Stopnice in ograja

Tako stopnice kot ograje so znotraj ali zunaj hiše ne samo zgolj obvezen pripomoček, temveč vse bolj služijo tudi za dekoracijo prostora in okolice. Izbira med materiali, barvami in izvedbami je sedaj ogromna. Osnovno vprašanje je: Kaj izbrati? Odgovor je na prvi pogled preprost: Tisti izdelek, ki bo lep in hkrati dovolj vzdržljiv. Ti dve različni lastnosti pa je seveda težko združiti v en proizvod.

Vedno znova se ob izbiri novih stopnic in ograje daje premalo pozornosti na njihovo kvaliteto. Običajno se ob nakupu nove ograje in stopnic gleda le na estetski videz, pri katerem se mnogokrat pretirava, kar je posledica končne kičaste podobe. S tem se ne pokvari samo videz ograje in stopnic, ampak tudi celotno notranjo ali zunanjo podobo doma.
Ne glede na to ali bo stopnišče in ograja znotraj ali zunaj objekta, je pomembna njihova kvalitetna izdelava in zadostna površinska zaščita. Le takšen izdelek bo brez večjih sanacij služil svojemu namenu vsaj 20 let.

Načrtovanje stopnišča

Glavna prometna žila v hiši so stopnice. S tem je ta del opreme tudi eden izmed najbolj obremenjenih in opaznih površin v stanovanju. In ravno zaradi tega moramo pri njihovi izgradnji biti še posebej pozorni. Z novimi arhitekturnimi načrti stanovanjskih hiš so se stopnice iz odmaknjenega dela hiše preselile v njeno “srce”. To je dnevna soba, predsoba ali celo kuhinja z jedilnico. Tako so stopnice kar naenkrat postale pomemben dekorativni element doma.
Z razliko od nekaterih drugih gradbenih del kot je na primer pleskanje ali montaža pohištva, je izdelava stopnišča gotovo eden izmed najbolj strokovno zahtevnih posegov. Celo pri izbiri mojstrov je potrebno biti previden, saj bo le dovolj izkušen in strokovno usposobljen mojster znal izdelati pravilne stopnice. Izdelava stopnišča je zakompliciran gradbeni projekt, kjer je nujno potrebno upoštevati lepo število dejavnikov, ki vplivajo na njihovo pravilno izgradnjo. Pravilna lega stopnišča v zgradbi je že eden izmed njih. Nadalje je pomembno ustrezno razmerje med višino in širino stopnišča, upoštevanje mer in mesta vmesnih podestov, izbira pravilnega naklona stopnišča, izbira ustrezne konstrukcije glede na izbrani material in navsezadnje je potrebno paziti tudi, da se oblika stopnišča in material iz katerega je izdelano, pravilno ujemata s celotnim prostorom.
Ustrezno lego stopnišča v hiši sicer določi že arhitekt v gradbenem načrtu, zato si zaradi statike občutnejših sprememb po izbiri načrta niti ne moremo privoščiti. Tisti, ki prisegajo na prisotnost pozitivne energije v stanovanju (feng šui energija), trdijo, da se po stopnicah s stanovalci v nadstropja premika tudi vitalna energija, zato naj bi bile stopnice nekakšen usmerjevalec energije. Poznavalci feng šui energije odsvetujejo, da bi bile notranje stopnice neposredno nasproti vhodnih vrat ali v središču hiše. Najbolje je, če so nekje ob strani, zamaknjene od glavnih vrat.
Ustrezno razmerje med višino in globino stopnic je gotovo eden najbolj pomembnih dejavnikov za udobno hojo po njih. Vedimo, da se bomo ob stopnice vedno znova spotikali, če se razmerje višine in globine posamezne stopnice ne bo ujemala z dolžino našega koraka. Idealna mera za višino stopnice je od 17 do 21 centimetrov. Globina stopnice naj bi bila od 23 do 29 cm. Glede globine stopnice je pomembno, da se na stopnico prilega celotno stopalo ali vsaj celoten sprednji del stopala, z delom pete. Vendar, ker je dolžina stopala odraslega človeka daljša od 23 cm, se stopnice ne morejo optimalno prilegati človekovi nogi.
Pomemben element pri načrtovanju posameznih stopnic v celotno konstrukcijo stopnišča je upoštevanje enake višine vseh stopnic v stopnišču. V primeru, da bo ena sama stopnica po višini izstopala iz ostalega niza stopnic, bo s tem praktičnost celotnega stopnišča izničena, saj se bomo ob neenako stopnico vedno znova spotikali. Višino posamezne stopnice se določi tako, da se celotno višino deli s številom stopnic. Razmerje med višino in globino stopnice pa določa naklonski kot. Naklon stopnišča izključno določata višina nadstropja in tlorisni prostor stopnišča. Najbolj ugoden naklon za stopnišče je 30° ali malo več. Večina stopnišč imajo naklonski kot med 30° in 40°.
Da bo stopnišče pravilno izdelano, je pomembna tudi velikost podesta in mesto njegove postavitve. Izraz podest sicer pomeni bistveno širšo ravno ploskev kot je pri stopnici. Ta se nahaja med skupinami posameznih stopnic. Pri mestu postavitve podesta se največkrat spremeni smer vzpenjanja, hkrati pa služi tudi kot nekakšno počivališče pri vzpenjanju po stopnicah. Slaba plat podesta je v tem, da ta porabi kar nekaj razpoložljivega stopniščnega prostora. Zato se pri stopniščih z malo prostora uporabljajo stopnice brez podesta. V tem primeru obračališče, ki se je prej rešilo s podestom, sedaj nadomestijo kotne stopnice, s katerimi lahko zelo praktično izkoristimo manjšo tlorisno površino. S tem pridobimo na isti velikosti tlorisne površine še na večjem številu stopnic, kar je pri načrtovanju stopnišča skoraj vedno dobrodošlo. Vendar hkrati moramo vedeti, da kotne stopnice niso v nobenem primeru tako udobne za hojo kot stopnišče s podestom.

