Izdelava mansarde
Več kot jasno je, da je sedanji mladi družini zelo težko priti do svojega lastnega stanovanja. To pa je tudi glavni razlog, da se je v zadnjih letih veliko število nekdanjih neuporabnih hišnih podstrešij spremenilo v udobna mansardna stanovanja. Vsakemu investitorju pa se ob adaptaciji podstrešja seveda pojavi množica vprašanj na katere mora najti odgovore še pred posegom.
V primerjavi izpred nekaj desetletij nazaj, danes izgradnja podstrešnih bivalnih prostorov predstavlja eno izmed najboljših možnosti kako na hiter način in s čim manj stroškov priti do novih bivalnih prostorov. Zahvala temu velja predvsem novim gradbenim materialom in sodobni tehniki gradnje, ki naredita podstrešje zaradi razgibanih elementov strešnih konstrukcij izredno zanimivih in praktičnih oblik. Na takšen način lahko postane mansardno stanovanje celo bolj privlačen in zanimiv ambient kot spodnji etažni prostori.
Najprej je načrtovanje
Še vedno se prepogosto zgodi, da investitorji podcenjujejo gradnjo mansardnega stanovanja. Na vsak način želijo z gradnjo čim več privarčevati, zato kar največ del opravijo v lastni režiji. Vedeti moramo, da je tako za gradnjo podstrešnega stanovanja kot celotne hiše potrebnih približno isto število obrtniških del. Ravno tako je treba najprej zgraditi stene in strope, vgraditi izolacijo, napeljati električni, vodovodni in komunalni razvod, prepleskati stene in strope, položiti talno oblogo in zmontirati pohištvo. Zaradi tako različnih obrtniških del, ki vsem gotovo nismo vajeni, je vsekakor priporočljivo, da namesto nas omenjena dela opravijo za to izučeni mojstri, ki imajo dovolj izkušenj. Le tako bo naše podstrešno stanovanje izdelano dovolj kvalitetno. Vendar še pred pričetkom gradnje je potreben načrt. Brez načrta naj nikakor ne pričnemo z gradnjo podstrešnih prostorov. Tako kot je bil v spodnjih etažnih prostorih potreben arhitektski načrt, je nič manj pomemben tudi v mansardnih. Še pred izdelavo načrta naj preverimo vse možne ovire, ki bi lahko nastale pri bodoči gradnji. Glede na to, da je mansardni prostor gledano v prerezu stavbe, zadnji v višini, je teh ovir kar nekaj. Upoštevati je potrebno spodnje nosilne zidove, mesto vodovodnega in kanalizacijskega odtoka, ogrevalnih razvodov, mesto bodočih oken, razpoložljivo višino podstrešnega prostora in še bi se lahko naštevalo. Za dovolj ugodno bivanje je priporočljivo, da je stojna višina v podstrešnih prostorih približno 235 cm. Ta naj zavzema vsaj dve tretjini bivalnih površin. Najbolj primeren naklon strehe za maksimalen izkoristek podstrešja je od 35 do 55 stopinj. Pri manjšem naklonu strehe je potreben večji kolenčni zid. Pogosto se zgodi, da ima nova mlada družina drugačne zahteve in potrebe kot so jih imeli starši s prvotnim arhitektskih načrtom hiše, v katerem je bila sicer upoštevana tudi razporeditev podstrešnih prostorov. V tem primeru je mogoče najbolj primerno, če dejansko stanje in svoje želje predstavimo arhitektu, ki nam bo izrisal nov načrt bodočih prostorov z vsemi potrebnimi predelnimi stenami, okni, vrati, izolacijo, inštalacijami, odtoki in še množico drugih na prvi pogled nepomembnih detajlov, ki pa so za ugodno bivanje v podstrešnem stanovanju precej pomembni. Predvsem oblika strehe nam narekuje kako udobno bo lahko bodoče podstrešno stanovanje. Naklon in višina strehe sta dva izmed najbolj pomembnih dejavnikov kakšne oblike in koliko veliki bodo mansardni prostori. Kolikor bolj bo strešni naklon strmejši in čim višja bo streha, več bo na razpolago uporabnega prostora. S tem posledično velja isto pravilo za višino obodnih zidov. Torej, če so višje spodzidani obodni zidovi na katerih sloni streha, več bo stanovanjskega prostora. Problem se pojavi kaj storiti, če imamo prenizko streho, oziroma ta sega skoraj ali celo do tlaka podstrešnega prostora. Rešitve so samo dve. Prva je, da pustimo stanje takšno kot je in se sprijaznimo z manjšimi bivalnimi podstrešnimi prostori. V tem primeru bomo pred obodnimi zidovi pustili