Uporabni vrtni pripomočki

Z dovolj zmogljivo kosilnico nam bo košnja vrtne trate v užitek. Vsestransko uporaben motokultivator nam bo precej olajšal delo na zelenjavnem vrtu. S primernim rastlinjakom si bomo skozi večino leta zagotovili vedno svežo in zdravo zelenjavo. Po opravljenem delu na vrtu pa nam bo užitek obedovati v letni kuhinji in se spočiti na udobni vrtni sedežni garnituri.

Vrtna kosilnica za okrasni vrt, motokultivator in rastlinjak za zelenjavni vrt, pa tudi sedežna vrtna garnitura, vrtna hišica in paviljon so več ali manj pomembni dodatki našega vrta, brez katerih bi ga težko zmogli vzdrževati in v njem s počitkom tudi uživati.

Izbira ustrezne kosilnice?

S pogosto košnjo vrtne trate in še zlasti, če je večja travna površina, moramo imeti dovolj kakovostno kosilnico. Z globalizacijo trga so v ponudbi vsemogoče vrste kosilnic. Dobimo jo lahko za manj kot 100 evrov, lahko pa je tudi več tisoč evrov. Vse je odvisno od tega kakšno kvaliteto želimo in kako zmogljivo kosilnico. Vedeti moramo, da če bomo izbrali ceneno kosilnico iz diskontne prodaje, bo ta mogoče primerna za košnjo le nekaj kvadratnih metrov travne površine. Za kakšno resno košnjo pa ta gotovo ne bo. Z večjo konkurenčnostjo proizvajalcev vrtne opreme so tudi profesionalne kosilnice postale dostopne lastnikom hišnih vrtov.
Cena kosilnice naj ne bo glavni faktor pri njenem nakupu. Bolj kot to naj pri nakupu kosilnice upoštevamo kolikšno površino in kolikokrat bomo kosili, kolikšna bo predvidena višina trave in kakšen bo naklon košenih površin. Ne smemo pozabiti tudi na to ali želimo, da se bo pokošena trava avtomatsko zbirala v zbiralnem košu, ali bomo njo pozneje grabili. Če bomo izbrali kosilnico opremljeno s košem, je pomembno, da je ta dovolj velik, saj ga bomo sicer morali preveč pogosto prazniti.
Vretenaste kosilnice z ročnim, električnim ali akumulatorskim pogonom so primerne le za manjše površine. Za večje travne površine pridejo v poštev predvsem rotacijske kosilnice z bencinskim motorjem. Njihova slaba plat se mogoče kaže le v tem, da njihova rezila travo ne odrežejo, temveč jo odsekajo. S tem sveže odrezane travne bilke nekoliko porumenijo. Strižne kosilnice travo bolj precizno odrežejo na škarjast način in s tem ohranijo zelen videz sveže pokošene površine.
V primeru strmega naklona košene površine naj izberemo dvotaktno kosilnico ali kosilnico z oljno črpalko. Za ravno travno površino je primernejša kosilnica s štiritaktnim motorjem. Pri nekaterih izvedbah kosilnic sta motor in rezilo zaščitena z avtomatsko drsno sklopko, ki preprečuje preobremenitev. Sklopka rezil ustavi delovanje rezila, medtem, ko motor deluje. Tako lahko brez težav prečkamo peščene poti ali izpraznimo koš. Ponoven zagon motorja ni potreben. Kvalitetnejše profesionalne kosilnice imajo visok vrtilni moment z nizko hrupnostjo.
Priporočljivo je, da ima kosilnica mehanizem za omogočanje nastavitve višine košnje. Namreč ob prvi spomladanski košnji ali košnji v sušnem času je priporočljivo, da je pokošena trata nekoliko višja.
Samohodna motorna kosilnica ima pogon na sprednja ali zadnja kolesa, za strme terene pa je tudi opcija s pogonom na vse štiri kolesa.
Ohišje vrtne kosilnice je lahko iz plastike, aluminija ali pločevine. Plastično ohišje ima prednost v nerjavenju, vendar z leti izgubi prožnost, večja je tudi možnost poškodbe ohišja. Aluminijasto ohišje ravno tako ne rjavi, se pa pri močnejšem udarcu ohišje lahko hitro poškoduje. Če je ohišje kosilnice iz pločevine, je pomembno, da je ta dovolj debela. Le takšna bo odporna na korozijo več let. Dobra lastnost pločevinastega ohišja pa je v tem, da lažje prenaša udarce.
Že nekaj zadnjih let so na trgu tudi robotske kosilnice. Takšna popolno avtomatska kosilnica deluje samostojno. To pomeni, da se ji s programom ukaže kateri dan, ob kateri uri ter katero področje naj sama kosi brez naše prisotnosti. Ko konča nalogo, se sama odpelje do bazne postaje in se napolni do naslednje naloge.
Programiranje kosilnice se opravi pri končani njeni inštalaciji. Opravi ga lahko sam uporabnik ali prodajalec kosilnice pri njeni montaži. Želeno področje delovanja mora biti ožičeno. S tem je področje njenega delovanja omejeno. Znotraj ožičenja pa kosilnica deluje samostojno. Ožičenje je nemoteče, saj se vpne v zelenico in ni vidno. Lahko pa se ga tudi vkoplje.
Glede področja delovanja je robotska kosilnica zelo primerljiva z motorno kosilnico na gorivo. Nekatere robotske kosilnice premagujejo tudi večje naklone. Za učinkovitost košnje je najbolj pomembna montaža ožičenja, s katerim se ji določi košnjo ob drevesih in ostalih preprek.
V primerjavi z motorno kosilnico na gorivo je pri robotski bistveno manjša poraba energije oziroma izpusta emisij, pa tudi pri povzročanju hrupa ne predstavlja težav. Deluje na lasten akumulator in je s tem majhna poraba energije. Takšna kosilnica omogoča redno košenje in mulčenje. Za seboj ne pušča sledov trave, saj jo zmelje v prah, kar pa je za travo naravno gnojilo. Pri kosilnici na gorivo se običajno vedno zajame enako smer košnje, robotska pa kosi zelenico v različnih smereh, kar omogoča zelenici, da bolje raste navpično in s tem daje lepši videz. Avtomatizirana kosilnica pa ni primerna za košnjo travnika, košnjo v gozdu, na kamnitem področju in neobdelani travnati površini.