Kovinske ali lesene stopnice?

Beton, kamen, kovina, les in kombinacija omenjenih materialov so vrste gradiv iz katerih so lahko izdelane kakršnekoli stopnice.
Odlike armirano betonskih stopnic sta trajnost in odpornost materiala ter visoka požarna odpornost. Negativna plat je v tem, da jih je potrebno zaradi dimenzioniranja statičnega razmerja izdelati že med gradnjo armirano betonske plošče. S tem predstavljajo kar velik gradbeni poseg v zgradbo. Za oblogo betonskega stopnišča se pogosto uporablja naravni kamen. Od tega predvsem visoko odporni granit. Stopnice so lahko obložene tudi s keramičnimi ploščicami ali lesom. Pri izbiri stopniščnih oblog naj pazimo, da pohodna površina ni spolzka, hkrati pa je dovolj trpežna in neobčutljiva vsaj na manjše praske in udarce.
Do nedavno nazaj so bile stopnice v slovenskih hišah obložene predvsem s keramičnimi ploščicami ali granitom. Sedaj pa se vse bolj uveljavljajo stopnice obložene z lesom. To so lahko širinsko lepljene masivne lesene plošče, furnirane iverne plošče ali parketne obloge. V največ primerih so obložene pohodne in čelne površine stopnic. Možna pa je tudi izvedba stopnic brez obloženih čelnih lesenih zapor. Betonske stopnice obložene z lesom se razlikujejo še na klasično izvedbo stopnic s previsom pohodnega dela čez čelno zaporo in sodobnejšo izvedbo brez previsa pohodnega dela čez čelno zaporo, z ostrejšimi linijami.
Odlika stopnic obloženih s parketom se kaže ne samo v njihovem lepem videzu in prijetnem občutku s hojo po njih (bosa stopala na lesu), ampak predvsem v popolni vizualni usklajenosti med talno oblogo v spodnjem ali zgornjem prostoru in stopniščem. S tem so lahko povsod brezhibni prehodi, oziroma so tla v prostoru in stopnišče iz enake vrste lesa. Takšno vizualno usklajenost ne bomo mogli doseči s kombinacijo parketa in masivnega lesenega stopnišča, kaj šele z ostalimi vrstami oblog.
Še bolj kot pri polaganju parketa po talnem tlaku velja previdnost pri polaganju parketa na stopnišču. Ob tem je predvsem pomembna priprava podlage stopnic. Če je betonsko stopnišče oziroma so vse stopnice dovolj natančno izdelane, se lahko uporabi le izravnalno maso in dovolj elastično lepilo. Ob lepljenju parketnih deščic na stopnice je potrebno biti dovolj pazljiv, da pod parketnimi deskami ne ostanejo prazni zračni žepki. V tem primeru bodo stopnice s hojo po njih votlo donele. Ob hoji po stopnicah lahko prihaja tudi do škripanja, če se ne bo preprečilo neposrednega stika enega lesena elementa z drugim.
Najbolj pogosto se za stopnice obložene s parketom uporablja dvoslojni ali trislojni gotovi parket, ki je lahko lakiran ali oljen. Niso pa ob tem izjema tudi tehno ali ostali masivni parketi. Bolj kot lakiran parket je za stopnišče priporočljiv oljen. S tem bo čiščenje in obnova parketnih stopnic enostavnejša, saj ne bo potrebno brusiti celotnega stopnišča. Pri obnovi bo tako potrebno obrusiti le poškodbe, celotno površino pa se enostavno le ponovno naolji. S tem je stopnišče zopet kot novo.
Enako kot pri talnem parketu, je tudi stopniščni parket lahko izdelan iz poljubnih lesnih vrst. Tako iz domačih, kot tudi iz eksotičnih. Parketno stopnišče je lahko izdelano v katerihkoli parketnih vzorcih, različnih dizajnih ali zaključkih.
Kovinske stopnice se velikokrat uporabljajo pri družinskih hišah za dostop na balkon ali teraso, niso pa izjema tudi znotraj prostora, saj s samosvojo eleganco lahko zanimivo popestrijo notranjost doma. Med stopnice izdelane iz kovine se štejejo tiste, ki so v celoti kovinske in tudi kombinacijo kovine z lesom, kamnom ali betonom. V tem primeru je konstrukcija kovinska, pohodne plošče pa so iz ostalega materiala, najbolj pogosto je to les. Nosilna konstrukcija notranjega stopnišča je lahko iz inoksa ali jeklenih profilov, ki so prašno barvani. Na stopniščno konstrukcijo so pritrjene lesene pohodne plošče. Takšen tik stopniščne konstrukcije je izrazito odprt in zračen. S tem poda prostoru zelo veliko svetlobe. Stopnišče je lahko izdelano tudi kot zaprti tip. S tem je konstrukcija obložena s pohodnimi, čelnimi in stranskimi oblogami, z vgrajeno notranjo zvočno izolacijo. Spodnja stran konstrukcije pa je običajno obložena z mavčnimi ploščami.
V sedanjih novogradnjah so aktualne sodobne konzolne stopnice. Konzolna jeklena podkonstrukcija je več ali manj skrita očem in s tem daje vtis navideznega lebdenja pohodnih ploskev v prostoru. Izvedba konzolnega stopnišča je možna le v primeru, da je stena armirano betonska, na katero se izvede vpetje podkonstrukcije.
