Pripomočki na vrtu
Z dovolj zmogljivo kosilnico nam bo košnja vrtne trate v užitek. Vsestransko uporaben motokultivator nam bo precej olajšal delo na zelenjavnem vrtu. S primernim rastlinjakom si bomo skozi večino leta zagotovili vedno svežo in zdravo zelenjavo. Po opravljenem delu na vrtu pa nam bo užitek obedovati v letni kuhinji in se spočiti na udobni vrtni sedežni garnituri.
Vrtna kosilnica za okrasni vrt, motokultivator in rastlinjak za zelenjavni vrt, pa tudi sedežna vrtna garnitura, vrtna hišica in paviljon so več ali manj pomembni dodatki našega vrta, brez katerih bi ga težko zmogli vzdrževati in v njem s počitkom tudi uživati.
Izbira motorne kosilnice
S pogosto košnjo vrtne trate in še zlasti, če je večja travna površina, moramo imeti dovolj kakovostno kosilnico. Glede na to, da so na trgu vsemogoče vrste kosilnic, lahko njo dobimo že za manj kot 200 evrov, lahko pa je tudi več tisoč evrov. Vse je odvisno od tega kakšno kvaliteto želimo in kako zmogljivo kosilnico. Vedeti moramo, da če bomo izbrali ceneno kosilnico iz diskontne prodaje, bo ta mogoče primerna za košnjo le nekaj kvadratnih metrov travne površine. Za kakšno resno košnjo pa ta gotovo ne bo. Z večjo konkurenčnostjo proizvajalcev vrtne opreme so tudi profesionalne kosilnice postale dostopne lastnikom hišnih vrtov. Cena kosilnice naj ne bo glavni faktor pri njenem nakupu. Bolj kot to naj pri njenem nakupu upoštevamo kolikšno površino in kolikokrat bomo kosili, kolikšna bo predvidena višina trave in kakšen bo naklon košenih površin. Ne smemo pozabiti tudi na to ali želimo, da se bo pokošena trava avtomatsko zbirala v zbiralnem košu, ali bomo njo pozneje grabili. Če bomo izbrali kosilnico opremljeno s košem, je pomembno, da je ta dovolj velik, saj ga bomo sicer morali preveč pogosto prazniti. Vretenaste kosilnice z ročnim, električnim ali akumulatorskim pogonom so primerne le za manjše površine. Za večje travne površine pridejo v poštev predvsem rotacijske kosilnice z bencinskim motorjem. Njihova slaba plat se mogoče kaže le v tem, da njihova rezila travo ne odrežejo, temveč jo odsekajo. S tem sveže odrezane travne bilke nekoliko porumenijo. Strižne kosilnice travo bolj precizno odrežejo na škarjast način in s tem ohranijo zelen videz sveže pokošene površine. V primeru strmega naklona košene površine naj izberemo dvotaktno kosilnico ali kosilnico z oljno črpalko. Za ravno travno površino je primernejša kosilnica s štiritaktnim motorjem. Pri nekaterih izvedbah kosilnic sta motor in rezilo zaščitena z avtomatsko drsno sklopko, ki preprečuje preobremenitev. Sklopka rezil ustavi delovanje rezila, medtem, ko motor deluje. Tako lahko brez težav prečkamo peščene poti ali izpraznimo koš. Ponoven zagon motorja ni potreben. Kvalitetnejše profesionalne kosilnice imajo visok vrtilni moment z nizko hrupnostjo. Priporočljivo je, da ima kosilnica mehanizem za omogočanje nastavitve višine košnje. Namreč ob prvi spomladanski košnji ali košnji v sušnem času je priporočljivo, da je pokošena trata nekoliko višja. Samohodna motorna kosilnica ima pogon na sprednja ali zadnja kolesa, za strme terene pa je tudi opcija s pogonom na vsa štiri kolesa. Ohišje vrtne kosilnice je lahko iz plastike, aluminija ali pločevine. Plastično ohišje ima prednost v nerjavenju, vendar z leti izgubi prožnost, večja je tudi možnost poškodbe ohišja. Aluminijasto ohišje ravno tako ne rjavi, se pa pri močnejšem udarcu ohišje lahko hitro poškoduje. Če je ohišje kosilnice iz pločevine, je pomembno, da je ta dovolj debela. Le takšna bo odporna na korozijo več let. Dobra lastnost pločevinastega ohišja pa je v tem, da lažje prenaša udarce.