prazen prostor v širini slabega metra (odvisno od naklona strehe) in zgradili novo obodno steno, katera bo vizualno zvišala podstrešne prostore. Seveda bomo s tem izgubili kar nekaj kvadratnih stanovanjskih površin. Druga možnost pa je, da se odločimo za sicer nekoliko večji gradbeni poseg v hišo. To storimo tako, da celotno streho dvignemo in nadzidamo nosilne stene na ustrezno višino. Kljub temu, da bo s tem posegom kar nekaj dela in bo zahteval več stroškov, se dolgoročno to zagotovo splača, saj bomo s tem pridobili marsikdaj tisto odločilno velikost podstrešnih prostorov, v katerih bo udobje in praktičnost bivanja nič manjša kot v spodnji etaži. Zaradi strešne konstrukcije ima podstrešje različne višine prostorov. Za dnevno sobo je tako primeren prostor z najvišjo višino. Spalnica, garderobni prostor, shramba in tudi kopalnica pa so lahko v prostorih z nižjim stropom. Kuhinjo in kopalnico, ki potrebujeta več različnih inštalacij, je potrebno umestiti nad že obstoječe inštalacije v spodnjih prostorih. Mlada družina, ki se želi osamosvojiti, si pogosto želi lasten vhod. To pa je v hiši z do sedaj neuporabnim podstrešjem bolj izjema kot pravilo. Če nam konstrukcijski načrt hiše s statiko dopuščata, si lahko omogočimo lasten vhod, ki je dograjen na fasadni strani hiše. Stopnišče, ki vodi iz podstrešja je lahko betonsko, marsikdaj pa se investitorji odločijo za montažno jekleno konstrukcijo. Pred pričetkom gradnje podstrešnega stanovanja se naj prepričamo o trenutnem stanju strehe, kar pomeni, da preverimo ali sta leseno ostrešje in strešniki že dotrajani, oziroma bodo zdržali še vsaj slabih dvajset let. V kolikor je katerikoli strešni material v slabem stanju, ga je nujno potrebno zamenjati še pred pričetkom gradnje mansarde.
Svetloba v mansardi
Mansarda je najvišje ležeči prostor v objektu in kot taka lahko zajame največ svetlobe. Razlog za to je predvsem v manjšem vplivu okolice na njeno osvetlitev, saj je njena višja lega v primerjavi z nižjimi etažami, deležna manj vplivov senc, ki jih ustvarjajo okoliški objekti in vegetacija. Z višjo lego pa je mansarda deležna tudi večjega vidnega kota neba, kar pa pomeni tudi več svetlobe v prostoru. Večino osvetlitve dobiva mansarda preko okenskih odprtin v strehi, imenovani tudi 5 fasada objekta. Njena poševna lega omogoča, da je vpadni kot svetlobe, ki prihaja v prostor preko strešnih oken, večji v primerjavi z etažami z vertikalnimi okenskimi odprtinami. Posebnost mansarde predstavlja tudi možnost odprtja prostora do slemena. To omogoča še dodatno postavitev okenskih odprtin višje proti slemenu, rezultat tega pa je še večja globinska in bolj enakomerna osvetlitev prostora. Osvetlitev mansarde je rezultat različnih velikosti, števila in razporeditev okenskih odprtin. S postavitvijo enega večjega okna lahko dosežemo intenzivnejšo osvetlitev določene površine, kar je posebej zaželeno pri osvetljevanju delovnih površin. Enakomerno razporeditev svetlobe po celotnem prostoru pa dosežemo z razporeditvijo več manjših okenskih odprtin. Po slovenskih predpisih morajo okenske površine obsegati 20% glede na tloris prostora. Konstrukcija mansarde, ki se večinoma nahaja na obodu prostora, omogoča odprto zasnovan prostor, ki je tako lahko osvetljen preko okenskih odprtin na različnih strešinah. S tem je prostor lahko hkrati deležen direktne sončne svetlobe na jugu in difuzne severne svetlobe. V primeru orientacije mansarde v smer vzhod-zahod, pa se direktna sončna svetloba v prostoru lahko nahaja čez cel dan. Seveda morajo okna omogočati pogled na okolico, kajti le tako zagotovimo prijetno počutje v prostoru. Opozoriti je potrebno na razliko med strešnim oknom in frčado. V kolikor je potrebno mansardo povišati oziroma si pridobiti prostor, je frčada prava in edina izbira. Za osvetlitev prostorov pa je veliko boljša izbira strešno okno, saj je cenejše in pri enaki stekleni površini veliko bolje osvetli prostor. Strešno okno z enako površino kot okno v frčadi nudi tudi do 40% boljšo