Nova streha
Bivalni prostori neposredno pod streho, vse višje zahteve po izolacijsko učinkoviti stavbi in direktna izpostava različnim ekstremnim vremenskim pogojem narekujejo, da mora biti kompleten sedanji strešni sistem brezpogojno izdelan dovolj strokovno, z uporabo dovolj kvalitetnih in preverjenih strešnih materialov. Le tako bo streha nekaj naslednjih desetletij zanesljivo brez večjih sanacij opravljala svojo nalogo.
Tudi laiki dobro vemo kako je dovolj kvalitetna streha pomembna za bivanje. Vendar kljub temu ima tako pri novogradnji kot pri adaptaciji strehe še vedno veliko lastnikov hiš prednostni kriterij le ceno investicije. Ravno zaradi tega se vedno znova dogaja, da je treba streho ponovno adaptirati že po nekaj letih. S pravilnim postopkom izgradnje celotnega strešnega sistema in sedanjimi dovolj kakovostnimi materiali mora nova streha zdržati tudi več kot 40 let. Izgradnja nove strehe je nedvomno strokoven poseg, pri katerem je potrebno obvezno upoštevati kopico raznih pravil. Že to je verjetno dovolj velik razlog, da se takšnega posega ne lotimo sami s pomočjo prijateljev in znancev, temveč ga opravi usposobljen in izkušen krovec.
Različne oblike streh
Čeprav bomo temeljito adaptirali streho, na njeno prvotno obliko ne bomo mogli bistveno vplivati. Res pa je, da jo z raznimi dodatnimi frčadami in čopi lahko presenetljivo dobro popestrimo. Pred dvema ali tremi desetletji nazaj sicer o vprašanju oblike strehe niti ni bilo dileme, saj se je pri stanovanjski hiši v več kot 90% primerih izbralo klasično dvokapno streho. Danes je povsem druga zgodba, saj je zaradi razgibanih oblik hiš in možnosti prilagajanja kritine različnim prelomom ter oblikam ostrešja, izbira ustrezne oblike strehe bistveno težja. Pri adaptaciji stare strehe s praznim podstrešjem se običajno novo streho prilagodi za uporabne bivalne podstrešne prostore. Ob tem moramo vedeti, da je za izdelavo podstrešnega stanovanja primerna kakršnakoli streha z naklonom od 35° naprej. Ta mora imeti tudi zadostno višino, ki je vsaj 230 cm od tal do stropa na vsaj dve tretjini bivalne površine. Glede na nagib se strehe razvrstijo v tri skupine. Ravne strehe imajo nagib strešin do 5°, položne so z nagibom od 5° do 30° in strme strehe, ki imajo nagib večji kot 30°. Ob tem je seveda logično, da čim bolj je streha strma, hitreje odteče voda z nje. Posledično s tem se tudi zmanjšuje nevarnost zamakanja. Vendar zaradi tega ne smemo strmeti po strehi, ki ima čim večji nagib, saj bomo s tem uničili celoten videz strehe. Enostavno je potrebno ujeti najboljše razmerje med funkcionalnostjo in videzom strehe. Ker je posamezna kritina različno odporna na zamakanje, določajo proizvajalci kritin za vsak svoj proizvod potreben minimalni naklon, pri katerem bo streha še dovolj učinkovito tesnila. To navedbo je pri določitvi naklona vsekakor potrebno upoštevat. V osnovi je poznanih več različnih oblik streh. To je lahko dvokapna, enokapna, štirikapna, križna, mansardna, šotorasta in ravna. V Sloveniji je bila v preteklosti najbolj aktualna klasična dvokapna streha, ki ima prednost v tem, da nudi dovolj naravne osvetlitve z okni v dveh nasprotnih si zidov, ki so na pročeljih hiše. Za takšno obliko velja, da čim je višji naklon strehe, je