Veliko lastnikov hiš prisega na samonosilne lesene notranje stopnice, zato niti ni čudno, da so takšne stopnice kljub višji investiciji kot pri betonskih ali kovinskih, zelo pogosta izbira za premagovanje višinske razlike znotraj prostora. Glavni razlog je izredno lep estetski videz in naravna toplina lesa. Poleg tega so dobre lastnosti teh vrst stopnic tudi dokaj enostavna obdelava, majhna teža in preprosta montaža, ki poteka brez večje umazanije. Tako kot ostali materiali, imajo tudi lesene stopnice nekatere slabe strani. Ena izmed njih je ta, da les ni požarno varen in ni primeren za uporabo v vlažnem okolju kot so razne kleti in zunanje površine. Ravno pri lesenih stopnicah lahko opazovalec hitro vidi strokovnost izdelave, zato naj pri izbiri izdelovalca lesenega stopnišča izbiramo le med vrhunskimi mojstri, ki imajo za sabo že lepo število izdelanih stopnišč. Vedimo, da površno zasnovane in izdelane lesene stopnice močno skvarijo še tako vrhunsko opremljeno hišo. Ker je les živo gradivo, ki zaradi različnih vplivov (temperaturne razlike, suh zrak, prekomerna vlaga…) ne miruje, se ga lahko ukroti le s sodobnimi metodami obdelave in z uporabo raznih dodatkov kot so specialna lepila, laki, itd.
V našem okolju se izdelujejo kakovostnejše stopnice v glavnem iz hrastovega lesa, ki so tudi najtrajnejše, lahko pa tudi iz bukve, jesena, javorja ali češnje. Nekoliko manj kakovostne stopnice so izdelane iz smreke, bora ali macesna. Izbira na slovenskem trgu je povečana tudi med drugimi vrstami lesa, predvsem med eksotičnimi vrstami. Pohodne površine se pri lesenih stopniščih izdelujejo iz masivnega lepljenega lesa ali zafurniranega lesa z masivnimi nalimki. V kolikor se uporabi masiven les, ki ni lepljen, se zaradi delovanja ta sčasoma zvije in deformira.
Za izdelavo lesenih stopnice je priporočena gostota lesa nad 550 kg/m3. Les naj bo dovolj odporen proti biološkelu razkroju ali sposoben zadostne impregnacije. Zagotovljena mora biti dovolj visoka trdnost lesa in njegova zadostna stabilnost. Degradacije pri sušenju lesa naj bodo minimalne.
Nemalokrat se pri lesenih stopniščih uporabi tudi kombinacijo drugih materialov, ki pa naj bo, če se le da, previdno izbrana. Ne pozabimo, da je les naraven material, zato se k lesenim stopnicam še zdaleč ne poda vsak dodatek. Najbolj primerni dodatki so kamen, steklo ali kovani elementi, ki le še poudarijo izvorno lepoto lesa.

Stopniščna ograja

Stopniščna ograja ne samo, da nam nudi oporo pri vzpenjanju ali spuščanju po stopnicah in nas zaščiti pred padcem, ampak je tudi nepogrešljiv dekorativni element, brez katerega stopnišče nima tistega pravega končnega videza.
Bolj kot videz pa mora stopniščna ograja zagotavljati svojo prvenstveno nalogo; to je varnost in ugodna opora. Ob tem je potrebno upoštevati nekatere zakonitosti pri izdelavi ograje. Višina ograje od zgornjega dela stopnice, do zgornjega dela držala ograje naj znaša od 90 do 110 cm. Razteza se naj po celotni dolžini stopnic. Ograja mora biti dovolj stabilna. To pomeni, da je dovolj trdna in brez problema prenaša sile, ki jim je izpostavljena. Ob tem je predvsem pomembna pravilna montaža nosilnih stebričkov, ki so najbolj izpostavljeni prenosu sil. Zaradi varnosti majhnih otrok je priporočljivo, da so v ograji nameščene prečke pokončno in ne vodoravno. Podolgovate prečke namreč otrokom olajšajo plezanje po ograji. Razdalje med prečkami naj ne bodo večje od 12 cm.
Držalo je zaključek zgornjega dela ograje in je namenjen lažjemu oprijemanju, zato naj bo ustrezne ovalne oblike in izdelan iz materialov, ki so prijetni na dotik. To je les, guma, umetna masa in tudi kovina. Vsekakor pa se morata ogrodje ograje in držalo medsebojno uskladiti.
Če so notranje stopnice izdelane iz lesa, je praviloma tudi ograja izdelana iz istega materiala, lahko tudi v kombinaciji z ostalimi vrstami materialov kot je inoks ali steklo. Običajno je lesena stopniščna ograja sestavljena iz stebričkov in vertikalnih ali horizontalnih prečk. Da je omogočena zadostna svetlost in zračnost prostora, naj takšna ograja ne bo preveč zaprta. Ob izbiri lesene stopniščne ograje naj damo pozornost zlasti na zadostni trdnosti ograje. Torej, da je dovolj stabilna in kompaktna.
Strokovnost in natančnost mizarskega mojstra se bo zlasti pokazala pri raznih nepravilnih oziroma »zakompliciranih« oblikah stopnišč in s tem tudi ograje, kot so na primer različni zavoji. Takšne oblike stopniščnih ograj lahko še posebej popestrijo bivalni prostor. Z nestrokovno izvedbo pa se lahko doseže ravno nasprotni učinek.
Stebri za stopniščno ograjo so običajno izdelani iz masivnega lesa, z gladko obdelano površino in ustreznim zaključkom na vrhu, ki je pogosto okrasne oblike.