osvetlitev. Ker ima mansarda zaradi svoje zasnove možnost različne razporeditve strešnih oken, ki pomembno vplivajo na porazdelitev naravne svetlobe, je v fazi načrtovanja smiselno predhodno preverjanje načrtovane naravne osvetlitve prostora. To se lahko preveri s posebnim računalniškim programom, ki je na spletu brezplačen. Z njim se lahko preveri svetlobne vrednosti v prostoru, še preden je objekt zgrajen. Na ta način se optimizira naravno osvetlitev prostora, kar se odrazi v boljši percepciji in počutju v prostoru, vpliva pa tudi na zmanjšanje porabe energije za umetno razsvetljavo. Pogosta napaka pri vgradnji strešni oken se zgodi, ko se njih vgradi previsoko. Priporočljivo je, da je spodnji rob strešnega okna v višini 90 cm od tal, zgornji pa okoli 200 cm. Vsekakor pa naj imamo nemoten razgled skozi okno tudi v sedečem položaju. Če je prostor ozek in dolg, naj okno vgradimo dovolj visoko. S tem bo imelo dve funkciji. Dodatno bo osvetljevalo sobo v sredini prostora in zagotavljalo enakomerno osvetlitev. Z visoko vgrajenim strešnim oknom zagotovimo učinkovito zračenje prostora. Znana je fizikalna zakonitost, kjer zaradi razlike v podtlaku nastane vlek skozi dimnik. Slednje pravilo velja tudi pri oknih. Če odpremo spodnje okno in okno, ki je višje na strehi, zrak »potegne« skozi. Način odpiranja strešnih oken je pomemben dejavnik, ki ga naj upoštevamo ob njihovem nakupu. Najbolj optimalna opcija je kombinacija različnih načinov. Okno, ki ima ročico za odpiranje zgoraj, je za upravljanje precej praktično. S takšnim oknom je pohištvo lahko postavljeno tik pod oknom, saj se s tem ne ovira odpiranje okna, hkrati pa se nam pri odpiranju ni potrebno sklanjati. Druga opcija strešnega je z sredinskim vpetjem krila. Ta način omogoča enostavno čiščenje. Vpeto okensko krilo je lahko tudi na zgornji strani okvirja. S tem se zagotavlja enostaven dostop do okna. Slaba plat te opcije pa je, da ni možno čiščenje zunanjega stekla z notranje strani, prostor pod oknom pa mora biti prazen.
Pomembna je izolacija
Strešna izolacija je eden ključnih elementov za dovolj ugodno bivanje v mansardi. Zavedati se moramo, da bo med notranjo bivalno klimo in ekstremnimi zunanjimi temperaturami, ki so lahko od -20°C do +30°C ali celo več, ločilo le nekaj centimetrov. Dovolj debela in ustrezna izolacijska plast sekundarna kritina (paroprepustna folija ali plošče) sta nujno potrebna strešna izolacijska materiala. Praviloma je debelina špirovcev prenizka za dovolj debel sloj toplotne izolacije. Zaradi tega mora biti sistem strešne obloge zasnovan tako, da omogoča vgradnjo dodatnega sloja izolacije. Da bo strešna izolacija opravljala svojo funkcijo več naslednjih desetletij, jo moramo zaščititi pred zunanjimi padavinami in zagotoviti zrakotesnost. To dosežemo z vgradnjo sekundarne kritine. Da bo ta v celoti izpolnjevala svojo nalogo, naj izberemo le tisto sekundarno kritino, ki je prepustna za paro, neprepustna za vodo in vetrno tesna. Če ta ne bo v celoti zrakotesna, bo veter zmanjšal učinek izolacije. Torej stiki folij naj bodo zlepljeni med sabo, plošče pa naj imajo pero in utor. Najkakovostnejšo izvedbo oz. zapolnitve volumna dobimo z vpihano izolacijo, saj je prostor enakomerno in popolnoma zapolnjen z izolacijsko plastjo brez hladnih mostov. Strešno izolacijo sicer lahko vgradimo sami, vendar se moramo o načinu izvedbe posvetovati s strokovnjakom. Za vsako streho je potreben lasten pristop k ustrezni izolaciji. Najboljši nasvet in izračun za ustrezno parno zaporo in sekundarno kritino bomo dobili le pri dovolj izkušenemu prodajalcu. V kolikor pa s tem mi sami nimamo izkušenj, je najbolje če to sicer strokovno delo zaupamo izkušenemu pooblaščenemu montažerju. Strešno toplotno izolacijo je možno vgraditi na tri različne načine. Najbolj pogosta je vgradnja izolacije med špirovce. Sekundarna kritina in parna ovira morata biti vgrajeni nad in pod toplotno izolacijo. Če je streha že izolirana, se lahko dodatno izolacijo vgradi na špirovce. Redkejša