Nov obraz dvorišča
Da bodo naša dvoriščna tla pred hišo lično in kakovostno urejena ter bodo vzdržala razne obremenitve vsaj nekaj naslednjih desetletij, je nič manj kot kvalitetno polaganje talne obloge pomembna tudi zadostna utrditev temeljne podlage.
Z zaključno oblogo na dvorišču se bomo v sušnem obdobju za vedno znebili prahu, v deževnih dneh pa umazanije in blata. Vsakdo gotovo pozna težave z umazanimi obuvali, s katerimi se iz makadamskega dvorišča prenaša umazanija na občutljive talne obloge bivalnih prostorov. Zaradi takšnih težav je gotovo prioriteta vsakega lastnika nedokončanega dvorišča, da si čim prej izdela novo preobleko dvorišča. Omenjene težave pa se pojavijo tudi na staremu, sicer nekdaj dokončanemu dvorišču. Zmrzal, nalivi in močnejše talne obremenitve z leti počasi, vendar vztrajno načenjajo dvoriščna tla. Če so to posamezne in le manjše poškodbe, je njih možno enostavno in na hiter način adaptirati z nadomestnimi tlakovci ali različnimi asfaltnimi masami, ki so na trgu sedaj dobavljivi tudi široki potrošnji. V primeru, da so dvoriščna tla močneje poškodovana ali celo posedena, pa je potrebna temeljita adaptacija z novo utrditvijo podlage in celotno novo oblogo. Celotna izdelava hišnega dvorišča je v prvi vrsti strokoven in eden izmed večjih gradbenih posegov pri gradnji hiše. Ob pogoju, da želimo imeti lepo in kakovostno izdelano dvorišče, zahteva to tudi precej visoko investicijo. Koliko bo ta visoka, je odvisno predvsem od terena in njegovih značilnosti, izbire zaključnega sloja ter seveda velikosti dvorišča.
Dovolj utrjena podlaga
Osnoven pogoj za dovolj kvalitetno novo dvoriščno talno oblogo je izdelana dovolj globoko in utrjena temeljna podlaga. Žal smo v takšnem vremenskem pasu, kjer skozi leto zunanja temperatura niha tudi za 40 in več stopinj Celzija. Visoka vročina in mraz močno vplivata tako kot na ostale gradbene elemente, tudi na vgrajene materiale v dvorišču. Če bo to utrjeno z nekakovostnim materialom kot je na primer pesek pomešan z ilovico, bo prihajalo ob zmrzovanju tal do raztezanja materiala, pri odtajanju tal pa do njegovega krčenja. Ti učinki se bodo lahko že v eni zimski sezoni pokazali z razpokanjem asfaltne podlage ali dvigovanjem tlakovcev. V najhujših zimskih razmerah lahko pri nas seže globina zmrznjenosti tal od 40 do 60 cm. Ravno toliko, če ne še bolj kot uporaba slabega materiala, pa je pomembna zadostna utrditev terena. Žal se pogosto zgodi, da varčujemo pri gradnji dvorišča z globino utrditve terena, ki je poleg zaključne podlage ravno najbolj pomemben dejavnik pri kvalitetni izvedbi dvorišča. Velikokrat imamo ob tem izgovor, da na našem dvorišču ne bo večje obremenitve kot s težo osebnega avtomobila. Ob tem pa pozabimo, da bo bistveno večja obremenitev že med gradnjo dvorišča, ko bodo material dovažali tovornjaki in teren utrjevali težki valjarji. Podlaga mora biti enako močno utrjena ne glede na končni vrhnji sloj (asfalt, tlakovci, beton…).
