Hiša v novi obleki
Celo več kot 2000 litrov kurilnega olja ali 2000 evrov lahko privarčujemo z dovolj dobro izolirano hišo velikosti 100 m2. Že samo ta podatek je povsem zadosten razlog, da se s spomladanskim časom čim prej odločimo za temeljito adaptacijo stare fasade.
Slab oziroma neizoliran fasadni ovoj hiše predstavlja do 35% celotnih toplotnih izgub objekta. Po izvedbi dovolj debele toplotne fasadne izolacije je letni prihranek ogrevanja od 80 do 100 kWh/m2 površine fasade. Poleg tega se s strokovno izvedbo novega fasadnega sloja odpravijo problemi kot so na primer toplotni mostovi in nastajanje plesni na notranjih stenah. Ker imajo preko zime izolirane obodne stene višjo temperaturo, je temperatura znotraj ogrevanih prostorov lahko od 1 do 2°C nižja. V namen izboljšanja energetske učinkovitosti stavb država s strani Eko sklada spodbuja investicije prenove fasad na stanovanjskih hišah z izdajanjem nepovratnih finančnih sredstev. Za pridobitev teh sredstev je potrebno izpolnit naslednje pogoje: Hiša mora imeti pridobljeno gradbeno dovoljenje pred 1.7.2010. Novi fasadni sistem mora biti certificiran (ETAG 004)in imeti izjavo o skladnosti. Minimalna debelina izolacijskega fasadnega sloja mora biti 18 cm, pri čemer lahko toplotna prevodnost toplotne izolacije znaša λ ≤ 0,045 W/mK. Razmerje med λ/d ≤ 0,25 W/m2K. Z dokazili o toplotni prevodnosti materialov so lahko izolacijske plošče tudi tanjše. Višina nepovratne finančne spodbude znaša do 20% priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 12 EUR na m2 izolacije fasade. Priznani stroški vključujejo nakup in vgradnjo celotnega fasadnega sistema, toplotne izolacije cokla, postavitev gradbenega odra, odstranitev ali izravnavo obstoječega ometa ali ostalih gradbenih materialov, vgradnjo vertikalne hidroizolacije na predelu cokla, demontažo starih okenskih polic, obdelavo špalet ter nakup in vgradnjo okenskih polic. S poizvedovanjem v trgovinah z gradbenim materialom ali pri izvajalcih fasad izvemo, da so sedaj v ponudbi številne različne izolacije in zaključni sloji, ki imajo vsi nekatere dobre lastnosti in lahko tudi slabe. Glavno vprašanje je kakšen fasadni material izbrati glede na strukturo zunanjih zidov hiše, obstoječe fasadne izolacije in zaključnega sloja, ter glede na naše želje. Vsekakor pa pri adaptaciji fasade ne smemo pozabiti, da z novo fasado bistveno bolj kot z novim videzom hiše pridobimo na boljši izolaciji stavbe.
Prenova fasade
Če nameravamo izvesti adaptacijo stare fasade je eno prvih obveznih pravil upoštevanje stare obstoječe barve. Če je le možno naj bo stara fasadna barva iste osnove kot nova, ki jo bomo uporabili. Sicer pa je za adaptacije fasad še najbolj primerna silikonska barva, ki je dobro paroprepustna in se ujame z večino starih barv. Stara dotrajana fasada ne samo, da ima pogosto zbledel ali umazan videz, temveč so na njeni površini marsikdaj vidne tudi razpoke. Če se bodo te razpoke zakrile le z novim fasadnim nanosom, seveda ne bo dovolj. Na prenovljeni fasadi se bodo že po nekaj tednih na istih mestih pojavile nove razpoke. Zato je potrebno pred adaptacijo ugotoviti kaj je povzročilo te razpoke. Vzroki so lahko različni. Med najpogostejšimi je slabo izdelana stara fasada oziroma nepravilna izvedba izolacije in njenih pripomočkov. Posledica pojava razpok na fasadi so lahko tudi