Sanacija zidne vlage in razpok
Slovenija je v precej dinamičnem vremenskem pasu, kjer so zgradbe in njihova tla izpostavljena velikim temperaturnim nihanjem in različnim padavinam. Zaradi tega so posledice vlage in tudi posedanja objektov lahko zelo resne. Kaj storiti, da to preprečimo?
Kot prvo je potrebno poudariti, da sta prevelika vlaga v bivalnem prostoru in posedanje stavbe različni poglavji, ki nastaneta iz med seboj različnih vzrokov in imata tudi različne posledice. Zato jih je potrebno obravnavati ločeno. Vendar za preprečitev obeh nastalih problemov velja skupno pravilo, da je vsekakor cenejša varianta preventivno ukrepanje. Torej, da poskrbimo še pred gradnjo stavbe, da do takšnih problemov niti ne bo prišlo. Vendar v kolikor se na naši stavbi takšne nevšečnosti pojavijo, bomo slej ko prej primorani, da se resneje spoprimemo s tem problemom. Namreč, če ne bomo ukrepali, se bodo poškodbe na stenah in stropih stavbe vztrajno širile in postajale vse močnejše in bolj vidne. Sprva bodo poškodbe vidne kot nedolžne manjše lise ali minimalne razpokice, s časom pa nastanejo večji in temni madeži ali močnejše razpoke. Ne samo lastniki starejših zgradb, ampak tudi stanovalci v novozgrajenih hišah se danes pogosto soočijo s problemom poškodovanih zidov, na katerih se prične omet luščiti ali nastajajo na zidovih vedno večje razpoke.
Izsuševanje prostorov
Izdelki in materiali, ki jih danes uporabljamo v gradbeništvu vse bolj tesnijo, kar je glede varčevanja z energijo sicer dobrodošlo, vendar s tem prepuščajo premalo zraka v stanovanje, kar privede do povečane vlažnosti sten in posledično do plesni ter poškodbe ometa. Poleg tega se današnja gradnja v primerjavi od prej bistveno hitreje odvija in velikokrat se zgodi, da se vgrajeni material niti nima časa posušiti, ko njega že prekrije zaključni sloj, kar pa zopet privede do neljubih posledic. Rešitev hitre osušitve prostorov je s prisiljenim strojnim izsuševanjem s posebnimi napravami. To so tehnologije kondenzacijskega, absorbcijskega, toplozračnega - turbinskega in mikrovalovnega sušenja, ki jih v zadnjih letih ponuja že veliko mojstrov. Absorbcijsko sušenje je energijsko precej potratno in zahteva razmeroma visoko investicijo. Boljša rešitev je kondenzacijsko sušenje, ki zagotavlja hitro rešitev ob majhni porabi energije ter omogoča enostavno uporabo in namestitev. Še boljši učinek izsušitve prostorov se doseže s turbinsko - kondenzacijskim sušenjem. Takšno metodo se vrši s kombinacijo sušilcev zraka in turbin za vpihovanje toplega suhega zraka. Najprej se v tlak izvrta luknje do zaščitne folije nad izolacijo. Zatem se v te luknje vpihuje topel suh zrak. Ta potuje skozi vse navlažene talne sloje, kjer se navlaži in se izpihuje na dilatacijskih mestih ter ob stenah. Z razvlažilci se v adaptacijskem prostoru iz ozračja odstrani nastalo vlago in utekočini v vodne zbiralce. Med posegom je potrebno zbiralce vode redno prazniti. Ob tem se vodi vsakodnevno evidenco zbrane vode v izsuševalcih. Za adaptirane materiale je poseg neškodljiv, saj ne povzroča sprememb strukture materiala, kot tudi ne povzroča poškodb tlaka. Celoten postopek traja od 10 do 25 dni. Pred, med in po postopku strojnega izsuševanja je vseskozi nujno potrebno s posebnimi elektronskimi merilnimi inštrumenti nadzorovati gibanje vlage v prostoru. Meritve se lahko izvajajo v različnih vrstah materialov, kot so opečne in betonske stene, cementni tlaki, ipd.