tudi večja uporabna površina podstrešnega prostora. Druga oblika je enokapna streha. To je streha z eno strešino in eno površino, po kateri voda teče v eno smer. Enokapna oblika je v našem okolju pri hišah s samostojno streho bolj izjema kot pravilo. Je pa zelo uporabna rešitev za razne prizidke k obstoječem objektu. Možna izvedba oblike je tudi štirikapna (čopasta) streha. Ta je zgrajena iz štirih strešin nad pravokotnim tlorisom hiše, pri katerem je sleme strehe vzporedno daljši zunanji steni. Dobra stran tovrstne strehe je, da dopušča veliko možnosti za izredno različna oblikovanja konstrukcij streh, medtem ko ima slabo plat s svojimi štirimi strešnimi površinami, ki občutno zmanjšujejo podstrešne bivalne prostore. Naslednja zanimiva oblika je križna streha. Ta ima nad kvadratnim tlorisom hiše dva pravokotna slemena v isti višini. Posebnost te strehe je, da nima odkapnega kapu, temveč odteka voda po štirih žlotah v štiri žlebove. Zaradi razgibanih strešnih površin je ta oblika vse bolj popularna pri novozgrajenih hišah. Mansardna izvedba strehe je v zadnjem času precej aktualna predvsem pri adaptaciji, saj omogoča zaradi navpičnih čelnih sten in strmega spodnjega dela strešine maksimalno izrabo podstrešnega prostora. Takšna oblika strehe je v grobem izdelana iz dveh lomljenih strešnih površin, ki imata različna naklona. Zgornji del od loma do slemena je položnejši, spodnji del od kapu do loma pa bolj strm. Šotorasta streha je zadnja oblika strehe, ki se pojavlja v našem okolju. Ta je sicer precej podobna štirikapni strehi, le da je uporabljen kvadraten tloris stavbe in v primerjavi s štirikapno izvedbo nima slemena, ker se vsi štirje grebeni stikajo v eni točki. Negativna lastnost te strehe je, da ima s svojo obliko še manj izkoriščene podstrešne bivalne prostore kot štirikapna izvedba. Ostale oblike streh so še ravna, valjasta in stožčasta, ki so pri nas sicer manj pogoste. Se pa predvsem pri novogradnjah vse bolj pojavljajo tudi tovrstne oblike. Pri skoraj vseh oblikah streh se pogosto uporabijo dodatne lepotne in tudi praktične izvedbe, oziroma zaključke streh kot sta čop in frčada. Ta dva elementa lahko streho presenetljivo dobro popestrita in naredita iz sprva dolgočasne strešne oblike, njo zanimivo, razgibano in tudi unikatno. V gradbeniškem žargonu čop pomeni manjšo trikotno površino strehe, ki zaključuje konec slemena. Drugače povedano je to s poševnino prirezana čelna stran strehe. Čop nam streho vizualno zniža in pomanjša, predvsem pa streho naredi z zaključeno obliko. Glede lepotnega videza se frčada lahko kosa s čopom, vendar je njena namembnost povsem drugačna. Ta ima glavno nalogo, da osvetljuje podstrešni prostor, zato njo pogosto imenujemo tudi svetlobni podaljšek objekta. Frčada je v bistvu manjši dvignjen del z vgrajenim oknom na večji strešni površini. Praviloma ima svojo manjšo streho, katera je lahko različnih oblik in dimenzij. Tako pri čopu kot pri frčadi se moramo zavedati, da z razgibanimi oblikami strehe nujno pride tudi do več raznih lomljenih stikov strešnih površin, ki morajo biti v izogib poznejšim morebitnim zamakanjem strehe, natančno in pravilno izdelani. Ravno v teh detajlih se bodo izkušnje in strokovnost mojstrskega dela gotovo najbolj pokazale.