slabi temelji stavbe, posedanje tal in razni tresljaji tal, ki jih povzročijo težji delovni stroji ali bližnji tovorni promet. V kolikor je vzrok slabo temeljenje stavbe, se ne bomo z nobenim fasadnim načinom izognili ponovnim razpokam. Predhodno bo potrebno dodatno utrditi temelje z betonskim injiciranjem ali podobnimi novejšimi gradbenimi posegi. Če je stara fasada pravilno in dovolj toplotno izolirana ter ima nepoškodovan zaključni omet, ki pa je umazan oziroma nam ni všeč njegova barva, se lahko odločimo le za barvanje fasade. Adaptacija fasade le z novim opleskom ni priporočljiva, če je struktura fasade poškodovana. V tem primeru je bolj primerna izvedba novih finalnih slojev fasade. Pri barvanju fasade je potrebno paziti, da ni v času barvanja in sušenja zunanja temperatura pod petimi stopinjami, oziroma nad 30 stopinj Celzija. V kolikor je premajhna temperatura, se podaljša čas sušenja barve, kar pa ni dobro. Ob prevelikih temperaturah pa se barva prehitro suši. Zaradi tega nastanejo na steni majhne razpoke in posušene kaplje barv. Približno 48 ur po nanosu ne sme biti sveže pobarvana fasada izpostavljena jutranji rosi ali dežju. Za nanos barve na fasado se uporablja čopič, maček ali brizgalno pištolo, odvisno od tega kje delamo in kakšen material uporabljamo. Novi oplesk na fasadi pa nima samo estetskega učinka. Namreč nekatere sedanje fasadne barve so vodonepropustne in hkrati paroprepustne. Torej novi oplesk zidove ščiti in hkrati dopušča, da ti še vedno dihajo.
Se splača debelejša izolacija?
Če gledamo z vidika funkcionalnosti je pri fasadi nedvomno bolj kot zaključni sloj pomembna njena izolacija. Naš dom je podvržen nenehnim različnim vremenskim vplivom. Od vročine, vetra, dežja, toče, do snega, ledu in mraza. Zaradi velikih temperaturnih sprememb se fasadni materiali različno obnašajo. V hladnejšem vremenu se material krči, v toplejšem pa se prične ta raztezat. Zato je še toliko bolj pomembno, da izberemo le dovolj kakovostno fasadno izolacijo. Fasadna izolacija nam ne sme postati eden izmed varčevalnih virov v smislu; češ saj bo tudi z malo manj debelo izolacijo hiša dovolj izolirana. To je gledano z dolgoročnega vidika zelo napačno razmišljanje. Nekaj dodatnih centimetrov debeline izolacije bo precej majhen del celotne investicije v novo fasado. Namreč stroškov z delom in montaže gradbenega odra s tem ne bo nič več. Ob izbiri izolacijskega materiala naj imamo v vidiku, da je pravilno vgrajena, dovolj debela in kvalitetna toplotna izolacija eden izmed najbolj učinkovitih in hkrati najcenejših ukrepov za zmanjšanje toplotnih izgub in s tem porabe energije. Toplotne izgube skozi zunanje stene predstavljajo tudi do 40% vseh toplotnih izgub stavbe. Če bomo dosedanji 5 cm debel izolacijski fasadni sloj povečali na priporočljivo debelino 16 cm, bomo toplotne izgube skozi fasado zmanjšali kar za skoraj 60%. Če bi bil fasadni sistem debel 22 cm, bi toplotna izolacija predstavljala le tretjino vseh stroškov izvedbe nove fasade. V tem so torej vključeni stroški vseh ostalih fasadnih materialov, strošek dela in najema gradbenega odra. S 15 centimetrov debelim novim izolacijskim fasadnim slojem bomo lahko že v prvem letu porabili kar za tretjino manj toplotne energije. Torej višji strošek debelejše fasadne izolacije se nam s prihrankom toplotne energije kaj hitro povrne.