Pojav plesni
Če so stene dlje časa izpostavljene prekomerni vlagi, je posledica pojav plesni. Ta se običajno pojavi na vogalih zidov. Najprej kot manjši umazano črni madeži, ki se postopoma spreminjajo v večje črne površine in so nazadnje že povsem sajastega videza. Zidna plesen je sporogen organizem, kar pomeni, da se praviloma prenaša po zraku in preko vseh predmetov v obliki različnih vrst spor. Te spore se sesedajo na kakršnekoli površine in se običajno vežejo z različnimi prašnimi delci v zraku. Zidna plesen se širi tako, da ta ob premikanju zraka v prostoru oddaja nove spore v prostor. Za razvoj potrebuje poleg ugodne temperature (od 20 do 30°C) še nujen vir, kateri je seveda vlaga. Brez nje se plesen nikakor ne more razviti. Za razvoj plesni zadostuje že od 80 do 85% vlažnost v prostoru. Zidna plesen ne samo, da škoduje zgradbi zidu, temveč je lahko resno škodljiva tudi za človekovo zdravje. V bivalnem okolju je poznanih veliko število različnih plesni, ki so za zdravje ljudi različno nevarne. Od povsem nedolžnih, do plesni, ki izločajo celo rakotvorne snovi.
Vzroki nastanka plesni
Kot prvo je potrebno najti in odpraviti vzrok zaradi katerega se pojavlja prekomerna vlaga znotraj prostorov. Ni nujno, da je temu vzrok le neizolirana oziroma slabo izolirana stavba. Lahko je tudi slabo prezračevanje prostorov, poškodovana streha, poškodovane odtočne cevi, napačni nagibi okenskih polic, zunanjih stopnišč in balkonov, zamašeni ali poškodovani žlebovi, kondenzacija na površini ali v notranjosti zidov, nepravilen nagib terena ob objektu, nepravilno ali sploh ne vgrajene drenažne cevi, poškodovana vodovodna napeljava, itd. Vse navedene vzroke se lahko opredeli v tri osnovne in med seboj različne skupine vzrokov prodiranja vlage v stavbo. Prvi vzrok je nastala vlaga iz prostorov (kondenzna vlaga), ki kondenzira na notranji površini zidov ali v samih zidovih. Drugi vzrok je vlaga, ki prehaja iz tal ali tako imenovana kapilarna vlaga. Zadnji vzrok pa je neposredno zamakanje določenih delov objekta. Kondenzacija je pojav pri katerem se zrak pri določeni temperaturi in koncentraciji nasiti z vodno paro, kar je posledica, da se ta spremeni iz plinastega agregatnega stanja v tekoče. Pojav kondenza v stanovanju so kapljice vode na vogalih hladnega okenskega stekla. Če teh kapljic nastane veliko in so reden pojav v stanovanju, sčasoma pričnejo povzročati poškodbe. Kondenz opazimo že na začetku pojava, zato lahko takoj ukrepamo. Marsikdaj pa je težje odkriti nastanek plesni na zidnih površinah za omarami. Običajno njo opazimo šele, ko se ta že razširi izven sten omar. Nezadostno prezračevanje bivalnih prostorov in konstrukcijske napake sta edina vzroka za nastanek kondenzne vlage. Večje število oseb v prostoru, več rastlin ali stroj za sušenje perila ustvarjajo še dodatno vlago. Z nepravilno toplotno in hidro izolacijo stavbe nastanejo toplotni mostovi, ki so ravno tako lahko povzročitelj plesni. Nižja temperatura notranje strani obodnega zidu se lahko pojavi tudi v vogalih sten in površinah, kjer je pohištvo postavljeno tik ob steno, zaradi česar je oteženo normalno kroženje zraka. Rešitev problema kondenzne vlage je v zadostnem prezračevanju prostorov. To lahko storimo z odpiranjem oken in vrat ali s prisilnimi odvodi, preko prezračevalnih naprav. Vlaga, ki prehaja iz zemlje v notranjost betonskih temeljev in se naprej širi po stenah na vse strani v obliki tankih cevčicah (kapilarah), imenujemo kapilarna vlaga. Ta se pojavlja predvsem pri starejših objektih, kateri običajno niso imeli izvedene horizontalne in vertikalne hidroizolacije. V kolikor je pri takšnem objektu klet vkopana v zemljo, vlaga direktno prehaja v zidove. Preko neizoliranega stičnega mesta med zemljo in betonskim temeljem ali zidom se vlaga dviguje s kapilarnim dvigom po zidovih. Ker je v kapilarah voda, se zaradi napetostne razlike in kemičnih procesov ta pomika navzgor (kapilarni dvig). V opečnih zidovih se kapilarna vlaga lahko povzpne tudi več kot 8 metrov, v kamnitih zidovih pa le do pol metra višine.
