Zidna plesen in razpoke
Nepravilna gradnja, poškodbe na napeljavah in vremenske razmere so samo eni izmed številnih razlogov, da se pojavijo poškodbe na stenah v naši hiši. Sprva nedolžne manjše lise ali minimalne razpokice, pozneje večji in temni madeži ali močnejše razpoke. Če se kaj takšnega dogaja v našem domu, je čas, da pričnemo ukrepati.
Kot prvo je potrebno poudariti, da sta prevelika vlaga v bivalnem prostoru in posedanje stavbe različni poglavji, ki nastaneta iz med seboj različnih vzrokov in imata tudi različne posledice. Zato jih je potrebno obravnavati ločeno. Vendar za preprečitev obeh nastalih problemov velja skupno pravilo, da je vsekakor cenejša varianta preventivno ukrepanje. Torej, da poskrbimo še pred gradnjo stavbe, da do takšnih problemov niti ne bo prišlo. Vendar, če se na naši stavbi takšne nevšečnosti pojavijo, bomo slej ko prej primorani, da se resneje spoprimemo s tem problemom. Če ne bomo ukrepali, se bodo poškodbe na stenah in stropih stavbe vztrajno širile in postajale vse močnejše in bolj izrazite. Sprva bodo poškodbe vidne kot nedolžne manjše lise ali minimalne razpokice, s časom pa nastanejo večji in temni madeži ali močnejše razpoke. Ne samo lastniki starejših zgradb, ampak tudi stanovalci v novozgrajenih hišah se danes pogosto soočijo s problemom poškodovanih zidov, na katerih se prične omet luščiti ali nastajajo na njih vedno večje razpoke.
Pojav razpok na stavbi
Težave, ki nastanejo pri povečani obremenitvi oziroma nezadostni nosilnosti tal pod temelji se pokažejo kot razpoke na stenah in tlakih objekta, največkrat ob oknih in vratih ter na vogalih. V prvi fazi gre za razpokano fasado oziroma notranji omet. Ob večjih posedanjih objekta lahko pride do trajnih poškodb nosilne konstrukcije. Ob pojavu tega problema se običajno najprej daje krivdo na slabo delo ali slab material, le redko pa na pravi vzrok; to so neustrezna tla. Vzroki posedanja so sicer lahko številni. Med najpogostejše spadajo izsušitev terena, poškodbe cevovodov kot so vodovod ali kanalizacija, slab teren (nasutje), izkopi v bližini objekta, šibkost obstoječih temeljev, dodatna obtežba konstrukcije, neustrezno grajeni prizidki, aktivnosti podtalnice in posledično izpiranje temeljev, vibracije zaradi bližine večjega gradbišča ali težkega prometa, itd. V novejšem času imajo čedalje večji vpliv na zemljino tudi klimatske spremembe – močnejša deževja, katerim sledijo daljša obdobja suše vplivajo na temeljna tla izrazito negativno. Za posedanje stavbe in pojav razpok so pogosto kriva ilovnata tla, ki spreminjajo volumen glede na količino vode, ki je prisotna v zemljini. Ilovica se v obdobju od jeseni do pomladi napije vlage in njen volumen se bistveno razširi ter z veliko silo dvigne dele hiše. V sušnem obdobju pa je obratno; ilovnata tla se skrčijo, osušijo in razpokajo. Ob zmanjšanem volumnu pa se temelji hiše posedejo. Ta nihanja postopno razpokajo hišo. Zaradi večjih posegov v okolje lahko podtalnica spremeni svoj tok in hiša, ki je bila desetletja na utrjenem terenu, se začne posedati in pokažejo se razpoke. Vprašljive so tudi poceni parcele, ki stojijo na deponijah ali nasutjih. Tudi pri nekaterih sedanjih novogradnjah se žal še vedno ne upošteva zadostno nosilnost tal ali pa temelji niso izdelani na zadostni kakovostni ravni. Pogoste suše in razmočenje tal kaj hitro povzročijo poškodbe na celotni novi konstrukciji stavbe. Pri gradnji zlasti večjih objektov so zakonsko predpisane ustrezne geotehnične terenske in laboratorijske preiskave glede sestave in nosilnosti tal. Šele na osnovi analize zemljišča in natančnega pregleda gradbene jame je mogoče vedeti, če so tla sploh primerna za gradnjo. Ko se pojavijo takšne razpoke na zidovih naše hiše, naj te pozorno spremljamo. In če se razpoke s časom večajo, je znak, da moramo ukrepati. V tem primeru naj pokličemo le usposobljene strokovnjake, ki imajo s tem že dolgoletne izkušnje. Vsekakor je takšna sanacija zelo strokoven poseg, ki ga še zdaleč ne more opraviti kar zidarsko podjetje. Izvajalec najprej hišo temeljito pregleda in že glede na sistem razpok lahko okvirno določi in locira vzroke. Po potrebi opravi dodatne preglede tal in stavbe. To vključuje statičen pregled objekta, analizo tal, pregled dinamične nosilnosti tal (test dinamične penetrometrije), spremljanje posedanja s pomočjo laserja, itd. Ob tem velja poudariti, da so v tujini tovrstni testi še pred začetkom gradnje zakonsko predpisani.