Aktualna visoka greda
Med slovenskimi vrtičkarji je v zadnjih letih visoka greda postala izjemno popularna. Zagotovo je pridelava domače zelenjave v njej lažja. Tako je primerna tudi starejšim uporabnikom ali gibalno omejenim osebam, saj lahko v njej stoje ali tudi sede vrtnarijo. Zemlja se v gredi hitreje segreje in počasneje ohlaja. Zaradi hitrejšega segrevanja je s tem priročna za zgodnjo pridelavo zelenjave. Pri uporabi zastirke, zemlja tudi bolje zadržuje vodo in vlago. Zaradi gostejšega koncentriranega sajenja rastlin je v gredi preprečena rast plevela in je hkrati ustvarjena boljša mikroklima. Ker rastline rastejo po celotni površini grede, pri čemer jih lahko usmerimo, da rastejo tudi navzdol, prihranimo pri prostoru. Z različno ponudbo oblik visoke grede, kot takšna omogoča lepo umestitev v okolico. Njo lahko postavimo tudi v urbano okolje (na beton ali asfalt), lahko celo na balkon ali teraso. Glede na to, da je velika večina visokih gred izdelana iz lesa, ki v stiku z zemljo lahko hitro propade, je pomembno, da je konstrukcija grede izdelana iz pravilno izbrane vrste lesa. Poleg tega mora biti visoka greda tudi pravilno postavljena in zmontirana. Klasičen les smreke je sicer najcenejši, vendar je za njega znano, da v stiku z vlago hitro propade. Tudi z debelejšimi manj kvalitetnimi stenami grede (4 ali 5 cm) ne bomo bistveno podaljšali njeno življenjsko dobo, saj visoka greda običajno ne strohni, temveč razpade, ker njeni konstrukcijski povezovalni elementi s časom popustijo. 28 milimetrov je zadostna debelina smrekovih sten visoke grede. Visoko gredo, ki je izdelana iz smrekovega lesa, je priporočljivo, da jo globinsko in površinsko zaščitimo z ustreznim sistemskim premazom. Ob tem bomo lahko imeli upravičen pomislek s prisotnostjo nenaravne snovi, v kateri bomo gojili domačo zelenjavo. Bolj kot les smreke bo na vlago odporen macesnov les. Zlasti sibirski macesen je s svojo gostoto lesa zelo trajen. Njega nam niti ni potrebno zaščititi s premazom, saj sam s časom razvije svojo zaščito. Posledično s tem nekoliko spremeni barvo v sivi odtenek. Zadostna debelina stene visoke grede iz sibirskega macesna je že 22 mm. Kot je bilo že omenjeno, je les najpogosteje uporabljen material pri izdelavi visoke grede, se pa predvsem zaradi boljše obstojnosti na trgu pojavljajo tudi grede iz drugih materialov, npr. kovinske in betonske. Višina visoke grede naj bo dovolj visoka, da bomo lahko v njej vrtnarili brez sklanjanja (vsaj 80 centimetrov). Dolžina grede je lahko več ali manj poljubna, njena širina pa naj bo takšna, da bomo z rokami lahko brez problema segli do sredine širine grede. To pomeni, da naj njena širina ne bo več kot 120 centimetrov. Z namenom maksimalnega olajšanja gojenja vrtnin so določene izvedbe gred za cca 40 cm dvignjene od tal. Njihov spodnji del je fiksno zaprt, kar preprečuje manjšim škodljivcem dostop v zaboj. V ponudbi so tudi grede na koleščkih, ki omogočajo njihovo enostavno premikanje. Da voluharju in glodalcem preprečimo vstop v visoko gredo, naj v njeno dno vgradimo pocinkano mrežo, ki naj ima trajno življenjsko dobo. Manj kvalitetne sadjarske mreže iz pocinkane žice niso