Hidroizolacija stavbe
Preventivna rešitev nastanka kapilarne vlage je seveda zadostna hidroizolacija površin objekta, ki so v stiku z zemljo. Najbolj poznan postopek hidroizolacije je z varjenjem bitumenskih trakov. Suho, ravno in čisto površino se najprej premaže s hladnim bitumenskim premazom. Na ta sloj se s pomočjo plamena privari bitumenske trakove. Stiki med trakovi morajo biti v popolnosti zavarjeni. Pri izvedbi z bitumenskimi trakovi se daje veliko poudarka na natančnost izvedbe in tudi na kakovost izolacijskega sloja. Vendar ravno pri slednjem investitorji velikokrat varčujejo. Tako se vse prevečkrat uporabijo pretanki bitumenski trakovi tipa V3 (debelina traku 3 mm). Za zadovoljivo hidroizolacijo je potrebno uporabiti trakove debeline 4 ali 5 mm, ki imajo armaturo iz PES filca. Klasične bitumenske trakove vse bolj izpodrivajo sodobnejši materiali, ki so enostavnejši za vgradnjo in tudi bolj učinkoviti, vendar po večini tudi dražji. To so različne vrste folij kot so aluminijaste, polietilenske, paroprepustne in folije izdelane na osnovi kavčuka. Na trgu so v ponudbi tudi tekoči izolacijski materiali, ki ne vsebujejo topil in so brez vonja. Nanašanje izolacije v tekočem stanju omogoča lažji postopek izvedbe in zagotavlja temeljito tesnjenje, saj se material prilagaja vsem oblikam podlage. Nekatere izpopolnjene izvedbe so namenjene kot temeljni hidroizolacijski in hkrati že zaključni sloj. Ta sloj je lahko od enobarvnega videza, popestren z barvnimi lističi, do raznobarvnih površin, ki so obdelane s peskom. Izolirati je potrebno prav na vseh površinah stavbe, ki so v stiku z zemljo (ne glede na višino podtalnice) ali je možnost, da bo meteorna voda na njih nekaj časa stala. Hidroizolacija poteka zvezno pod celo talno ploščo, nad podložnim betonom in nad temelji. Horizontalno hidroizolacijo se izvede do konca temelja, vertikalno hidroizolacijo pa po temelju navzdol. Ob tem je pomembno, da izolacijska plast ni nikjer prekinjena. Še na tako majhnem prekinjenem mestu talna voda počasi pronica pod izolacijo in v objekt. S tem je ves trud in porabljen izolacijski material zaman. Z izvedbo posebnih izsuševalnih ometov se lahko učinkovito sanira zidove s kapilarno vlago in tudi poplavljene objekte. Najprej se odstrani navlaženi omet v višini vsaj pol metra nad najvišjo točko dviga kapilarne vlage. Površino se temeljito očisti z vodo pod pritiskom. Na navlaženo zidno površino se nanese zaščitni obrizg debeline cca 5 mm. Po približno 1 uri se nanese izsuševalni omet. Da se prepreči nastanek razpok, se naslednjih vsaj 24 ur redno navlažuje svežo površino.