Vsestransko uporaben motokultivator

Mučno spomladansko delo na vrtu si lahko namesto z številnimi ročnimi orodji olajšamo z vsestransko uporabnim motornim motokultivatorjem.
Na slovenskem trgu je precej velika ponudba tujih, pa tudi domačih vrst motokultivatorjev. Precejšnje razlike so tako v ceni kot kakovosti in uporabnosti stroja. Odvisno od velikosti obdelovalnih površin naj izberemo tudi temu primeren dovolj zmogljiv stroj. Prvotni motokultivatorji so imeli dvotaktne bencinske motorje, danes pa so jih po večini že nadomestili štiritaktni bencinski motorji. Za profesionalno rabo so po večini namenjeni dizelski motorji. Teža sedanjih motokultivatorjev je od 10 do 60 kg. Pri nekaterih modelih je sestavne elemente možno na hiter in praktičen način zložiti skupaj, tako da motokultivator lahko spravimo v večino avtomobilskih prtljažnikov.
Delovno orodje oziroma noži so z vijaki priviti na nosilno ploščo, katera je pritrjena na pogonsko os motokultivatorja. Po obrabi ali poškodbi nožev je njih možno hitro odviti in zamenjati. Nekatere izvedbe strojev imajo nože fiksno pritrjene z zakovicami. V tem primeru je potrebno zamenjati celotno os prekopalnika, skupaj z noži. Odvisno od modela je delovna širina prekopalnika od 20 do 120 cm. Na gornji strani pogonske osi je nameščen kovinski ščitnik, ki omogoča drobljenje tal med obdelavo in hkrati preprečuje poškodbe z odletelimi delci kamnov in prsti.
Pri večini motolutivatorjev, ki so namenjeni za hišne vrtove, se moč motorja prenaša preko jermena na pogonsko os. Pri profesionalnih izvedbah se pogon prenaša prek zobniškega prenosa. Motokultivator z jermenskim prenosom je primeren tako za amaterske vrtnarje kot tudi za začetnike, saj je upravljanje z njim enostavno. Speljevanje z mesta je mehko in postopno, hitrost delovanja stroja pa enostavno uravnavamo z dodajanjem ali odvzemanjem plina motorju. Če med delovanjem pogonska os oziroma noži naletijo na oviro, pride do zdrsa jermena, kar odpravi možnost poškodbe motorja, pogonske osi ali drugih delov stroja.
Odvisno od izvedbe ima motokultivator možnost različnih priključkov. S tem ta še zdaleč ni namenjen samo za obdelavo zemlje. S primernim priključkom je možno njega uporabljati tudi za košnjo, transport, čiščenje snega, drobljenje organskih odpadkov, ipd.

Uporaba rastlinjaka

V zadnjem času je zopet vse večje povpraševanje po doma pridelani zelenjavi. Zato gospodinje vse bolj pogosto pridelujejo zelenjavo na domačih vrtovih. Ker naše podnebje kar nekaj mesecev v letu ne dopušča, da bi rastline uspevale, je hitra, enostavna in tudi ugodna rešitev postavitev rastlinjaka. S povečano ponudbo imamo sedaj na izbiro številne variante rastlinjakov, ki so lahko iz različnega materiala. Ogrodje rastlinjaka je lahko iz kovinskih (pocinkanih), aluminijastih ali PVC profilov. Konstrukcija rastlinjaka je lahko prekrita s stekleno (steklenjak) ali plastično kritino (plastenjak). Pri katerikoli vrsti rastlinjaka je pomembno, da ima ta zagotovljeno prezračevanje.
Plastenjak je manjše velikosti in zato zlasti uporaben na hišnih zelenjavnih vrtovih. Pri takšni izvedbi je konstrukcija prekrita z UV stabilizirano plastično folijo, ki je dodatno privijačena z letvicami in kotniki. Plastična folija je napeta preko celotne konstrukcije v obliki tunela. Odlika plastenjaka je v njegovi hitri montaži, ugodni ceni in minimalnem vzdrževanju.
Za domače vrtičkarje je primeren tudi steklenjak. Ta v veliki meri že spominja na manjšo stekleno hišico. Večina ogrodij je izdelana iz aluminija. Konstrukcija je prekrita s steklom, polikarbonatom ali kombinacijo obojih materialov. Steklenjak je zlasti primeren za vzgojo rastlin, ki potrebujejo visoko temperaturo. Zaradi možnosti poškodb stekla, takšnega rastlinjaka ne smemo postaviti v bližini dreves.
Proizvajalci izdelujejo različno velike rastlinjake. Pri višini naj upoštevamo, da bo ta za nemoteno delo visok vsaj 2 metra. Torej, da se nam v njem ne bo treba venomer sklanjati. Za omogočanje rasti visokoraslim rastlinam pa je priporočena višina okrog 2,5 metra. Rastlinjak naj bo širok vsaj dobra dva metra in več. Nekateri proizvajalci rastlinjake izdelujejo serijsko v standardnih dimenzijah, drugi tudi po naročilu. Torej izbira je bogata in za vsakega se gotovo najde rastlinjak po njegovih merah.
Optimalen kraj za postavitev rastlinjaka je na zavetrni in sončni legi, v smeri od severa proti jugu. S tem je v rastlinjaku zagotovljen maksimalen čas osončenja rastlin. Pri njegovem načrtovanju naj upoštevamo možnost bližine vodovodne napeljave, ki bo omogočala zalivanje rastlin brez večjega truda.