Rešitev problema posedanja objekta
Na podlagi testov se odločimo za način rešitve posedanja tal. Na srečo je danes možno s pomočjo sodobnih materialov in postopkov za vedno rešiti problem posedanja tal tudi, ko stavba že stoji. V tem primeru se uporabi tako imenovani postopek injektiranja (vbrizganja) v teren pod zgradbo. Injektira se lahko s pomočjo cementne suzpenzije ali poliuretanske smole. Osnovni namen injektiranja s cementno suzpenzijo je ojačitev kamnitih ali opečno kamnitih zidov, v izjemnih primerih tudi poroznih betonskih zidov. Postopek sanacije poteka tako, da najprej mojster enostransko v zid navrta več lukenj. Razmik med luknjami je cca 50 cm (približno 4 vrtine na 1 m2 zidu). Luknje morajo biti globoke do dve tretjini debeline navrtanega zidu. V luknje vgradi jeklene injekcijske nastavke (cevke) in skozi njih z vodo notranjost zidu dovolj navlaži. Pripravljeno suspenzijo mojster zlije v posodo, ki jo zapre in v njej ustvari pritisk do 5 barov. Po cevi suspenzijo dozira preko cevk v luknje in naprej v prazne špranje notranjosti zidu. Injektiranje s cementno suspenzijo najprej prične pri spodnjih vrtinah in nadaljuje proti zgornjim. Po končanem injektiranju mojster vgrajene cevke odstrani, na sanirani zid pa izvede nov omet ali le pokrpa stari omet. Cementna suspenzija je sestavljena iz cementa, polnila in vode, ki se jo dodaja v takšnem razmerju, da je masa ustrezno viskozna za vgrajevanje z injekcijsko napravo. V ta namen je v uporabi tudi tovarniško že pripravljena cementna suspenzija. Pogosto se masi primeša dodatek za kompenzacijo krčenja in zlasti še dodatek za zmanjšanje učinka kapilarnega dvigovanja vode. Hidrofobni dodatek k cementno silikatni mešanici sicer ne izboljšuje oziroma ne sanira kapilarnega vleka obstoječe stene, ampak ga z vnosom mešanice na cementni bazi ne poslabšuje. Brez dodatka se kapilarni vlek stene namreč poveča in stanje poslabša. Za sanacijo kapilarnega vleka pa je še vedno potrebno izvesti hidrofobno bariero. Statična utrditev zidov s cementno suspenzijo je v primeru dovolj strokovne izvedbe zelo dobra rešitev izboljšanja mehanskih lastnosti gradbene konstrukcije. Postopek izvedbe je dokaj enostaven in poceni. V primerjavi z dodatnim betoniranjem se dimenzije konstrukcije s tem ne povečajo. Novejša rešitev je tehnologija globinskega injektiranja raztezne poliuretanske smole. Gre za preprost, čist, hiter, natančen in zelo učinkovit postopek, pri katerem se v temeljna tla vbrizga posebno poliuretansko smolo, ki je namenjena za tovrstne geotehnične posege. Izjemna ekspanzijska moč smole, ki razvije celo 10.000 kPa oziroma 100 kg/cm2 pritiska, se na objektu pokaže že po nekaj minutah. Z omenjenimi injekcijami se učvrsti teren pod temelji, lahko pa se celo dvigne posamezne stene in tlake objekta. Seveda v kolikor to dovoljujeta statika objekta in nosilnost terena. Globinske injekcije so primerne za vse tipe zemljine, najboljše rezultate pa dosežejo v glinah in produ. Smola je praviloma lahka, ko se strdi, pa tudi izredno čvrsta. Zaradi navedenih lastnosti ne povzroča dodatnih obremenitev temeljnih tal. V tem smislu ima raztezna smola velike prednosti pred podbetoniranjem. Rezultat se