Postopek izdelave podlage
Kot prvo je potrebno z gradbenim strojem na celotni neutrjeni površini kjer se bo nahajala dovozna pot in dvorišče, odstraniti vrhnji sloj terena v globini najmanj 60 centimetrov. Najprej se v debelini vsaj 30 cm izdela spodnji, tako imenovani protizmrzlinski ali tamponski oziroma utrjevalni sloj. Ta služi za zaščito pred zmrzaljo. Tamponski sloj je sestavljen iz gramoznega ali drobljenega agregata debeline do 70 mm. Njega se nasuje, se ga dovolj trdno stepta in zgladi v ravno površino. Ob tem je pomembno, da se večkrat zaporedoma nasuje tamponski sloj in se ga povalja v več zaporednih slojih, saj se bo le tako teren dovolj utrdil. Za utrjevalno plast se naj uporabi le gramozen agregat, ne pa tudi razne betonske odpadke. Namreč takšen material se ne more dovolj dobro utrditi, saj je različnih in neenakomernih oblik. Na to plast se v debelini približno 20 cm nasuje zgornji nosilni sloj. Ta je izdelan iz drobnejših gramoznih zrn granulacije do 30 mm. Da bo nosilni sloj zadovoljivo opravljal svojo nalogo, je pomembno, da je ta dovolj utrjen oziroma steptan z vibracijskim strojem (žabo) ali cestnim valjarjem. Ob poravnavi terena se ne sme pozabiti na ustrezen nagib, ki naj bo od 1,5 do dveh odstotkov in usmerjen stran od objektov. V najnižjem delu se namesti odtočne jaške za meteorno vodo. Pri večji površini dvorišča se lahko zgodi, da jaški ob močnejšem nalivu ne bodo zmogli požirati vse vode. V tem primeru je primernejša vgradnja širših odtočnih kanalov, katere se pozneje prekrije s kovinskimi ali betonskimi rešetkami. Robovi na meji med dvoriščem in vrtom oziroma med utrjeno in neutrjeno podlago so med najbolj občutljivimi deli dvorišča, zato je potrebno njim posvetiti še posebno pozornost. Predvsem zaradi nezadostno utrjenega ali premajhnega temelja se ravno na teh mestih najprej pojavijo poškodbe. Takšna kritična mesta se zaščiti oziroma utrdi z robniki. Kot končni izdelek so na trgu v ponudbi iz armiranega betona. Medtem, ko se za asfaltno oblogo uporabljajo predvsem klasični betonski robniki, se pri tlakovani podlagi lahko kombinira z ustrezno vrsto robnika. Že pri veliko vrstah tlakovcev so v klopu ponudbe tudi več ali manj identični robniki, ki so izdelani iz istega materiala kot tlakovci. Višina robnikov naj bo poravnana s končno plastjo tlaka. Ne glede na bodočo obremenjenost dvoriščnih tal je betonski temelj za robnike obvezen. Ker robnik ne bo obremenjen le s svojo težo, temveč bo na njega pritiskala tudi sila dvoriščnih tal, je pomembno, da je temelj dovolj močan in ojačan z jeklenimi armaturnimi palicami. Za potrebe pregrade med dvoriščem in vrtom bodo zadostovali gredni robniki z debelino 5 cm. Za zaključevanje dovozne poti na dvorišču se najbolj pogosto uporabljajo vrtni robniki s širino 5 cm in višino od 14 do 20 cm. Če bodo na dvorišču obremenitve večje od teže osebnega avtomobila, se naj vgradijo 12 ali 15 cm široki cestni robniki. Ti so sicer namenjeni za zaključevanje cestnih in javnih parkirnih površin.
