki ustreza specifikacijam, kakršne za svoj motor navaja proizvajalec avtomobila. V knjižici s tehničnimi navodili avtomobila so navedene omenjene specifikacije. Na trgu so motorna olja precej različnih kakovosti, ki se seveda razlikujejo tudi glede na vrsto motorja. Mineralno olje je na osnovi surove nafte, popolnoma sintetično olje je na osnovi kemičnih in petrokemičnih sestavin, polsintetično olje pa je kombinacija obeh. Mednarodne norme kot so ACEA, API in ILSAC razvrščajo motorna olja glede na njihovo kakovost. Enako normo lahko ima mineralno, sintetično ali polsintetično olje. Sintetično olje ima praviloma bolj kvalitetno lastnost mazanja. Zagotavlja manjšo obrabo, boljše delovanje pri hladnem zagonu motorja in boljše delovanje motorja pri visokih temperaturah. Če sta mineralno in sintetično olje namenjena enakemu motorju, ju lahko med seboj mešamo. Nikakor pa jih ne smemo, če je na primer eno olje namenjeno za štiritaktni motor, drugo olje pa za dvotaktni. V tem primeru lahko pride do okvare motorja. Na trgu so v ponudbi tudi razni dodatki, ki naj bi v kombinaciji z motornim oljem zmanjšala porabo goriva in obrabo motorja. V največ primerih tukaj ni bistvenega učinka oziroma sploh ni nikakršnega. Celo nasprotno, nekateri dodatki lahko celo škodujejo motorju. Nekateri avtomobilski proizvajalci tudi prepovedujejo uporabo tovrstnih dodatkov. Ob njihovi uporabi in okvari vozila lahko zavrnejo garancijsko popravilo.
Dotrajan izpušni sistem
Eden najbolj obremenjenih avtomobilskih delov je izpušni sistem. Spremembe zvoka izpušnega sistema, neobičajne vibracije, vonj po izpušnih plinih v potniškem prostoru, prevelika poraba goriva in ropot pri speljevanju ali ropot z drgnjenjem medsebojnih kovinskih delov so znaki, da izpušni sistem ne deluje pravilno in ga bo potrebno popraviti ali celo zamenjati. Izpušni sistem sestavljajo vmesni lonec, izpušni lonec, cevi in katalizator. Celoten sistem poteka od motorja do zadnjega dela vozila v dolžino približno 3 metre. Oblika izpušnega sistema je odvisna od motorja in modela vozila. Za zmanjševanje hitrosti, hrupa in temperature plinov je namenjen izpušni lonec. Njegova naloga je tudi, da z izločanjem izpušnih plinov odstranjuje in sčisti škodljive drobne delce, nastale med zgorevanjem goriva. V vmesnem oziroma ekspanzijskem loncu se znižuje tlak in hitrost izpušnih plinov, s tem pa duši hrup. Vse dele izpušnega sistema povezujejo cevi. Glavna naloga katalizatorja je prečiščevanje izpušnih plinov oziroma njihovo zmanjševanje na najmanjšo možno mero. V katalizatorju se škodljivi izpušni plini spremenijo v okolju bolj prijazno zmes CO2, vode in dušika. Ohišje katalizatorja je izdelano iz nerjaveče pločevine. V njem se nahaja keramična sredica, ki je oplemenitena z dragoceno kovino kot je platina, paladij in rodij. Sredica ima obliko satja in je sestavljena iz množice prepustnih kanalov, skozi katere prehajajo izpušni plini. Celoten izpušni sistem je izpostavljen zelo močnim toplotnim in mehanskim obremenitvam. Vibracije, ki jih povzroča motor, tresljaji na neravnem vozišču, agresivna sol, vlaga, dež in blato lahko povzročijo zunanje poškodbe ali pojav korozije na delu izpušnega sistema. Predvsem pa zelo visoke temperature izpušnih plinov, ki lahko presežejo 900°C in