izbira je vgradnja izolacije nad špirovce, ki je obsežnejši postopek, vendar se s tem pridobi tudi lep videz podstrešnega prostora z vidnimi špirovci. Material, ki se danes uporablja za strešno izolacijo je lahko klasičen izolacijski material kot so steklena in mineralna volna ter stiroporne plošče, vse bolj aktualne pa so tudi posebne izolacijske plošče iz zmletega lesa (lesno vlaknene plošče), celulozna izolacija in izolacija iz kosmičev tekstilnih ostankov v avtomobilski industriji. Ker je strešna izolacija zelo pomemben faktor za zagotavljanje ugodne bivalne temperature, naj pri izbiri izolacije bolj kot ceno, upoštevamo njene izolacijske karakteristike. Skoraj pomembneje od faktorja prevodnosti toplote pa je t.i. toplotni fazni zamik ali specifična toplota določenega izolacijskega materiala. Ta nam pove v kolikšnem času bo poleti poletna toplota, skladno glede na njen toplotni izolativni koeficient pričela prehajati v bivalni prostor in pozimi obratno. Specifična toplota multiplicirana z gostoto nam pomeni akumulacijo toplote določenega materiala. Čim višje je to število, tem boljši tolplotni fazni zamik bomo dosegli. Praviloma velja, da pri toplotnih faznih zamikih višjih od 10 do 12 ur ne potrebujemo hlajenja v poletnih mesecih. Ne bo odveč, če se o tem pozanimamo pri prodajalcu v trgovini z izolacijskim materialom ali direktno pri proizvajalcu ali zastopniku izolacijskega materiala. Predvsem izolacija v razsutem stanju postaja vse bolj aktualna. Pri nas sta poznani celulozna in tekstilna izolacija. Prva je izdelana iz recikliranega papirja, ki je zmlet v drobne kosmiče in impregniran z borovo soljo. Izolacija je odporna proti ognju, plesnijo in zajedavcem. Vlago, ki je v prostoru, lahko sprejema in oddaja. S tem pa ne izgubi izolacijskih lastnosti. Druga vrsta izolacije je iz kosmičev ustrezno obdelanih neuporabljenih avtomobilskih tekstilij. Te so neobčutljive na navlaženje z vodno paro, poleg gradbenih standardov pa so podvržene tudi strogim standardom avtomobilske industrije. Vsako podstrešje ima zaradi razgibane oblike in množice lesenih tramov številne mrtve kote, ki jih s trdimi izolacijskimi ploščami težko zapolnimo. Izolacija v razsutem stanju pa na hiter in enostaven način popolnoma zatesni vse konstrukcijske dele strehe. Takšno izolacijo se lahko vgradi ročno, največkrat pa se jo s posebnim strojem vpihuje v prazen prostor med zgornjo sekundarno kritino in spodnjo parno oviro. Po končani vgradnji dobi razsuta izolacija obliko trdne in kompaktne plošče v enem kosu. V zadnjih letih je pri nas postala precej aktualna tudi toplotno izolacijska folija iz več slojev. Kot takšno se je prvotno uporabljala v Nasinih vesoljskih plovilih. Njena dobra izolativnost izhaja iz refleksijskega efekta, ki ga ustvarja aluminijasta folija. V vmesnih plasteh je puhast material, kateri učinek izolativnosti še izboljša. Takšna folija ne vsebuje zdravju škodljivih snovi in ni občutljiva na vlago. Folijo se lahko montira nad ali pod širovce. Možno jo je vgraditi tudi prek že vgrajene izolacije. Ker je takšna folija zelo lahka, je njena montaža s pomočjo kovinskih sponk hitra in enostavna. Parne zapore ni potrebno vgraditi, saj to vlogo opravi zunanja plast vlago in zrakotesne aluminjaste folije.
Suhomontažna izvedba
S pojavom suhomontažnih gradbenih plošč se je gradnja mansardnih prostorov povsem spremenila. Predvsem v dokončanih hišah se sedaj za gradnjo podstrešnih prostorov v veliki večini uporablja suhomontažni način gradnje. Ta ima v primerjavi s klasično gradnjo z zidaki ravno tiste prednosti katere ima slednja pomanjkljivosti. Gradnja sten in stropov s suhomontažnimi ploščami je lahko zelo primerna tudi za samograditelje z nekaj spretnosti in domišljije. V primerjavi s klasično gradnjo je neprimerno hitrejši postopek, ker nam zaradi minimalne vlage v materialu ni potrebno čakati, da se zid osuši pred nadaljnjo obdelavo. S tem se je v izdelane prostore možno vseliti takoj. Pri suhomontažni gradnji imamo tudi