še najbolj izrazito pokaže v ilovnatem terenu. Izvedba poteka tako, da se ob steni objekta izvedejo vrtine premera približno 2,5 cm, ki so med seboj oddaljene od 0,5 do 1,5 metra. Vrta se skozi temelje v zemljino do potrebne globine. V izvrtane luknje se vstavijo cevi, po katerih se vbrizga smolo s posebno napravo. Najprej se pod kontroliranim pritiskom vbrizga smolo neposredno pod temelj. Smola se porazdeli, zapolni vse prazne prostore v zemljini ter s pomočjo ekspanzijske sile zatesni in s pritiskom utrdi teren. Za dokončno učvrstitev podlage objekta se utrdijo tla tudi v večjih globinah, kjer prihaja do napetosti, ki so posledica zgornje obtežbe. S tem se dodatno utrdi področje največjih obremenitev. Celoten poseg se nadzoruje z lasersko merilno napravo. Vbrizgavanje smol traja do trenutka, ko laserska naprava zazna prve premike v vertikalni smeri, kar je neposreden dokaz, da so tla učvrščena do te mere, da so sposobna prenašati dinamične obremenitve, ki nastajajo pri dvigu. V kolikor tla prenašajo dinamične obremenitve, pomeni, da bodo prenašale tudi statično težo objekta.
Izsuševanje vlažnih prostorov
Izdelki in materiali, ki jih danes uporabljamo v gradbeništvu vse bolj tesnijo, kar je glede varčevanja z energijo sicer dobrodošlo, vendar s tem prepuščajo premalo zraka v stanovanje, kar privede do povečane vlažnosti sten in posledično do plesni ter poškodbe ometa. Poleg tega se današnja gradnja v primerjavi od prej bistveno hitreje odvija in velikokrat se zgodi, da se vgrajeni material niti nima časa posušiti, ko njega že prekrije zaključni sloj, kar pa zopet privede do neljubih posledic. Rešitev hitre osušitve prostorov je s prisiljenim strojnim izsuševanjem s posebnimi napravami. To so tehnologije kondenzacijskega, absorbcijskega, toplozračnega - turbinskega in mikrovalovnega sušenja, ki jih že nekaj zadnjih let ponuja že veliko mojstrov. Absorbcijsko sušenje je energijsko precej potratno in zahteva razmeroma visoko investicijo. Boljša rešitev je kondenzacijsko sušenje, ki zagotavlja hitro rešitev ob majhni porabi energije ter omogoča enostavno uporabo in namestitev. Še boljši učinek izsušitve prostorov se doseže s turbinsko - kondenzacijskim sušenjem. Takšno metodo se vrši s kombinacijo sušilcev zraka in turbin za vpihovanje toplega suhega zraka. Najprej se v tlak izvrta luknje do zaščitne folije nad izolacijo. Zatem se v te luknje vpihuje topel suh zrak. Ta potuje skozi vse navlažene talne sloje, kjer se navlaži in se izpihuje na dilatacijskih mestih ter ob stenah. Z razvlažilci se v adaptacijskem prostoru iz ozračja odstrani nastalo vlago in utekočini v vodne zbiralce. Med posegom je potrebno zbiralce vode redno prazniti. Ob tem se vodi vsakodnevno evidenco zbrane vode v izsuševalcih. Za adaptirane materiale je poseg neškodljiv, saj ne povzroča sprememb strukture materiala, kot tudi ne povzroča poškodb tlaka. Celoten postopek traja od 10 do 25 dni. Pred, med in po postopku strojnega izsuševanja je nujno potrebno vseskozi s posebnimi elektronskimi merilnimi inštrumenti nadzorovati gibanje vlage v prostoru. Meritve se lahko izvajajo v različnih vrstah materialov, kot so opečne in betonske stene, cementni tlaki, ipd.