Izbira primerne izolacije
Ponudba sedanjih izolacijskih materialov je kar precej pestra. To so stiropor, stirodur, kamena volna, steklena volna, izolacijske plošče iz lesne volne, vlaknene plošče, pluta, celulozna izolacija, kokos, itd. Vendar se še vedno najpogosteje uporabljata materiala kot je mineralna volna in stiropor. Med mineralno volno se štejeta kamena ali steklena volna. Glede na vrsto sestave se ti dve izolaciji med seboj tudi razlikujeta. Kameno volno sestavljajo pretežno kamenine, stekleno volno pa steklena vlakna. Odlike ene in druge izolacije so v tem, da dosegata zelo dobro izolativnost, sta elastični, odporni proti vibracijam in mehanskim učinkom, sta difuzijsko odprti, ne razpadata, absorbirata zvok in sta odporni proti škodljivcem. Slaba plat teh izolacij pa je zmanjšanje njihovih toplotnoizolacijskih lastnosti v primeru prisotnosti vlage. Stiropor oziroma ekspandirani polistiren (EPS) se najbolj množično uporablja za izolacijo fasad. Poglavitni razlog temu je gotovo njegova zelo ugodna cena v primerjavi z ostalimi fasadnimi izolacijskimi materiali. Njegovo odlika je še v zelo majhnem vpijanju vlage oziroma vode. V primerjavi z mineralno volno je pri kratkotrajnem namakanju stiropor petkrat manj vpojen, pri dolgotrajnem namakanju pa celo 15-krat manj. Stiropor je odporen na temperaturo do 80°C, kar ga uvršča med normalno gorljive materiale (požarni razred E). Mineralna volna je v tem primeru bolj odporna, saj spada med negorljive materiale (požarni razred A1). Stiropor je še zlasti primeren v primeru sanacije fasade, saj je zelo lahek izolacijski material in je lažji od mineralne volne. Nekateri imajo prepričanje, da so stiropor plošče precej parozaporne in s tem takšna fasada dovolj ne diha, kar pa je napačno mnenje. V primerjavi z lesom za katerega velja splošno prepričanje, da je zračno propusten material, ima stiropor približno dvakrat manjši koeficient difuzijske upornosti. Relativna vlažnost v prostorih naj bi v povprečju znašala od 40 do 60 odstotkov, odstopanje od povprečja pa je odvisno od kakovosti izolacije. Eden izmed boljših materialov toplotne izolacije je grafitni oziroma tako imenovani črni stiropor, ki zmanjšuje toploten pritisk znotraj posameznih in sosednjih celic stiropora. Sestavljen je iz surovine za proizvodnjo EPS - ekspandiran poliester in ima dodane delce grafita. Poznane so črne, temno sive oziroma tudi srebrne plošče. Toplotna izolacija je s takšno vrsto stiropora za 20% boljša v primerjavi s klasičnim belim stiroporom, saj ima lambdo 0,032W/mK, 16 centimetrska izolacija pa 0,041 W/Mk, kar pomeni, da je tanjša za 20%. Pri njegovi uporabi je le poudarek na konstrukcijskih sklopih, drugače pa je enako kot pri navadnemu stiroporu.
Manj pogosta prezračevana fasada
Prezračevana fasada in neprezračevana kontaktna fasada sta dve različni vrsti izvedb fasadnih toplotnih izolacij, ki so stalnica na slovenskih hišah. Pri prezračevani fasadi je zunanji del namenjen le za zaščito toplotne izolacije pred vremenskimi vplivi. Na stanovanjskih hišah je prezračevana fasada manj pogosta, saj je strošek njene izdelave precej večji kot v primerjavi z ostalimi vrstami fasad. Po drugi strani pa je takšna fasada najbolj kvalitetna. Pri tovrstnem načinu sta toplotna izolacija in zaključna fasadna obloga ločeni z zračno plastjo. Zračna plast med izolacijo in zunanjo fasadno oblogo omogoča, da zrak v vmesnem prostoru kroži in se s tem preprečuje nastanek vlage, ki bi sicer iz bivalnih prostorov skozi zid in izolacijo prehajala v okolje. Zunanjo oblogo se izdela s silikatno opeko ali z različnimi fasadnimi oblogami. Odprta zračna plast na vrhnjem zaključku fasade in omogočen dovod zraka s spodnje strani sta osnovna pogoja za izdelavo takšne fasade. Za izolacijski material pri prezračevani fasadi so najbolj primerne plošče iz mineralnih vlaken, oziroma steklena ali kamena volna. Stiroporne ali stirodurne plošče so za tovrsten sistem manj primerne.