nekaj prihrankov s prostorom, saj so stene v primerjavi s klasičnimi, tanjše. Poleg tega je minimalna talna obremenitev, saj so stene iz mavca v primerjavi s klasičnimi lažje tudi do 80%. S tem se suhomontažne stene lahko postavljajo na že končano talno oblogo. Takšen način gradnje se predvsem izkaže pri adaptacijah, kjer lahke konstrukcije montažne gradnje zmanjšujejo obtežitev nosilne konstrukcije. Torej so mavčne stene in stropi še posebej primerni za izdelavo prostorov v podstrešju na stari nosilni konstrukciji. Vgradnja oken in vrat je poenostavljena s pomočjo posebnih sistemskih okvirjev. Mnogo enostavnejše je tudi polaganje inštalacijskih vodov, ki jih položimo in s tem skrijemo v notranjem, votlem delu stene. Na ta način se izognemo dolbenju kanalov kot ga poznamo pri klasičnih stenah z zidaki. Montažne stene so tudi dober izolator zvoka, hrupa, toplote in so negorljive. Zaradi neuporabe vode je suhomontažna gradnja popolnoma suh način izvedbe, zaradi katerega se vgrajene materiale ne izpostavlja vlagi. To je pomembno predvsem pri podstrešnem stanovanju, kjer je strešna konstrukcija iz lesa. Zaradi izjemne prilagodljivosti vseh elementov, omogoča takšna gradnja tudi najbolj nenavadne oblikovalske rešitve in s tem zelo lepa estetska oblikovanja prostorov. Možnost zelo različnih oblik sten in predvsem stropov, ki so lahko tudi valoviti, ovalni in stopničasti, izdelavo raznih obokov, kupol in podobnih nenavadnih konstrukcijskih oblik lahko ustvarimo ravno z suhomontažno gradnjo. Enostavna rešitev je tudi za neravne in poškodovane stene iz zidakov, kjer bi bila potrebna dolgotrajna sanacija z večkratnim nanosom malte. Namesto tega lahko takšne stene preprosto obložimo s suhomontažnimi ploščami in jih sočasno tudi izoliramo. Poglavitna prednost pred klasično gradnjo pa je v minimalno onesnaženju prostorov in v zelo kratki porabi časa za gradnjo, kar omogoča izvedbo del ob najmanjših motnjah za uporabnike spodnjih bivalnih prostorov. Mavčna obloga, izolacijski sloj in podkonstrukcija so trije osnovni elementi večine suhomontažnih konstrukcij. Sama podkonstrukcija je praviloma sestavljena iz posebej za ta namen izdelanih kovinskih pocinkanih profilov. Pri postopku izdelave stene najprej kovinske U-profile pritrdimo na tla in v strop. Pokončne C-profile namestimo v pritrjene U-profile. Profile med seboj povežemo s posebnimi vijaki, ter sidrnimi in ostalimi veznimi elementi. Mavčne plošče najprej z ene strani pritrdimo na podkonstrukcijo s pomočjo posebej za to izdelanih vijakov. Če je potrebno, vstavimo v prazen medprostor inštalacijske cevi. Zatem medprostor v celoti zapolnimo z ustrezno toplotno izolacijo. Izolacija naj bo primerna za vertikalno vgradnjo, torej se ne sme posedati. Na koncu pritrdimo suhomontažne plošče še na drugo površino podkonstrukcije. Bolj kot izgradnja predelne stene je zahtevna izvedba mavčnega stropa. Najprej med špirovce vstavimo ustrezno debel izolacijski sloj in sicer tako, da se tesno prilega. Med toplotno izolacijo in mavčno ploščo je potrebno namestiti še parno zaporo. Zatem pravokotno na špirovce pritrdimo nosilno kovinsko podkonstrukcijo. To storimo tako, da najprej na špirovce pritrdimo posebna kovinska držala, na katere privijemo z vijaki kovinske CD profile v medsebojni medosni razdalji največ 40 centimetrov. Zaradi odvisnosti od debeline izolacije je odmik profilov od strešne konstrukcije nastavljiv. S to regulacijo moramo površino podkonstrukcije čim bolj izravnati, saj bomo le v tem primeru imeli maksimalno raven podstrešni strop. Pravokotno na podkonstrukcijske profile privijačimo mavčne plošče. Ob tem moramo paziti, da ni prevelike razdalje med posameznimi pričvrščenimi vijaki (manj kot 20 cm). V primeru, da bomo imeli na podstrešju kombinacijo poševnih in vodoravnih stropov, velja pravilo, da obložimo poševne strope pred vodoravnimi. Ko so na podstrešju vsi suhomontažni stropi in stene izdelani, sledi še finalna obdelava. Najprej moramo spoje med ploščami ustrezno