Kondezna in kapilarna vlaga
V nasprotju s splošnim mišljenjem je odpravljanje težav s preveliko vlago v stanovanju z vlažnimi stenami precej zahteven in strokoven poseg. Žal se danes vse prepogosto lotevamo tega problema preveč lahkomiselno, češ plesnivo površino bomo le prebarvali s protiplesnimi premazi (premazi na osnovi hipoklorida, ipd.), zatem še z vlago zapornimi barvami in stvar bo rešena. Vendar s tem se plesen uniči samo površinsko, ne uniči pa se spore plesni, ki so tudi globlje v zidu in spor v zraku. Z uporabo neprepustne zaključne barve bi sicer res preprečili prehod vlage skozi njo, vendar bi s tem preprečili zidu tudi dihanje oziroma njegovo regulacijo vlage in mikroklime v že tako obremenjenem prostoru. Ob takšnem postopku ne samo, da se bo plesen razvijala naprej, ampak bo premazani sloj barve pričel pokati, odstopati in se luščiti. Edina trajna rešitev je odkritje in odstranitev vzroka za nastanek plesni in njenega razvoja. V zidove prodre vlaga lahko na tri različne načine. Prva možnost je vlaga iz prostorov (kondenzna vlaga), ki kondenzira na notranji površini zidov ali v samih zidovih. Drugi vzrok je vlaga, ki prehaja iz tal ali tako imenovana kapilarna vlaga. Zadnji vzrok pa je neposredno zamakanje določenih delov objekta. Prvi znak prevelike vlage v stanovanju je nastanek kondenza na robovih hladnega okenskega stekla. Če teh kapljic nastane veliko in so reden pojav v stanovanju, sčasoma pričnejo povzročati poškodbe. Pri preprečevanju tega problema je dobra stran v tem, da kondenz opazimo že na začetku pojava. Precej večji problem je z nabiranjem vlage na zidnih površinah za omarami, katero opazimo šele, ko se že razširi plesen in je zato sanacija bolj otežena. Posledica napačnih bivalnih navad in konstrukcijske napake sta edina vzroka za njen nastanek. Pod pojem »napačne bivalne navade« se šteje na primer nezadostno prezračevanje prostorov kot sta kuhinja in kopalnica, ki sta še dodatno izpostavljena povečani vlagi. V takšnih prostorih nastaja večja količina vodne pare, ki ob ohlajevanju kondenzira na stenah in prodira v omet. Dodatno vlago v prostor oddaja tudi večje število oseb v prostoru, več rastlin ali stroj za sušenje perila. Zadostno prezračevanje prostorov bistveno pripomore k zmanjšanju kondenzne vlage. Drugi vzrok za pojav kondenzne vlage so tako imenovani toplotni mostovi, ki so posledica napak pri gradnji objekta. Pod pojem toplotni most se opredeli tiste dele v obodni konstrukciji objekta, ki imajo v primerjavi z ostalimi deli konstrukcije večjo toplotno prehodnost ter je zaradi tega temperatura notranjega zidu na tem mestu manjša. Mesta stikov obodnih in notranjih predelnih zidov, neizolirane balkonske plošče ter neizolirane okenske špalete in napušči so najpogostejša mesta kjer se pojavijo toplotni mostovi. Pod pojem »kapilarna vlaga« se razume tisto vlago, ki prehaja iz naravno vlažnih temeljnih tal v betonske temelje. Nadalje se v obliki tankih cevčic (kapilarah) širi po stenah navzgor na vse strani. Med širjenjem prenaša vodotopne soli v omet ali na njegovo površino. Sol se kristalizira, kar povzroči poškodbo ometa. Tipičen primer prisotnosti kapilarne vlage je poškodovan omet na fasadi. Kapilarna vlaga se pojavlja predvsem pri starejših objektih, ki niso imeli izvedene horizontalne hidroizolacije ali pa je bila ta slabo narejena. Ker je v kapilarah voda, se zaradi napetostne razlike in kemičnih procesov ta pomika navzgor, kar imenujemo kapilarni dvig. Medtem, ko se kapilarna vlaga v kamnitih zidovih dvigne le do 50 centimetrov, se v zidovih iz opeke lahko povzpne tudi do 8 metrov in več.
Kako rešiti problem vlage?