njihove agresivne komponente lahko povzročijo poškodbo notranjih kovinskih sten cevi. Zato je pomembno, da je izpušni sistem izdelan iz dovolj kvalitetnega materiala. Od modela avtomobila, načina njegove vožnje in okolja v katerem se uporablja, je odvisno kdaj nastopi čas za zamenjavo izpušnega sistema. Običajno je potrebno izpušni sistem oziroma njegov del zamenjati po osmih do desetih letih. Katalizator lahko celo prej. Njegova delovna doba je od 70000 km do 100000 km. Najbolj pogosti vzroki za njegovo poškodbo oziroma njegovo pregretje so napake v delovanju motorja, napačna uporaba goriva, slabe vžigalne svečke in kabli, večkratni neuspešni zagoni motorja in vžig motorja s pomočjo vleke vozila. Če ima poškodovani katalizator stopljeno keramično sredico, naj še pred njegovo zamenjavo poiščemo in odpravimo vzrok nastale poškodbe katalizatorja. Šele zatem pa njega tudi zamenjamo. Do poškodbe ohišja katalizatorja marsikdaj privedejo tudi močnejši udarci in vibracije s katerimi je obremenjeno vozilo. Izpušni sistem obremenjujejo zlasti kratkotrajne vožnje, ko se nabrani kondenz v izpuhu nima časa izločiti, kar povzroči krajšo življenjsko dobo izpušnega sistema. Da lahko vsa vlaga iz izpuha izhlapi, je priporočljiva vsaj enkrat mesečno daljša vožnja z vozilom. Pri pranju vozila z visokotlačnim čistilcem naj pazimo, da voda ne vstopi v izpušno cev ali celo v lonec.
Čas za menjavo pnevmatik
Pri nadzoru pnevmatik naj preverjamo predvsem njihovo obrabo in višino tlaka v njih. Nepravilno napolnjene pnevmatike so vzrok kar šestini vseh prometnih nesreč. V nevarnih situacijah so premalo napolnjene pnevmatike manj zanesljive. Prenizek ali previsok tlak v pnevmatikah je pogost vzrok hitrejše in povečane obrabe pnevmatik. Zaradi tega se slednje pregrevajo in se hkrati poveča poraba goriva. Previsok tlak povečuje obrabo pnevmatike na notranjem delu tekalne površine, prenizek tlak pa zviša obrabo na zunanjem delu pnevmatike. Vse prepogosto se zgodi, da tlak v pnevmatikah preverimo le na pogled ali ga sploh ne. Zaradi nenehnega procesa širjenja tlaka se lahko v treh mesecih ta zniža za 0,2 bara. Vsaj enkrat mesečno naj z merilnikom preverimo višino tlaka v pnevmatikah. Preverjanje naj opravimo pri hladni pnevmatiki. V primeru, da je avtomobil precej obremenjen s prtljago ali številnimi potniki, je potrebno temu primerno povečati tlak v pnevmatikah. Višina tlaka za posamezni avtomobil je navedena na nalepki, nameščeni na notranji strani okvirja voznikovih vrat, v notranjem predalu, na notranji strani vratc za dolivanje goriva ali v knjižici vzdrževanja. Pogosto se zgodi, da z avtomobilom zapeljemo preko ostrih robov kot je robnik, bankina, hitrostna ovira, kamen, luknja, itd. Z nenadnim in močnejšim pritiskom na mehko gumasto površino lahko na pnevmatiki nastane izboklina ali zareza. Poškodba lahko postane vidna tudi šele po večjem številu prevoženih kilometrov. Zato naj občasno pregledamo, če avtoplašč nima izboklin ali zarez. Na dotrajanost pnevmatik pa ne vpliva samo globina profila, temveč tudi njihova starost. Svetovni proizvajalci avtoplaščev si sicer niso enotni glede življenjske dobe pnevmatik. Nekateri priporočajo njihovo menjavo, ko so starejša od 5 let, drugi imajo dobo 6 let in celo 10 let. Dejstvo pa je, da