Osnova je kvalitetno ostrešje
Poleg strešne kritine je konstrukcija strehe oziroma ostrešje glavni element strehe, od katerega je neposredno odvisna trdnost in stabilnost strehe. Nemalokrat prihaja do raznih napak pri konstrukciji ostrešja, ko ta ni pravilno sestavljeno ali ni dovolj močno za določeno vrsto kritine. Razen same teže kritine moramo upoštevati tudi veter in debelino snežne odeje, ki bistveno dodata nosilni pritisk na strešno konstrukcijo. Za klasično streho z leseno konstrukcijo skupna vrednost obremenitve znaša približno 260 kg na kvadratni meter. Ta vrednost se glede na različna področja lahko močno spremeni, vendar v povprečju je nekako takšna. Od tega prevzame kritina približno 60 kg/m2, notranjost strehe 40 kg/m2, lesena konstrukcija 35 kg/m2, veter 45 kg/m2 in sneg 80 kg/m2. Leseno ostrešje je sestavljeno iz več gredi, ki so glavni nosilec strešne konstrukcije. Na vsako gred sta v krak vgrajeni razpori, med njima pa sta še vmesni razpori in vešalka. Pravokotno na razporo so pritrjene lege. Na lege so zopet pod pravim kotom pričvrščeni špirovci in na njih pritrjene letve, katere se prekrije s strešno kritino. V preteklosti je bila priprava lesa za izdelavo ostrešja bistveno dolgotrajnejši postopek kot je sedaj. Znano je, da mora biti les pred sestavljanjem strešne konstrukcije dovolj suh (vlažnost od 15 do 20%). Če les ni dovolj osušen, se ta sčasoma prične zvijati in krčiti. Nekdaj se je les naravno sušil. To je bil dolgotrajen postopek, ki je trajal več mesecev. Danes, ko je neprestana stiska s časom, so se izdelovalci ostrešij prilagodili novim tehnologijam kot so na primer sušilnice lesa, ki les umetno bistveno hitreje osušijo. Druga možnost je lepljen les, ki je še bolj temeljito osušen in dodatno premazan z vodoodpornim lepilom, kar omogoča njegovo dolgo uporabnost, učinkovito odpornost na zunanje vplive in odpornost proti zvijanju in pokanju lesa. Koliko časa bo trajala življenjska doba lesenega ostrešja je odvisno od obdelave lesa in njegove zaščite. Najboljši tramovi za ostrešje so tisti, ki so izžagani iz hlodov večjih premerov, oziroma iz sredice lesa. Z obžaganih tramov je potrebno povsem odstraniti lubje in tudi beljavo, ki je pod njim. Vse elemente ostrešja zaščitimo z ustreznimi kemičnimi premazi, s katerimi les obvarujemo pred gnitjem in črvivostjo. Gnitje lesa povzročajo glive, črvivost pa insekti. Ostrešje najlažje in najučinkovitejše zaščitimo z brizganjem ali premazovanjem v več slojih in sicer pred vgraditvijo, oziroma hkrati z njegovo vgradnjo. Ob tem naj bomo pozorni, da so zaščiteni vsi deli ostrešja, tudi manjše razpoke in luknje. Če bo ostrešje zaprto in izolirano, naj bo les izsušen z vsebnostjo od 15 do 20% vlage. Le na ta način pozneje ne bo prišlo do zvijanja in pokanja lesenih elementov. Dodatna zaščita s kemičnimi premazi pri takšnem lesu običajno ni potrebna, saj je predhodno že termično obdelan.