Sonaravna obdelava tal

Vrtnarjenje in nasploh kmetijske panoge se soočajo z nujnostjo prehoda na bolj sonaravno obdelavo tal in pridelavo kultur. Po eni strani opažamo vedno bolj degradirana tla, slabše klimatske pogoje z vse večjimi ekstremi, po drugi strani pa vedno večje zahteve po bolj naravno pridelani hrani. Veliko bomo naredili, če čim več pridelamo sami. Problem presežkov hrane, ki jo mečemo v smeti in lačnih ali izstradanih ljudi na drugi strani verjetno s tem ne bo rešen, lahko pa začnemo delovati v smeri večje samozadostnosti in boljše kakovosti hrane vsaj na domačem dvorišču.
Današnji trend je vedno manj mineralnih gnojil in zaščitnih sredstev, vedno več organskega gnojenja, naravnih preparatov, več mulčenja, manj lopatanja. Pri ravnovesju bioloških procesov v tleh uporabljamo organsko maso, mulče in organska gnojila. Kdor ima dostop do hlevskega gnoja, ga uporablja po lastni presoji in to je zadosten vnos organske mase, predvsem ogljika C in dušika N ter nekaj fosforja, kalija, magnezija in mikrohranil. Nekateri kupujejo pripravljena biološka ali organska gnojila, s čimer naredijo enak učinek, le da je manjši odmerek in da so gnojila manj biološko aktivna, vendar se s časom aktivirajo v tleh. Še vedno velja za biološko visoko aktivno gnojilo humus deževnikov in določena mikrobiološka gnojila humusni obliki. Vnos mikroorganizmov v tla je pomemben, ker le mikroorganizmi predelujejo gnojila (organska in mineralna) v hranila, ki so dostopna rastlinam. Ko enkrat takšna gnojila vnesemo v tla, moramo pa mikroorganizme vzdrževati pri življenju. Torej čim manj lopatanja in obračanja zemlje, čim manj ali nič mineralnih gnojil in pesticidov in čim več mulča ter organske mase, da so tla vlažna in bogata s hranili in mikroorganizmi.
Naslednji komplementarni mikroorganizem v tleh je mikoriza. To je skupek simbiotskih gliv, ki v tleh prerastejo do sedemkrat večji volumen zemlje kot korenine rastlin, kjer črpajo hranila in jih kot aminokisline, minerale in vodo dovajajo rastlinam preko korenin, v zameno pa dobijo del ogljikovih hidratov ali sladkorjev, ki jih rastlina proizvede s fotosintezo. Simbiotske glive tako prodrejo v najmanjše pore tal, kamor korenine ne morejo, s tem izkoristijo večji volumen za hranila in vodo ter hkrati ščitijo korenine pred patogenimi organizmi. Rastline hitreje rastejo in so bolj odporne na sušo, bolezni in škodljivce. Za zelenjavo, trajnice in ostale zeljnate rastline je primerna endomikoriza v koncentraciji 100 mikoriznih enot na m2, za drevesa je pa bolj primerna ekto mikoriza, kjer so pa količine mikoriznih enot v miljonih na liter zemlje. V to skupino gliv spadajo tudi poznani jurčki, lisičke in druge poslastice ali pa kot izredno strupene in zdravilne gobe. Skratka, čim več mikoriznih gliv in bakterij bomo vnesli v tla, bolj bodo tla rodovitna, rastline bolj zdrave, večji pridelki in manj bolezni ter škodljivcev zaradi večje odpornosti rastlin.
Da se pa tla preveč ne izsušujejo, da bakterije in mikoriza dobro delujejo tudi v višji rizosferi, jih naj mulčimo z lubno šoto z lesnimi vlakni. 100% naravni produkt ekstruzije borovega lubja in sekancev, ki ščiti tla pred erozijo, izsuševanjem, zmanjša rast plevela in klitje novih semen ter hkrati dodaja humusno maso v tla. Uporabno je tudi fermentirano smrekovo ali borovo lubje. S temi dodatki posnemamo delovanje gozda, kjer so v tleh preraščene simbiotske glive, tla imajo visoko populacijo mikroorganizmov, ki jih raznašajo deževniki in drugi talni organizmi. Takšna tla pa so prekrita še z listjem, lubjem in iglicami, da zadržujejo vlago in dodajajo samim tlem humus.

