Notranja oprema doma
Prej kot v treh desetletjih postane večina stanovanjske opreme močno zastarela, obrabljena, izpostavljene površine pa so marsikdaj poškodovane. In ne samo to. Z novo opremo stanovanje ne postane samo »lepše«, ampak tudi precej bolj uporabno. Zlasti sodobno pohištvo sledi aktualnim smernicam, ki jih narekujejo ekonomske, tržne in sociološke raziskave. Obenem pa omogoča uporabno zapolnitev vsakega praznega prostora.
Preureditev doma z novo stanovanjsko opremo je za marsikoga izmed nas stresno opravilo, za katerega je potrebno kar nekaj prostega časa. To ne velja samo za izbiro novega pohištva, ampak praktično za vso stanovanjsko opremo – od senčil, do talne obloge. Da si bomo izbrali nam kar najbolj primerno novo stanovanjsko opremo, je pomembno, da si še pred odhodom k prodajalcu ali izvajalcu sami pri sebi razčistimo kakšno opremo bi želeli imeti glede na velikost in obliko prostora ter seveda naših finančnih zmožnosti. Razjasnjeno naj imamo tudi dilemo glede uporabnosti nove opreme. Če jo bomo več ali manj bolj malo uporabljali, je mogoče nam lahko prvi kriterij izbire njen videz in šele potem ostalo. Če bomo opremo pogosto uporabljali, nam naj vsekakor bo na prvem mestu njena odpornost na obrabo, udarce, odrgnine, ipd, ter na čim boljšo praktičnost njene uporabe. Vedeti moramo, da verjetno nobena stanovanjska oprema ne bo optimalno zadovoljevala vseh naših kriterijev izbire. Po vsej verjetnosti bodo potrebni kompromisi.
Kuhinja naj bo praktična
Opremljanje kuhinjskega prostora je med vsemi bivalnimi prostori najbolj zahtevno in tudi najdražje opravilo. Ne smemo pozabiti, da kuhinja ni več le samo delovni prostor za pripravljanje hrane, ampak tudi prostor, kjer se celotna družina druži, zabava in uživa zato mora biti oprema prijetna, udobna in predvsem uporabna ter praktična. Skratka pomembno je, da je prilagojena našemu življenjskemu stilu. Do nedavnega je bil velik trend, da se je kuhinjski prostor zlil z jedilnico ali dnevno sobo, vendar se danes zopet povečuje število samostojnih kuhinj. Pri iskanju nasvetov za izbiro naše bodoče kuhinje nas bodo znanci, trgovci in mizarski mojstri nenehno opominjali na praktičnost in funkcionalnost pohištvenih elementov, vendar malokdaj bomo dobili informacijo kako naj to uresničimo. Delno bomo to lahko dosegli že, če bomo upoštevali nekaj osnovnih načel, ki se tičejo bodočega kuhinjskega prostora. V prvi vrsti moramo sami pri sebi razčistiti koliko nam pomeni kuhinja, oziroma kuhanje in koliko časa na dan bomo preživeli v tem prostoru. Če imamo veliko veselje do kuhanja, mora biti ta kar se da velika, praktična, funkcionalna in bogato opremljena z različnimi pripomočki. Pa čeprav za ceno manj lepega celotnega dizajna. Če noben od članov naše družine ni navdušen kuhar, je kuhinja lahko manjša, v kateri so posamezni elementi lahko celo bolj namenjeni videzu kot pa njeni uporabi. S tem nam ne bo težko izbrati sebi primeren slog opreme in najprimernejši material iz katerega bo izdelano pohištvo. Danes nam marsikatere odločitve olajša 3D izris kuhinje, katerega nudi vse večje število mojstrov in ponudnikov. Lahko pa uporabimo tudi spletno aplikacijo namenjeno 3D načrtovanju kuhinj. Naslednje pomembno načelo je število uporabnikov naše bodoče kuhinje in njihova starost. Kuhinja, ki jo bo uporabljala družina z majhnimi otroci, mora biti izdelana tako, da nevarne stvari niso na dosegu otroških rok, medtem ko za družino s starejšimi člani tega ni potrebno upoštevati, lahko pa se bo načrtovalo večje število delovnih površin za hkratno uporabo kuhinje več kot enega uporabnika. Vsekakor s pravilno razporeditvijo kuhinjskih elementov zmanjšamo gibanje med pripravljanjem hrane in si s tem prihranimo čas in energijo. Idealnega razporeda kuhinjskih delovnih centrov ne bomo mogli doseči, saj smo seveda omejeni z obstoječimi dimenzijami in obliko prostora. Moramo pa poskušati doseči