zapolniti in izravnati do te mere, da po pleskanju ni nobenega sledu od stikov plošč. Ravno v tem postopku se pri suhomontažni gradnji najbolj pokaže strokovnost in natančnost montažerja. Vse spoje med ploščami utrdimo s posebnim bandažnim trakom in zapolnimo z izravnalno mavčno fugirno maso z najmanj dvema zaporednima nanosoma. Med postopkom fugiranja temperatura v prostoru ne sme biti manjša od 10°C. Še preden pričnemo s fugiranjem stikov, naj preverimo, če so plošče suhe, čiste in izravnane. Na nobenem mestu ne sme iz plošče štrleti vijak ali kakšen drug element. Plošče smo pravilno namestili, če je fuga med stikom dveh plošč široka od 5 do 7 milimetrov. Le na ta način bomo lahko ustvarili dovolj močno fugo, ki ne bo mogla razpokati. Fugirno maso pripravimo po navodilih proizvajalca. Pravilen postopek je, da maso stresamo v vodo dokler se ta dovolj ne zgosti. Zatem pustimo takšno maso stati približno tri minute, nakar jo z mešalnikom ali ročno dovolj premešamo. Ob tem naj pazimo, da mase iz vreče naknadno ne dodajamo, saj s tem ustvarimo suhe grudice. Če izdelana fugirna masa ne zdrsne navzdol z obrnjene gladilke, je dokaz, da smo maso pravilno izdelali. Z maso fugo najprej čim bolj zapolnimo in jo nanesemo tudi čez njene robove. V eni potezi z rahlim pritiskom gladilke bandažni trak vtisnemo v svežo maso na stiku plošč. Na tržišču obstaja tudi samolepilni bandažni trak, ki ga z razliko od slednjega nalepimo na suho površino prek stika dveh plošč še pred nanosom fugirne mase. Poznejšo izravnavanje stikov med ploščami opravimo z enim ali dvojnim nanosom mase. Ko se ta osuši, neravnine pobrusimo z brusnim papirjem tako, da so stiki v celoti izravnani z površino plošč. Najbolj kritični stiki nastanejo na mestih združitve montažne in obstoječe površine. Te stike moramo med seboj ločiti z uporabo ločilnega traku ali izdelavo trajno elastične fuge. Ločilni trak je lahko ustrezen samolepilni trak z gladko površino, ki ga na mesto stika masivne konstrukcije predhodno nalepimo. Šele zatem vgradimo podkonstrukcijo in pritrdimo plošče. Na stični rob plošče pritrdimo bandažni trak, vendar le do roba plošče in ne prek stika. Zatem vidni del samolepilnega traku odrežemo. S tem ostane le drobna fuga v liniji stika masivne in montažne konstrukcije. Drugi način je, da z zamikom mavčnih plošč izdelamo fugo v spoju konstrukcij. To pozneje zapolnimo s trajno elastičnim kitom. Zapolnjeno fugo običajno zakrijemo še z vogalnim profilom.
Odprava plesni v mansardi
V vsakem tesno zatesnjenem prostoru in tako tudi v mansardi lahko kaj hitro nastane plesen. Ta potencialni problem naj upoštevamo že pri načrtovanju nove mansarde. S popolnoma odprtimi okni, z nekaj minutnim zračenjem se zamenja izrabljen zrak v celemu prostoru. Vendar v času odprtega okna zračni tok razbije mikroklimo le pod oknom in delno tudi na nasprotni steni. Pogoji za rast plesni v mikroklimi na ostalih zidovih ostanejo nespremenjeni. Torej kratkotrajno odpiranje oken ne odpravlja povsod vzrokov za nastanek plesni. Druga možnost je daljše odpiranje okna na ventus. Topel zrak odteka ven na zgornji strani okna; sveži hladen zrak priteka skozi spodnji del leve in desne reže. Povzroči premikanje zraka v mikroklimi le na levi in desni strani okna, le od cca 1/3 okenskega krila navzdol. Po dolgotrajni uporabi ventusa se stene hladijo in povečujejo se energetske izgube. Zato ta način prezračevanja učinkovito ne preprečuje ali odpravlja plesni. Prostore lahko prezračujemo tudi izmenično skozi rekuperator. Na trgu so različne izvedbe ventilatorjev z vgrajenim rekuperatorskim vložkom. Izdelki so označeni z visokim odstotkom rekuperacije, vendar ta podatek le delno drži. Njihov izkoristek je vedno manjši od 100%. Ob tem ventilator lahko pahne sveži zrak v prostor le od 1,2 do 1,8 metra od ventilatorja – odvisno od hitrosti vpiha in prostorninskega kota razpršitve. Prostor le počasi dobiva sveži zrak. V naslednjem ciklusu ventilator ne izpihuje ven več samo izrabljen zrak in to z