Aktualna kontaktna fasada
Na stanovanjskih hišah je kontaktna fasada najbolj razširjena. Pri njej se nosilni del, izolacija in fasada oziroma vsi zunanji sloji stene med seboj popolnoma nepredušno stikajo in so pritrjeni drug na drugega. Torej je neposredno na izolacijski sloj izveden omet in na njega zaključni sloj. Kot izolacijski material pri tem prevladuje stiropor. Kontaktna fasada je primerna tako za stare objekte kot novozgrajene zidane ali montažne hiše. Njo se ne uporablja edinole na spomeniško zaščitenih objektih, kjer je toplotna izolacija običajno izvedena z notranje strani obodnega zidu. Kompaktni, neprezračevani fasadni sistem se razlikuje še na tankoslojno ali debeloslojno fasado. Predvsem zaradi cenovne ugodnosti je tankoslojna fasada že nekaj časa zelo priljubljena. Poleg hitre in dokaj enostavne izvedbe je njena prednost še v lahki teži, zato je primerna tudi pri sanaciji starejših hiš, kjer je potrebna majhna statična obremenitev. Ker so vsi sloji takšne fasade relativno tanki, je čas njihovega sušenja kratek in s tem ni potrebnih večjih časovnih zamikov pri vgradnji posameznih slojev. V primerjavi z debeloslojno fasado je slabost tankoslojne fasade v slabši mehanski odpornosti. Izdelave fasade se ne smemo lotiti pri temperaturah nižjih od 5 stopinj Celzije in pri močnih sončnih žarkih, vetru ali celo dežju. Izolacijske stiroporne plošče vedno lepimo na ravno in čisto podlago. V primeru, da podlaga ni trdna, jo lahko dodatno pritrdimo z ustreznimi plastičnimi pritrdili. Rob temelja je običajno v oporo izolacijskim ploščam, če ne pa mehansko pritrdimo na nosilni zid U profil letev. Najprej izolacijske plošče lepimo ali pritrjujemo s posebnimi pritrdili na podlago. S kovinsko žlico, ki ima širino približno 5 cm nanesemo lepilo vzdolžno in prečno pasovno ob robovih izolacijskih plošč. Te lepimo od spodnjega roba navzgor in z desne proti levi strani. Ob posebnih pogojih je velikokrat potrebno še dodatno mehansko pritrditi plošče. To pa počnemo šele, ko se lepilo že zgosti, izsuši oziroma postane čvrsto. Plošče vedno polagamo z malo zamaknjenimi vertikalnimi stiki. Pri lepljenju izolacijskih plošč je zelo pomembna izbira kvalitetnega lepila, saj le-ta vpliva na dober oprijem plošče na različne podlage. Ko se lepilo povsem posuši lahko na ravno površino fasadnih plošč nanesemo prvi sloj malte. Nato vtisnemo še v sveži sloj plastificirano armirno mrežo. To polagamo od zgoraj navzdol in jo na stikih za približno 10 cm preklapljamo. Vogale je potrebno seveda dodatno armirati. Po cca 24 urah se prvi sloj osuši, takrat lahko nanj nanesemo še drugi sloj in ga lepo zgladimo. Odvisno od tipa zaključnega ometa dovolj osušeni izdelani sloj premažemo s predpremazom, kateri dobro poveže armirni sloj in zaključni omet. Ko se sloj s predpremazom dovolj posuši, na koncu postopka nanesemo še izbrani zaključni dekorativni omet. S tem je postopek izdelave tankoslojne fasade zaključen. Debeloslojna kontaktna fasada se uporablja predvsem pri novogradnjah. Takšen fasadni sistem je bolj poznan pod nazivom teranova fasada. Dobro desetletje nazaj je bila z izolacijskimi kombi ploščami med najbolj priljubljenimi načini izdelave fasad. Pomembni odliki takšne fasade sta dobra trdnost in odpornost pred mehanskimi poškodbami. Slaba plat pa je v dolgotrajnosti izdelave in s tem seveda tudi v povečanju investicije. Pri izvedbi debeloslojne fasade izolacijske plošče v točkovnih presledkih lepimo in še dodatno pritrjujemo s pritrdili. Preko plošč napnemo posebno pocinkano mrežico, ki jo pritrdimo s pomočjo pritrdil, katere imajo tudi držalo za mrežico. Ta sidra imajo nastavek za odmik pocinkane mrežice od izolacijske plošče, ki ga moramo upoštevat. Stiki med mrežami so zelo pomemben element za preprečitev morebitnih poznejših fasadnih razpok. Robovi mrež se morajo med sabo obvezno prekrivati, še posebej moramo paziti na zidnih, okenskih ali vratnih vogalih. Prek nje nanesemo v debelini dobrega centimetra cementni obrizg in sicer tako, da je mrežica v ometu. Le tako bo ta dovolj trdno povezala posamezne plošče med seboj, kar bo preprečilo nevarnost pojava poznejših razpok na fasadi. Takšen postopek izdelave fasade je končan z nanosom zaključnega fasadnega ometa, v debelini enega centimetra.