čim bolj optimalno postavitev elementov. Glede na tlorisno razvrstitev kuhinjskih elementov ločimo več različnih bolj ali manj standardnih rešitev. Najbolj enostavna je enoredna razvrstitev, pri kateri je oprema razporejena vzdolž ene same stene. Dolžina elementov ne sme biti daljša od štirih metrov, saj bomo ob iskanju kuhinjskih pripomočkov izgubljali preveč časa in delali nepotrebne korake. Kljub maksimalnemu zmanjšanju dolžine elementov, ima enoredna razporeditev slabost ravno to, da so prevelike razdalje med delovnimi pripomočki. Najmanjša dolžina kuhinjskega prostora za takšno razporeditev je 3,60 metra, širina pa 1,80 metra. Pri dvoredni razvrstitvi je oprema razporejena ob dveh nasprotnih stenah. Takšno razporeditev lahko uporabimo, če sta nasprotni steni dovolj blizu skupaj, a hkrati dovolj narazen, da je med elementi mogoč prost prehod v širini najmanj 90 cm. Dvoredna razporeditev je praktična, saj ne zahteva veliko gibanja med pripravljanjem hrane. Slabost pa je mogoče v tem, da je prostor kjer je vgrajen štedilnik, ob nasprotni steni kot delovni pult s pomivalnim koritom, zato se tla pri prenašanju hrane iz ene strani na drugo lahko umažejo. Če sta nasprotni steni bolj narazen (2,5 do 3 metre), je primernejša razporeditev v obliki črke U. Takšen način je lahko ob eni, dveh ali treh stenah. Pri kuhinji v obliki črke L oziroma kotni razporeditvi je del kuhinjskih elementov postavljen ob prvo steno in drugi del ob drugo steno, ki je na prvo pravokotna. Razdalje med posameznimi delovnimi pripomočki so pri takšni razvrstitvi majhne, vendar le, če sta pomivalno korito in štedilnik v vogalu kuhinjskega niza elementov. Kotna razporeditev se običajno uporablja v kuhinji z jedilnico, saj je s tem sredinski prostor popolnoma uporabljen. Nekdaj je bila precej aktualna kuhinja s polotokom. Takšna razvrstitev ima predvsem namen, da ločuje del za kuhanje od jedilnega dela, kar pa sčasoma kaj lahko postane namesto te namembnosti nič drugega kot nefunkcionalna pregrada, ki gospodinjo pri delu in prostem gibanju le ovira. Sicer je ta štrleči del iz kuhinjskega niza elementov v največji meri uporaben kot dodatna miza za hitro prehrano. Polotok pa je lahko precej uporaben zlasti za aktivnejše gospodinje, saj je s tem omogočena dodatna večja delovna površina, ki jih v kuhinji sicer vedno primanjkuje. Dodatno lahko polotok izrabimo še s spodnjimi omaricami, kamor na primer shranjujemo jedilni pribor ali delovne pripomočke. Polotok lahko zapolnimo tudi nad delovnim pultom z visečimi omaricami ali vitrinami. Na ta način je pogled iz sosednjega prostora, na katerega meji kuhinja, delno zastrt, gospodinja pa ima kljub temu dobro preglednost. Takšna oblika kuhinjskega niza je sicer bolj primerna rešitev za večji kuhinjski prostor, kjer polotok naredi neke vrste umetno pregrado med gospodinjskim in jedilnim delom kuhinje. Ena izmed aktualnih rešitev je kuhinja z otokom. Za takšen sestav je značilno, da je v prostoru skupina nekaterih elementov povsem ločena od ostalega kuhinjskega pohištva. Takšen otok je običajno postavljen sredi prostora. V njem so največkrat vgrajeni štedilnik, pomivalno korito in pult za hitro serviranje. Prednost otoka je v njegovi praktičnosti in poljubni višini, saj je ločen in zato neodvisen od višine ostalih delovnih elementov. Slabost takšne kuhinje pa je potreba po večjem prostoru in dodatne težave z napeljavo inštalacije v otok. Lahko si zamislimo tudi premični otok, ki je na koleščkih in s tem še bolj praktičen, vendar pri takšni vrsti izvedbe odpade vgradnja inštalacije v otok. Med najbolj redkimi primeri razvrstitve najdemo polkrožen način. Že sama beseda pomeni, da si kuhinjski elementi sledijo v polkrogu, kar daje kuhinji izredno praktičnost in funkcionalnost, saj se s tem popolnoma izognemo mrtvim kotom. Poleg tega zagotavlja takšen način maksimalno dosegljivost vseh delovnih pripomočkov z razdalje enega