priporočljive, saj se s časom na določenih mestih sloj cinka odkruši iz žice in s tem mreža hitro propade. V kolikor je greda narejena iz lesa je priporočljivo, da so notranje površine sten visoke grede zaščitene s čepasto PVC folijo, katera preprečuje stik lesa z zemljo in tako podaljša življenjsko dobo lesene konstrukcije. Pri betonski gredi pa čepasta PVC folija ni potrebna. Rastline bodo v visoki gredi dovolj lepo uspevale le, če bo ta postavljena na dovolj osončenem mestu, oziroma tako, da bo osončena celotna greda. Če bo greda osončena le z ene strani, naj pri sajenju pazimo, da višje rastline ne bodo senčile nižjih. Če bo visoka greda postavljena na zemlji, naj predhodno namestimo šest enakomerno porazdeljenih betonskih plošč. S tem bomo preprečili stik lesene konstrukcije z zemljo. V primeru, da bo greda stala na travi, naj s površine odstranimo travno rušo v globini 20 do 30 centimetrov. Za uspešno rast sadik nikakor ne bo dovolj, če bomo visoko gredo enostavno le napolnili s prstjo in zasadili sadike. Najprej naj na dnu grede izdelamo drenažo. To storimo tako, da dno prekrijemo z debelejšimi in drobnejšimi vejami, ki bodo tvorile kompaktno in hkrati zračno plast. Da preprečimo prekomerno posedanje, je med veje zelo priporočljivo natresti sekance, ki naredijo podlago bolj stabilno. Za uspevanje rastlin bo drenaža iz vej boljša kot iz kamenja, ki je poleti pretopla in pozimi prehladna. Na drenažni sloj nasujemo še nerazpadlo kompostno plast. Šele na to pa nasujemo v gredo prst, ki naj bo kvalitetna vrtna zemlja. Dobra alternativa omenjeni drenaži je izvedba visoke grede z že vgrajenim drenažnim sistemom, sestavljenim iz dveh plasti naravnih mineralnih vlaken, ki so odličen izolator, z veliko zmožnostjo vpijanja in skladiščenja vode. Sistem zelo dobro opravlja funkcijo drenaže, saj zmore že 1 m2 vsrkati okoli 60 litrov vode. Na ta način se dobro spodbuja razvoj koreninskega sistema, rast in razvoj rastlin. V visokih gredah pogosto naletimo na težavo pomanjkanja mikroorganizmov, kar je posledica uporabe novega, še neustaljenega substrata. To lahko upočasni razgradnjo organske snovi, zmanjša dostopnost hranil za rastline in oslabi njihovo odpornost proti škodljivcem ter boleznim. Odlična naravna rešitev je uporaba listja listnatih dreves iz gozda, ki je bogato z mikroorganizmi, huminskimi snovmi in drugimi koristnimi elementi. Če v visoko gredo vmešamo tanjšo plast takšnega listja ali ga uporabimo kot zastirko, bomo hitro spodbudili razvoj zdravega mikrobiološkega okolja in povečali rodovitnost ter odpornost naših rastlin. S pridelavo zelenjave v visoki gredi moramo vedeti, da se v njej rastline precej bolj hitro izsušujejo kot prosto v zemlji, zato moramo predvideti tudi zadostno zalivanje; najbolje s kapljičnim zalivalnim sistemom. Eden od načinov kako si lahko pri tem pomagamo, pa je tudi uporaba glinenih posod (npr. tradicionalne posode Olla), ki jih zakopljemo v zemljo. Le-te postopoma oddajajo vodo neposredno h koreninam rastlin. Takšna rešitev ne le zmanjša porabo vode ter odvisnost od tehnologij, temveč rastlinam hkrati zagotavlja konstantno vlago, kar je še posebej dobrodošlo v vročih poletnih dneh.