Dovolj izolirana streha
Glede na sestavo strehe je lahko ta neprezračevana ali topla streha in prezračevana oziroma hladna streha. V preteklosti se je gradilo predvsem neprezračevano streho, kar pomeni, da so vsi sloji strehe položeni drug na drugega in med njimi ni praznega prostora. Pri prezračevani strehi pa so strešni sloji ločeni s praznim zračnim prostorom. Če nameravamo imeti tik pod streho stanovanje, je edina prava izbira prezračevana streha. Je pa izgradnja takšne strehe bistveno bolj strokoven poseg kot izdelava klasične neprezračevane strehe. Da bo podstrešno stanovanje pozimi dovolj toplo in poleti ugodno hladno, moramo najprej poskrbeti za toplotno izolacijo strehe. To pa bomo dosegli le z dovolj debelo in gosto (težko) izolacijsko plastjo. Za toplotno izoliranje strehe so na trgu v ponudbi različni že dlje časa poznani materiali kot je steklena volna, mineralna volna ali plošče iz polistirena (stiropor). Omenjene izolacijske materiale vse bolj izpodrivajo novejše izvedbe kot so na primer celulozni kosmiči, lesena vlakna, bombaž, pluta, lanena izolacija in ovčja volna. Vsak od teh materialov ima več ali manj zadovoljive izolacijske lastnosti, vendar samo, če je vgrajen pravilno in v zadostni debelini. Izolacijski material mora biti položen tesno med špirovce in tudi čez njih v debelini od 25 do 30 cm. Debelina toplotne izolacije pa je sicer odvisna od toplotne prevodnosti materiala. Z nižanjem toplotne prevodnosti materiala se hkrati zvišuje njegova toplotna izolativnost. Steklena volna, ki ima na primer toplotno prevodnost 0,035 W/mK, je njena optimalna vgrajena debelina od 30 do 35 cm. Koeficienti toplotne prevodnosti je sicer pri EPS stiroporju 0,037 W/mK, pri mineralni volni od 0,035 do 0,040 W/mK, pri celuloznih kosmičih pa 0,033 W/mK. Zaradi nastajanja kondenza znotraj izolirane strehe je poleg toplotne izolacije nujno potrebna tudi parna in vetrna zapora. Slednja je bolj poznana pod nazivom sekundarna kritina oziroma paroprepustna folija. To je posebna večslojna folija z visokim učinkom paroprepustnosti. Odporna je tako na UV sevanje kot tudi na visoke temperaturne razlike. Poleg njene osnovne namembnosti, katera je v zmožnosti prepuščanja pare in preprečevanja vdora vode, folija služi še kot nekakšna rezervna kritina in kot dodatna vetrna ter zračna zapora. Če paroprepustna folija ne bo na vseh mestih natančno in pravilno vgrajena, ne bo služila svojemu namenu. Položena mora biti po celotni strešni površini. Od spodnje kapi, do slemena. Medsebojni stiki folije se morajo na vseh mestih prekrivati. Na robu kapi strehe naj bo folija tako pritrjena, da kondenz nemoteno odteka v žleb. Najbolj kritična mesta so tista, ki so še posebej občutljiva na zamakanje. To so mesta pri dimniku, zračnikih, televizijski anteni in podobnih pregibnih mestih. Odprtina med kritino in ostrešjem ne sme biti manjša od 200 cm2/m. Da se omogoči zadostno zračenje, mora biti odprtina na slemenu in grebenih vsaj 0,05% površine strehe. Za dosego minimalnega zračenja vzdolžna letev ne sme biti tanjša od 20 mm.