Betonski tlakovci
Prvotni betonski tlakovci so bili več ali manj vsi enakih oblik in standardne sive barve, kar je dvorišču dajalo vtis monotonosti in neatraktivnosti. Sedaj so z različnimi barvami, vidnimi strukturami in oblikami ta vtis popolnoma spremenili v drugo smer. Današnja tlakovana dovozna pot in dvorišče sta lahko z domiselno izbiro barve ter oblike tlakovcev in njihovega načina polaganja, izredno atraktivna in s tem precej bolj pestrega videza kot enolična asfaltna površina. S pomočjo različnih oblik in barv tlakovcev se lahko oblikuje različne vzorce v tlaku, kar površino še dodatno popestri. Ob tem velja pazljivost, da se predvsem z barvami ne pretirava, saj še posebej velika površina kaj hitro postane kičastega videza. Proizvajalci sedaj izdelujejo več ali manj na modernih proizvodnih linijah kakovostne betonske tlakovce, ki so v skladu z evropskim standardom. Takšen tlakovec z leti ne sme zbledeti, niti ne vpijati vlage. To je bila težava predvsem starejših vrst tlakovcev, ki so se že po nekaj letih pričeli krušiti in barvno bledeti. Kakovost tlakovca je v največji meri odvisna iz kakšnega materiala je ta izdelan. Zlasti to velja za njegov zgornji pohodni sloj. Kvaliteten tlakovec je izdelan iz dveh slojev oziroma dveh vrst betonov. Iz klasičnega betona je spodnji sloj, ki je nosilen. Zgornji sloj pa je izdelan iz betona s primesjo kremenčevega peska. S tem je pohodni sloj tlakovca bistveno bolj odporen na zmrzal in predvsem sol, za katero je znano, da je betonu škodljiva. Z vsebnostjo kremenčevega peska je zagotovljena tudi boljša barvna obstojnost tlakovca. Med seboj se tlakovci razlikujejo tudi po debelini, ki je sicer standardna. Lahko je 6, 7 ali 8 centimetrov. Šest centimetrska debelina je običajno zadostna za tlakovanje hišnega dvorišča. Če bodo dvoriščna tla obremenjena s težjimi tovornimi vozili, je priporočljiva vgradnja 7 ali 8 cm debelih tlakovcev. Velikost in oblike tlakovcev so s sedanjo ponudbo povsem različne. Razlikujejo se že pri posameznem proizvajalcu, ki ima v ponudbi običajno kar nekaj vrst velikosti in oblik. Že samo ena določena serija marsikdaj vsebuje tlakovce v nekaj različnih oblikah in velikosti. Ponudba glede tega je popolnoma neomejena, v kateri se potrošnik marsikdaj težko znajde. Prvotna oblika tlakovcev je bila v obliki črke H. Sedaj so pogosta izbira še v obliki črke S, šesterokotne, osemkotne, pravokotne in kvadratne oblike. V zadnjem času so v trendu predvsem tlakovci romboidne in ukrivljene oblike, lahko tudi z nepravilnimi in posnetimi robovi. Izbiramo lahko med sivim, rjavim, rumenim, rdečim, zelenim in tudi ostalimi barvnimi odtenki. Aktualni so tudi tlakovci z mešanimi barvami. Kar pomeni, da je na enem tlakovcu med sabo prelitih več različnih barv. S tem se videz celotne tlakovane površine bolj približa naravnemu materialu in tudi umazanija je na takšnih tlakovcih manj vidna. V zadnjih nekaj letih so v ponudbi tudi tlakovci s starinskim videzom ali videzom naravnega kamna. Pri teh so robovi praviloma neravni, ravno tako pohodna površina. S tem se videz tlakovca še dodatno približa videzu naravnega kamna. Polaganje tlakovcev je sicer dokaj enostavno opravilo, kljub temu pa zahteva kar nekaj natančnosti, potrpežljivosti in predvsem prostega časa. Na 3 cm debelo poravnano plast drobnega peska pričnemo polagati tlakovce enega ob drugega. Glede na obliko tlakovcev lahko te polagamo na različne načine medsebojnega sestavljanja. Začetek polaganja je vedno v vogalu in po možnosti na najnižjem delu površine. Posamezne tlakovce naj ne stiskamo tesno enega ob drugega, temveč pustimo prostor za fuge (do 5 mm). Vsi tlakovci naj bodo položeni v isti zaključni višini, sicer bo tlakovana površina neravna in stopničasta. Ob robnikih vgradimo rezane tlakovce na mero. Po opravljenem polaganju vse prazne reže tlakovcev zapolnimo s kremenčevo mivko. Na koncu postopka celotno tlakovano površino še zvibriramo s posebnim vibracijskim strojem, s čimer dosežemo, da se utrdi in izenači višina vseh tlakovcev. Da se ob vibriranju površina tlakovcev ne poškoduje, naj bo vibracijska plošča preoblečena v gumo.