Čeprav zgleda problem vlažne stavbe skoraj nerešljiv, danes obstajajo nekateri posebni adaptacijski posegi, ki rešijo problem povečane vlage tudi za stalno. Vendar najprej je potrebno najti in odpraviti vzrok zaradi katerega se vlaga širi v stavbo. Vzroki so lahko različni. Poleg prej omenjenih je to lahko še poškodovana streha, poškodovane odtočne cevi, napačni nagibi okenskih polic, zunanjih stopnišč in balkonov, poškodovani žlebovi, kondenzacija na površini ali v notranjosti zidov, nepravilen nagib terena ob objektu, ne vgrajene ali nepravilno vgrajene drenažne cevi in podobni vzroki. Odprava teh vzrokov so v glavnem poznani. Precej manj pa so poznani postopki s katerimi preprečimo kapilarni dvig vlage iz temeljev in naprej po zidovih. Eden najbolj preizkušenih in najstarejših načinov sanacije vlažnega objekta je s postopkom žaganja zidov in vstavljanja hidroizolacijskega materiala direktno v odprtino. Vgrajeni hidroizolacijski sloj tako prepreči, da bi se vlaga širila naprej po steni. Takšen postopek je zagotovo eden boljših in bolj zanesljivih trajnih rešitev za odpravo kapilarne vlage v zidovih. Poseg je potrebno opraviti čim bolj nizko pri temelju. Da ne pride do prereza inštalacijskih vodov, mojster najprej na določeni višini reza odstrani sloj ometa. S specialno verižno žago prereže oziroma prežaga zid po celotni njegovi dolžini. Zatem temeljito očisti nastali rez in v njega vstavi hidroizolacijski material. Na koncu postopka rez zapolni še z nabrekajočo cementno hidroizolativno maso, ki zalije vse pore in tako še dodatno trajno stabilizira objekt. Ko se sanirani zidovi povsem posušijo, zgine tudi kapilarna vlaga in s tem je objekt dokončno in trajno saniran. Takšen postopek sanacije ne zahteva uporabo nikakršnih kemikalij, elektromagnetnih valov, ipd. Poseg se lahko opravi na opečnatem, kamnitem ali betonskem zidu. Sanacijski postopek z žaganjem zidov je primeren ne samo za starejše objekte, ampak tudi za novogradnje, pri katerih prvotna hidroizolacija ni bila pravilno vgrajena ali sploh ni bila vgrajena. Druga opcija rešitve problema je kemijski postopek, ki je sicer nekoliko lažje izvedljiv kot mehanski. Kemijski postopek oziroma bolj natančno; izvedba kemijske bariere z injektiranjem ustreznih materialov v konstrukcijo stavbe poteka tako, da se v zid, ki ga je napadla vlaga, izvrtajo luknje na določene razdalje ter se v njih vbrizga posebno kemično zmes materialov (vodno raztopino silikonov), ki tvorijo nepropusten sloj, kar onemogoči kapilarni dvig vlage. Ob tem je pomembno, da se zid prepoji z omenjeno substanco po celotnem preseku. Pri opečnih zidovih je kemični postopek enostavnejši in praviloma uspešen, medtem ko se pri starejših kamnitih zidovih pojavijo težave zaradi velikega števila praznin v zidu, v katere odteka kemična substanca. Takšni zidovi so običajno poleg neodpornosti proti vlagi tudi slabo konstrukcijsko nosilni. Za kamnite zidove obstaja na trgu posebna hidrofobna masa, ki se v poškodovane zidove injektira. Na ta način se v zid vbrizga množico hidrofobnih slojev, ki prekinjajo kapilarni dotok vode. Hkrati se zid še homogenizira in mehansko utrdi. Je pa takšen postopek sorazmerno drag in tehnološko zahteven. Tretji