najvišjo temperaturo, ampak izpihuje mešanico izrabljenega in prej dovedenega svežega zraka. Tako je temperatura izhajajočega zraka nekoliko nižja od tiste pri prvem izpuhu ven. Posledično je v istem razmerju nižja tudi temperatura ogretega zunanjega zraka. Meritve so pokazale, da se temperatura dovedenega zraka na izhodu iz ventilatorja v prostor postopoma počasi zmanjšuje – seveda napram konstantni temperaturi zraka v sredini prostora. Z vgradnjo še ene rekuperacijske enote naj bi se rešil problem premajhnega dosega vpihanega zraka v prostor. Vendar tudi s tem je vprašljivo ali bo pretok zraka dovolj močan na mestih pojava plesni. Nekoliko je možno to hibo popraviti z namestitvijo zračnih usmernikov. Naslednja možnost je lokalno ali verižno prezračevanje brez uporabe cevnih vodov. V lokalnem in verižnem prezračevanju delujeta dve prezračevalni napravi: ventilator in dovodnik svežega zraka. V prostoru z lokalnim prezračevanjem je samo en ventilator in en dovodnik svežega zraka. Pri verižnem prezračevanju vgradimo dovodnik ali več dovodnikov v enem prostoru, ventilator pa je v drugem prostoru. Sveži zrak prezračuje zaporedom (verižno) več prostorov zaporedoma. Po začetku delovanja ventilatorja nastaja v prostoru rahel podpritisk. Ko ta doseže 10 Pa, začne brez dodatne energije dotekati sveži zrak skozi dovodnik v prostor. Dovodnik mora biti nameščen čim višje pod stropom, da se vstopajoči sveži zrak ogreje v zgornji plasti zraka, ki je za 2° do 3°C višja od temperature zraka v bivalni coni. S takšnim načinom se tudi zniža temperatura izstopajočega zraka skozi ventilator na plano, oziroma je prihranek na energiji. Pri pojavu kondenza ali plesni moramo ventilator in dovodnik svežega zraka namestiti tako, da dosežemo pretok svežega zraka čez površino, kjer se nahaja kondenz oz. plesen. Z vgraditvijo ventilatorja z občutljivim senzorjem vlage (najboljši so tisti z majhno histerezo) dosežemo, da ventilator deluje le takrat, ko se relativna vlažnost pred mikroklimo dvigne nad 68%. Prezračevanje poteka le takrat, ko je to potrebno. Ta tip prezračevanja lahko vgradimo med gradnjo stavbe in tudi v že obstoječo stavbo. Lokalno in verižno prezračevanje iz energetskega vidika porabi za eno stopnjo več energije kot pri izmeničnem prezračevanju z rekuperatorjem, je pa znatno cenejše, predvsem pa učinkovitejše za preprečevanje in odpravljanju zidne plesni. Bivalne prostore lahko prezračujemo tudi s centralnim rekuperacijskim sistemom preko razvodnih cevi. Zajem iztrošenega zraka je skozi rešetko na stropu. Zrak po podometno vgrajenih ceveh vodimo do rekuperatorja v posebnem prostoru. Vsak bivalni prostor ima svoj zajem. V rekuperatorju zrak-zrak se toplotna energija prenaša iz voda iztrošenega zraka preko lamel na vod svežega zraka. Tako se sveži zrak segreje na nižjo temperaturo. Razmerje obeh energij pomeni izkoristek rekuperatorja. Takšen prezračevalni sistem se projektira in izdela pred dograditvijo prostora. Kasnejše spremembe z namenom usmerjanje zraka preko področij pojavljanja kondenza ali plesni so zelo drage in velikokrat tudi neizvedljive. Ta sistem je tudi investicijsko najdražji. Zahteva pa tudi redno in drago vzdrževanje. Pravilni izračun investicijske vrednosti, stroškov obratovanja in stroški vzdrževanja napram prihrankov na ogrevanju je vodilo odločitvi o uporabi takega sistema. Možnost prezračevanja je še s centralnim rekuperacijskim sistemom zrak –voda. Deluje enako kot prejšnji sistem, le da dobljeno energijo v rekuperatorju namesto povratnega zraka segreva vodo. Segreta voda ogreva talno gretje. Investicijsko in z vidika vzdrževanja je ta sistem cenejši in isto učinkovit kot prejšnji sistem. Ima pa to prednost, da je možno dotok svežega zraka in njegovo usmerjanje proti morebitni nastalem problemu s plesnijo sorazmerno enostavno in ceneno popraviti z namestitvijo dodatnega dovodnika svežega zraka na mesto, iz katerega je možno doseči površino, ki je bila do tedaj preslabo prezračena in se že pojavlja kondenz.