Ustrezni zaključni sloj
Pod pojem »fasadni sloj« se sicer vključuje celoten sloj na zunanjih stenah hiše. Torej od izolacijskega sloja do zaključnega barvnega sloja. Na trgu so v ponudbi različne vrste fasadnih zaključnih slojev. Pomembno je, da izberemo fasadni omet, ki bo dovolj vodoodbojen, vendar bo hkrati imel zmožnost prepuščanja notranje vlage v ozračje. Pomembna lastnost je tudi dobra barvna obstojnost in zmožnost odpornosti proti algam in mahovom. Izbiramo lahko sicer med apnenimi, akrilnimi, silikonskimi, silikatnimi ali kombinaciji silikonskega in silikatnega zaključnega fasadnega sloja. Proizvajalci v določene fasadne sloje dodajajo še različne dodatke, s katerimi se izboljša obstojnost, odpornost, trajnost in videz fasade. Takšni dodatki so mikroarmirana vlakna, ter lazurni in reliefni premazi. Na stari fasadni površini kjer je obstoječi fasadni premaz nitkasto razpokal, je priporočljiva uporaba mikroarmiranih vlaken, s katerimi se doseže trdno povezavo novega fasadnega nanosa in njegovo gladko površino. Ker reliefni nanos vsebuje kremenčev pesek, se z njim doseže bolj grobo in hrapavo fasadno površino. Lazurni premaz je delno prosojen in s tem primeren predvsem na fasadah s starinskim slogom. V zadnjem času je šel napredek pri razvijanju odpornejših fasadnih sistemov še dlje. Na trgu je v ponudbi tudi posebni karbonski fasadni sistem. Karbon ima svojo identično značilnost, da že z majhnimi debelinami nanosa dosega zelo visoko trdnost. V armirni fasadni sloj so dodana karbonska vlakna, s katerim fasadni sloj pridobi bistveno večjo tlačno in udarno trdnost. Posledično s tem je seveda precej bolj odporen na udarce (npr. na udarce toče). Poveča se tudi elastičnost in natezna trdnost fasadnega sistema. Ker se z dodatkom karbonskih vlaken povečajo termično mehanske lastnosti, se podaljša tudi življenjska doba fasade. Novejši fasadni sistemi imajo nanostrukturno in fotokatalitično površino. Prva preprečuje, da bi se ta prekomerno navlaževala. S tem se prepreči nastanek alg in plesni na fasadi. Z učinkom fotokatalize pa se s pomočjo sonca organske umazanije samodejno razgrajujejo (samočistilna fasada). Na trgu imamo torej na izbiro kar precej različnih vrst fasadnih slojev. Kljub našemu osnovnemu poznavanju ne bo odveč, če nam svoje mnenje o izbiri ustreznega sloja poda tudi mojster, ki nam namerava izdelati novo fasado ali prodajalec v trgovini. Vendar le strokovno podkovan prodajalec v specializirani trgovini z barvami in ne katerikoli prodajalec v gradbeni trgovini. Pri izdelavi celotnega fasadnega sistema naj posamezne plasti nikdar ne kombiniramo sami na pamet, saj še zdaleč med seboj niso združljivi vsi izolacijski materiali, ometi in barve. Brezpogojno morajo biti plasti med seboj združljive tako po kemijskih kot fizikalnih lastnosti. Ob tem bomo rabili pomoč z nasveti proizvajalca ali samega izvajalca del. Velikokrat že proizvajalec izolacije svetuje kateri zaključni sloj je primeren, da bo kar se da optimalno omogočena toplotna prehodnost in paraprepustnost sistema. Priporočljivo je, da izberemo celoten fasadni sistem od enega proizvajalca, saj tako zagotovimo, da so medsebojno kompatibilni materiali. Zlasti v primeru zahtevka po subvenciji s strani Eko sklada je zahteva po sistemskih materialih obvezna.