Travne rešetke
Na trgu so tudi nove sodobne alternative betonskim tlakovcem, ki so njim tudi vse bolj konkurenčne. Ena izmed teh so travniške rešetke. Edinstvena lastnost tovrstne dvorišče obloge je v tem, da njo več ali manj popolnoma prekrije trava, kar poda dvorišču lep naraven videz. Struktura travniških rešetk namreč omogoča, da med njihove reže v rešetke zasejemo travo. Ker se trava zakorenini v notranjosti rešetk, so bilke pri vožnji z avtomobilom ali pri hoji po njih zavarovane pred poškodbami in njenim uničenjem. S tem je travna površina v rešetkah vseskozi zelena, hkrati pa tudi povozna. Poleg estetske in ekološke prednosti, takšna dvoriščna obloga omogoča naraven pretok deževnice v zemljo, površina ni spolzka in ne drsi, na njej se ne ustvarjajo luže in blato. V poletnem času pa z razliko od asfalta ne proizvaja neugodnih toplotnih učinkov zaradi pregrevanja dvoriščne obloge. Poleg klasičnih betonskih travnih rešetk so že nekaj časa na trgu v ponudbi tudi PVC rešetke. Takšen material je UV stabiliziran, kar pomeni, da ima dolgo življenjsko dobo. Odporen je na različne vremenske vplive in zmrzal. Odlika sedanjih PVC rešetk je tudi njihova visoka nosilnost oziroma obremenitev na silo teže. Stopnja obremenitve je sicer odvisna od tipa rešetk in proizvajalca. Z razliko od betonskih rešetk, PVC rešetke ne vpijajo vlage, kar je pomembno v sušnem obdobju, saj s tem vlaga ostane travni ruši v celoti na voljo. V primerjavi z betonskimi so PVC rešetke bistveno lažje, kar omogoča njihovo hitro in enostavno montažo. Za dvoriščno površino, ki bo dovolj utrjena za vožnjo tako osebnih kot tovornih vozil, moramo predhodno izdelati tampon v debelini cca 30 cm. Nanj nasujemo približno 2 cm sloj fine zemlje za izravnavo. Na njega položimo travne rešetke. Zatično-povezovalni sistem omogoča njihovo hitro namestitev. V položene rešetke nato nasujemo zemljo in zasejemo travo. Na koncu postopka celotno površino še povaljamo.
Asfalt
Ne samo na javnih ampak tudi na zasebnih dvoriščih je asfalt zelo pogosta izbira. V Evropi se je pojavil že nekaj stoletij nazaj, množično pa se je začel uporabljati v času druge svetovne vojne in je po vojni njegova uporaba le še naraščala. Danes si prometnih povezav brez njega sploh ne znamo več predstavljati. Asfalt je mešanica kamnitih zrn, ki so izbrana po frakcijah in namembnostih. Zrnom je dodana črna in visoko viskozna pol tekoča snov, ki se imenuje bitumensko vezivo. Klasičen asfalt v tej zmesi vsebuje majhne zračne votline, ki odločilno pripomorejo k večji obremenitvi asfalta. Tako pri izdelavi kot vgradnji je asfalt v vročem stanju. Pri izdelavi je temperatura materiala od 150 do 180°C, ob vgradnji pa se temperatura asfalta zmanjša le za približno 20°C. Zaradi majhne temperaturne razlike je pomembno, da se asfalt čim hitreje pripelje iz proizvodnega obrata do kraja vgradnje in se ga tudi čim hitreje vgradi. Nekateri lastniki dvorišč vgradijo le grobo asfaltno plast, kar je sicer cenejše, vendar so tla takšnega dvorišča manj kvalitetna, manj