Aktualne visoke grede

Med slovenskimi vrtičkarji so v zadnjih letih visoke grede postale izredno popularne. Zagotovo je pridelava domače zelenjave v njih lažja. Tako so primerne tudi starejšim uporabnikom ali gibalno omejenim osebam, saj lahko v njih stoje ali tudi sede vrtnarimo. Zemlja se v gredah hitreje segreje in počasneje ohlaja. Zaradi hitrejšega segrevanja so s tem priročne za zgodnjo pridelavo zelenjave. Pri uporabi zastirke, zemlja tudi bolje zadržuje vodo in vlago. Zaradi gostejšega koncentriranega sajenja rastlin v gredah je preprečena rast plevela in hkrati ustvarjena boljša mikroklima. Ker rastline lahko rastejo po celotni površini gred, prihranimo pri prostoru. Z različno ponudbo oblik visokih gred, te omogočajo lepo umestitev v okolico. Njih lahko postavimo tudi v urbano okolje (na beton ali asfalt), lahko celo na balkon ali teraso.
Glede na to, da je velika večina visokih gred izdelana iz lesa, ki v stiku z zemljo lahko hitro propade, je pomembno, da je konstrukcija grede izdelana iz pravilno izbrane vrste lesa. Poleg tega mora biti visoka greda tudi pravilno postavljena in zmontirana.
Klasičen les smreke je sicer najcenejši, vendar je za njega znano, da v stiku z vlago hitro propade. Tudi z debelejšimi manj kvalitetnimi stenami grede (4 ali 5 cm) ne bomo bistveno podaljšali njeno življenjsko dobo, saj visoka greda običajno ne strohni, temveč razpade, ker njeni konstrukcijski povezovalni elementi s časom popustijo. 28 milimetrov je zadostna debelina smrekovih sten visoke grede.
Visoko gredo, ki je izdelana iz smrekovega lesa, je priporočljivo, da jo globinsko in površinsko zaščitimo z ustreznim sistemskim premazom. Ob tem bomo lahko imeli upravičen pomislek s prisotnostjo nenaravne snovi, v kateri bomo gojili domačo zelenjavo. Bolj kot les smreke bo na vlago odporen macesnov les. Zlasti sibirski macesen je s svojo gostoto lesa zelo trajen. Njega nam niti ni potrebno zaščititi s premazom, saj sam s časom razvije svojo zaščito. Posledično s tem nekoliko spremeni barvo v sivi odtenek. Zadostna debelina stene visoke grede iz sibirskega macesna je že 22 mm.
Višina visoke grede naj bo dovolj visoka, da bomo lahko v njej vrtnarili brez sklanjanja (vsaj 80 centimetrov). Dolžina grede je lahko več ali manj poljubna, njena širina pa naj bo takšna, da bomo z rokami lahko brez problema segli do sredine širine grede. To pomeni, da naj njena širina ne bo več kot 120 centimetrov.
Da voluharju in glodalcem preprečimo vstop v visoko gredo, naj v njeno dno vgradimo pocinkano mrežo, ki naj ima trajno življenjsko dobo. Manj kvalitetne sadjarske mreže iz pocinkane žice niso priporočljive, saj se s časom na določenih mestih sloj cinka odkruši iz žice in s tem mreža hitro propade. Priporočljivo je še, da so notranje površine sten visoke grede zaščitene s čepkasto PVC folijo, katera preprečuje stik lesa z zemljo in tako podaljša življenjsko dobo lesene konstrukcije.
Rastline bodo v visoki gredi dovolj lepo uspevale le, če bo ta postavljena na dovolj osončenem mestu, oziroma tako, da bo osončena celotna greda. Če bo greda osončena le z ene strani, naj pri sajenju pazimo, da višje rastline ne bodo senčile nižjih.
Če bo visoka greda postavljena na zemlji, naj predhodno namestimo šest enakomerno porazdeljenih betonskih plošč. S tem bomo preprečili stik lesene konstrukcije z zemljo. V primeru, da bo greda stala na travi, naj s površine odstranimo travno rušo v globini 20 do 30 centimetrov.
Za uspešno rast sadik nikakor ne bo dovolj, če bomo visoko gredo enostavno le napolnili s prstjo in zasadili sadike. Najprej naj na dnu grede izdelamo drenažo. To storimo tako, da dno prekrijemo z debelejšimi in drobnejšimi vejami, ki bodo tvorile kompaktni in hkrati zračno plast. Za uspevanje rastlin bo drenaža iz vej boljša kot iz kamenja, ki je poleti pretoplo in pozimi prehladno. Na drenažni sloj nasujemo še nerazpadlo kompostno plast. Šele na to pa nasujemo v gredo prst, ki naj bo kvalitetna vrtna zemlja.
S pridelavo zelenjave v visoki gredi moramo vedeti, da se v njej rastline precej bolj hitro izsušujejo kot prosto v zemlji, zato moramo predvideti tudi zadostno zalivanje; najbolje s kapljičnim zalivalnim sistemom.