Kuhinja na prostem
Zunanji hišni vrt ni namenjen le za delo na njem in za počitek, ampak ga lahko izkoristimo tudi za kuhanje. Priprava hrane pod letnim nadstreškom ali povsem na prostem je v zadnjih letih postalo na slovenskih vrtovih in terasah zelo aktualno. S tem je tudi ponudba takšnih letnih kuhinj na našem trgu izjemno pestra. Tako kot pri vsem ostalem se tudi pri kuhinji na prostem vse prične z njenim načrtovanjem. Če bo kuhinja stala na vrtu, jo naj ne načrtujemo v bližini sosedove hiše, naših bližnjih oken ali vrat. Če bo ta nameščena ob fasadi, naj imamo v vidiku, da saje iz dimnika lahko njo umažejo ali se skozi odprtine valijo celo v notranjost hiše. Upoštevajmo tudi smer v katero bo veter razpihoval dim. Vsekakor se bomo lagodneje počutili, če bo letna kuhinja na takšnem mestu, ki nam bo zagotavljala zadostno zasebnost. Ob načrtovanju letne kuhinje ne smemo pozabiti na nepogrešljiv vodovodni in električni dovod. Z dovodom vode bo obvezno tudi pomivalno korito s pipo in odtočno cevjo, speljano v kanalizacijo ali vrtno čistilno napravo. Dimnik naj bo dovolj učinkovit, da bo dim iz kamina usmerjal proč od jedilnega dela. Izpopolnjene letne kuhinje imajo celo napo nad štedilnikom, ki odvaja paro, ki je v poletni sopari lahko še toliko bolj nadležna. Poleg upoštevanja, da bo letna kuhinja sovpadala z našim vrtom, naj pri izbiri materialov imamo v mislih, da bodo tako kuhinjski elementi kot tudi pribor več ali manj na prostem, zato naj bodo dovolj odporni na korozijo, UV sevanje, zmrzal, ipd. Območje letne kuhinje, kjer se bomo največ zadrževali, kot je ob kuhališču, delovni plošči in pomivalnem koritu, naj zagotavlja zadostno zaščito pred soncem in dežjem. Streho nad letno kuhinjo naj vsekakor uskladimo z videzom ostale bližnje okolice. Z izbiro ustreznega mesta naj tudi dobro razmislimo kaj želimo imeti v letni kuhinji oziroma kaj vse bomo počeli v njej. Le tako bomo pravilno izbrali ustrezno njeno opremo in materiale. Za le nekajkratno uporabo kuhinje v letu bo mogoče zadostoval že manjši žar, umivalnik in shranjevalna omarica. Če bomo v njej preživeli večino poletnih vikendov pa bo potreben večji nabor opreme z mogočnejšim kaminom in dimnikom, ki morata seveda zagotavljati požarno varnost. Večja kuhinja bo potrebovala večji umivalnik, v katerem bo možno tudi pomivanje posode, dovolj velik delovni pult, lahko tudi štedilnik in hladilnik. Naša bodoča letna kuhinja naj bo vsekakor dovolj priročna. Vsebuje naj priročno shrambo, oziroma naj zagotavlja dovolj notranjih polic, kamor bomo lahko zložili vse pripomočke za kuho. Imejmo torej v vidiku, da nam pri njeni uporabi ne bo potrebno venomer stekati v notranjo kuhinjo po pripomočke. Ob načrtovanju elementov ne smemo pozabiti tudi na zadostno število in ustrezna mesta vtičnic, stikal in luči, ki morajo biti prilagojena za uporabo na prostem. Sedaj imamo kar nekaj različnih naravnih in umetnih materialov, iz katerih je lahko izdelana letna kuhinja. Konstrukcija kuhinje je lahko kovinska, lahko je iz betona, sezidana iz opeke, porobetona ali kamna. Zgrajeno