odporna na zmrzal, se težje čistijo in tudi niso lepega videza. Kljub nekoliko dražji ceni je boljša izbira dvoslojen asfalt. Ta je sestavljen iz spodnje nosilne in zgornje obrabne asfaltne zmesi. Spodnja plast naj bo debela vsaj 5 cm, zgornja pa 3 centimetre. V kolikor bo asfaltna površina obremenjena s težjim prometom, je potrebno debelino slojev primerno povečati. Grobi asfalt z granulacijo bitumiziranih zrnc do 16, 22 ali 32 mm premera tvori spodnjo nosilno plast. Zgornja plast je izdelana iz finejših zrnc granulacije od 0 do 11 mm. Asfalt ima v primerjavi z nekaterimi ostalimi zunanjimi oblogami številne dobre lastnosti. Najbolj pomembne so enostavno polaganje in vzdrževanje asfaltne površine, ugodna cena, razmeroma dobra obstojnost in nosilnost. Predvsem v primerjavi z modernimi oblikami tlakovcev je cena kvadratnega metra asfaltne površine bolj ugodna. Za vzdrževanje je asfaltna površina praktična in enostavna. Praviloma se jo opere z močnejšimi vodnimi curki. Gladka površina asfalta omogoča strojno odstranjevanje snega s snežno desko, medtem ko je tlakovana površina manj primerna. Vgradnja asfalta je enostavna in precej hitrejša kot tlakovanje. Razgibane in manjše površine se asfaltira ročno, večje površine pa strojno s posebnimi asfalterskimi stroji. Zaradi hitrega strjevanja asfaltne mase je površina vozna že po nekaj urah od končane vgradnje. Ob teh navedenih prednostih asfaltne površine se gotovo vprašamo zakaj ni asfalt na zasebnih dvoriščih izpodrinil tlakovce. Odgovor se skriva predvsem v lepotnem videzu dvorišča. V primerjavi s tlakovano površino, ki jo z uporabo različnih oblik in barv tlakovcev lahko naredimo pestrega videza, je asfaltna površina z enolično sivo barvo dokaj pusta. Slaba plat asfaltne mase se odraža še v mehkobi materiala in neodpornosti na nekatere tekočine. Asfaltna plast je bistveno mehkejša kot betonska, zato se na njej hitro pojavijo poškodbe ob udarcu z ostrejšim predmetom. Predvsem pa asfaltna masa ne sme priti v stik z naftnimi derivati. Namreč zaradi vsebovanja bitumenskega veziva v asfaltu lahko njega že v nekaj minutah manjša količina razlite nafte močno razje. Če že pride do tega, je pomembno, da se takoj po razlitju asfalt temeljito spere z vodo. Zaradi nevarnosti razjedanja, v zimskem času ni priporočljivo pretirano soljenje asfaltne površine. Z asfaltne površine tudi ni možno odstraniti oljnega madeža, saj mehka in porozna asfaltna masa olje vsrka v sebe. V ponudbi je sedaj nekaj dokaj učinkovitih proizvodov in izvajalcev, s pomočjo katerih je možno na hiter in enostaven način zaceliti poškodbe na asfaltni površini. Med proizvodi so v ponudbi eno in dvokomponentne hladne asfaltne zmesi. Odvisno od svoje sestave so primerne za različne vrste poškodb na asfaltni površini kot so udarne jame, razpoke, prekopi, itd. S posebnimi sanacijskimi premazi si lahko na dotrajanem in hrapavem asfaltu pridobimo novo in gladko asfaltno površino. V ponudbi je tudi poseben zaščitni premaz, ki ob razlitju goriva prepreči razjedanje asfalta.