Rešitev s prerezom zidov
Z nekaterimi posebnimi adaptacijskimi posegi je možno problem vlažnosti zgradbe rešiti tudi za vedno. Vendar s pripombo, da morajo takšni posegi biti obsežni in predvsem v strokovni izvedbi. Izkušeni mojster bo vedel, da se je takšne sanacije potrebno lotiti v celoti. Od meritve stopnje vlažnosti, do odprave vzroka navlaževanja in končne sanacije poškodovane konstrukcije. Eden najbolj preizkušenih in najstarejših načinov sanacije vlažnega objekta je s postopkom žaganja zidov in vstavljanja hidroizolacijskega materiala direktno v odprtino. Vgrajeni hidroizolacijski sloj tako prepreči, da bi se vlaga širila naprej po steni. Takšen postopek je zagotovo eden najboljših in najbolj zanesljivih trajnih rešitev za odpravo kapilarne vlage v zidovih. Poseg je potrebno opraviti čim bolj nizko pri temelju. Da ne pride do prereza inštalacijskih vodov, mojster najprej na določeni višini reza odstrani sloj ometa. S specialno verižno žago prereže oziroma prežaga zid po celotni njegovi dolžini. Zatem temeljito očisti nastali rez in v njega vstavi hidroizolacijski material. Na koncu postopka rez zapolni še z nabrekajočo cementno hidroizolativno maso, ki zalije vse pore in tako še dodatno trajno stabilizira objekt. Ko se sanirani zidovi povsem posušijo, zgine tudi kapilarna vlaga in s tem je objekt dokončno in trajno saniran. Takšen postopek sanacije ne zahteva uporabo nikakršnih kemikalij, elektromagnetnih valov, ipd. Poseg se lahko opravi na opečnatem, kamnitem ali betonskem zidu. Sanacijski postopek z žaganjem zidov je primeren ne samo za starejše objekte, ampak tudi za novogradnje, pri katerih prvotna hidroizolacija ni bila pravilno vgrajena ali sploh ni bila vgrajena.
Rešitev s kemijskim postopkom
Drugi možen način adaptacije je kemijski postopek z injektiranjem umetnih mas. Postopek poteka tako, da mojster v poškodovani zid izvrta luknje pod kotom 30° na določene razdalje. V vrtine vbrizga raztopino silikonov. Ti v notranjosti zidu zatesnijo kapilare ter s tem preprečijo nadaljnjo dviganje vlage. Ob tem je pomembno, da se zid z omenjeno substanco prepoji po celotnem preseku. Vrtine morajo ostati odprte od 30 do 60 dni, da se v masi dokončajo kemične reakcije. Po končanem procesu silikonizacije mojster vrtine zapolni s sušilnim ometom. Vpojnost zidov z vlago se s tem postopkom zmanjša do 80%. Pri starejših kamnitih zidovih in votlih opečnih blokih se pojavijo težave zaradi prevelikega števila praznin v zidu. Zato se takšne zidove v višini hidrofobne zapore injektira s hidrofobno malto. S tem se izboljša statično lastnost zidu, ki je pri starem kamnitem zidu marsikdaj vprašljiva.
Rešitev z elektronsko napravo
Tretja vrsta sanacije je vgradnja posebne elektronske naprave, ki deluje na principu elektroosmoze. S pomočjo te naprave se v spodnji plasti zidu ustvari določeno elektromagnetno polje, ki prepreči kapilarni dvig vlage ter hkrati tudi za vedno izsuši vlažen zid. V bistvu deluje naprava tako, da obrne proces širjenja vlage v nasprotno smer; iz kapilarnega dviga v kapilarni spust. Torej se vlaga prične umikati navzdol proti temeljem. Pomembno je, da elektronska naprava nenehno deluje tudi po tem, ko vlaga že izgine iz zidov. S tem se prepreči ponovni dvig vlage iz tal. Odlike tega postopka so, da ni potrebnih gradbenih posegov v stavbo, na učinkovitost postopka pa ne vplivajo niti gradbeni material, debelina zidu ali način gradnje. Res pa je, da se elektroosmozni postopek ne more opraviti v zgradbi, ki ima vgrajeno horizontalno hidroizolacijo, ker ta preprečuje spust kapilarne vlage.