mesta. Vendar takšna učinkovitost je pogojena samo v primeru, če ima polkrožni del res primeren radius in so pohištveni elementi pravilno razporejeni.. Vzrok, da je kljub praktičnosti polkrožna razvrstitev zelo redka, je v potrebi po zelo velikem in ustrezno oblikovanem prostoru, kar pa je pri sedanjih manjših prostorih precej velika redkost. Da bo kuhinjska oprema čim bolj funkcionalna, so gotovo pomembne tudi pravilne dimenzije pohištva. Pri teh dimenzijah se naj držimo standardnih mer, ki so določene za uporabo kateregakoli kosa kuhinjskega pohištva. Med najbolj pomembnimi je višina delovnega pulta, ki naj bo v višini 15 cm pod skrčenim komolcem uporabnika. Žal ni mogoče hkrati najti za vse člane družine eno samo ustrezno višino, vendar lahko uporabimo tako imenovano idealno višino, ki je 85 cm in se meri od tal do zgornje višine delovnega pulta. Zaradi lažjega upravljanja pečice in hladilnika, je ta dva smiselno vgraditi nad delovnim pultom, saj se s tem izognemo pogostem sklanjanju med uporabo teh dveh elementov. Standardna globina delovnega pulta in spodnjih omaric je 60 cm. Globina zgornjih visečih omaric pa je od 30 do 40 centimetrov. V nekaterih primerih je globina pulta tudi 80 cm. Širši pult je vsekakor bolj priročen za uporabo, vendar hkrati morajo s tem zgornje viseče omarice imeti večjo globino in s tem postanejo uporabnikovim rokam težje dostopne. Globina pulta je tudi odvisna od razpoložljivega prostora v kuhinji in dimenzij bele tehnike. Te dimenzije moramo pri načrtovanju kuhinjskega pohištva vsekakor upoštevati. Ob izbiri globine pulta velja nenapisano pravilo, da so pri 60 cm globokem pultu zgornje omarice nameščene vsaj 54 cm nad njim, v primeru 80 cm pulta pa za 42 cm. Velja pa opozorilo, da viseče omarice, ki visijo preblizu obraza, vzbujajo občutek utesnjenosti in nenehnega strahu pred morebitnim trkom. Pogosto so predali tisti pohištveni element v kuhinji, pri katerem najhitreje opazimo kakovost celotnega pohištva. Sodobni predali imajo vgrajena kovinska vodila ali so celo popolnoma kovinski, le lice predala je leseno. Kakovostna vodila omogočajo popoln izvlek predala. O kvaliteti predala se lahko prepričamo tudi tako, da ga obremenimo in poskusimo z izvlekom. Vsak kuhinjski predal naj bi vzdržal težo vsaj 40 kg. Aktualni so tudi kovinski ali plastični predali, ki so lažji za čiščenje in z njimi ni težav zaradi napenjanja lesa. Sedanji kakovostni predali imajo vgrajen tako imenovani sistem blummotion, ki se samodejno prilagaja hitrosti zapiranja in obremenitvi. Takšen sistem pomeni lažje in bolj praktično zapiranje predalov. Pogosta oprema sodobnega kuhinjskega pohištva so omarice z izvlečnimi in vrtljivimi policami. Te so odpravile veliko pomanjkljivost starejših tipov kuhinj, ki so imele s tako imenovanem mrtvim kotom ta prostor neizrabljen. Z izvlečnimi in vrtljivimi policami se omenjeni prostor popolnoma izrabi. Shranjena posoda v sicer na prvi pogled nedosegljivem prostoru pa je hitro in enostavno dosegljiva. Večina vrat kuhinjskih omaric se odpirajo na levo ali desno stran. Pri sedanjem sodobnem pohištvu pa se nekatera vratca zgornjih omaric odpirajo navzgor, kar je zelo praktično, saj so med uporabo lahko vseskozi odprta in nam ponujajo lepšo preglednost in bolj enostavno uporabo kuhinjskih pripomočkov. Izbira kakovostnega materiala je vsekakor pomemben element za dolgo življenjsko dobo kuhinje. Najbolj primeren material za kuhinjsko pohištvo je takšen, ki se ga preprosto vzdržuje in čisti. Le tako bo kuhinja z rednim vzdrževanjem ostala dobro ohranjena tudi več desetletij. Zaradi ugodne cene je še vedno pogost material oplemenitena iverna plošča, obrobljena z ABS trakom. Slaba lastnost takšnega materiala je v slabi odpornosti na vlago, ki pa je v kuhinji seveda pogosto prisotna. Med najbolj kvalitetne materiale sodi laminat. To je sicer umeten večplasten material. Njegova podloga je izdelana iz