S sedanjo tehnologijo izdelave je ne samo zunanja, temveč tudi notranja inoks stopniščna ograja pogosta izbrana opcija. Zakaj je ta material postal tako zelo močno aktualen pri ograjah, je odgovor dokaj preprost. Praktično neomejena trajnost in odpornost ter eleganten videz so povsem zadostni razlogi za izbiro takšne ograje.
Železo, krom in karbon so osnovne zmesi inoks jekla. Sicer lahko to vsebuje še druge elemente kot je nikelj, molibden, silicij, titan, itd. Zaradi velike vsebnosti kroma (najmanj 12%) ima inoks svojo edinstveno prednost v primerjavi z običajno kovino - to je odpornost na rjavenje. Na površini inoks jekla se v stiku z zrakom (oksidirano okolje) naredi nekakšen zaščitni sloj, ki je sestavljen iz okoljskega absorbiranega kisika. Sloj je prostemu očesu neviden in ima debelino atoma. Ta zaščitni sloj ne dopušča oksidacije na jeklu in s tem posledično nastajanje rje. V primeru, da se površina zaščitnega sloja na jeklu poškoduje, se ta ob prisotnosti kisika sama zaceli. Torej je inoks jeklo v vsakem primeru nerjaveče, pogoj je le prisotnost kisika. Zaradi te odlike je nerjavno jeklo primerno predvsem pri zunanjih stopniščnih ali balkonskih ograjah, saj je povsem odporno na vlago, mraz in vročino, medtem ko za leseno ograjo seveda to ne moremo zatrditi.
Poleg tega ima še dobro lastnost v trdnosti materiala, ki prenese bistveno večje sile kot navadno jeklo. Inoks zaradi svojih tipičnih mehanskih lastnostih z leti ne izgublja na kakovosti, kar se ne more trditi za nekatere druge materiale. Tudi po desetih letih bo inoks ograja še vedno takšna kot je bila ob izdelavi.
Ograjo iz inoksa prepoznamo že od daleč po njenem tipičnem videzom sijaja. Ta videz daje občutek elegance, atraktivnosti in sodobnosti. Vendar po drugi strani lahko s svojim močnim videzom sijaja postane tudi nekoliko vsiljiva.
Ker je površina inoks jekla povsem gladka, je enostavna za vzdrževanje. Z inoks ograjo praktično sploh ni nobenih stroškov vzdrževanja. Barvanje z zaščitnimi laki ni potrebno in le na vsakih toliko časa se ograjo obriše z navadno krpo. Obdelana inoks površina je sicer lahko polirana ali brušena.
Inoks cevi, ki se uporabljajo za izdelavo ograj, so lahko kvadratnega ali okroglega profila. Cevi so med seboj lahko zvarjene ali sestavljene po sistemu vijačenja. Natančnost izdelave ograje lahko prepoznamo med drugim tudi po tem, če so vari vidni ali so ti nevidni oziroma čim manj vidni. Inoks ograja mora biti kompletno izdelana z nerjavečimi materiali. To pomeni, da je tudi material za sidranje (pritrdilne plošče, navojne palice, matice, podložke) iz inoksa.
Sedanja inoks ograja z modernim videzom je pogosto v kombinacijami z ostalimi vrstami materialov. To so največkrat inoks pletenice, les in steklo.
V zadnjem času je zlasti steklo vse bolj popularen material za izdelavo ograj. Predvsem v novozgrajenih hišah z moderno opremo je steklena ograja najbolj pogost element. Pomembna lastnost takšne ograje je še v tem, da omogoča maksimalno propustnost svetlobe in odprtost prostora. Noben drug ograjni material namreč ne nudi takšnega občutka odprtosti prostora.
Izvedba ograje s steklom v obliki polnila med inoks stebrički je zelo prilagodljiva opcija na različnih oblikah stopnišč ali balkonov. Stekleni paneli debeline 8 do 10 mm so s sponkami pritrjeni na inoks stebričke.
Steklena ograja je lahko tudi v samonosni izvedbi, ki nima konstrukcije oziroma prijemal. V betonsko ploščo je varnostno steklo enostavno le točkovno pritrjeno. V največ primerih je steklena plošča debela od 16 do 22 mm. Takšna ograja ima lahko zgornji ročaj iz nerjavnega jekla ali lesa, v katerega se dodatno lahko namestijo že LED diode, največkrat pa ograja niti nima ročaja. Na ta način so maksimalno poudarjene čiste in ravne linije ograje.
Največkrat uporabljena in tudi najbolj stabilna različica steklenih ograj je ograja vpeta v profil. Steklo se lahko pritrdi s strani ali na betonsko ploščo, lesen ali kovinski profil. Ograja je izdela v kombinaciji z zgornjim ročajem.
Da steklena ograja zagotavlja tudi svojo varnostno vlogo, je pomembno, da je ta izdelana lepljenega ali kaljenega stekla. Najbolj pogosta obdelava ograjnega stekla je s kaljenjem in dodatnim lepljenjem ter zaključno površinsko obdelavo. Na vsako stran lepljene steklene plošče ja nameščena še kaljena steklena plošča. Takšno obdelano steklo se imenuje varnostno kaljeno steklo. Njegova pomembna odlika je, da tudi v primeru razbitja ostane v enem kosu.
S sedanjo tehnologijo steklarji nudijo različne možnosti površinske obdelave steklenih plošč. Vidna steklena površina je lahko satinirana (jedka), transparentna, fuzijska, peskana z različnimi vzorci, prelepljena s samolepilnimi folijami, ipd. Najbolj pogosto se uporablja barvni odtenek navadnega mlečnega stekla, so pa opcije tudi v beli, črni, rjavi in podobnimi barvnimi odtenki.