konstrukcijo lahko obložimo z neštetimi vrstami kamnitih oblog, lahko tudi s keramiko ali lesom. Ob izbiri zaključne obloge kuhinjske konstrukcije naj imamo predvsem v mislih kako bomo kuhinjo čistili. V primerjavi z notranjo kuhinjo je kuhinja na prostem bistveno bolj izpostavljena umazaniji in predvsem cvetnemu prahu. Delovni pult naj bo dovolj odporen na udarce in praske, hkrati pa enostaven za čiščenje. Poleg tega mora biti odporen na visoke temperature v primeru stika z vročo posodo, hkrati pa tudi odporen na zimsko zmrzal. Pri kompaktni in fiksni letni kuhinji je za pult pogosta izbira granit, umetni kamen ali brušen beton. Priporočljivo je, da je kuhinja na videz minimalistična in zaprtega tipa, opremljena z omaricami in predali, v katere bomo lahko pospravili ves pribor in posodo, na kateri bi se sicer hitro nabral zunanji prah. Alternativa zidani letni kuhinji je montažna, ki je kot takšna v zadnjih letih postala na zasebnih slovenskih vrtovih in terasah še posebej priljubljena. Montažna kuhinja je največkrat sestavljena iz kovinske konstrukcije, lahko je tudi inox ali aluminij. Pomembno je, da je konstrukcija maksimalno odporna na vlago. Poleg tega mora biti dovolj stabilna in težka, da brez problema kljubuje tudi močnejšem uporu vetra. Konstrukcija kuhinje je pogosto v kombinaciji s kamnito ali leseno oblogo. Vratca montažne kuhinje so pogosto v drsni izvedbi, s katerimi je dostop do odlagalnih površin bolj enostaven. Poleg tega tudi ni potrebnega razpoložljivega prostora za odpiranje vrat. Določeni proizvajalci izdelajo predalnike s ključavnico. S tem bomo imeli pripomočke v kuhinji varno shranjene tudi ob naši odsotnosti. Prednost montažne letne kuhinje v primerjavi s fiksno je seveda v neprimerno hitrejši izvedbi. Pri zidani kuhinji je potreben dolgotrajen postopek z izgradnjo konstrukcije, njenim oblaganjem in vgradnjo aparatov, medtem ko montažno kuhinjo le enostavno naročimo pri specializiranem proizvajalcu. Nekateri od njih se individualno prilagajajo kupcem z možnostjo izbire številnih oblik, različnih razporeditev elementov, različnih uporabljenih materialov in barvnih odtenkov kuhinje. V primerjavi s fiksno kuhinjo je prednost pri montažni tudi v tem, da lahko njo po potrebi prestavimo na drugo mesto, kar seveda pri masivni zidani ni mogoče. Odlika montažne kovinske kuhinje je tudi v njenem minimalnem vzdrževanju. Tako kovinsko ogrodje kot delovne površine očistimo s standardnimi čistili. Če kuhinja ne bo stala pod nadstreškom, je priporočljivo, da preko zime njo pokrijemo s posebej v ta namen izdelanim pokrivalom. V primeru, da nameravamo konstrukcijo letne kuhinje obložiti z lesom, naj izberemo dovolj odporno vrsto iglavcev ali tropskega lesa, ki bo nekaj naslednjih let brez posebnega vzdrževanja kljuboval zunanjim razmeram. Pri kuriščih in kuhališčih v letni kuhinji lahko izbiramo med več različnimi tipi. To je lahko plinski žar, žar na oglje, električni žar, vrtni kamin in tudi kuhalna električna ali plinska plošča. Vse je odvisno od tega kateri način pripravljanja hrane in jedi nam je bolj pri srcu.