po večletnem obdobju zaradi kemičnih in fizikalnih procesov izgubijo sposobnost optimalnega oprijemanja cestišča. Na življenjsko dobo pnevmatik vpliva tudi pravilno skladiščenje, vrsta cestišča, način vožnje, teža tovora in pravilen pritisk v pnevmatikah. Zamenjane pnevmatike s še zadostno globino profila naj hranimo v suhem in temnem prostoru. Položene so lahko ena na drugi, vendar ne postavljene pokonci, saj se po dolgem času v takem položaju lahko ukrivijo. Zadostna globina profila se izkaže predvsem na mokrem cestišču, saj kanali profila odvajajo vodo in s tem skrbijo, da ima pnevmatika dober oprijem s cesto. Ne glede na vrsto pnevmatike, najmanjša dovoljena globina profila znaša 1,6 mm. Strokovnjaki priporočajo, da se njih zamenja z novimi že, ko se globina profila zmanjša pod 2,5 mm. S 15-tim novembrom morajo biti vsa vozila opremljena z zimsko opremo. Pogosto se zgodi, da nas prvi sneg preseneti že prej. Tudi v tem primeru je pred omenjenim datumom obvezna zimska oprema. Za zimsko opremo velja, da morajo vsa osebna vozila biti opremljena s štirimi zimskimi pnevmatikami (M+S) z minimalno globino profila 3 mm ali s štirimi letnimi pnevmatikami, ki imajo ravno tako vsaj 3 mm globino profila ter dodatne snežne verige v priboru. Vse štiri pnevmatike morajo biti enake velikosti, vrste (poletne ali zimske) in zgradbe (radialne ali diagonalne), na isti osi pa tudi iste nosilnosti, hitrostnega razreda in istega proizvajalca. Če se odločimo za zamenjavo le dveh pnevmatik, naj v vsakem primeru nove pnevmatike namestimo na zadnjo os. S tem bomo zmanjšali tveganje zasuka avtomobila na mokri cesti, lažje bomo zasilno zavirali in speljevali v ozkem zavoju. Na homologacijskem kartončku lahko vidimo katere dimenzije pnevmatik lahko uporabimo na našem avtomobilu. Poleg različnih velikosti pnevmatik so navedeni tudi indeks hitrosti in nosilnost pnevmatik. Zahtevane dimenzije pnevmatik na homologaciji vozila moramo upoštevati, saj bomo le tako lahko zagotovili celotno izkoriščanje lastnosti našega vozila. Če bomo izbrali drugačne velikosti pnevmatik, tvegamo nepravilno delovanje hidravlike krmilnega ustroja, ABS, ESP in ASR sistemov. S tem pa tvegamo našo varnost, saj bo slabši oprijem pnevmatik s tlemi. V zimskem času lastniki vozil marsikdaj vozijo z letnimi pnevmatikami, ki imajo sicer zadostno globino profila in snežnimi verigami v prtljažniku. S tem želijo privarčevati in hkrati zadostiti zakonu. Vendar kljub zadostnemu profilu se letne pnevmatike povsem drugače obnašajo na snežni in poledeneli cesti kot zimske. Slednje imajo poleg občutno globljega profila in lamel za izpodrivanje snega, tudi mehkejšo gumeno zmes, namenjeno nizkim temperaturam. Pri temperaturah okrog ledišča namreč gumena zmes letnih pnevmatik otrdi, s tem pa se poslabša oprijem pnevmatik s cestiščem in posledično s tem tudi vodljivost vozila. Zaradi tega je priporočeno, da se letne pnevmatike zamenja z zimskimi že, ko zunanja temperatura pade pod 7°C. V neposrednem času pred zimsko sezono ali v času sneženja so običajno vsi vulkanizerji polno zasedeni in je dolga čakalna vrsta za menjavo pnevmatik. Poleg tega so v tem obdobju tudi najvišje cene avtoplaščev. V predsezoni, ki se je že pričela, pa praviloma dobimo bistveno cenejše pnevmatike.