Sanacija asfalta
Z razliko od tlakovcev je asfalt kompaktna enotna dvoriščna obloga, ki naj ne bi dopuščal hitre in enostavne zamenjave poškodovanega dela. Takšna trditev je gotovo veljala pred leti, ko še niso bili razviti visoko tehnološki sistemi za sanacijo asfalta. Sedaj je na trgu v namen široke potrošnje v ponudbi kar nekaj različnih sanacijskih proizvodov, s katerimi lahko tudi sami na dokaj hiter in enostaven način trajno zacelimo površinske in tudi globinske poškodbe asfaltne obloge. Odvisno od svoje sestave so v ponudbi različni proizvodi, primerni za različne vrste poškodb. Izberemo naj tisti sanacijski proizvod, ki je fleksibilen in dovolj oprijemljiv z asfaltno površino, hkrati pa dolgoročno zatesni in premosti razpoke. S tem mora biti dovolj odporen tako na visoke poletne temperature kot na dolgotrajno zimsko zmrzal. Izberemo naj tisti proizvod, ki je okolju prijazen oziroma ne vsebuje topil. Takšen proizvod naj ima pridobljene certifikate o ustrezni kakovosti. Gladna asfaltna zmes je uporabna predvsem za zapolnitev udarnih jam, prekopov in ostalih večjih poškodb na asfaltni površini. Zmes je izdelana iz mešanice kamnitega drobirja različnih velikosti in različnih vezivnih materialov na osnovi bitumna. Ceneni takšen izdelek ni namenjen trajnejši sanaciji, saj bomo zadostno trdnost saniranega asfalta lahko dosegli je z nabijanjem (zgoščevanjem). Vezivo kvalitetnejšega izdelka se ob dodatku reagenta po vgrajevanju strdi, na podoben način kot cement. Izdelek vsebujejo drobir različne velikosti, od 2 pa tudi do 11 mm. Načeloma je izdelek z manjšimi zrni namenjen za bolj fina popravila. V največ primerih je takšen sanacijski proizvod pakiran v priročno vrečo ali plastično posodo, ki je na voljo v nekaterih trgovinah z gradbenim materialom. Bitumenska zalivna masa nam omogoča zapolnitev fug in razpok v asfaltu. Za enostavno domačo uporabo je predvsem primerna hladna masa. Dvokomponentna takšna masa je visoko odporna na visoke in nizke temperature, je trajno elastična in se dobro oprime tako asfalta kot ostalih trdnih gradbenih materialov. Odvisno od proizvajalca je pakirana v pločevinkah ali kartušah in je tudi na voljo v nekaterih trgovinah z gradbenim materialom. Z leti se asfaltna površina »postara«. Bitumen se izloča, pričnejo se luščiti zrna. Tako površino obnovimo s posebnim sanacijskim premazom na bitumenski osnovi, s katero dosežemo nov videz asfaltne površine in njeno kvalitetnejšo zaščito. Takšna prevleka zapre fine razpoke na asfaltni površini, strdi zrahljane asfaltne strukture, zaščiti pred vdorom vode in s tem podaljša asfaltu trajnost. Poleg tega si s tem prenovljena asfaltna površina pridobi nov enakomeren videz. S tem sanacijskim premazom lahko zgladimo tudi površino novega grobega asfalta. Priporočljivo je, da izberemo takšen sanacijski premaz, ki ne vsebuje topil in je s tem neškodljiv za okolico. Nekateri proizvajalci imajo v ponudbi tudi premaz v barvah, s katerim je možno spremeniti barvno podobo asfalta. Posebni zaščitni premaz, ki je odporen na goriva, prepreči možnost razjedanja asfalta v primeru razlitja goriva. Na takšni premazani asfaltni površini se ustvari globinska zapora, ki ne dopušča vpijanja vseh vrst olj, nafte ali bencina. Pred pričetkom sanacije asfaltne površine moramo podlago dovolj dobro očistiti in osušiti. Odstraniti moramo prah in morebitna majava zrna. Če je površina zamaščena in umazana, jo temeljito očistimo z visokotlačnim čistilcem. Celotno globino razpoke ali jame zapolnimo z sanacijsko maso. Nekateri mojstri, usposobljeni za sanacijo asfaltnih površin razpoke očistijo in izpihajo z vročim zrakom, zalivno maso pa vbrizgajo strojno pod pritiskom. Mrežaste razpoke na stari asfaltni površini z grelno ploščo na vroči zrak pregrejejo v globino do 4 cm. Zmehčani asfaltni sloj premešajo z novim in ga utrdijo. Na enak način lahko sanirajo tudi udarne jame.