več celuloznih slojev, ki so impregnirani s fenolno smolo. Pod visoko temperaturo in pritiskom se s posebno stiskalnico podloga stisne s plastjo visokokvalitetnega vpojnega dekorativnega papirja, zalitega in zaščitenega z melaminsko smolo. Kot končni izdelek ima visoko odpornost na udarce, praske in obrabo, odporen je na vročino in večino kemikalij. V zadnjem desetletju je pri kuhinjskem pohištvu postala precej aktualna lakirana površina, ki je lahko z matiranim ali visoko sijajnim videzom v številnih barvnih odtenkih. Dobra lastnost lakiranega pohištva je predvsem v minimalističnem videzu, saj vratca nimajo nobenih vidnih robov. Vendar po drugi strani predvsem pri svetleče lakiranem pohištvu je takoj vidna sled vsakega prstnega odtisa, kar pa pri pogosti uporabi kuhinje lahko postane precejšna nadloga z neprestanim čiščenjem. Paziti je potrebno tudi na zadostno kvaliteto površinskega laka oziroma na dovolj kakovostno izvedbo lakiranja. Sijajne površine je danes ponovno izpodrinil matiran videz. Pravi trend so teksturirane matirane površine z najrazličnejšimi ročaji, ki so lahko industrijskega videza ali v barvah rustike. Večno pa je in bo aktualen podeželski stil kuhinj. Pri izgledu vedno navdušujejo različne barve in teksture lesa v kombinaciji s kovino. V zadnjem času so še posebej aktualni elementi iz bakra ali medenine, ki dodajo bogat pridih kuhinji. Sodobno kuhinjsko pohištvo sestavljajo raznovrstni materiali, kombinacije lesa, kamna, stekla, jekla in plastike. Veliko pozornosti se posveča tudi kuhinjskemu ozadju, ki je pomemben estetski element. Uporabljajo se tako vodoodbojne tapete, steklene, kamnite obloge, pisane keramike, montažne plošče, cementni premazi, kot tudi ogledala. Seveda ne smemo pozabiti ob tem tudi na svetlobne učinke, ki tako popestrijo kuhinjske elemente. Površina, ki je v kuhinji izpostavljena največji morebitni obrabi je seveda delovna plošča. V vsakem pogledu mora biti dobro odporna proti raznim mehanskim poškodbam, vlagi, maščobami, kislinam, itd. Do nedavnega je bila pogosta izbira kuhinjski pult iz granita. Za pripravo hrane je njegova trdna, gladka in hladna površina zelo uporabna, vendar ravno zaradi hladne površine lahko deluje nekoliko nelagodno. Kompozitni material (kerrock) je druga opcija. Takšen material se uporablja predvsem za kopalniško pohištvo, saj je zaradi svoje neporoznosti odporen na vlago. Pult iz kompozitnega materiala ne potrebuje zaključnih letev, saj nima spojev. Njegovi robovi so lahko zaobljeni. Zelo dobro odpornost na toploto in udarce zagotavlja laminatni kuhinjski pult. Zaradi gladke površine je njegovo čiščenje enostavno. V ponudbi je z različnimi vzorci in barvah. Še posebej ob izbiri kuhinjskega pulta je vredno za njega nameniti nekaj več denarja, da bomo dobili boljšo kakovost, s tem pa bo naša kuhinja bistveno bolj funkcionalna. Pri izbiri barv v kuhinjskem pohištvu skoraj ni pravil. Tu se ravnamo predvsem po svojih željah, vendar naj bo v mejah dobrega okusa. Ob tem niti ni nujno, da vedno sledimo najnovejšim trendom. Opozoriti je potrebno, da močna barva v katalogu lahko izgleda zelo lepa, medtem ko bo v prostoru povsem premočna. Zato ni napak, da si svoje bodoče pohištvo v izbrani barvi ogledamo razstavljeno v pohištvenem salonu. Seveda, če to omogočajo razmere. Bele barve pohištva, pogosto z visokim sijajem so še posebej v zadnjem letu zamenjale zemeljske barve. Različne barve zgornjih in spodnjih omaric lahko zelo dobro popestrijo kuhinjski prostor.
Dnevna soba naj ne bo prenatrpana