Kuhinja na vrtu

Zunanji hišni vrt ni namenjen le za delo na njem in počitek, ampak ga lahko izkoristimo tudi za kuhanje. Priprava hrane pod letnim nadstreškom ali povsem na prostem je v zadnjih letih postalo na slovenskih vrtovih in terasah zelo aktualno. S tem je tudi ponudba takšnih letnih kuhinj na našem trgu izjemno pestra.
Tako kot pri vsem ostalem, se tudi pri kuhinji na prostem vse prične z njenim načrtovanjem. Če bo kuhinja stala na vrtu, jo naj ne načrtujemo v bližini sosedove hiše, naših bližnjih oken ali vrat. Če bo ta nameščena ob fasadi, naj imamo v vidiku, da saje iz dimnika lahko njo umažejo ali se skozi odprtine valijo celo v notranjost hiše. Upoštevajmo tudi smer v katero bo veter razpihoval dim. Vsekakor se bomo lagodneje počutili, če bo letna kuhinja na takšnem mestu, ki nam bo zagotavljala zadostno zasebnost.
Ob načrtovanju letne kuhinje ne smemo pozabiti na nepogrešljiv vodovodni in električni dovod. Z dovodom vode bo obvezno tudi pomivalno korito s pipo in odtočno cevjo, speljano v kanalizacijo ali vrtno čistilno napravo. Dimnik naj bo dovolj učinkovit, da bo dim iz kamina usmerjal proč od jedilnega dela. Izpopolnjene letne kuhinje imajo celo napo nad štedilnikom, ki odvaja paro, ki je v poletni sopari lahko še toliko bolj nadležna.
Poleg upoštevanja, da bo letna kuhinja sovpadala z našim vrtom, naj pri izbiri materialov imamo v mislih, da bodo tako kuhinjski elementi kot tudi pribor več ali manj na prostem, zato naj bodo dovolj odporni na korozijo, UV sevanje, zmrzal, ipd.
Območje letne kuhinje, kjer se bomo največ zadrževali, kot je ob kuhališču, delovni plošči in pomivalnem koritu, naj zagotavlja zadostno zaščito pred soncem in dežjem. Streho nad letno kuhinjo naj vsekakor uskladimo z videzom ostale bližnje okolice.
Z izbiro ustreznega mesta naj tudi dobro razmislimo kaj želimo imeti v letni kuhinji oziroma kaj vse bomo počeli v njej. Le tako bomo pravilno izbrali ustrezno njeno opremo in materiale. Za le nekajkratno uporabo kuhinje v letu bo mogoče zadostoval že manjši žar, umivalnik in shranjevalna omarica. Če bomo v njej preživeli večino poletnih vikendov pa bo potreben večji nabor opreme z mogočnejšim kaminom in dimnikom, ki morata seveda zagotavljati požarno varnost. Večja kuhinja bo potrebovala večji umivalnik, v katerem bo možno tudi pomivanje posode, dovolj velik delovni pult, lahko tudi štedilnik in hladilnik.
Naša bodoča letna kuhinja naj bo vsekakor dovolj priročna. Vsebuje naj priročno shrambo, oziroma naj zagotavlja dovolj notranjih polic, kamor bomo lahko zložili vse pripomočke za kuho. Imejmo torej v vidiku, da nam pri njeni uporabi ne bo potrebno venomer stekati v notranjo kuhinjo po pripomočke. Ob načrtovanju elementov ne smemo pozabiti tudi na zadostno število in ustrezna mesta vtičnic, stikal in luči, ki morajo biti prilagojena za uporabo na prostem.
Sedaj imamo kar nekaj različnih naravnih in umetnih materialov, iz katerih je lahko izdelana letna kuhinja. Konstrukcija kuhinje je lahko zgrajena iz betona, sezidana iz opeke, porobetona ali kamna. Zgrajeno konstrukcijo lahko obložimo z neštetimi vrstami kamnitih oblog, lahko tudi s keramiko ali lesom. Med vrstami lesa je priporočljivo izbrati odporno vrsto iglavcev ali tropskega lesa, ki bo nekaj naslednjih let brez posebnega vzdrževanja kljuboval zunanjim razmeram. Ob izbiri zaključne obloge kuhinjske konstrukcije naj imamo predvsem v mislih kako bomo kuhinjo čistili. V primerjavi z notranjo kuhinjo je kuhinja na prostem bistveno bolj izpostavljena umazaniji in predvsem cvetnemu prahu. Delovni pult naj bo dovolj odporen na udarce in praske, hkrati pa enostaven za čiščenje. Poleg tega mora biti odporen na visoke temperature v primeru stika z vročo posodo, hkrati pa tudi odporen na zimsko zmrzal. Pri kompaktni in fiksni letni kuhinji je za pult pogosta izbira granit, umetni kamen ali brušen beton. Priporočljivo je, da je kuhinja na videz minimalistična in zaprtega tipa, opremljena z omaricami in predali, v katere bomo lahko pospravili ves pribor in posodo, na kateri bi se sicer hitro nabral zunanji prah.
Pri kuriščih in kuhališčih v letni kuhinji lahko izbiramo med več različnimi tipi. To je lahko plinski žar, žar na oglje, električni žar, vrtni kamin in tudi kuhalna električna ali plinska plošča. Vse je odvisno od tega kateri način pripravljanja hrane in jedi nam je bolj pri srcu.
Alternativa zidani letni kuhinji je montažna, ki je kot takšna v zadnjih letih postala na zasebnih slovenskih vrtovih in terasah izjemno priljubljena. Montažna kuhinja je največkrat sestavljena iz kovinske konstrukcije, lahko je tudi inox ali aluminij. Pomembno je, da je konstrukcija popolnoma odporna na vlago. Poleg tega mora biti dovolj stabilna in težka, da brez problema kljubuje tudi močnejšem uporu vetra. Konstrukcija kuhinje je pogosto v kombinaciji s kamnito ali leseno oblogo. Vratca montažne kuhinje so pogosto v drsni izvedbi, s katerimi je dostop do odlagalnih površin bolj enostaven. Poleg tega tudi ni potrebnega razpoložljivega prostora za odpiranje vrat. Določeni proizvajalci izdelajo predalnike s ključavnico. S tem bomo imeli pripomočke v kuhinji varno shranjene tudi ob naši odsotnosti.
Prednost montažne letne kuhinje v primerjavi s fiksno je seveda v neprimerno hitrejši izvedbi. Pri zidani kuhinji je potreben dolgotrajen postopek z izgradnjo konstrukcije, njenim oblaganjem in vgradnjo aparatov, medtem ko montažno kuhinjo le enostavno naročimo pri specializiranem proizvajalcu. Nekateri od njih se individualno prilagajajo kupcem z možnostjo izbire številnih oblik, različnih razporeditev elementov, različnih uporabljenih materialov in barvnih odtenkov kuhinje. V primerjavi s fiksno kuhinjo je prednost pri montažni tudi v tem, da lahko njo po potrebi prestavimo na drugo mesto, kar seveda pri masivni zidani ni mogoče.