Zaključna obdelava sten in stropov
Pri končni obdelavi sten ter stropov ne glede na podlago ali bo to suhomontažna mavčna plošča oziroma novo izdelani omet, je priprava podlage ključnega pomena. Preden pričnemo z zaključno obdelavo sten in stropov, mora biti površina suha in čista, brez slabo vezanih delcev, prahu, v vodi lahko topnih soli, mastnih oblog in druge umazanije. Prah in drugo neoprijeto umazanijo posesamo ali odstranimo z ometanjem. V namen zagotavljanja boljšega oprijema barve je priporočljivo, da pred nanosom barve nanesemo še parodifuzni osnovni premaz. Najbolj pogosta izbira osnovnih premazov oziroma impregnacijskih sredstev je akrilna emulzija, katera deluje kot vez med podlago in materialom za nadaljno obdelavo. V tem primeru je takšen material tankoslojna izravnalna masa. Danes se investitorji najpogosteje odločijo za obdelavo sten in stropov z izravnalno maso, saj je za končni videz barvnega filma pomembna ravno ustrezna priprava podlage. Akrilna emulzija podlago egalizira glede vpijanja vode, podlago tudi nekoliko utrdi in nanjo veže prašne ter druge slabo oprijete delce, ki jih s čiščenjem iz kakršnegakoli razloga nismo mogli odstraniti. Akrilno emulzijo razredčimo z vodo v razmerju 1:1 in jo na površino nanesemo s čopičem, valjčkom ali z brizganjem. Ob normalnih vremenskih pogojih se nanešeni prednamaz dovolj posuši v približno šestih urah. Zatem lahko površino zgladimo z ustrezno izravnalno maso. Izberemo naj takšno izravnalno maso, ki zagotavlja dober oprijem na določeno površino (mavčnokartonska plošča ali omet). Zglajena površina s takšno maso mora še zagotavljati njeno maksimalno gladkost. Masa naj ima tudi dovolj visoko paroprepustnost in tiksotropnost, kar pomeni, da »ne teče in ne leze« iz lukenj, raz in rež, ki so precej globlje od največje dovoljene debeline nanosa. S tem bo masa precej olajšala glajenje pretežno neravnih »luknjastih« podlag. Izravnalno maso naj vgradimo v času primernih mikroklimatskih pogojev. Temperatura zraka in zidne podlage naj ne bo nižja od +5°C in ne višja od +35°C, relativna vlažnost zraka pa ne višja od 80 %. Maso nanašamo tako na mavčne plošče kot ometane stene v dveh slojih z nerjavečo gladilko. Debelina posameznega sloja naj bo 1 do 2 mm, skupna debelina dvoslojnega nanosa pa ne več kot 3 mm. Z nanosom mase na površino poskušamo njo čimbolj zgladiti. Ko se izravnalna masa dovolj osuši, sledi manj prijetno brušenje sten ter stropov. Njega se lahko lotimo tudi ročno, vendar je za doseganje najboljših rezultatov obvezna uporaba profesionalnega stenskega brusilnika (žirafa) ter dovolj močnega industrijskega sesalnika, kateri skrbi za odsesavanje odvečnega prahu. Oba sloja izravnalne mase obrusimo s finim brusnim papirjem. Za zahtevnejše dekorativne obdelave uporabimo brusni papir št. 150, v drugih primerih pa izbiramo med brusnimi papirji št. 80 in 120. Ko so površine sten in stropov dovolj obrušene ter očiščene prahu, sledi še njihovo barvanje. Barve izberemo na podlagi uporabe prostora. Za bolj obremenjene prostore je priporočljiva pralna barva. Danes je na trgu množica različnih vrst barv, ki se delijo po namenu uporabe. Tako je v ponudbi klasična notranja barva, Latex (pralna) barva, barva z zaščito proti plesni, antibakterijska barva, toplotnoizolacijska barva in izravnalna masa kateri podata občutek toplote ter preprečujeta nastanek plesni, ter barve tisočerih tonov. Ob tem velja poudariti, da je izbor barvnega tona zelo pomemben, saj le-ta še kako vpliva na naše razpoloženje, ko bivamo v takšnem prostoru. Vse površine prepleskamo z namenskim valjčkom, katerega namembnost izberemo glede na izbor barve. Zahtevani mikroklimatski pogoji ob barvanju so enaki kot pri nanosu izravnalne mase. Katerokoli barvo pred njeno uporabo temeljito premešamo in jo po potrebi (odvisno od vrste barve) ustrezno razredčimo z vodo. Večino barv nanašamo v dveh slojih, v razmaku 4 do 6 ur. Pri postopku barvanja najprej obdelamo kote s primernim čopičem ali manjšim pleskarskim valjčkom, nato pa z velikim valjčkom še ostali del stene ali stropa. Pozorni naj bomo, da je struktura barve čimbolj enakomerna in gladka. Posamezno površino barvamo brez prekinitev od enega do drugega skrajnega robu. Ko se prvi sloj barve dovolj posuši, pregledamo ter popravimo lokalne poškodbe, katere so nastale na površinah, jih popravimo ter ponovimo postopek barvanja. Za popestritev mansardnih bivalnih prostorov lahko uporabimo različne dekorativne tehnike kot sta na primer imitacija betona ali peščene stene. V otroški sobi lahko stene prebarvamo s posebno barvo, ki podlago pretvori v površino, po kateri je možno pisanje s kredo. Kredo lahko s prebarvanih površin obrišemo s krpo ali gobico, namočeno v raztopino običajnih gospodinjskih čistil. Z dodatnim slojem magnetne barve ali izravnalne mase pa dosežemo, da se le-ta spremeni v veliko površino, na katero lahko otroci enostavno nameščajo magnetke.
pripravil: M.A.