Balkonska ograja

Ob izbiri nove ograje na balkonu ali terasi ne smemo pozabiti, da ima ta svojo prvenstveno varnostno vlogo. Poleg tega pa takšna ograja ne bo dosegla svojega namena, če ne bo tudi dovolj funkcionalna, trajna in navsezadnje tudi dovolj lepa na pogled. Zato si naj pred njeno izbiro vzamemo čas za razmislek o njeni bodoči podobi. Ob tem pa naj bomo hkrati tudi previdni, da nas v preveliki želji po mogočnem videzu balkona ne zavede in postane naša ograja s pretiranim “izživljanjem” v materialih, barvah in oblikah kičasta in s tem moteča za bližnjo okolico. Nekdaj so bile balkonske ograje izdelane izključno iz kovine ali lesa. In niti ni bilo možnosti za pretiravanje pri videzu ograje. Danes pa je z novimi materiali in sodobno načini izdelave lahko videti na slovenskih balkonih praktično že vse mogoče. Od res lepih ograj, ki obiskovalcu vzamejo dih, do kičastih ograj, ki nikakor ne spadajo na določen objekt. Z napačno obliko in predvsem barvo balkonske ograje ne bomo popačili le balkona, temveč celo fasadno lice hiše. Poleg bližnje okolice mora biti ograja prilagojena predvsem fasadi objekta. Nujno je barvno ujemanje med ograjo in tonom fasade. To ne pomeni, da naj bo ograja iste barve kot fasada, temveč naj bodo obe barvi medsebojno usklajeni.
Tako kot stopniščna ograja, ima tudi balkonska ograja določeno standardno višino. Pri stanovanjski hiši je visoka najmanj 100 centimetrov. Ta mera je najbolj idealna za ugoden oprijem njenega držala ali naslonitev telesa na njo. Minimalna razdalja med pokončnimi cevmi ali deščicami naj bo 12 cm.
Kot prvo se naj odločimo ali se želimo z ograjo zaščititi pred zunanjimi pogledi, oziroma hočemo imeti predvsem lepo in živahno ograjo. Če nas ne ovirajo zunanji pogledi, lahko izberemo moderno ograjo iz stekla, inoks profilov, ALU profilov ali kovanih elementov. V obzir naj vzamemo, da bo takšna ograja neposredno izpostavljena dežju, snegu, mrazu in soncu. Napak je mišljenje, da balkonsko ograjo pred padavinami zaščiti napušč strehe. Nalivi, vlaga in mraz so dostopni vsaki zunanji balkonski ograji.
V kolikor ne želimo odprtega tipa ograje, bo ena najbolj primernih opcij zidana ograja. Ograja, ki je običajno sezidana iz lahkih siporeks blokov ali kar iz modularnih zidakov, je bila v zadnjih letih precej aktualna. Lice zidanega dela ograje je praviloma usklajeno s fasado stavbe. Za poživitev so pogosto med ograjo dodane inoks profili ali steklena polnila.
Poleg zidane je na trgu v ponudbi tudi montažna betonska ograja, ki nam nudi videz mogočnosti. Takšna ograja je izdelana iz umetnega kamna ali tako imenovanega belega cementa, ki je zmes belega peska, belega cementa, vode in specialnih dodatkov. S to kombinacijo uporabljenih materialov nastane končni videz ograje, ki je zelo podoben pravemu kamnu. Sama ograja je sestavljena iz okroglih stebričkov in dvema vzdolžnima nosilcema, od katerih je eden podložna plošča pričvrščena na tla, drugi pa je zaključna polica na zgornjem zaključku ograje in služi poleg povezave med stebrički tudi za ročaj ograje. Za dokončen videz betonske ograje so na trgu v ponudbi razni betonski zaključki, kot so krogle, posode za rože, razni kipi in podobno. Ti dekorativni dodatki naj bi bili iz istega materiala kot sama ograja.
Še ne dolgo nazaj je na slovenskih hišah dominirala lesena ograja. Kot takšna je bila z jeklenimi stebrički in širokimi lesenimi polnili. PVC, aluminij, kovano jeklo in v zadnjem času tudi steklo so prevzeli velik tržni delež lesu pri izbiri materiala za balkonsko ograjo. Kljub temu se nekateri investitorji še vedno odločajo za klasično leseno ograjo. Razlog tega je predvsem v izbiri naravnega materiala, še bolj pa v unikatnem in razkošnem videzu ograje. Unikatnost in razkošen videz ograje je neposredno odvisen od tipa ograje, oziroma od oblike izdelanih lesenih prečk. Te so v ponudbi v neštetih oblikah in praktično lahko mizarski mojster izdela obliko lesenega polnila povsem po želji naročnika. Med seboj se razlikujejo po širini, debelini, obliki in tudi razmiku med prečkami.
Žal pa ima les seveda svojo napako v hitrem propadanju pod neugodnimi vremenskimi vplivi. Ker je balkonska lesena ograja še posebej na udaru mraza, snega, dežja in vročine, je zelo pomembno, da je leseni del redno in dovolj zaščiten s sistemskimi premazi za les. V nasprotnem primeru bomo imeli ograjo trajno poškodovano že po nekaj letih od montaže. Pri zadostni trajnosti lesene ograje je še toliko bolj pomembna izbira specializiranega mizarskega mojstra, ki ima z izdelavo lesnih ograj dolgoletne izkušnje. Takšen mojster bo vedel, kakšen les izbrati za ograjo, kako in v kašni meri mora biti ta osušen in s kakšnimi sistemskimi premazi zaščititi lesene površine.