Rešitev s prezračevalnim sistemom
Sedanje vse bolj zatesnjeno stavbno pohištvo in fasadni izolacijski sloji prispevajo seveda k bistveno učinkovitejši energijski bilanci objekta, vendar po drugi strani se pojavlja vse večji problem z nastankom kondenzne vlage in posledično s tem plesni znotraj objekta. Edina prava rešitev kondenzne vlage je zadostno in pravilno prezračevanje stavbe. Z odpiranjem oken sicer lahko delno dosežemo zadosten pretok zraka v objektu, vendar ima takšen način številne pomanjkljivosti. Ob visokih poletnih in nizkih zimskih zunanjih temperaturah je zračenje z odpiranjem oken zelo neudobno, celo nezdravo. Stalno odpiranje in zapiranje oken, da bi zagotovili ustrezno menjavo zraka, zahteva stalno prisotnost in skrb uporabnika, kar je v praksi težko izvedljivo. Odpiranje oken je povezano tudi z vprašanjem varnosti, vnosa mrčesa in hrupa, ob slabem vremenu pa vetra in padavin. Poleg tega z odpiranjem oken ne moremo zagotoviti smeri zračnega toka, kot veleva osnovno pravilo prezračevanja. Slednje pravilo namreč narekuje, da naj svež zrak vedno prihaja v bivalne prostore, od tam naj kot prehodni zrak potuje po hodniku in stopnišču do servisnih prostorov (kuhinja, kopalnica, WC, utiliti, shramba, ipd), kjer se ves zrak v celoti odvede iz stavbe. Takšno kroženje zraka (kombinacija mešalnega in izpodrivnega prezračevanja) zagotavlja najboljši izkoristek zračnega toka in najustreznejše prehajanje zraka od čistih prostorov do tako imenovanih umazanih prostorov. Iz vsega tega sledi, da je edina prava rešitev uporaba mehanskega prisilnega prezračevanja. V naši celinski klimi bo z dolgoročnega vidika optimalna rešitev prezračevalni sistem z vračanjem toplote oziroma z rekuperacijo. Takšni sistemi so se najprej pojavili v industriji. Z napredkom tehnike so se do danes močno razširili tudi v stanovanjski gradnji. V osnovi se rekuperacijski prezračevalni sistemi razdeljujejo v dve glavni skupini: centralni in decentralni sistem. Centralni sistem je v eni glavni enoti, iz katere so speljane dvojne cevi po objektu v vse posamezne prostore. Takšen sistem je uveljavljen zlasti v sedanjih novogradnjah, še posebej pri nizkoenergijskih in pasivnih stavbah. Z zračnim kanalom, kateri skrbi za vpihovanje zunanjega zraka v prostor in odvodom odpadnega zraka se pripravljen zunanji zrak s pomočjo ventilatorja v napravi dovede preko prezračevalnih odprtin z rešetkami v bivalne prostore. Skozi izstopne sesalne odprtine v prostorih sesalni ventilator sesa odpadni zrak in ga skozi zračne cevi dovaja v napravo, kjer se s toplotnim prenosnikom omogoči prenos toplote na sveži zrak. Zaradi velike površine toplotnega izmenjevalca, se lahko ohranja tudi več kot 90% energije v prezračevanih prostorih. Če je vstopni zrak prenizke temperature (pod 0°C pri navadnih ali -7°C pri entalpijskih aparatih), ga je potrebno ogreti, da ta ne zmrzne v rekuperatorju toplote. To se lahko izvede z električnim predgrevanjem, z zemeljskim prenosnikom toplote ali s prenosnikom toplote (voda-zrak), ki je v povezavi s sistemom centralnega ogrevanja. Temperatura dovodnega zraka pri sistemu je od 15 do 19°C. Ker se iz zraka izločuje vodna para, je na poti ohlajenega zraka vgrajen še lovilec kondenzata. Pri entalpijskih aparatih, ki so v naši klimatski coni nujni, pa se ta kondenz vrača nazaj v bivalne prostore. Regulacijska enota s tipali ureja delovanje naprave oziroma