Avtomobilska pločevina
V primerjavi z starejšimi avtomobili izpred 20 in več let imajo sedanji vsekakor kakovostnejšo pločevino z bolj učinkovitim zaščitnim barvnim slojem. Že vsi svetovni proizvajalci avtomobilov zagotavljajo 10 in več letno garancijo na prerjavenje pločevine karoserije. Vendar avtomobil je v našem geografskem področju neposredno izpostavljen različnim ekstremnim vremenskim razmeram. Od sončne vročine, dežja in vlage, do zmrzali in snega. K nastanku rje na pločevini usodno pripomore še zimsko soljenje cest. Znano je, da je pločevina nekaterih znamk avtomobilov bolj odporna kot od drugih. V kvaliteti pločevine se lahko razlikujejo tudi modeli avtomobilov sicer istega proizvajalca. Vsekakor pa je pocinkana pločevina bolj odporna na rjo kot če je ta samo prelakirana. Za preprečitev pojava rje na avtomobilski pločevini lahko veliko storimo že mi sami lastniki avtomobila. Kot prvo je pomembno zlasti v zimskem času redno pranje avtomobilske karoserije. Poleg vidne avtomobilske pločevine naj operemo tudi spodnji del avtomobila oziroma njegovo podvozje, saj je to daleč najbolj izpostavljeno zimski soli s ceste. Poleg tega pa veliko kovinskih delov ni tako zaščitenih proti rjavenju kot vidni del avtomobilske karoserije. Če avto vozimo na čiščenje v avtopralnico, naj obiščemo le sodobno avtopralnico, ki v svoji ponudbi nudi tudi pranje podvozja. V primeru, da umazan avtomobil direktno peljemo na avtomatsko pralno stezo, nabrani pesek in skupki umazanije v kombinaciji s pralnimi krtačami kaj hitro povzročijo praske na laku karoserije. Zato je predhodno potrebno z visokotlačnim čistilcem in ročno krtačo temeljito oprati celotno karoserijo. Naleteli kamniti drobci izpod kolesa sosednjega ali našega lastnega vozila s časom povzročijo na vsaki avtomobilski pločevini drobne poškodbe z točkovnimi odrgninami in praskami. Zato naj občasno natančno pregledamo lak pločevine in poiščemo nastale poškodbe. Drobne poškodbe enostavno in hitro popravimo s korekturnim lakom. Zatem karoserijo spoliramo s polirnim voskom. S prevoženimi kilometri slej ko prej pride skoraj pri vsakem vozniku do nezgode s trkom avtomobila ali vsaj do opraskanja pločevine. Zlasti pri manjši poškodbi pločevine se kot prvo pojavi vprašanje zamenjati poškodovani del karoserije z novim ali ga sanirati s kleparskim in ličarskim popravilom. Poleg velikosti poškodbe je odločitev seveda odvisna tudi od tega ali imamo avto s strani zavarovalnice kasko zavarovano oziroma tudi za primer poškodbe avtopločevine. Vsekakor pa bo na to vprašanje gotovo lažje od nas odgovoril mojster avtoklepar, ko si bo ogledal poškodovano karoserijo. Vedeti pa moramo, da je udarjeni del pločevine tudi po sanaciji manj trden in ob ponovni nesreči predstavlja večjo nevarnost. V nekaterih primerih je celovito popravilo avtomobila lahko tudi dražje od nakupa novega dela. Z dovolj strokovno kleparsko in ličarsko sanacijo karoserije lahko kar precej podaljšamo življenjsko dobo vozila, saj s tem preprečimo rjavenje in propadanje avto pločevine. Vendar strokovna sanacija pločevine zahteva veliko mero natančnosti, vsaka površnost pa se prej ali slej pokaže s pojavom rje ali kakšne drugačne deformacije na karoseriji. Popravilo karoserije našega avtomobila zaupajmo le usposobljenima avtokleparju in avtoličarju, ki imata s tem že dolgoletne izkušnje. Postopek popravila karoserija avtomobila poteka po naslednjem zaporedju. Najprej mojster v kleparski delavnici na poškodovanem vozilu izvede popis škode, oziroma pregleda katere dele je potrebno zamenjati ali popraviti. Na osnovi tega nam izda predračun stroškov popravila in novih nadomestnih delov. Poškodovane karoserijske dele