Velikih visokih omar je v sedanji sodobni dnevni sobi vse manj. Če pa že so, naj bodo te namesto shranjevanju osebne garderobe namenjene za razno steklenino ali da te služijo kot priročni bife. Takšne omare naj torej imajo predvsem dekorativno vlogo. Sedanji LCD televizorji so marsikdaj nameščeni na steni, tako da nosilna omara sploh ni potrebna. V primeru, da bo televizor na omari, naj upoštevamo dovolj široko omaro. Pri dimenziji omenjene omare naj vzamemo v obzir, da bo ob sedenju televizijski ekran v višini oči. Omarica za TV sprejemnik naj bo v takšnem predelu dnevne sobe, kjer je čim manj prehoda, saj si bomo v nasprotnem primeru ovirali prost pogled na TV ekran. V dnevni sobi ne smemo pozabiti na številne police ali knjižni regal, ki sta redna kosa pohištva. Vendar kot prvo se naj najprej odločimo za ustrezen pohištveni slog, v katerem bo opremljena dnevna soba. Ob tem je priporočljivo, da upoštevamo tako pohištvo v sosednjih prostorih kot tudi celoten slog stavbe. Če je hiša novejša in modernejšega videza s sodobnim kuhinjskih pohištvom je seveda primernejše, da je tudi pohištvo v dnevni sobi v takšnem slogu. To pomeni, da so pohištveni elementi kombinirani tudi z raznimi materiali. Poleg velikega dela steklenih površin je za moderno pohištvo značilno, da je eden ali več kosov v celotnem sestavu drugačne barve. Ta detajl prida dnevni sobi še dodatno živahnost in drugačnost od klasičnega pohištva. Kljub temu pri izbiri barv naj preveč ne pretiravamo, saj ne smemo pozabiti, da gre tukaj za sprostitveni prostor, namenjen počitku in razvedrilu. Alternativa pohištvu modernega sloga je lahko tudi pohištvo podeželskega videza oziroma tako imenovano rustikalno pohištvo. Tovrsten slog temelji predvsem na nežnih ali malo bolj ostrih linijah, mehkih oblikah, ali bolj poudarjenih ravnih, oglatih površin. Na splošno pa ta slog ponazarja toplino bivanja in daje vtis unikatnega izdelka. Pri rustikalnem pohištvu je poznanih več različnih stilov. To je lahko na primer starinski stil, podeželsko kmečki, toskanski, staromeščanski ali kombinacija katerih izmed njih. Podobno kot ostalo pohištvo je lahko tudi rustikalno površinsko zaščiteno s premazi in laki v različnih tonih ali barvano v številnih barvnih odtenkih. Ob tem je poudarek na tehnologiji staranja. Če smo ljubitelji starin, bo za nas predvsem primerno pohištvo, ki je resnično izdelano iz starega lesa. Nekateri proizvajalci ponujajo tudi takšno pohištvo. Pri klasičnem slogu pohištva za dnevno sobo se še vedno največ uporabljajo predvsem barvni odtenki lesa, čeprav lahko pri sodobnem pohištvu zasledimo raznovrstne kombinacije barvnih odtenkov od močnih kontrastov bele in črne, do pastelnih, naravnih barv. Materiali iz katerega je izdelano sedanje pohištvo za dnevne sobe, je na zelo različnih kakovostnih ravneh, in s tem seveda usodno vpliva tudi na ceno. Med najcenejšimi materiali so iverne plošče. Te so površinsko lahko prevlečene s posebno folijo ali furnirjem. Cenejša in manj kvalitetna opcija je pohištvo iz ivernih plošč s prekrivno folijo, ki ima podobo strukture iverala. Takšna folija je manj odporna kot furnir. Odvisno od vrste lesa se furnirane obloge po kakovosti med seboj razlikujejo. Trdnejši in trajnejši je hrastov ali bukov furnir, manj odporen je smrekov, jelšev ali borov furnir. Uporaba masivnega lesa za pohištvo v dnevni sobi je sicer najdražja opcija, vendar je takšno pohištvo tudi najbolj kvalitetno. Podobno kot pri vsem ostalem bivalnem pohištvu, velja tudi pri pohištvu za dnevno sobo pravilo, da lahko dobimo praktično vse, vendar za svojo ceno. Zakaj je nam pametno vložiti nekaj več denarja v nekoliko dražjo vendar kvalitetno dnevno sobo lahko dokaže primer, ko z ostrim predmetom le rahlo odrgnemo površino elementa. Na masivnem lesu bo praska mnogo manj opazna kot pri oplemeniteni iverni plošči, kjer se zelo rado zgodi, da se z odrgnino odkruši manjši delček zgornje prevleke. Bodočo življenjsko dobo dnevne sobe nam bo lahko izdal tudi detajl izdelave robov omaric. Občutno bolj odporni so masivni nalimki kot zafurnirani robovi z enim samim tankim slojem furnirja, ki se lahko že ob prvem manjšim udarcem okrušijo. Danes tovrstne probleme s pohištvom v dnevnih sobah proizvajalci rešujejo z debelejšim ali večkratnim nanosom slojev furnirja.