Dejavniki za izbiro kritine
Zadostna trajnost kritine je eden glavnih adutov, da bo naša streha v popolnosti izpolnjevala svojo nalogo več naslednjih desetletij. Praviloma naj bi z dovolj kakovostno kritino zagotovili mir pred ponovnim prekrivanjem strehe tudi trideset, štirideset in več let. S slabo kritino pa se kaj lahko zgodi, da bo potrebno že po nekaj letih zamenjati vse strešnike. Tega pa si verjetno noben investitor ne želi. Garancijska izjava proizvajalca je ena najbolj pomembnih dokumentov, ki nam lahko že takoj vsaj delno nakaže kako kvalitetna je ta kritina. Seveda pa še zdaleč le garancijski dokument proizvajalca ne bo zagotavljal, da bo ta strešna kritina tudi dejansko zdržala toliko časa. Potrebno je preveriti tudi druge dokaze oziroma certifikate o potrjeni kvaliteti kritine. Vsekakor je priporočljivo, da celotni garancijski dokument natančno preučimo. V primeru predčasne poškodbe strešne kritine se bomo tako lahko brez težav sklicevali na njega. V preteklosti so bili primeri, ko je skozi strešno kritino pričelo zamakati v času njene garancijske dobe. Investitor se je skliceval na garancijo, vendar jo je proizvajalec zavrnil, ker kritina ni bila zmontirana po navodilih proizvajalca, kar je bilo tudi omenjeno v garancijski izjavi. Res pa je, da v praksi običajno velja pravilo, da v kolikor se v krajšem času po nakupu pokaže napaka v materialu, večina proizvajalcev ne glede na besedilo v garancijski izjavi, zamenja kritino na svoje stroške. Pomembno dokazilo o kakovostni kritini je tudi ustrezen certifikat, ki je potrjen s strani priznanih in neodvisnih strokovnih inštitucij. Iz tega je gotovo razvidno, da je izdelek testiran in glede na svoje obremenitve dovolj kvaliteten. Tako kot pri ostalih materialih se tudi pri strešni kritini marsikdaj preveč oziramo na priporočila znancev in sosedov, ki radi potrdijo, da je njihova kritina najboljša. Praviloma bodo boljša dokazila o zadostni trajnosti kritine omenjeni certifikati. Poleg življenjske dobe kritine je pomembna še njena zadostna odpornost proti zunanjim temperaturam, ognju, toči, močnejšemu vetru in raznim mehanskim poškodbam. Večina strešnih kritin bo brez problema izpolnjevala svojo nalogo več desetletij, če bo vreme bolj ali manj ugodno. To pomeni, da ni hujših viharjev in debele toče. Vendar sedaj smo priča hitremu spreminjanju podnebja in vse večjim vremenskim ekstremom. Skoraj ne mine poletja, da ne bi tudi v našem kraju bilo močnejšega neurja ali debelejše toče. Za takšne ekstreme pa je tudi sedanja sodobna kritina precej ranljiva. Vendar ena bolj, druga manj. Pri izbiri kritine naj vsekakor upoštevamo tudi faktor ekstremnega neurja. Glede na sedanje vremenske razmere, ga bomo (če ga še nismo) slej ko prej tudi mi doživeli. Teža kritine je kar precej pomemben podatek. Zlasti, če nameravamo adaptirati staro streho. Pri večini strešnih adaptacij se zamenja le kritino, medtem ko ostrešje ostane isto. Staro ostrešje pa je marsikdaj na najbolj izpostavljenih delih že nekoliko dotrajano oziroma poškodovano. S tem seveda ne more prevzeti isto velike obremenitve kot ga je pri novi strehi. V tem primeru naj upoštevamo lažjo kritino kot je bila prvotna. Pri adaptacijah streh je sedaj tudi aktualen način prekritja stare kritine z novo, brez odstranjevanja dotrajanih strešnikov. To je sicer hiter in enostaven poseg, vendar moramo vedeti, da ob tem staro nosilno ostrešje dvojno obremenimo. Pogoj za takšno izvedbo je dovolj ohranjeno in močno staro ostrešje ter dovolj lahka nova kritina. Sicer je res, da pri novogradnji teža kritine običajno ne igra odločilno vlogo. Praviloma je novo ostrešje dovolj močno tudi za najtežje strešnike. Vendar lažja kritina omogoča izdelavo lažje in s tem tudi cenejše konstrukcije ostrešja. Poleg tega manjša teža kritine in s tem manjša obremenitev ostrešja ter posledično nosilnih sten poveča