način sanacije je vgradnja posebne elektronske naprave, ki deluje na principu elektroosmoze. Z omenjeno napravo se v spodnji plasti zidu ustvari določeno elektromagnetno polje, ki prepreči kapilarni dvig vlage ter hkrati tudi za vedno izsuši vlažni zid. Elektronska naprava obrne proces širjenja vlage v nasprotno smer; iz kapilarnega dviga v kapilarni spust. S tem se vlaga prične umikati navzdol, torej v tisto smer od koder je prišla. Elektronska naprava mora delovati neprekinjeno tudi po tem, ko vlaga izgine iz zidov. Le tako bo preprečen ponoven dvig vlage iz tal. Elektronski postopek preprečitve vlažnih sten deluje na principu sistema posebnih sond (praviloma tri stenske in tri talne), ki so izdelane iz materiala kateri se ne more namagnetiti. S pomočjo elektronske krmilne naprave, ki je izdelana za vsak objekt posebej, omogoča izmenjavo ionov in toka elektronov na naravni osnovi med elementarnim nabojem zemlje in elektrolitov zidu. Gradbeni material, debelina zidu in način gradnje na učinkovitost tega postopka ne vplivajo. Niti ni večjih gradbenih posegov v konstrukcijo stavbe. Pred in med postopkom se opravi večkratno meritev vrednosti vlage v zidu, ki pokaže napredovanje postopka sušenja zidu. Takšen poseg se ne more opraviti v zgradbah, ki imajo vgrajeno horizontalno hidroizolacijo, ker ta preprečuje spust kapilarne vlage. Četrta možnost rešitve vlažnih zidov je osuševanje s pomočjo zračnikov - kondenzatorjev. V vlažne zidove se z zunanje ali notranje strani izvrtajo luknje širšega premera pod določenim kotom, pravilnim razmakom ter pravilno dolžino, v katere se vgradi kondenzatorje. S pravilno razmestitvijo odprtin in strokovno vgrajenimi zračniki bo zgradba pričela "dihati" in se sušiti. Kondenzatorji imajo s pravilno vstavitvijo v izvrtane luknje v vlažnih zidovih funkcijo kroženja zraka in s pravilno cirkulacijo se vlaga v zidovih pričenja sušiti. Kondenzatorji imajo tudi funkcijo proti sipanju lukenj. Povprečen čas sušenja objekta je od 4 do 6 mesecev, kar pa je odvisno predvsem od stopnje vlažnosti zidov. Po tem obdobju, oziroma po kompletni osušitvi se fasado in vse ostalo kar je bilo poškodovano pod vplivom vlage in plesni lahko zatem sanira. Prednost takšne izvedbe je predvsem v takojšnjem pričetku sušenja. S tem stene takoj zadihajo in vlaga prične takoj izhlapevati. Druga pomembna odlika takšnega sistema je v možnosti doživljenjske funkcije sušenja. V primeru, da objekt stoji na vlažnem območju in je nemogoče s hidroizolacijo sanirati dotok vlage, lahko izdelane vrtine ostanejo v objektu doživljenjsko. S tem bo sistem poskrbel, da bo vlaga, ki bo prihajala v zid, sproti izhlapevala, kar pomeni doživljenjsko funkcijo sušenja (priporočljivo tudi za poplavna območja). Odlika izvedbe s pomočjo kondenzatorjev je tudi v tem, da je potreben le en poseg, kar pomeni enkraten strošek, s tem pa pridobimo doživljenjsko rešitev z osušitvijo objekta. Izvedba deluje na povsem ekološki in naraven način sušenja, brez prisotnosti kemikalij in potrebne električne energije. Sistem tudi ne potrebuje nikakršnega servisiranja in rezervnih delov. Zato ni dodatnih stroškov. Tovrsten sistem je že tudi dobro preizkušen z več kot 35 letnimi izkušnjami.