na dvigalu odstrani z vozila in jih zamenja z novimi ali s kleparskim popravilom sanira oziroma poravna poškodovano pločevino. Težje poškodovano vozilo mojster popravi na ravnalni mizi. To je sicer posebej za takšna popravila namenjena naprava, s katero mojster hitro in natančno popravi poškodovano karoserijo v prvotno stanje. Poravnani del pločevine, na katerem ostanejo različne nepravilnosti, mojster najprej zbrusi z brusnim papirjem. Zatem pločevino razmasti in na poravnano površino nanese poliestrski kit. Odvečni osušeni kit zbrusi najprej z grobim in nato s finimi brusnim papirjem do stopnje prvotne linije pločevine. Vse dele vozila, ki se ne bodo lakirali, mojster zatem ustrezno zaščiti. V posebej za to namenjeni lakirnici oziroma lakirno – sušilni komori sledi ličarski postopek sanirane pločevine. Pomembno je, da ličarski mojster uporabi dovolj kvalitetne vse ličarske materiale kot so temelji in predlaki na dvokomponentni osnovi in zaščitni antikorozijski premazi ter mase kot so fugirni kiti, izolacijski premazi in tesnilne mase. Večji in usposobljeni avtoličarji imajo lastno mešalnico barv, kjer v najkrajšem času pripravijo več ali manj identično barvo originalnemu tonu na vozilu. Če nastanejo na pločevini poškodbe z vdrtinami in vdolbinami in pri tem lak na pločevini ni poškodovan ali počen, ga je možno uspešno sanirati brez lakiranja pločevine. Takšna sodobna tehnika sanacije je tudi do 50% cenejša od klasičnega kleparsko – ličarskega popravila. Popravilo je tudi bistveno hitrejše, običajno opravljeno že v enem dnevu. Poleg tega odpade naša skrb zaradi možnosti nepravega odtenka lakiranega dela vozila. V največ primerih se takšno metodo sanacije avtopločevine uporablja pri poškodbah od toče, lahko pa tudi pri ostalih poškodbah vdrtin vdolbin pločevine. Sanacija je možna na celo do 20 cm široki vdrtini, kar pa je precej odvisno od pločevine oziroma od modela vozila in lokacije poškodbe.
Avtomobilsko steklo
Če se na vetrobranskem steklu pojavi razpoka daljša od 2,5 cm, naj njega čim prej zamenjamo. Stransko in zadnje steklo moramo takoj zamenjati tudi že ob manjši razpoki. Če poškodovano steklo namreč ne popravimo, lahko to kadarkoli poči. Hkrati naše vozilo tudi ne bo uspešno prestalo tehnični pregled. Višina stroška popravila poškodovanega avto stekla je odvisna od obsega poškodbe. V primeru, da je manjša razpoka na vetrobranskem steklu ali je na steklu le odrgnina, njega ni potrebno zamenjati, ampak serviser s primernim orodjem poškodbo hitro popravi. Prasko na steklu lahko enostavno odstrani s poliranjem. Če se avtomobilsko steklo zdrobi, je pomembna predvsem hitra odzivnost serviserja. Torej, da ima steklo za določeni model avtomobila na zalogi in njega s pomočjo primernega orodja in s kvalitetnim lepilom zamenja že v nekaj urah. Nekateri serviserji nudijo tudi montažo stekla na terenu, drugi imajo nadomestno vozilo za čas popravila. V primeru sklenjene zavarovalne police, ki vključuje kritje poškodb na steklih, s popravilom vetrobranskega stekla načeloma naj ne bi imeli nobenih stroškov. Večina mojstrov, ki se profesionalno ukvarja s popravilom ali menjavo avto stekel, sodeluje z večino zavarovalnic in tako namesto nas sami uredijo vso potrebno dokumentacijo z zavarovalnico. Z zatemnjenimi avtomobilskimi stekli dosežemo večjo zasebnost znotraj avtomobila, boljšo zaščito pred vročino in UV žarki (samo nekatere folije), zmanjša pa se tudi nevarnost vloma v avtomobil. Z zatemnjenimi stekli dragocenost, ki jo pozabimo na avtomobilskem sedežu, od zunaj ne bo vidna. Pri tem pa vidljivost iz notranjosti vozila v okolje ne bo motena. Poleg tega je izboljšana tudi varnost, saj nameščena folija