Za dolgoletno obstojnost lesene ograje je vsekakor priporočljivo, da so vse leseni deli impregnacijsko zaščiteni. Les, ki je sušen v sušilnici, se bo na soncu in dežju manj raztezal kot naravno sušen les. Pri izbiri vrste lesa je zaradi možnosti poljubne obdelave in ugodne cene aktualna predvsem smreka. Pogosta izbira je tudi macesen, ki zaradi počasne rasti omogoča dolgo življenjsko dobo ograje.
Čeprav je glede varnosti bolj primerna montaža pokončnih lesenih elementov, je glede življenjske dobe ograje takšna postavitev lesenih delov manj primerna. V tem primeru je prečni rez čez letev obrnjen navzgor in izpostavljen dežju, ta del pa najbolj vpija vlago. Tega problema se montažerji rešijo z večkratnim dodatnim zaščitnim premazom ali vgradnjo zaščitne strešice.
V zadnjih letih je na našem trgu lesa za zunanjo opremo doma postal precej aktualen sibirski macesen. To drevesno vrsto odlikuje predvsem izredna odpornost na nizke temperature, visoka trdnost in odpornost proti lesnim gobam. V primerjavi z drugimi iglavci ima sibirski macesen višjo gostoto, zato ima tudi boljšo trdnost. Takšen les ima na primer z metodo po Janki povprečno trdoto 1100, medtem ko ima smreka 480 in bor od 690 do 870. Poleg tega se sibirski macesen lahko zelo dobro obdeluje. Zaradi teh odlik je idealen material za opremo zunanjega prostora. Poleg zunanjih ograjnih elementov je ta aktualen zlasti še za fasadne obloge in terase, pa tudi za pode balkonov, stavbno pohištvo, vrtno pohištvo, razna korita in ostalo vrtno opremo.
Njegova prvotna barva je v enakomernem svetlem zlato-rumenem odtenku z zgoščenimi letnicami. Naš domači alpski macesen je bolj rdečkaste barve in ima letnice redkejše. Zaradi tega je ta les lažji, konstrukcijsko manj trden in manj odporen na udarce.
Ko je les sibirskega macesna nekaj časa na prostem, taninska kislina v njem ustvari zaščitno plast, ki ščiti sredico pred vlago, UV žarki in toplotnimi spremembami. Zaradi tega les posivi. Sprememba barve na vpliva na katerekoli druge lastnosti lesa in je zgolj estetski odraz naravnega staranja. Z občasnim oljanjem (dva do trikrat letno) bomo na macesnovem lesu vzdrževali njegovo naravno maščobo, zaščitili površinsko plast in zmanjšali možnost manjših površinskih razpok, ne bomo pa s tem podaljšali njegove življenjske dobe. Sicer pa je takšen les tudi brez zaščitnih premazov in oljenja zelo obstojen in odporen na vse zunanje vplive. Ker ima sibirski macesen dokaj ugodno ceno, je z vidika kakovosti in cene ena najboljših opcij izbire vrste lesa za zunanjo ograjo.

Vrtna ograja

Nekdaj se vrtni ograji ni dajalo kakšnega posebnega poudarka. Najpogosteje izdelana iz lesenih letev kot takšna velikokrat ni bila vzdrževana in je bolj kot okras, kazila okolico hiše. Danes je povsem druga zgodba. Lično izdelane kovane in ostale vrste jeklenih ograj, impregnirane lesene, PVC ali aluminijaste ograje so lahko v ponos vsakemu lastniku hiše. Seveda pa pri vrtni ograji še zdaleč ni pomemben le njen videz. Bolj kot to takšna ograja zagotavlja našo zasebnost, saj ta predstavlja mejo med okolico in našim domom. Poleg tega vrtna ali dvoriščna vrata nudi tudi določeno stopnjo varnosti. Težko prehodna ograja vlomilcu že navzven pokaže, da je to posestvo dobro zavarovano in ga marsikdaj že na začetku odvrne, da bi sploh pričel z vlomom. Vendar žal dovolj učinkovita protivlomna ograja običajno ni lepega videza, zato se praviloma poslužujemo neke vmesne rešitve, ko je ograja še dovolj lepa na pogled in hkrati vsaj minimalno zagotavlja varnost.
Pri izbiri dimenzije, videza in oblike vrtne ograje naj upoštevamo tudi veljavno zakonodajo v zvezi s tem. Po stvarnopravnem zakoniku je ograja, ki je na meji med dvema parcelama, skupna lastnina obeh sosedov. Torej če nameravamo zgraditi ograjo na meji parcele, si moramo pridobiti sosedovo soglasje. S tem, da mora to dopuščati tudi veljavni občinski prostorski akt.
Po zakonodaji je ograja z višino do dveh metrov, enostaven objekt. Ograja z višino od 2 do 3 metra, pa nezahteven objekt. Za enostavni objekt ni potrebnega gradbenega dovoljenja, mora pa biti ograja postavljena v skladu s prostorskimi akti. Podatke o veljavnih prostorskih aktih si pridobimo z vložitvijo vloge za pridobitev lokacijske informacije na občinski upravi. Prostorski akti lahko določajo najvišjo dovoljeno višino ograje, ustrezne materiale za ograjo, morebiten odmik od meje, ipd.
Za nezahtevni objekt je potrebno gradbeno dovoljenje, katerega pa pridobimo po poenostavljenem postopku. To dovoljenje ni potrebno za žive meje, lesene plotove in ostale ograje, ki niso objekti.
Za ograditev vrta in hiše je priporočljiva višina ograje približno meter in pol od tal. S tem dosežemo, da višina ograje ne moti okolice, hkrati pa nudi še zadostno zaščito. Če se želimo z ograjo zavarovati pred pogledi iz okolice, je priporočljiva višina od 1,8 do 2 metra. Višja ograja od dveh metrov je primerna le v trgovskih in industrijskih zavarovanih objektih, kjer je potreba izključno po zavarovanju stavbe.