Predsoba naj bo uporabna
Ker je predsoba začetni prostor znotraj hiše, postane marsikdaj nič drugega kot le odlagališče oblačil, obutve in ostale naše opreme. Če bomo takšno stanje dopustili tudi v naši predsobi, bo vsakemu obiskovalcu že takoj na začetku jasno, da v tem stanovanju živijo neurejeni lastniki. Z razliko od nekaj desetletij nazaj, ko je bila predsoba velik in svetel prostor z večjimi garderobnimi omarami, je danes to manjši prostor, velikokrat nepravilnih oblik, v katerega lahko z malce domišljije marsikdaj spravimo pohištvene elemente v sicer na prvi pogled mrtve in neuporabne prazne kote. Če imamo na voljo nekoliko večji prostor za predsobo, je izbira pohištva večja in lažja. V takšnem predprostoru običajno namestimo komodo ali psiho. Komoda je srednje visoka omarica z steklenimi ali lesenimi vrati, velikokrat tudi v kombinaciji s predali in leseno steno z obešali garderobe. Psiha pa je nizka omarica s kombinacijo vrat in predalov. Ob opremljanju predsobe ne smemo pozabiti na dovolj veliko ogledalo, ki ga, če je le mogoče postavimo na nasprotno steno od tiste na katero vpada dnevna svetloba. Večja ogledala so še posebej dobrodošla v manjših predsobah, saj z njimi lahko zelo uspešno optično povečamo prostor. Klasično pohištvo za predsobo je običajno preprost sistem elementov s kombinacijo omare, predalnikov in obešalnikov, ki je primeren tako za prostorno predsobo kot tudi za manjši hodnik. Obvezen del pohištvene opreme je garderobna stena, na katero začasno obesimo garderobo. V sedanjih hišah z manjšimi kvadraturami je marsikdaj stiska s prostorom. Zato se poskuša izkoristiti vsak prazni del stanovanja. Eden izmed takšnih prostorov je zagotovo predsoba. S sedanjimi izvedbami pohištvenih elementov in z malce domišljije lahko marsikdaj povsem izpopolnimo sicer na prvi pogled neuporabne prazne kote. Ena najbolj posrečenih takšnih pohištvenih elementov je vgradna omara. Kot takšna je vse bolj pogosto še najbolj idealna rešitev glede stiske s prostorom. Poleg popolne izkoriščenosti kotov v prostoru, takšna omara zapolnjujejo še prostor do stropa. S tem omogoča res optimalno izkoriščenost še tako svojevrstnega prostora. Potrebno je poudariti, da je vgradna omara vedno izdelana po meri. Torej je vsaka takšna omara točno prilagojena določenemu prostoru in ravno zato ima tako dobro izkoriščenost. S tem je prednost takšnega pohištva še v individualni izbiri pohištvene opreme kot je število notranjih polic, obešalnikov ali predalov. Vgradna omara pa ni primerna samo za v predsobo. Vgradimo jo lahko praktično v katerikoli stanovanjski prostor. Aktualna je zlasti še v spalnici ter otroški ali delovni sobi. Še posebej pa je ta praktična v majhnem prostor kot je mansarda. Že nekaj časa je predvsem aktualna vgradna omara z drsnimi vrati. Kot takšna je zlasti primerna za ozko in majhno predsobo, kjer zaradi stiske s prostorom klasična krilna vrata težko odpremo. V pogostih primerih je na drsnih vratih nameščeno ogledalo, ki sega čez celotno vratno krilo. S takšnimi steklenimi drsnimi vrati še dodatno popestrimo predsobo, ustvarimo vtis večjega prostora, hkrati pa pridobimo dovolj veliko ogledalo. Tako kot ostalo pohištvo je tudi vgradna omara lahko izdelana iz različnih materialov in ima različno notranjo opremo. Od tega je tudi odvisna njena cena. Pri vgradni omari so pomembna predvsem dovolj kakovostna vodila. Te naj bodo vgrajena v tla in strop prostora. Notranji elementi omare so po večini izdelani iz iverne plošče. Cenejša varianta je v celoti izdelana iz omenjenega materiala. Torej tudi njena vrata. Izbiramo lahko med množico različnih barv in lesnih dekorjev. Med najbolj trpežnimi materiali za vrata je mediapan. Uporaben je tudi furnir ali steklo. Če so vrata celotna steklena, mora to biti kaljeno ali vgrajeno z varnostno folijo v primeru razbitja. Steklo je lahko delno prosojno z dodatnimi vzorci gravure, barvno, tonirano ali kot ogledalo. Predsoba je gotovo eden tistih bivalnih prostorov, kjer je potrebno za namestitev pohištva največ domišljije. Vedeti moramo, da tudi če imamo še tako majhno predsobo nenavadnih oblik, lahko tudi v takšen prostor vgradimo ustrezno pohištvo. Če nam zmanjka idej in nam niti mizarski mojster ali trgovec v salonu ne znata ustrezno svetovati, je še vedno rešitev, da načrt pohištvene opreme zaupamo arhitektu za notranjo opremo, ki bo gotovo našel rešitev za naš prostor.
Sproščeno počutje v spalnici
Ko s pohištvom opremljamo spalnico, običajno ne opremljamo samo prostora za spanje, ampak tudi za shranjevanje garderobe. Tega se zavedajo tudi proizvajalci pohištva, zato običajno ponujajo kompleten sestav s posteljo, nočnima omaricama, garderobnimi omarami in tudi z dodatnim predalnikom z ogledalom. Pri garderobnih omarah lahko izbiramo različna vrata na klasično odpiranje ali zložljiva vrata, ki so v celoti ali delno z ogledali, lahko pa tudi brez. Število garderobnih omar je odvisno od velikosti spalnice. Ob tem naj pazimo, da prostor ne bo preveč natrpan z omarami, saj je spalnica kljub vsemu namenjena predvsem spanju in ne shranjevanju garderobe. V primeru, da imamo manjšo spalnico, je bolje, da garderobo shranjujemo v posebni garderobni prostor. Ker običajno garderobna omara zavzema velik del sten v spalnici, naj bodo čelne ploskve enostavne in enobarvne, tako da so čim manj opazne. Oprema spalnice je lahko tudi drugačna od klasičnega stila z garderobno omaro, posteljo in nočnima omaricama. Predvsem med mladimi je vse bolj aktualen moderen tip spalnice, ki ima atraktiven dizajn, oprema pa je še vedno dovolj funkcionalna. Pri moderni spalnici je prostor za počitek ločen od prostora shranjevanja garderobe. V kolikor dimenzija prostora dopušča, je postelja postavljena v sredini sobe. Marsikdaj so omare postavljene čez celotno dolžino stene in so s tem minimalno vidne. Oblika pohištva temelji na čistih, ostrih linijah in minimalističnem videzu s kombinacijo različnih materialov.