na steklu omogoča njegovo izboljšano trdnost. Pri razbitju stekla ostanejo njegovi koščki na foliji in se ne razletijo po notranjosti avtomobila. Hkrati je zatemnjeno steklo tudi bolj odporno na praske in udarce. Celo do 80% zatemnitvena folija prepreči pregrevanje notranjosti vozila. Posledično s tem seveda tudi pripomore k bolj optimalnem delovanju klimatske naprave in manjši porabi goriva. Zaradi bistvenega zmanjšanja prodora sončnih žarkov znotraj vozila se prepreči obarvanje in preperelost plastičnih in oblazinjenih notranjih avtomobilskih delov. Razlog za odločitev zatemnjenega avto stekla je tudi v preprečitvi zaslepljenosti med vožnjo. Vsekakor močna sončna svetloba in intenzivno bleščanje v glavo voznika vplivata na njegovo utrujenost. Zatemnitvena folija tudi prepreči nenadno zaslepljenost zaradi nenadnih močnih direktnih sončnih žarkov. Pomemben faktor, da se zatemnjena stekla vse bolj pojavljajo na avtomobilih je seveda tudi v estetskem videzu, saj vozilo deluje bolj usklajeno in estetsko dovršeno. Običajno tonirano steklo ne vsebuje UV filtrov in s tem UVA žarki prodirajo tudi skozi takšno steklo. Avto steklo s perfomirano folijo ima vgrajeno UV zaščito. S tem prepreči škodljivo UV žarčenje tudi do 99%. Ker temnjenje avto stekel pomeni naknadna predelava vozila, mora takšen avtomobil opraviti homologacijski pregled. Vse predelave se vpišejo v homologacijski kartonček. Večina serviserjev, ki opravljajo temnjenje stekel, nudijo tudi ureditev vse potrebne dokumentacije za vpis predelave vozila v homologacijski kartonček.
Odsluženo vozilo v razgradnjo
Z odsluženim in nič več uporabnim avtomobilom do nedavnega nazaj nismo imeli kakšnih večjih obveznosti. Odjavljen avtomobil smo dostavili na avto odpad in zgodba je bila zaključena. S 1. aprilom lanskega leta je začel veljati nov Zakon o dajatvah na motorna vozila, ki je uvedel dajatev na odjavljeno vozilo. Njo mora plačevati vsak lastnik avtomobila, ki v enem letu po njegovi odjavi iz prometa, njega ponovno ne registrira ali preda v razgradnjo pooblaščenemu izvajalcu. Ob tem je izjema vozilo s statusom starodobnika. Dajatev je potrebno plačevati vsako leto znova v obdobju 10-tih let od zadnje odjave vozila. Če se avtomobil v tem času znova registrira, začne ta doba ponovno teči ob naslednji odjavi vozila. Višina dajatve za odjavljen avtomobil se določi v višini 25-odstotne letne dajatve, ki je za tako vozilo določena, brez upoštevanja oprostitev ali znižanj plačila letne dajatve. Ob tem znesek ni manjši od 25 evrov. Omenjeno dajatev ne bomo plačevali, če bo iz evidence registriranih vozil razvidno, da je bil avtomobil oddan v razgradnjo v skladu s predpisi o varstvu okolja. Torej, če imamo avtomobil toliko dotrajan, da ni več primeren za varno vožnjo ali je v taki meri poškodovan, da popravilo ni več smiselno, niti njegova prodaja ne, je gotovo najbolje, da njega dostavimo na prevzemno mesto odsluženih avtomobilov enega od pooblaščenih izvajalcev za razgradnjo vozil. Nekateri izmed njih nudijo brezplačen odvoz odsluženega vozila. Tudi razgradnja samega vozila je brezplačna. Po predaji vozila prejmemo potrdilo o njegovi razgradnji. Oproščeni dajatve za odjavljen avtomobil bomo v primeru predložitve policijskega zapisnika, iz katerega je razvidno, da je bilo vozilo ukradeno ali v primeru predložitve dokazila, da je bilo vozilo registrirano v drugi državi. Ob morebitni prodaji avtomobila moramo torej poskrbeti za prenos lastništva vozila na novega lastnika. Če bo novi lastnik avtomobila njega kadarkoli pozneje odjavil iz prometa za več kot eno leto in ne bomo prenesli lastništva, bomo namreč postali zavezanec plačila dajatvi.
pripravil: M.A.