Ograja na vrtu je sestavljena iz stebričkov, ki so zabetonirani ali privijačeni v manjše betonske temelje. Za vsak steber ograje je potreben betonski temelj, ki je globok 60 cm in širok 30. Stebrički so lahko kovinski, betonski, leseni ali iz PVC-ja. Med stebričke se vgradi ograjno polnilo. Za polnilo se pri sedanjih ograjah uporablja predvsem kovane, PVC ali aluminijaste elemente, lesene letve, betonske elemente ali plastificirano mrežo iz jeklenih žic.
Kovana ograja je med najlepšimi vrstami ograj tako na vrtu, dvorišču, kot tudi na balkonu ali stopnišču. Kovani jekleni elementi podajo hiši svojevrsten pečat unikatnosti in elegance, ter s tem mejijo že na pravi prestiž.
S povečanim povpraševanjem se na trgu pojavlja veliko ponaredkov, med katerimi nekateri precej dobro posnemajo prave kovane elemente, pri drugih pa lahko že skoraj vsaki laični opazovalec vidi, da so elementi industrijsko hladno krivljeni ali so celo odlitki. Industrijski elementi, ki so imitacija kovanih okraskov, so na trgu dostopni po ugodnih cenah. Njih se z varjenjem skombinira z jeklenimi palicami in takšna »kovana« ograja je na hiter in ugoden postopek že narejena. Vendar vedimo, da si takšen ponaredek nikakor ne zasluži naziva »kovana ograja«, saj s tem praktično nima nič skupnega. Edino to, da poskuša čim bolj posnemati videz prave kovane ograje. Le na takšni ograji so kovani elementi med seboj kovičeni in speti z vezicami. Značilnost te ograje je, da se dela po zahtevah in merah kupcev, zato bi lahko rekli, da je toliko različnih opcij kolikor je okusov. Torej je vsaka ograja unikat za sebe. To pa je pri katerikoli sedanji zunanji ali notranji opremi doma že velika redkost. Če smo pristaš unikatnih izdelkov je kovana ograja za nas verjetno najboljša izbira.
Laični investitorji velikokrat pomešajo pojma »jeklena ograja« in »kovana ograja«, saj mislijo, da je to eno in isto. Vendar to ni res. Kovana ograja je le tista ograja, ki je tudi dejansko izdelana iz kovanih elementov.
S pravo kovano ograjo tudi nimamo praktično nobenega vzdrževanja in je tako rekoč večna. Ob tem moramo seveda vedeti, da je prava kovana ograja ena dražjih opcij, medtem ko je ponaredek neprimerljivo cenejši. Vendar kljub temu je z večjo konkurenčnostjo ponudnikov kakovostna kovana ograja cenovno dostopna večini hišnih gospodinjstev.
Če se že odločimo za pravo kovano ograjo, naj isto visok nivo kvalitete upoštevamo tudi pri njeni površinski zaščiti. Zato je priporočljivo, da je ta vroče pocinkana. Če je proti rji zaščitena z vročim nanosom cinka, je takšna ograja obstojna 50 in več let. Po želji lahko ograjo še dodatno pobarvamo v želeni barvni odtenek ali patiniramo, s katerim dosežemo še bolj izrazit rustikalen videz.
Priporočljivo je, da pocinkano kovano ograjo montiramo brez rezanja, brušenja in vrtanja, saj bi sicer izgubila svoj osnovni namen v popolni odpornosti na rjo. Pripravljene kovane elemente pritrdimo le s pomočjo nerjavečih vijakov.
Sodoben videz ograje bomo dosegli z ograjnim sistemom, izdelanim iz perforirane pločevine. Jeklena pločevina, ki je praviloma vroče cinkana in prašno barvana, ima različne oblike in velikosti rež. S tem ograja poskrbi za večjo intimo, saj več ali manj zastira nezaželene poglede. Nekateri proizvajalci za takšen ograjni sistem uporabljajo tudi pločevino iz nerjavnega jekla.
Nekdaj povsem neznana je danes PVC ograja zelo pogosta izbira za ograjevanje hišnih vrtov in dvorišč. Ker je takšna ograja izdelana iz umetnega PVC materiala, je povsem odporna na vlago in s tem na rjo. Z razliko od lesa ne poka, ne trohni in jo ne napadajo lesni insekti. S tem ima PVC ograja zelo dolgo življenjsko dobo. Eden najpomembnejših adutov je njeno minimalno vzdrževanje, saj jo nam ni potrebno barvati z zaščitnimi premazi. Na vsake toliko časa jo enostavno le operemo, da odstranimo nabrano umazanijo. Sedanja kakovostna PVC ograja je tudi odporna na ultravijolične žarke in s tem na rumenenje materiala. S posebnimi dodatki v materialu je površina letvic odporna tudi na udarce z močnejšo točo. Z vse bolj sodobno tehnologijo proizvodnje so se proizvajalci s PVC ograjo že precej približali obliki in videzu kovinske ali lesene ograje. Kljub temu tisti, ki prisegajo na naravne materiale, še vedno raje izberejo leseno ograjo.
Ker je montaža PVC ograje hitra in enostavna, se jo pogosto investitorji lotijo kar sami. Izbiramo lahko med kompletnim PVC ograjnim sistemom ali PVC polnilom. Pri prvi izvedbi so tako polnila kot stebrički izdelani iz PVC-ja. Pri drugem načinu pa PVC polnila pričvrstimo na betonske ali kovinske stebre. Poleg osnovne bele barve PVC ograj, ki je najbolj pogosta, so v ponudbi tudi ograje v zeleni, rjavi, sivi, in podobnih barvah.