protipotresno varnost objekta. Po drugi strani pa je predvsem v primeru močnejšega vetra težja kritina bolj primerna kot lahka. Veter težko kritino težje dvigne, oziroma v ekstremnih primerih dvigne samo nekaj strešnikov. S tem škoda ni tako velika, sanacija pa je hitra in enostavna. V primeru močnejšega vetra je za zadostno kljubovalnost strehe poleg teže kritine seveda pomembna še pravilna pritrditev kritine in tudi ustrezen naklon strehe. Na primorskem področju so z razlogom vse strehe objektov z majhnim naklonom. Namreč z večanjem strešnega naklona se povečuje tudi pravokotna smer upora vetra in večanje podtlaka na zavetrni strani. V medijih smo lahko že večkrat zasledili, ko je ob močnejšem neurju veter premaknil ali celo dvignil celotno streho. In to ne glede na njeno velikost. Predvsem v takšnih ekstremnih primerih se še posebej izkaže pravilna montaža kritine. Nasprotno s primorjem so na gorenjskem strehe z velikim naklonom. Zaradi večjih količin padavin snega in dežja je pomembno, da voda čim prej odteče s strehe. Z večjim naklonom strehe se posledično tudi zmanjša možnost njenega zamakanja. Torej imata tako manjši kot večji strešni naklon svoje pozitivne in negativne plati. Mogoče je ob tem še najbolje, če je naša streha v določenem kompromisu med obema opcijama glede na geografsko področje. Nenapisano pravilo velja, da se pri položnejšem naklonu ostrešja uporablja strešno kritino večjih formatov, s čim bolj gladko površino in z večjimi medsebojnimi prekritji. Pri strehi s strmejšim naklonom pa manjše strešnike. Sicer pa sedanji proizvajalci kritin za vsak svoj proizvod navajajo minimalni potreben naklon, ki omogoča še dovolj tesno streho. Pri izbiri kritine naj upoštevamo tudi način vgrajevanja strešnikov. Način montaže strešnikov ni pomemben samo pri celotnem prekrivanju ostrešja, ampak tudi pri poznejši zamenjavi posameznega kosa kritine. Marsikdaj moramo takšno manjšo sanacijo postoriti sami in ravno zato je še posebej pomembno, da je njihova zamenjava kar se da čim bolj enostavna. Običajno je za vsak model strešnika določena različna širina letvanja, zato praviloma ne moremo kupiti druge vrste strešnikov in jih položiti na isto letvanje. V nekaterih primerih pa je to tudi izvedljivo. Namreč v primeru istega materiala kritine nekateri proizvajalci ponujajo iste dimenzije strešnikov. S tem lahko kadarkoli pozneje strešnike sicer različnih proizvajalcev med sabo dopolnjujemo. V marsikaterem primeru pa je videz kritine kljub vsem omenjenim pomembnim dejavnikom še vedno najbolj pomemben razlog za izbiro. Čeprav se ga ne bi smelo postavljati na prvo mesto. Arhitektura hiše, okolice in pokrajine okrog nje, ter seveda tudi naše želje so poglavitni vzroki za kakšno obliko in barvo strešnikov se bomo odločili. Nekaj desetletij nazaj je na hišah prevladovala rdeča barva kritine. Mogoče še razen sive, drugačne barve niti ni bilo v ponudbi. Sodobna tehnologija in novo uporabljeni materiali pa so doprinesli bistveno bogatejšo barvno izbiro. Najprej se je pojavila še rjava in črna barva, kmalu zatem pa nepregledna množica ostalih barvnih kombinacij. V zadnjih letih je predvsem pri novogradnjah daleč najbolj aktualna črna barva kritne, ki poda objektu izrazitejši sodoben videz. Z obširnejšo barvno ponudbo se sedaj žal vse prepogosto dogaja, da se investitorji odločajo za barvo strešne kritine, ki nikakor ne sodi v okolico nove strehe. To so neobičajne živahne in vpadljive barve kot je na primer modra in zelena, ki popačijo ne samo svojo lastno hišo, ampak tudi okolico okrog nje. Živa barva strehe, ki izžareva iz okolja, je na začetku sicer marsikateremu investitorju všeč, vendar v največ primerih se takšne barve s časom naveliča. Kar pa je seveda takrat že prepozno. Ne bo odveč, če se še pred nabavo posvetujemo z arhitektom ali podobnim strokovnjakom tudi za ustrezen videz strešnikov.