Lepši videz s fasadnimi profili
Naši predniki so videzu fasade namenjali veliko pozornosti z raznimi okrasnimi detajli. Tudi danes se slednjim detajlom daje vse več pozornosti. Z sodobnimi materiali in tehnologijo izdelave dekorativnih fasadnih profilov je njih mogoče enostavno, hitro in brez nevarnosti nastanka toplotnih mostov vgraditi na sedanje fasadne sisteme s toplotno izolacijo. Najbolj pogost material iz katerega so izdelani sedanji fasadni profili je ekspandirani polistiren oz. stiropor. Odvisno od proizvajalca in mesta montaže profilov imajo ti različno gostoto. Od 25 kg/m2 do 50 kg/m3. V ponudbi so v različnih standardnih dolžinah (1 ali 2 metra). Nekateri proizvajalci jih izdelajo po naročilu stranke, s čimer je minimalen odpad. Na vidni strani profilov je nanešena prevleka, ki utrdi površino in omogoča zaščito pred različnimi vremenskimi vplivi. Odvisno od proizvajalca je slednja prevleka lahko nanešena v več slojih (2 ali 4 slojno). V zadnjem času so v ponudbi tudi profili iz silikatne osnove z dodatkom epoksi lepila. Ti so na videz podobni steklobetonu, le da so precej lažji. Njihova gostota je 600 kg/m3. Površina takšnih profilov je gladka, trdna in zelo odporna na vse vremenske razmere. Pri vgradnji dekorativnih profilov naj kot prvo pazimo na njihov natančen razrez. Okenske profile z isto obliko spajamo pod 45° kotom. V primeru, da je profil zgornje stranice drugačen, naj zgornja stranica sega čez obe pokončni. S pomočjo lepljenja profile na hiter in enostaven način pritrdimo na fasadni sloj, ki je lahko brez ali z zaključnim ometom. Odvečno lepilo naj s spoja takoj odstranimo. Morebitne reže med profilom in podlago zapolnimo s trajnoelastičnim kitom. Profile lahko prebarvamo z akrilnimi, silikatnimi ali silikonskimi fasadnimi barvami.
Modne kamnite fasadne površine
Danes lahko vse več opazimo različnih kombinacij fasadnih oblog, medtem ko so nekdaj hiše krasile le klasične največkrat enobarvne fasade. Sedaj, ko se vse bolj vračamo k naravi, je kamen postal pravi trend. Poleg dekorativne lastnosti in unikatnega učinka, ima ta tudi dobro zaščitno funkcijo. Dandanes se lahko odločamo med raznovrstnimi oblikami, vzorci in barvnimi odtenki kamna, medtem, ko je bil včasih na voljo le avtohtoni kamen. Nujno potrebno pa se je prej pozanimati, oziroma posvetovati s strokovnjakom. Opisati mu moramo teren in specifične lastnosti stavbe. Le na podlagi teh dejavnikov nam bo lahko svetoval nam najbolj primeren dekorativni naraven kamen. S kamnitim delom fasade dodamo objektu prefinjen in prestižen videz ter močan vizualen učinek. Poleg tega je kamnita fasada zelo trpežna in obstojna, zato ima lahko kamen brez obnavljanja vrsto let svojo prvotno podobo. Kamnite plošče se lahko z različnimi vezivi pritrdi neposredno na konstrukcijo ali pa je vmes zračna reža. Zadnji način spada med prezračevane fasade in je tudi najpogostejši.