Hišica na vrtu

Če razmišljamo o postavitvi vrtne hišice, se naj najprej vprašamo za kaj nam bo ta služila? Bo ta namenjena za otroško igranje, bo služila kot vrtna lopa za shranjevanje orodja ali jo bomo uporabljali za počitniški objekt? Namreč takšen manjši vrtni objekt je lahko precej praktična rešitev za skupna druženja s prijatelji in počitek na vrtu.
V domače zeleno okolje gotovo ne spada montažni kovinski ali celo zidani objekt, zato so sedanje vrtne hišice izključno lesene. Proizvajalci najbolj pogosto uporabljajo les smreke, ki ima ugodno ceno, je enostaven za obdelavo in ni tako izrazito podvržen krčenju, raztezanju in zvijanju kot je na primer hrast. Ker je takšna lesena hišica neposredno izpostavljena skozi celo leto močnemu soncu, vlagi, dežju, snegu in mrazu, je pomembno da je njena konstrukcija dovolj zaščitena s kakovostnimi impregnacijskimi premazi, ki jih redno obnovimo na vsakih nekaj let. Brez zaščitnega premaza bo les smreke sicer hitro propadel.
Odvisno od proizvajalca in velikosti hišice ima ta lahko različno močno konstrukcijo in debelino zunanjih sten. Stena lesene hišice je izdelana iz desk z debelino od 12 do 20 milimetrov. Večji proizvajalci izdelujejo v tovarni tako imenovane panelne hišice, ki imajo stene izdelane iz lesenih plošč. Nekateri tesarski mojstri uporabljajo za izdelavo vrtne hiške tudi manjše brune z debelino 3 cm in širine 12 cm.
Da bo hišica imela čim daljšo življenjsko dobo, naj bo njen lesen pod od tal dvignjen vsaj 10 centimetrov. Konstrukcija podna je sestavljena iz manjših lesenih tramov, na katerega so običajno pritrjene deske.
Oblika hišice je lahko povsem različna, ki pa je predvsem odvisna od proizvajalca in seveda naših želja. Večji proizvajalci imajo v ponudbi predvsem manjše hišice že standardnih oblik in velikost. Takšna je običajno vsaj delno že sestavljena v proizvodnji in tako pripravljena za samostojno montažo na vrtu. Spet drugi ponudniki vrtnih hišic nam jo izdelajo povsem po naših željah na samem mestu postavitve. Zaradi tako raznolike ponudbe se moramo pred dokončnim dogovorom z izvajalcem razjasniti katera oprema je vključena v ceno izdelane hišice. Ali so vključena tudi lesena tla hišice, kakšna so okna in vrata, je objekt predhodno že pobarvan z zaščitnim lakom in kakšna kritina je namenjena za našo bodočo vrtno hišico?
Predvsem manjši tesarski mojstri nam izdelajo vrtno hišico izključno po naših željah. S tem se bo lahko hišica povsem prilagodila velikosti in obliki vrtnega prostora. V večjih trgovskih centrih lahko sicer kupimo celotno hišico, ki je običajno cenejša od izdelka po naročilu, vendar so to serijski izdelki, ki marsikdaj ne sovpadajo v identično vrtno okolje. Poleg tega je takšna hišica praviloma manj kvalitetna, saj je izdelana iz cenenih materialov.

Vrtni paviljon

Paviljon je manjši lesen ali kovinski objekt z streho, ki samostojno stoji na vrtu. Njegove stene so delno ali popolnoma odprte. Z razliko od vrtne hišice ima praviloma mnogokotno obliko. V najbolj pogostih primerih je štirikoten, šestkoten, osemkoten, dvanajstkoten ali okrogel. Odvisno od razpoložljivega vrtnega prostora je velikost paviljona poljubna. Ob tem je pomembno, da paviljon ni premajhen oziroma njegov premer ni manjši od 2,5 metra. Običajno je na sredini njegova največja višina približno tri metre.
V večini primerov so vse zunanje stene paviljona do njegove polovične višine delno ali popolno zaprte. Izjema je seveda vhodna stran, ki je prosta. Višina zgornje polovice oboda je odprta ali delno zastrta s križno položenimi letvami. Te nudijo oporo vrtnim vzpenjalkam, ki so posajene neposredno okrog paviljona.
Nekateri tesarski mojstri lesene elemente globinsko impregnirajo in dodatno prebarvajo z zaščitnimi lazurami. Ob rednem vzdrževanju bo takšen izdelek trajen več desetletij. Za trajnost lesenih elementov je pomembno tudi kdaj je les posekan. Najbolj primeren je les iz zimske sečnje. Tako kot za lesene vrtne hišice se tudi za paviljone v največji meri uporablja les smreke.
Za izdelavo lesenega paviljona naj izberemo mojstra, ki je natančen in ima dovolj izkušenj s tovrstnimi izdelki. Zaradi razgibane oblike konstrukcije in množice drobnih elementov se ravno pri izdelavi paviljona pokaže vsa strokovnost mojstra in tudi sposobnost načrtovanja.
V celotnem vrtnem prostoru bo paviljon prišel najbolj do izraza, če ga namestimo nekje na sredino vrta, saj bo ta verjetno najbolj viden vrtni element. Pred pogledi iz okolice bodo paviljon zakrila zasajena visoka drevesa. Ob tem se naj pazi, da se pri tem ne pretirava in paviljon ne postane povsem zastrt z zelenjem. Pogled iz njega naj bo odprt vsaj na en del vrta.