ventilatorje. To enoto pa lahko enostavno upravljamo preko daljinskega upravljalnika. Sveži zrak iz okolice se zajema na mestu, kjer je najbolj čist. Torej se ne izbere mesta blizu ceste ali bližnjega industrijskega objekta, temveč na dvoriščni strani ali na predelu vrta. Mesto zajetja naj bo čim višje. Na podlagi vgrajene filtracije se v prostore dovaja prečiščen zrak brez prahu ter mrčesa. Hkrati se znebimo še zunanjega vrveža in cvetličnega prahu, saj imamo svež zrak tudi ob zaprtih oknih. Ob delovanju sistema moramo redno menjavati filtre. Izvajalec do vsakega bivalnega prostora spelje en dovodni kanal. Izvzame se kuhinjo, kopalnico in sanitarije. V pritličju izpuste izvede v stropu, v zgornji etaži pa v tleh. Običajno so vpihovalne rešetke v vsaki etaži nad oknom v stropu, lahko pa so tudi v steni. V kuhinjo, kopalnico in sanitarije v ali tik pod strop vgradi sesalne kanale. V teh prostorih omogoči prehajanje zraka iz ostalih prostorov, kjer se zrak vpihuje. To stori na ta način, da v vrata ali v zid nad vrata vgradi prezračevalne rešetke. Lokalni (decentralizirani) rekuperacijski prezračevalni sistem nima napeljanih prezračevalnih vodov med prostori in ima vsak prezračevani prostor svojo napravo. Ker ni potrebnih razvodnih cevi po objektu, so s tem v primerjavi s centraliziranem sistemom manjši investicijski stroški pri razvodu cevi. Je pa ob tem potrebnih več aparatov, tako da je celotna investicija na koncu približno enaka. Strošek investicije je približno 1.000 EUR za vsak bivalni prostor. S tem, da lahko strošek naložbe z manjšamo s subvencijo Eko sklada, ki znaša do 20 odstotkov vrednosti naložbe, oziroma 300 evrov za vsako vgrajeno enoto decentralnega sistema. Decentralni sistem je vgrajen hitro in brez večjih gradbenih posegov. Njegovo vgradnjo se lahko opravi v katerem koli letnem času in tudi načeloma v kateri koli fazi gradnje hiše oziroma njene prenove. Do mesta vgradnje ventilatorskega sistema je potrebno zagotoviti električni dovod. Pri novogradnji se že med postopkom njene gradnje v zid namesti posebni stiroporni vložek, v katerega se pozneje vstavi prezračevalno napravo. V obstoječi hiši mojster izvede preboj stene z luknjo premera 35 centimetrov, v katero vgradi prezračevalni aparat. Ta poseg je smiselno narediti pred vgradnjo toplotne izolacije in izdelave fasade. Pred končanjem zaključnih del na fasadi, mojster v vložek vgradi rekuperator. Na zunanji strani fasadnega zidu namesti masko iz nerjavečega materiala. Ta ločuje vstopni in izstopni zrak. Aparat priključi na nizkonapetostni kabel z upravljalno enoto. Na notranji strani zidu na napravo vgradi še zračno rešetko. S tem je naprava povsem zakrita. Pomembno je, da decentralni rekuperatorski sistem deluje ves čas, saj bo le tako dosežen stalni pretok in izmenjava zraka. Z občasnim vklapljanjem rekuperatorskih enot ne bomo prihranili pri energiji, saj ventilatorji porabijo zelo malo električne energije. Pri izpopolnjenem visoko učinkovitem decentralnem sistemu je hranilnik toplote vgrajen na sredino zračnega toka, katerega ustvarja motor z aksialnim ventilatorjem. Ventilator namensko povzroča izmenjujočo smer zračnega toka. Na ta način rekuperacijsko jedro postane napolnjeno s toplotno energijo zraka, ki izhaja iz prostora, ter jo oddaja v dovajani zrak. Da je odvajanje in dovajanje zraka dovolj uravnoteženo, mora biti vgrajeno parno število