Vedeti moramo, da je na trgu ogromno vrst plastičnih materialov, ki se med seboj razlikujejo v kvaliteti. Na videz se kvalitetnejši PVC material razlikuje od manj kvalitetnega že po gladki površini. Na takšni površini se ne bo nabirala plesen in se ne bo izločal bel prah (kreda). Kakovosten PVC material vsebuje dodatke za odpornost na ultravijolične žarke in dodatke za žilavost materiala. Prvi dodatek zagotavlja, da material ne porumeni, drugi pa, da so plastične letvice odporne tudi na udarce z močnejšo točo. Če ograja ne bo odporna na UV sevanje, bo pričela čez čas bledeti in rumeneti. Zato je pomemben podatek garancija na obstojnost barve. Nekateri proizvajalci jo imajo tudi do 20 let, kar je odvisno od vrste plastičnega materiala in barve ograjnih elementov. Odvisno od kvalitete PVC materiala se cena takšne ograje razhaja tudi v 3-kratnem količniku.
Aluminijasta ograja v zadnjih letih postaja vse bolj močen konkurent ostalim ograjnim sistemom. Prednost te ograje je v specifičnih karakteristikah, ki jih lahko ponudi le malokateri material. Aluminij je trikrat lažji od železa, je odporen na korozijo, se enostavno čisti, ima dobro odpornost na zunanje vplive in trajen videz, ki se z leti ne spreminja. Obdeluje se ga lahko z vsemi znanimi postopki za obdelavo kovin. Kot material je aluminij bolj mehek kot inoks, zato ima aluminijasta ograja običajno več stebrov, da se lahko doseže enako trdnost in stabilnost kot pri inoks ograji. Tako je največji razmak med stebri približno 100 cm, medtem ko je pri inoks-u precej večji. Večina montažerjev aluminijasto ograjo vijači in sestavi na objektu, saj so elementi in profili pripravljeni in že obdelani v delavnici.
ALU ograja nudi možnost številnih različnih izvedb v široki paleti barv po RAL lestvici. Barva ima površinsko trdnost in trajno odpornost na vse vremenske neprilike, ter lep gladek videz. ALU ograja ne zahteva nobenega vzdrževanja. Torej ni potrebnega nikakršnega poliranja, barvanja, krtačenja in voskanja. Če se na ograji nabere prah ali umazanija npr. s ceste, se njo enostavno obriše z vlažno krpo ali detergentom za stekla in s tem bo ograja zopet zasijala kot nova.
Proizvajalci nudijo sedanje ograje iz visoko kvalitetnega eloksiranega aluminija, ki je še posebej odporen na vremenske vplive. Eloksacijo se doseže s posebno tehnologijo površinske obdelave aluminijastih profilov. Na ta način je aluminijasta površina zaščitena pred oksidacijo, ta postane neprevodna, gladka, umazanija se jo ne prijema, ALU površina pa si hkrati pridobi tudi lepši videz. Običajna (naravna) eloksacija je srebrne barve, lahko pa se izbira tudi druge barve (inox, zlata, črna, rdeča,…).
Tako kot PVC ograjo je tudi aluminijasto možno sestaviti v lastni režiji. Večina proizvajalcev nudi ves potreben vijačni material, stekla, sidrne sisteme, ipd.
Slaba plat aluminijaste ograje se mogoče odraža le v nenaravnosti materiala in v nezmožnosti izdelave zahtevnejših oblik. Vendar je s sedanjo tehnologijo izdelave videz takšnih ograj vse bolj podoben dizajnu kovinske ali lesene ograje. Poškodovano zaščitno plast ograje se žal ne da sanirati. Potrebno je zamenjati cel profil, kjer je prišlo do škode.
Nekdaj je bila vrtna ograja s kovinsko mrežo namenjena le za ograjevanje zelenjavnega vrta pred domačimi živali. Danes pa je takšna ograja s ponudbo novih sistemov in izpopolnjenih materialov zopet vse bolj priljubljen pripomoček za ograjevanje vrtov in dvorišč.
Sodobna panelna ograja je izdelana iz jeklenih palic, debeline 5 mm, katere so med seboj točkovno zvarjene v tako imenovane panele. Za povečanje stabilnosti in trdnosti ograje je po celotni dolžini panelov na več mestih vtisnjena ojačitev v obliki črke V. Takšna panelna mreža je vroče pocinkana in še dodatno zaščitena s postopkom plastifikacije. To je elektrostatičen prašni nanos barve, pregrete na 200°C. S takšno visoko zaščito proizvajalci nudijo tudi 10 letno jamstvo na rjavenje materiala. Zaradi vtisnjenih ojačitev je panelna ograja dobro odporna na mehanske poškodbe. Ne potrebuje nikakršnega vzdrževanja in ima izmed mrežnih ograj najlepši videz (trodimenzionalna oblika). Montaža ograje je zelo enostavna. Pritrjevanje panelov na stebre ne zahteva nobenega dodatnega pribora (napenjalnih žic, opor, vijakov) kot je sicer potrebno pri navadni mrežni ograji. Zato se takšne montaže velikokrat lotijo kar lastniki sami. Sicer je res panelna ograja najdražja med mrežastimi tipi ograj, vendar je njen videz, trajnost in stabilnost bistveno na višji ravni kot pri klasični žičnati ograji.
Klasično pleteno žičnato ograjo se danes precej manj uporablja kot se jo je nekoč. Pogosta je le še na mestih kjer videz ni prvotnega pomena, temveč je pomembna le varnost (zelenjavni vrt, sadovnjak, vinograd). Pri montaži pletene mreže potrebujemo dodaten napenjalni material in je s tem montaža ograje težja in zamudnejša v primerjavi z panelno ograjo.