Komfortno upravljanje senčil
Pogosti so primeri, ko je z novim stanovanjskim pohištvom potrebno zamenjati tudi stara in dotrajana senčila, saj na primer žaluzije, stare 30 ali več let, nikakor ne sovpadajo z novim sodobnim videzom pohištva. Pred izbiro novih senčil je nam vsekakor vredno razmisliti o njihovem avtomatiziranem upravljanju. Razvoj elektronskih komponent je v zadnjih letih doprinesel, da se v slovenske domove vse več vgrajuje senčila z elektromotornim pogonom. V več kot polovico sedanjih novogradenj se vgrajuje senčila z elektromotornim upravljanjem. Pri takšni izvedbi preko stikala s pomočjo elektromotorja spuščamo ali dvigamo senčila. Poleg udobja ima takšna izvedba pri roletah prednost v primerjavi z ročnim upravljanjem še v boljšem izolacijskem učinku, saj pri ročnem načinu zaradi odprtine mehanskega prenosa upravljanja nastanejo toplotne izgube. Pri izvedbi senčila z ročnim upravljanjem je potrebno za vodilo senčila zvrtati luknjo v okno, medtem ko pri senčilu z elektromotorjem tega ni treba. Poleg osnovne izvedbe elektropogona preko stikal je že nekaj časa tudi možnost elektronskega daljinskega upravljanja. Na ta način z daljinskim upravljalnikom manipuliramo z senčili. Brezžično upravljanje senčil preko spleta je eden od viškov ugodja upravljanja našega doma, kateri je zlasti pri novogradnjah vse bolj pogost. Takšen način upravljanja senčil je eden od skoraj že obveznih in osnovnih sestavnih delov inteligentne hiše s centralnim nadzornim sistemom. Za brezžično upravljanje senčil preko spleta potrebujemo poleg elektromotorja le še računalnik, usmerjevalnik (router) in dostop do spleta. Računalnik je lahko pametni telefon ali tablica. S tem lahko preko spletnega brskalnika upravljamo s senčili na hiši kjerkoli in kadarkoli. Izbrana senčila kot so rolete, zunanje žaluzije, screen senčila in tudi tendo lahko na ta način pomikamo v različne pozicije. Možna opcija je tudi, da s stikalno uro ali svetlobnim senzorjem nastavimo čas, ko se bodo rolete samodejno zjutraj dvignile in zvečer spustile. To je sicer zelo dober preventivni varnostni ukrep, saj s tem ustvarimo vtis, da smo doma, čeprav smo odsotni. Seveda pa za takšnim ugodjem stoji tudi višja cena investicije v senčila. Strošek motorja, stikala in daljinskega upravljalnika doprinesejo, da je razlika med ročnim in elektromotornim upravljanjem enega senčila približno 100 evrov. Ta cena je sicer odvisna še od vrste nadgradnje z elektropogonskim sistemom. Še bolj komfortno in praktično upravljanje senčil pa omogočajo različni sedanji klimatski senzorji, s pomočjo katerih se senčila na hiši samodejno uravnavajo glede na obdobje sončnega vremena, mraza, vetra ali dežja.