prezračevalnih naprav. Vhodna enota ima z zaporo preprečeno možnost prepiha, vgrajen dušilec zunanjih zvokov in protiprašni filter. Tukaj je zelo pomemben dovolj učinkovit filter, ki mora zadržati cvetni prah, umazanijo in prašne delce. Filter naj bo trajen in kar se da enostaven za čiščenje. Vzdrževanje decentralnega sistema je dokaj preprosto in ga vsak uporabnik lahko opravi sam. Filtre je potrebno oprati od dva do trikrat na leto, oziroma po potrebi. Očistiti jih je potrebno z detergentom pod tekočo vodo. Nekaj let po vgradni sistema je potrebna menjava filtrov. Pri sanaciji starega vlažnega objekta z lokalnim prezračevalnim sistemom je pogosta rešitev s hibridnim ali higrosenzibilnim sistemom prezračevanja. Slednji sistem ne izmenjuje toplote med zračnima tokovoma, ampak zgolj prezračuje in uravnava vlago. S higrosenzibilnim sistemom bomo kljub razmeroma majhnim investicijskim stroškom in minimalnim posegom v zgradbo izboljšali bivalno klimo. Seveda pa pri njem ni tolikšen prihranek energije kot pri rekuperativnem sistemu. Pri higrosenzibilnem sistemu tudi ne moremo uveljavljati subvencije Eko sklada, medtem ko jo pri rekuperativnem in hibridnim sistemom lahko. Najboljši sestavni deli napeljave in najbolj kakovostni aparati ne bodo zadoščali za dobro delujoč tako decentralni kot centralni prezračevalni sistem. Potrebne bodo pravilna zasnova, ki bo upoštevala osnovno pravilo prezračevanja, strokovno izvedbo in redno menjavanje filtrov. Zato je takšen projekt smiselno zaupati preverjenemu ponudniku, ki je specializiran za to področje.
Razpoke na objektu
Razmeroma kar pogosto se predvsem na starejših, pa tudi na novejših zgradbah pojavijo razpoke. Tako na notranjih stenah in stropu, kot na fasadi. Najbolj pogosto se pojavijo ob oknih, vratih in na vogalih, v različnih smereh. Najprej so te razpoke tanke en milimeter in manj, sčasoma pa se lahko razširijo tudi na nekaj centimetrov in več. Če so razpoke na zidovih tanjše od enega milimetra, je strah odveč. Takšne razpoke enostavno zafugiramo z mavcem. V kolikor pa se razpoke širijo prek te meje, je znak da se z našo hišo oziroma s temelji nekaj dogaja. V tem primeru prihaja do posedanja tal. Iz leta v leto se v našem okolju pojavljajo vse večji vremenski ekstremi. V času poletja se kar vrstijo rekordna sušna obdobja, v jeseni pa sledijo močni in dolgotrajni nalivi. S tem se glinena zemlja v obdobju suše močno krči, ob daljšem močenju pa se izpira. Zaradi tega se terenu pod hišo zmanjša nosilnost, kar negativno vpliva tudi na temelje in celotno konstrukcijo stavbe. Zaradi izgube zemljine opore se pričnejo nekateri deli hiše nagibati in s tem nastajajo na stavbi razpoke. Ni pa nujno, da se pričnejo temelji hiše nagibati samo zaradi vremenskih razmer. Vzrok je lahko tudi dodatna obtežba z nadgradnjo hiše, poškodba cevovoda ali odtočnega kanala, večji izkop v bližini objekta, slaba kakovost temeljev, nezadostna utrdba terena pod stavbo, bližina ceste in s tem posledično tresljaji težkih vozil, premiki plazov, aktivnost podtalnice in posledično izpiranje temeljev in še bi se lahko naštevalo. Ob pojavu razpok na zidu naj te pozorno spremljamo. Če se razpoke s časom večajo, je znak, da moramo ukrepati. Ker je to izrazito statičen problem stavbe, je pomembno, da pokličemo na pomoč le za to usposobljene strokovnjake, ki imajo s tem že dolgoletne izkušnje. Takšnih mojstrov pa v Sloveniji ni