Izbira vrtne garniture
Ob razmišljanju o novi vrtni garnituri se moramo kot prvo vprašati kje bo ta stala. Odvisno od tega, če bo ta pod streho ali na prostem, je odvisna izbira njenega materiala. V prevelikem zanosu po želji razkošne garniture se lahko zgodi napaka z izbiro prevelike garniture za v premajhen prostor. Vsekakor naj prej preverimo koliko razpoložljivega prostora imamo na voljo. Če bomo izbrali večjo in udobnejšo garnituro, naj ta po možnosti ima večji hrbtni naslon in dodatni naslon za roke. Za dovolj dobro sprostitev je ustrezno mesto postavitve vrtne garniture zelo pomembno. Zaman nam bo še tako udobna garnitura, če bo ta v bližini prometne ceste. Garnitura naj bo v mirnem ambientu in če je le možno, kar najbolj zastrta pred pogledi iz okolice. Pomembno je tudi, da bo sedežna garnitura na kar se da čim bolj senčnem predelu. Ena najboljših opcij je mesto v senci večjega drevesa. Če to ni mogoče, si naj senco omogočimo z leseno pergolo ali platneno tendo. Pri nakupu garniture za naš vrt naj nas ne premami njena cena, saj se moramo zavedati, da se bomo le v udobni, kvalitetni in lepi garnituri dovolj dobro spočili. To je še posebej pomembno, če bomo v njej preživeli več ur vsaj na nekaj dni. S pogostostjo njene uporabe se bo povečala tudi potreba po trajnosti in odpornosti materiala iz katerega je ta izdelana. Nekvalitetno in slabo odporno garnituro bomo morali že po nekaj sezonah zamenjati. V izogib temu naj vrtno garnituro ne iščemo le v večjih trgovskih centrih, kjer prednjačijo cenene garniture, ki pa so praviloma slabe kvalitete. Razgledamo naj se po širšem trgu in predvsem pozanimamo o karakteristikah različnih materialov. V ponudbi je veliko število različnih vrtnih garnitur, ki se razlikujejo tako po materialu, obliki in barvi. Od izrazito modernih dizajnov, do tradicionalnih garnitur. Glede na izbiro materiala je odvisno kam bomo to garnituro postavili. Če bomo imeli vrtno garnituro pod pokritim delom vrta, imamo na izbiro več vrst materiala kot, če bo stala prosto na vrtu. Za odprti prostor so manj primerni naravni materiali. Razen, če so res dovolj površinsko in globinsko zaščiteni. Če nam je ljubša praktičnost in enostavno vzdrževanje se bomo odločili za vrtno pohištvo iz kovine ali raznih zlitin. Če smo zapriseženec naravnih materialov, bo les najboljša izbira. Za lesene vrtno garnituro je značilno, da se lepo vklopi tako v naravno zeleno okolje vrta, kot tudi v urbano okolje na terasi. Slovenski proizvajalci izdelujejo predvsem masivne lesene garniture iz domačih vrst lesa. To je predvsem smreka, hrast, masecen in akacija. Zaradi najbolj ugodne cene je smrekov les najbolj pogosta izbira. Za masivno leseno garnituro na prostem je zelo pomembno, da je dovolj zaščitena pred vremenskimi vplivi. Torej je zaščitena z večslojnimi premazi, še bolje pa je, če je celotna globinsko impregnirana. Poleg tega je pomembno, da je les posekan ob pravem času ,a se lepo in pravilno dovolj posuši. Le tako ne bo pozneje prihajalo do zvijanja in pokanja lesenih elementov. Priporočljiv je les iz visokogorja, ki počasneje raste in je bolj trden. Uporabljen les ne sme vsebovati smole. Že precej časa je močno aktualna lesena garnitura iz eksotičnih vrst lesa. Izmed teh prednjači predvsem teak. Poglavitna prednost tovrstnega lesa je v tem, da je zelo trpežen in trajen v vseh vremenskih pogojih. Torej je primeren ravno za zunanjo vrtno garnituro. Teak les je zelo trd, zgoščen in vlaknat. Odporen je na zvijanje, krčenje in gnitje, saj vsebuje posebna naravna olja, ki ga ohranjajo v prvotnem stanju več desetletij. Njegova posebnost je, da sčasoma posivi in dobi videz srebrne patine. Če ga občasno premažemo z teakovim oljem, se ohrani njegova prvotna barva in