Vse bolj aktualna lesena fasada
Na slovenskih hišah lahko v zadnjem času vse bolj pogosto opazimo tudi lesene fasade. Razlog temu je gotovo v njenem atraktivnem in modernem videzu, saj se les še posebej dobro poda k sodobni arhitekturni obliki stavbe. Hkrati pa lesena fasada izdaja občutek domačnosti. Pogosto je mnenje, da lesena fasadna površina v naših vremenskih pogojih hitro propade, kar pa ni res. Če izberemo dovolj obstojno vrsto lesa, bo lesena fasada obstojna več desetletij. Namesto zaključnega mineralnega sloja so pritrjene lesene letve. Med izolacijskim slojem in letvami je prezračevani kanal, preko katerega se les po dežju lahko osuši. Zračni kanal in lesena obloga s tem zagotavljata zelo dobro paropropustnost objekta, izboljšana pa je tudi njega zvočna zaščita. Za leseno fasado je pomembna izbira dovolj obstojne drevesne vrste. Najbolj pogosto se uporablja sibirski macesen, ki je dokaj dobro obstojen, odporen proti lesnim škodljivcem, dobro se suši, hkrati pa je še vedno cenovno dostopen. Možna je še izvedba lesene fasade iz ameriške rdeče cedre in nekaterih drugih eksotičnih vrst lesa, ki jo izjemno obstojne, vendar imajo precej višjo ceno. Za leseno fasadno oblogo se uporablja tudi domač smrekov les, ki pa mora biti pred vremenskimi vplivi in škodljivci impregniran z globinskimi zaščitnimi sredstvi ter dodatno premazan z dvema ali tremi sloji površinskega premaza, ki je UV obstojen Z izbranim dovolj kakovostnim oziroma obstojnim lesom, ki bo pravilno vgrajen, kljub njegovi neposredni izpostavljenosti vremenskim vplivom praktično ne bomo imeli z njim nikakršnega vzdrževanja. Če bomo uporabili površinski premaz, bodo lesene letve po večini obdržale svojo prvotno podobo. V kolikor lesene površine ne bomo premazali, bo les s časom potemnel in posivel. Ta pojav ne pomeni, da les trohni in propada, temveč je izraz staranja lesa in njegove naravne zaščite pred UV žarki. Lesena fasadna obloga je lahko različno oblikovana, s tem je tudi podoba zgradbe lahko različna. Izvajalci se poslužujejo dveh različnih načinov polaganja letev v oblogo. Te so lahko položene na stik ali na medsebojni razmik. V primeru stika se letve na isti način kot pri opažu medsebojno spajajo po sistemu utor in pero. Utor je lahko viden ali tudi ne. V tem primeru so letve širše. Ob izvedbi letev na stik je pomembno, da voda ne zateka za oblogo, ampak zdrsne po njen navzdol. Pri izvedbi z medsebojnim razmikom je med letvami, ki so ožje, prazen prostor širine 1 cm. Pri tej izvedbi so letve v obliki romba, ki omogoča, da se voda maksimalno odceja. Tovrstna izvedba je v zadnjih letih najbolj aktualna, saj fasado naredi izrazito sodobnega videza. Ker je omogočeno zračenje lesenih letev z vseh strani, je takšna fasada maksimalno zračna. Letve na fasadni oblogi lahko polagamo v vodoravni ali navpični smeri, oziroma v kombinaciji obojega. Po navpičnih letvah bo voda lažje odtekala navzdol, vendar morajo pri teh legah biti zgornji robovi oziroma odrezi letev dovolj zaščiteni, da voda ne prodira v letve. Vodoravno položene letve morajo zagotoviti, da se voda lahko steka z njihovih robov. Z navpično vgrajenimi letvami si pridobimo vizualno višji in ožji objekt, z vodoravno vgrajenimi letvami pa optično nižji in širši objekt. Da voda ne bi prek letev zamakala v fasadno izolacijo je pomembno, da je izolacija z zunanje strani zaščitena s folijo, ki je paropropustna. S tem bo omogočen prehod vlage z notranje strani zidu v prezračevalni kanal. V primeru izvedbe letev z razmiki mora biti folija še UV obstojna. Letve polagamo na ustrezno izdelano podkonstrukcijo. V primeru izolacije iz stiropora mora biti podkonstrukcija z razmikom od 60 do 80 cm. Pri mehkejši izolaciji iz volne pa nosilno konstrukcijo pritrdimo s sidri. Ob tem morajo vsi konstrukcijski nosilni elementi omogočati nemoteno pritrditev izolacije na zid, izvedbo prezračevalnega kanala med izolacijo in letvami ter seveda samo pritrditev letev. Ker morajo biti profili konstrukcije pritrjeni preko izolacijskega sloja neposredno v zid, je nevarnost nastanka toplotnih mostov. Tudi zaradi tega je pomembna dovolj strokovna izvedba postopka izvedba lesene fasade, da je ustvarjenih čim manj toplotnih mostov.
pripravil: M.A.