ravno veliko. Kot prvo je potrebno, da izvajalec, ki bo izvedel sanacijo, najprej temeljito pregleda razpoke in celotno stavbo. Že na podlagi tega bo lahko vsaj približno določil in lociral vzroke nastanka razpok. Omenjeni pregled stavbe vključuje statičen pregled objekta, analizo tal, pregled dinamične nosilnosti tal (test dinamične penetrometrije), spremljanje posedanja s pomočjo laserja, itd. Na podlagi testov se odločimo za način rešitve posedanja tal. Na srečo je danes možno s pomočjo sodobnih materialov in postopkov za vedno rešiti problem posedanja tal tudi, ko stavba že stoji. V tem primeru se uporabi tako imenovani postopek injektiranja (vbrizganja) v teren pod zgradbo. Injektira se lahko s pomočjo cementne suzpenzije ali poliuretanske smole. Osnovni namen injektiranja s cementno suzpenzijo je ojačitev kamnitih ali opečno kamnitih zidov, v izjemnih primerih tudi poroznih betonskih zidov. Postopek sanacije poteka tako, da najprej mojster enostransko v zid navrta več lukenj. Razmik med luknjami je cca 50 cm (približno 4 vrtine na 1 m2 zidu). Luknje morajo biti globoke do dve tretjini debeline navrtanega zidu. V luknje vgradi jeklene injekcijske nastavke (cevke) in skozi njih z vodo notranjost zidu dovolj navlaži. Pripravljeno suspenzijo mojster zlije v posodo, ki jo zapre in v njej ustvari pritisk do 5 barov. Po cevi suspenzijo dozira preko cevk v luknje in naprej v prazne špranje notranjosti zidu. Injektiranje s cementno suspenzijo najprej prične pri spodnjih vrtinah in nadaljuje proti zgornjim. Po končanem injektiranju mojster vgrajene cevke odstrani, na sanirani zid pa izvede nov omet ali le pokrpa stari omet. Cementna suspenzija je sestavljena iz cementa, polnila in vode, ki se jo dodaja v takšnem razmerju, da je masa ustrezno viskozna za vgrajevanje z injekcijsko napravo. V ta namen je v uporabi tudi tovarniško že pripravljena cementna suspenzija. Pogosto se masi primeša dodatek za kompenzacijo krčenja in zlasti še dodatek za zmanjšanje učinka kapilarnega dvigovanja vode. Namreč takšni statično oslabljeni zidovi največkrat tudi nimajo ustrezne hidroizolacije. Na ta način se dokaj enostavno in hitro rešita dva huda problema s povišano vlago in statično neustreznost zidov. Cementno mešanico s hidrofobnim dodatkom se vgradi v spodnjih predelih zidu. Statična utrditev zidov s cementno suspenzijo je v primeru dovolj strokovne izvedbe zelo dobra rešitev izboljšanja mehanskih lastnosti gradbene konstrukcije. Postopek izvedbe je dokaj enostaven in poceni. V primerjavi z dodatnim betoniranjem se dimenzije konstrukcije s tem ne povečajo. Drugi novejši način je injektiranje raztezne poliuretanske smole. Ta izvedba poteka tako, da se najprej ob steni objekta skozi temelje do zemljine izvrta luknje. Skozi luknje s premerom približno 2,5 cm se vtaknejo cevi, v katere se s posebno napravo pod pritiskom vbrizga posebne raztezne smole, ki se pomešajo z zemljiščem, reagirajo in utrdijo teren. Globinske injekcije s poliuretansko smolo so primerne sicer za različne vrste zemljine, najboljše rezultate pa se doseže v glini ali produ. Sam poseg traja dokler merilne naprave (laserski merilci) ne zaznajo prvega premika v vertikalni smeri, kar pomeni, da so tla učvrščena do te mere, da so sposobna prenašati dinamične obremenitve, ki nastajajo pri dvigu. To pomeni, da bodo poslej lahko tla prenašala tudi statično težo objekta.
pripravil: M.A.