prožnost. Kovinska vrtna garnitura iz nerjavečega jekla ali aluminija je primerna za uporabnike z modernejšim slogom ali za v moderne predmestne predele. Po drugi plati pa ogrodje garniture podaja svoj romantičen in nostalgičen videz iz preteklosti. Predvsem pa sta obe vrsti garnitur zaradi svoje popolne korozijske odpornosti primerni za zunanje pogoje. Manj kvalitetna je klasično barvana (emajlirana) garnitura, saj barvni emajl na soncu čez nekaj let lahko popoka, temeljito brušenje in ponovno barvanje pa zahteva dodaten strošek in prosti čas. Kakovostno kovinsko ogrodje garniture je galvanizirano in prašno barvano, vsi vijaki za pritrjevanje pa so nerjaveči. Takšen proizvod bo visoko odporen na vlago in s tem na korozijo, zahteval pa tudi ne bo nobenega vzdrževanja. Galvanizirano jeklo zagotavlja večjo mehansko obremenjenost in odpornost, dosežen pa je tudi lepši videz kovine. Pri kovinski garnituri je sedišče in naslonjalo stolov pogosto iz plastične pletene vrvi, plošča mize pa iz lesa. Kvalitetno sintetično pletivo ima videz ratana in podobnih naravnih materialov. Izdelano je na polietilenski osnovi in je odporno proti vremenskim vplivom. Moderna kombinacija je s tkaninami iz umetnih vlaken. Pri nekaterih vrstah kovinskih garnitur se ogrodje enostavno zloži skupaj in jih je možno preko zime pospraviti v zaprt prostor. Najcenejša rešitev bo gotovo garnitura iz umetne mase oziroma iz PVC-ja. Edina njena dobra plat je v tem, da ne potrebuje posebnega vzdrževanja. Vendar v večini primerov bomo s takšno garnituro le popačili prostor na vrtu ali terasi. Plastični stoli in miza bodo že od daleč izdajali svoj cenen videz. Na trgu je sicer v ponudbi več različnih plastičnih garnitur, ki se precej razlikujejo v kvaliteti. Nekatere so bolj krhke in tanjše, druge masivnejše in bolj elastične. Poleg standardne bele barve so v ponudbi tudi ostale barve kot je temno zelena, modra in vinsko rdeča. V zadnjih letih je bila močno aktualna vrtna garnitura iz umetnega ratana. Takšne material je odporen na vse vremenske vplive. Tako na vroče sončne žarke kot na vlago in dež. Torej lahko takšno garnituro tudi v dežju ali hladnejši dneh pustimo na prostem. Poleg tega je garnitura enostavna za vzdrževanje in dokaj privlačnega videza. Z ugodno ceno je dostopna ne samo podjetjem in gostinskim obratom, temveč tudi hišnim gospodinjstvom. Umetni ratan je izdelan iz visoko odpornih plastičnih mas oziroma pletiv v različnih barvah. Kljub temu, da je to umetni material, se garnitura zaradi celotnega pletenega stila kot celota lepo vklopi v naraven videz vrta. Kvalitetni stoli in mize so izdelane na aluminijski konstrukciji. S tem je garnitura dovolj močna in hkrati lahka. Stole, naslonjače ali klopco lahko okrasimo še z blazinami, ki bodo poleg bistveno udobnejšega sedenja še popestrile videz garniture. Vendar kot prvo je pomembno, da na blazinah dovolj udobno sedimo. Material naj bo mehek ter prijeten na dotik, predvsem pa naj bo dovolj zračen. Vsekakor ne bo udobno počivati na blazinah, na katerih se bo naša koža potila. Ker bodo blazine na prostem, naj bodo enostavne za čiščenje. Glede slednjega je bolj priporočljiva izbira temnejših odtenkov blazin, kjer umazanija postane pozneje vidna. Ob izbiri garniture naj razmislimo tudi o njenem bodočem vzdrževanju. Tako kot je razlika v materialu, se razlikuje tudi obseg in pogostost vzdrževanja garniture. Dovolj trpežna vrtna garnitura lahko preko večino leta ostane na prostem. Nekatere popolnoma odporne garniture na vse vremenske vplive so lahko zunaj tudi v zimskem času. Vsekakor bomo storili napako, če bomo izbrali sicer nam všečno garnituro, ki pa zahteva redno vzdrževanje in premaze, mi pa nimamo volje in časa za to.
pripravil: M.A.