Zdravi prezračevani prostori
Bivalni prostori bodo z novo stanovanjsko opremo vizualno bolj ali manj popolnoma spremenjeni, boljša naj bi bila tudi praktičnost njihove uporabe. Vendar naše bivanje v novem stanovanjskem ambientu mora biti ne samo dovolj lagodno, ampak predvsem tudi dovolj zdravo. Pod tem se razume, da so materiali nove stanovanjske opreme zdravju neoporečni, bivalni prostori pa so vseskozi dovolj prezračeni. Edina ustrezna rešitev stalno dovolj prezračenih prostorov bo vgraditev sistema s prisilnim prezračevanjem z rekuperacijo toplote oziroma z odvzemom toplote izrabljenega zraka. To pomeni, da je s takšnim sistemom omogočeno vračanje toplote izstopnega zraka iz bivalnih prostorov nazaj v prezračevalni sistem. Da se toploto odpadnega notranjega zraka ne zavrže v okolico, poskrbi rekuperacijska enota, katera izrabi njegovo toplotno energijo, ki se jo uporabi za ogrevanje hladnega dovedena zraka iz okolice. Običajno se lahko z rekuperacijo ponovno uporabi do 90 ali celo nekaj več odstotkov toplote. To je odvisno od potrebe po predgrevanju svežega zraka, temperature tokov zraka in stopnje vlažnosti zraka. Poglavitni odliki prezračevalnega sistema z rekuperacijo toplote sta torej učinkovito izkoriščanje toplote odpadnega zraka in tudi pri zaprtih oknih vedno sveži zrak v prostorih. Razen višje investicije, slabosti takšen sistem nima. Priporočljivo je, da prezračevalna naprava deluje neprekinjeno. Stavba v kateri je izveden sistem prezračevanja z rekuperacijo toplote, mora biti dovolj zatesnjena, sicer sistem ne bo deloval dovolj učinkovito. Rekuperacijski prezračevalni sistem je lahko centralen ali decentralen. Centralni sistem je v eni glavni enoti, iz katere so speljane dvojne cevi po objektu v posamezne prostore. Zaradi razpredenosti cevi po objektu je tovrsten sistem bolj uporaben pri novogradnji kot v primeru adaptacije hiše. Centralni sistem prezračevanja je uveljavljen predvsem pri sedanjih nizkoenergijskih in pasivnih novogradnjah, kjer je že kar obvezen element stanovanjske opreme. Decentralizirani prezračevalni sistem nima napeljanih prezračevalnih vodov med prostori. Vsak prezračevani prostor ima svojo napravo. S tem so v primerjavi s centraliziranem sistemu lahko manjši investicijski stroški (kar pa ni nujno), saj ni potrebnih razvodnih cevi po objektu. Zlasti zaradi tega je primeren še posebej pri sanaciji objekta. Med postopkom adaptacije je potrebno izvesti preboj stene z luknjo premera 16 cm, v katero se vgradi prezračevalni sistem in njega poveže z nizkonapetostnim kablom z upravljalno enoto. Decentralni sistem se lahko uporabi seveda tudi v novogradnji. V tem primeru se ga z vgradno stenskega ohišja vgradi že med zidake. Vhodno zračno enoto se vgradi v prostoru nad oknom ali balkonskim vratom, lahko tudi levo ali desno ob oknu oziroma balkonskih vrat v višini zgornjega okenskega oz. vratnega roba. Svež zrak v prostor vstopa skozi stensko vhodno enoto. Pretok zraka med prostori omogočajo rešetke pod vratih, v vratih ali na zidu. Tako kot centralna rekuperativna naprava tudi decentralna deluje po principu regenerativne izmenjave toplote. Nekateri sedanji sodobni decentralni sistemi so že zelo izpopolnjeni in delujejo s toplotnim izkoristkom preko 90%. Slišnost takšnih naprav je zmanjšana na minimum in so praktično neslišne. Energijsko so zelo učinkovite, saj imajo preračunano porabo le 0,7 W/m3/h. Pri izpopolnjenem visoko učinkovitem decentralnem sistemu je hranilnik toplote vgrajen na sredino zračnega toka, katerega ustvarja motor z aksialnim ventilatorjem. Ventilator namensko povzroča izmenjujočo smer zračnega toka. Na ta način rekuperacijsko jedro postane napolnjeno s toplotno energijo zraka, ki izhaja iz prostora, ter jo oddaja v dovajani zrak. Da je odvajanje in dovajanje zraka dovolj uravnoteženo, mora biti vgrajeno parno število prezračevalnih naprav. Vhodna enota ima z zaporo preprečeno možnost prepiha, vgrajen dušilec zunanjih zvokov in protiprašni filter. Še posebej je pomemben dovolj učinkovit filter, ki mora zadržati cvetni prah, umazanijo in prašne delce. Filtri naj bodo trajni in kar se da enostavni za čiščenje. Za vgradnjo rekuperacijskega centraliziranega ali decentraliziranega prezračevalnega sistema si lahko preko Eko sklada pridobimo nepovratno subvencijo do 20% priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 2.000 € za izvedbo centralnega prezračevalnega sistema oziroma največ 300 € na vgrajeno enoto decentralnega sistema prezračevanja. Če je naša stavba v katero nameravamo vgraditi prezračevalni sistem, na degradiranem območju, višina nepovratne finančne spodbude znaša tudi do 60% priznanih stroškov naložbe. Degradirana območja s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka so mestne občine: Ljubljana, Maribor, Kranj, Celje, Novo mesto in Murska Sobota, ter občine: Hrastnik, Zagorje in Trbovlje. Ob razmišljanju o investiciji v hišni prezračevalni sistem se nam seveda pojavi osnovno vprašanje: »Ali se investicija splača?« Rekuperacijski prezračevalni sistem bo privarčeval približno 2 do 3 evre na vsak kvadratni meter bivalne površine letno na račun vračanja toplote. Če bomo k temu prišteli še subvencijo Eko sklada, bo nakup takšnega prezračevalnega sistema že postal ekonomičen, saj se nam bo investicija povrnila v manj kot desetih letih.
pripravil: M.A.