Sedežna garnitura na vrtu

Mizarski mojstri in trgovine z vrtno opremo ponujajo različne izvedbe garnitur iz različnih materialov in tudi po precej različnih cenah. Pri nakupu garniture naj nas ne premami le njena cena, saj je cenena garnitura skoraj vedno izdelana iz nekvalitetnega materiala, ki največkrat ne sodi v naraven ambient vrta.
Plastika, kovina, les, pleteni ratan in kombinacije omenjenih materialov se največkrat uporabljajo za sedanje vrtne garniture. Najcenejše je plastično pohištvo, ki je odporno na vse vremenske vplive in praktično za vzdrževanje. Vendar, če želimo imeti lepo urejen naraven vrt, plastika ne sodi v to okolje. Garnitura iz kovanega železa doda vrtu unikaten izdelek. Ker bo kovinsko ogrodje v odprtem okolju, naj bo to dovolj zaščiteno s postopkom cinkanja ali vsaj kvalitetnim premazom. Precej je priljubljeno tudi vrtno pohištvo iz aluminija. Takšna garnitura je lahka in v nasprotju z železno ne rjavi.
Kljub sodobnim materialom je leseno vrtno pohištvo še vedno najbolj pogosta izbira. Predvsem miza in klopi iz masivnega lesa bodo vrtu podali vtis prestižnosti in naravnega ambienta. Izmed domačih vrst lesa se največkrat uporablja smreko, bor in hrast, med tujimi vrstami pa teak in evkaliptus. Garnitura iz domačega mehkejšega lesa naj bo redno na vsakih nekaj let vzdrževana z novim lazurnim premazom.
Precej pogosta izbira za vrtno pohištvo so raznovrstne kombinacije materialov. Na primer kovinsko ogrodje in lesena polnila ali lesena oziroma kovinska ogrodja in pletena polnila. Običajno se ogrodje takšne garniture enostavno zloži skupaj in jo je možno preko zime pospraviti v zaprt prostor. Če smo zapriseženec naravnih materialov, je za nas edina izbira vrtno pohištvo iz lesa, bambusa, ratana ali tikovine. Ob tem pa moramo vedeti, da takšne garniture običajno niso zložljive, zato je potreben prostor za njihovo shranjevanje preko zime.

Otroška vrtna igrala

V domačem družinskem vrtu ne smemo pozabiti na potrebe otrok po igri, saj vrt njim predstavlja idealno veliko naravno igrišče, na katerem jim ne bo nobene potrebe po elektronskih igračah. Igralo na vrtu bo za otroke najboljša motivacija, da svoj prosti čas preživijo na zraku in v gibanju. S pomočjo igrala bodo krepili gibalne sposobnosti in urili domišljijo. Tako bo zelo koristno za njihov vsestranski razvoj. Ker bomo z otroškim kotičkom na vrtu zadostili njihovim potrebam po igri, nam malčki tudi ne bodo sicer nehote povzročali škodo na gredicah in grmovnicah. Poleg uporabne vrednosti, pa je lično izdelano vrtno igralo lahko tudi lepa dopolnitev našemu okrasnemu vrtu, saj bodo oblikovani elementi v živahnih barvah popestrili našo okolico.
Izbira vrtnih igral je na trgu zelo velika. Izbiramo lahko med različnimi izvedbami otroških hišic, igralnih stolpov, gugalnic, toboganov, trampolinov, plezal, peskovnikov in številnimi drugimi možnostmi. Pri izbiri vrste igrala naj upoštevamo starost otrok, njihov spol in seveda s kakšnimi igračami se ti najraje igrajo.
Zunanje vrtno igralo je lahko izdelano iz plastike ali lesa. Plastično igralo je lažje za premikanje, bolj enostavno za vzdrževanje in ima zelo dolgo življenjsko dobo. Vendar, ker je vrt naraven prostor, je za v takšen ambient bolj primerno leseno igralo. Takšno igralo je tudi praviloma kakovostnejše kot plastično. Njegova slabost je seveda v tem, da zahteva več vzdrževanja. Zato je priporočljivo, da so vsi leseni elementi globinsko impregnirani. Lesena igrala slovenskih proizvajalcev so praviloma izdelana iz lesa iglavcev, najpogosteje iz smreke.
Ker bodo otroci neposredno v stiku z igralom na vrtu, je še kako pomembno ali je to igralo dovolj varno za uporabo. Katerokoli igralo mora biti statično dovolj stabilno, na mestih njegovih pregibnih elementov ne sme priti do poškodb, ravno tako ne sme imeti ostrih robov in zašiljenih konic, vse površine igrala, ki lahko pridejo v stik z otrokom, pa morajo biti dovolj gladke. Leseni elementi igrala naj bodo zaščiten z zdravju neškodljivimi premazi. Če je otroško igralo izdelano po veljavnih mednarodnih standardih SIST EN, je to že pomemben dokaz o zadostni varnosti njegove uporabe. Otroška hišica bo malčkom zagotavljala prijetno zatočišče, kjer se bodo počutili varno in samostojno.
Igralni stolp na vrtu bo otrokom omogočil telesno aktivno igro z uporabo njihove domišljije. V igralnem stolpu je pogosto vključena tudi otroška hišica, lahko je tudi s kombinacijo stopnic, gugalnice, tobogana, plezalne stene, peskovnika, ipd. Višina stolpa in stopnja zahtevnosti igralnih elementov naj bo prilagojena starosti otrok.
Gugalnica je sicer nekakšno zimzeleno otroško igralo, ki je vedno aktualno. Z zibanjem oziroma guganjem se bodo otroci na njej več ali manj maksimalno sproščali, ne glede na njihovo starost. Pri izbiri gugalnice naj upoštevamo predvsem, da bo ta dovolj varna. Za manjše otroke naj bo sedalo z zaščitno ograjo, v vsakem primeru pa naj bo to dovolj udobno.
Nič manj kot gugalnica je za otroke aktualen tudi tobogan. Njegova višina naj bo prilagojena starosti otrok. Korito tobogana je lahko ravno ali tudi zavito. V največ primerih je to izdelano iz poliestra, lahko pa je tudi iz kovine.
Za krepljenje fizične moči in preizkušanje spretnosti pri nekoliko večjih otrocih je primerna plezalna stena. Kot takšna je lahko sestavni element v igralnem stolpu, lahko pa je tudi kot samostojno igralo. Izdelana je iz plezalnih lestev, oprimkov in plezalne mreže.
Peskovnik je zlasti manjšim otrokom zanimivo igralo, v katerem se bodo zadrževali tudi dlje časa. Z igro v mivki bodo otroci izražali svojo domišljijo in krepili ustvarjalnost. V primeru samogradnje peskovnika naj najprej izdelamo lesen okvir, katerega dovolj zaščitimo z impregnacijskim premazom. Njega položimo na ravno podlago, ki je lahko zemlja, impregnirane lesene deske, beton ali tlakovana podlaga. V okvir nasujemo mivko, ki nima umetnih dodatkov. Primerno mivko za peskovnik lahko kupimo v specializiranih trgovinah. Ob neuporabi moramo zgornjo površino peskovnika zaščititi z ustreznim pokrovom. Poleg listja in ostalih nečistoč, ki bi padalo v mivko, je nezaščiten peskovnik sicer lahko tudi idealno stranišče za mačke.
Če bomo namestili več igral na vrtu, naj upoštevamo dovolj praznega medsebojnega prostora, da se bodo otroci lahko varno igrali. Igrala naj bodo tudi dovolj oddaljena ali dovolj zavarovana od morebitnih nevarnih točk kot je npr. bližina prometne ceste, ribnik, ipd. Na večjem vrtu je otroški del lahko obdan z ograjo ali ustreznim grmičevjem, da se loči od ostalega vrta.
Na mestu otroškega igrišča bo travna podlaga seveda bistveno težje uspevala kot bi sicer. S tem bo podlaga igrišča kaj hitro lahko postala blatna. V izogib temu naj na tem mestu zasejemo bolj odporne sorte trave. Še boljša rešitev pa bo namestitev umetne travne podlage ali gumijastih preprog oziroma plošč. Standard SIST EN 1177 sicer narekuje, da mora biti pod igralom, na katerem se trok igra na višini nad 60 cm in pod katerokoli gugalnico, toboganom in vrtiljakom (ne glede na njihovo višino) nameščena dovolj varna podlaga kot je na primer reciklirana guma ali prod z granulacijo od 2 do 8 mm.