Preventivni hidroizolacijski ukrepi
Med preventivnimi ukrepi za preprečitev nastanka kapilarne vlage je gotovo najboljši način klasična hidroizolacija objekta. Poleg konstrukcije, ki je v stiku z zemljo, je potrebno izolirati tudi gradbene elemente, ki so neposredno izpostavljeni vremenskim padavinam. To so ravne strehe, terase, ipd. Hidroizolacijo se lahko izvede horizontalno ali vertikalno. Horizontalna izolacija, ki je položena po tleh, preprečuje dvig kapilarne vlage in vdor podtalne vode v objekt. Vertikalna hidroizolacija je vgrajena na zunanjo steno, ki je v stiku z zemljo. Ta ščiti zid pred vlago in vodo iz zemljišča. Postopek hidroizolacije poteka tako, da se najprej površino premaže s hladnim bitumenskim premazom, ki zagotavlja boljši oprijem izolacije. Na premaz se prilepi bitumenske trakove, ki se jih s pomočjo gorilnika oz. plamena zavari v prečni in vzdolžni smeri. Pomembni so predvsem stiki med trakovi, ki naj bodo med seboj v popolnosti zavarjeni. Pri novogradnji se horizontalno hidroizolacijo najprej položi le na mestih, kjer bodo zidovi. Ostalo hidroizolacijo se položi šele po izvedbi ometov na vseh zidovih, vendar pred izdelavo toplotne izolacije tal. Vertikalno hidroizolacijo se na vseh stikih zvari s horizontalnimi bitumenskimi trakovi. V bistvu se s tem izdela nepropusten bazen okrog celotnega spodnjega dela stavbe, ki je v stiku z zemljo. Pri postopku hidroizolacije se daje poudarek na natančnosti izvedbe in tudi na kakovosti izolacijskega sloja. Vendar se ravno pri kakovosti izolacijskega materiala marsikdaj varčuje. Namesto bitumenskih trakov debeline 4 ali 5 mm, ki imajo armaturo iz PES filca in s tem tudi boljšo zaščito, se uporablja pretanke trakove z debelino 3 mm. Poleg bitumenskih trakov so sedaj na trgu še sodobnejši in kvalitetnejši inovativni sistemi, kot so tekoče umetne mase na osnovi poliuretanov, ki nudijo hitro, vzdržljivo in trajno rešitev, katera izključuje pogostokrat neprijetne dolge roke sanacije. Zamudno odstranjevanje starih oblog s tem ni več nujna. Podlaga mora biti nosilna. Slabo sprijete delce je potrebno odstraniti in površino glaziranih keramičnih ploščic zbrusiti. Oprijemna trdnost podlage mora biti minimalno 1,5 N/mm2. Sanacija poteka s poliuretanskimi premazi. Na razpolago so sistemski proizvodi za zalivanje razpok (tudi pod pritiskom), izboljšanje in izravnavo podlage. S tem je omogočena hitra in varna metoda sanacije, ki nima samo olepševalnega namena. V osnovi je to ukrep, ki povrne in ohrani vrednost balkonov in teras. Na voljo so številne možne izvedbe kot na primer izvedba s posipom dekorativnih lističev, ki spominja na teraco ali z nanosom oblog iz barvnih naravnih kamenčkov oziroma barvnih kremenčevih peskov. Takšne izvedbe podajo tudi lep končen videz sanirane površine. Uporaba balkonov in teras ima v današnjem času velik pomen. Velikokrat se te površine uporabljajo kot »podaljšano dnevno sobo«. Zato ima talna obloga pomembno vlogo pri doseganju prijetne bivalne atmosfere. Tako sanirane površine niso samo optično prijetne, temveč ostanejo dolga leta tudi vodotesne. Z nedrsnimi prevlekami se zmanjšuje tudi možnost poškodb. Tesnjenje ravne strehe je v pogostih primerih velik problem. Če ravna streha ne tesni, je največkrat enostavna in cenovno najbolj ugodna rešitev nova prevleka. Na voljo so številne izvedbe s tekočimi poliuretanskimi tesnilnimi masami ali pa bitumen-kavčukove in akrilne mase, ojačane z ustreznimi ojačitvenimi tkaninami, ki omogočajo novo brezšivno, čvrsto, elastično, pohodno in UV obstojno strešno prevleko. Za podzemne dele stavb in kleti se uporabljajo mase na bitumen-kavčukovi osnovi. Nanašajo se lahko na vse zdrave, dobro očiščene mineralne podlage kot so beton, opeka, kamen in tudi na obstoječe stare bitumenske izolacije. Z uporabo specialnih premazov se doseže tudi vodoodbojnost ter utrditev podlage. Debeloslojne izolacijske premaze na osnovi bitumen-kavčuka je možno uporabljati tudi pri temperaturi -5°C. Izvedba se lahko opravi z ročnim nanašanjem z gladilko ali strojno z brizganjem s pomočjo črpalke. Poleg brezhibnega tesnjenja je tekoča umetna masa fleksibilna in ostane elastična tudi pri nizkih temperaturah. Je tudi precej odporna na obremenitve in izvedljiva v različnih oblikah in barvah. Ker je masa paroprepustna, ujeta vlaga lahko izpari.
pripravil: M.A.