Kamnita obloga
Lep naraven videz lahko dvorišču podajo tudi kamnite plošče z zgornjo naravno lomljeno površino. Pri nas so glede na vremenske pogoje najprimernejše kamnite plošče iz Škrilja, Porfida, Luzzerna in Serpentina Verde. Kamen Škrilj, poimenovan tudi lomljenec je slovenskega izvora, ki je prisoten predvsem v severovzhodnem delu države. Vsi omenjeni kamni so v ponudbi v različnih barvnih odtenkih, debelinah, oblik in velikosti. Oblike kamnov so lahko nepravilne ali pravilne oblike plošč z rezanimi ali lomljenimi robovi. Za venecijanske tlake na dvoriščih in poteh ob hišah se uporablja nepravilne oblike kamnitih plošč. Pri ploščah z rezanimi robovi so stiki med ploščami enake širine (od 5 do 10 mm). Pri ploščah z lomljenimi robovi pa so zaradi odstopanja velikosti takšnih plošč stiki široki 15 do 20 mm. Kamnite plošče pravilnih oblik so lahko različnih velikosti (po širini v toleranci na 5 cm). Dolžine plošč so najbolj pogosto poljubne, lahko pa so tudi enotne dolžine. Izrazit videz dvorišča pridobimo s kamnitimi kockami. Najbolj pogosto se uporabljajo velikosti 10 x 10 cm. Kocke so sekane iz plošč debeline od 3 do 6 cm ali 4 do 8 cm. Pogosto se jih uporablja za zaključke tlakov in sicer v istem nivoju kot je osnovni tlak, s tem da se lahko uporabi eno, dve ali tri vrste kock. Tako kot pri tlakovcih lahko tudi pri granitnih kockah v primeru poškodbe zamenjamo le eno od teh in s tem ni potrebna celotna adaptacija površine, kar je dodatna prednost v primerjavi z asfaltno površino. Slaba plat takšne visoko kvalitetne kamnite površine pa je v visoki investiciji in oteženem čiščenju. Čiščenje oziroma pometanje po grobih kamnitih kockah je težje kot na ravni in dokaj gladki asfaltni površini. Na vlažnih predelih kamnite površine je tudi nevarnost rasti mahu in trave. Bistveno višja cena v primerjavi z asfaltno oblogo je tudi glavni vzrok, da predvsem večja zasebna dvorišča niso tlakovana z granitnimi kockami. Cenejša rešitev dvoriščne obloge, katera je sedaj sicer zelo aktualna, je kombinacija kamnitih kock z betonskimi tlakovci ali asfaltno oblogo. Pri tem se kocke namesto klasičnih robnikov uporablja za zaključke tlakov, in sicer v istem nivoju kot je osnovni tlak, s tem da lahko uporabimo eno, dve ali tri vrste kock. Začetek priprave podlage za polaganje kamnitih plošč je sicer isti kot pri asfaltiranju ali tlakovanju, je pa precejšnja razlika v zgornjem sloju podlage. Neprimerno nenosilno zemljino ravno tako odstranimo v globini vsaj 50 do 60 cm. Sledi izdelava nosilnega tamponskega sloja v višini 30 do 40 cm, s potrebnim komprimiranjem. Zatem izdelamo po celotni nosilni dvoriščni površini betonsko ploščo v debelini od 12 do 15 cm, z enojnim ali dvojnim armiranjem armaturne mreže. V nosilni armiranobetonski plošči upoštevamo potrebne dilatacijske stike. Plošča mora biti izdelana v enakem naklonu kot bo pozneje izdelan finalni tlak. Končna višina betonske plošče naj bo od 8 do 10 cm nižje od zaključnega tlaka, s tem da upoštevamo debelino bodoče položenega kamna. Kamnite plošče polagamo na betonsko podlago z zemeljsko vlažnostjo. Na koncu postopka reže zafugiramo s fino cementno malto, v kateri so primešani dodatki za njeno neskrčljivost. Med polaganjem in po fugiranju je potrebno kamen takoj dobro očistiti.
pripravil: M.A.