Pika na i z betonskimi dodatki

Manjši vrtni dodatki kot so razna cvetlična korita, lonci, vaze in umivalniki lahko s smiselno postavitvijo dokončno izpopolnijo vrtni prostor. Tako kot pri ostali opremi moramo tudi pri teh dodatkih paziti, da se uskladijo s harmonijo vrta. Predvsem pa njih še posebej na manjšem vrtu ne sme biti v prevelikem številu, oziroma v vrtnem ambientu ne smejo biti prenasičeni.
Večji trgovski centri po ugodnih cenah nudijo okrasne elemente iz plastike, vendar ti praviloma bolj kot polepšajo – popačijo okolje vrta. Bolj priporočljivo je, da izberemo betonske elemente pri specializiranem proizvajalcu betonske vrtne galanterije. Takšen proizvajalec bo imel v ponudbi številne betonske proizvode v različnih oblikah, velikosti in barv. Kvaliteten betonski vrtni proizvod bo uspešno kljuboval vsem vremenskim vlivom in bo s tem dolgotrajno ohranjen njegov prvotni videz. Vidna površina betonskega izdelka je lahko v prani, peskani ali gladki izvedbi. Lahko je tudi v videzu naravnega kamna, ki s časom z dobljeno patino postane še toliko lepši. Določeni proizvajalci za material uporabljajo beli cement, spet drugi izdelek patinirajo ali prelakirajo, ipd. Skratka različnih opcij betonskih vrtnih dodatkov je v velikem številu.
Urejeno zelenjavno gredo bodo na vrtu zelo lepo dopolnila betonska korita. V njih bodo lepo uspevala tudi razne dišavnice in začimbnice, lahko seveda tudi rože.
V času poletne suše je rastline na vrtu potrebno pogosto zalivati. Namesto neprestanega razvijanja dolgih zalivalnih cevi ali prenašanja vode v vedrih je bolj praktična rešitev, da si na vrtu zamislimo umivalnik. Na trgu je v ponudbi v različnih izvedbah. Tako ima na primer umivalnik lahko korito na tleh, pri drugi izvedbi pa njega podpira steber, s čimer je omogočeno, da je lijak na pravilni višini. Odvisno od izvedbe lahko njega postavimo samostojno ali ob zid. Betonskemu vrtnemu umivalniku se bo lepo podala medeninasta pipa v starinskem slogu.
Lično izdelan betonski vrtni umivalnik bo poleg koristne uporabe zagotovo tudi polepšal videz našega vrta.

pripravil: M.A.

Najbolj brano