Potrebno vzdrževanje kritine
Z leti se na vsaki strehi nabere več ali manj umazanije. Padavine sicer odstranijo nekaj te umazanije, vendar ne morejo preprečiti razrast organizmov, kot so lišaji in mahovi. Obseg njihovega pojava je odvisen od okoljskih pogojev, ki pa se lahko razlikuje tudi na različnih mestih sicer iste strehe. Rast lišaja in mahu na strehi diktirajo predvsem temperatura in vlažnost ozračja, višina in usmeritev strehe ter lokacije bližnjih dreves. Kolikor bolj je površina kritine hrapava, toliko lažje in hitreje se na njej kopiči umazanija. K dodatnem onesnaženju strehe lahko pripomorejo še cvetni prah, prah z bližnje makadamske ceste ali gradbišča, gnojila z bližnje kmetijske površine, ipd. Trdovratna umazanija se lahko nabira na skoraj katerikoli vrsti strešne kritne. Tako na betonski ali opečni, kot tudi na kovinskih kritinah. Strešna kritina, prekrita z lišajem in mahom marsikdaj predstavlja zgolj estetski problem, lahko pa pride do resnih poškodb in celo do puščanja strehe. Zato je vsekakor pametno, da streho redno vzdržujemo in jo po potrebi tudi očistimo. Z rednim negovanjem strehe bomo torej ne samo izboljšali celosten videz objekta, ampak tudi podaljšali življenjsko dobo kritine. Najbolj učinkovito in trajno bomo lišaj in mah s strehe odstranili s pomočjo specializiranega kemičnega čistila. Takšno čistilo ne bo uničilo samo rastja, temveč tudi spore, ki privedejo do razvoja organizmov. Za izbiro ustreznega čistila se naj pozanimamo pri proizvajalcu naše strešne kritine ali pri usposobljenem izvajalcu čiščenja streh. Spore organizmov na kovinski kritini ali ostanke razrasti po kemijski obdelavi s čistilom na takšni kritini lahko enostavno in hitro odstranimo s curkom vode s pomočjo visokotlačnega čistilca. Mah na engobirani ali glazirani površini glinene kritine pa lahko očistimo le s pomočjo vodnega curka pod tlakom in brez uporabe kemičnih sredstev. Poleg lastne varnosti moramo ob tem biti pazljivi, da kritino s težo telesa ali s premočnim vodnim curkom ne poškodujemo. Če tega nismo vešči, bo gotovo bolje, da kompletno čiščenje strehe zaupamo usposobljenem izvajalcu, saj bo z ustreznimi sredstvi in tehnikami dela dosegel vsekakor boljši učinek kot mi sami. Tekom svoje pričakovane življenjske dobe strešna kritina bolj ali manj spremeni svoj barvni videz, kar je odvisno predvsem od vrste kritine. S tem kritina deluje dotrajana in kazi celoten objekt. Enostavna in hitra rešitev tega je uporaba posebnega premaza za zaščito strehe. Novi premaz na strehi bo lahko podaljšal življenjsko dobo kritne tudi za več desetletij. Strešni premaz, ki je okolju prijazen, bo tudi preprečil nov pojav alg in mahu. Takšen premaz je v ponudbi v več barvah, tako da lahko po želji tudi spremenimo barvo naše strehe. Nenazadnje pa je investicija v nakup novega strešnega premaza in njegovega nanosa bistveno manjša v primerjavi z nakupom in montažo celotne nove strešne kritine. Še preden se odločimo za nakup takšnega zaščitnega premaza, naj usposobljen izvajalec temeljito pregleda našo obstoječo streho in po potrebi izvede manjša popravila. Zatem mora z ustrezno čistilno napravo streho očistiti tako, da odstrani ves mah, alge in druge umazanije. Šele na koncu postopka pa sledi nanos premaza.
Kleparski izdelki na strehi
Z vgradnjo zadnjega novega strešnika sanacija strehe še ni gotova. Potrebna so še različna zaključna kleparska dela. Med te spada montaža žlebov in odtočnih cevi, snegobranov in različnih obrob. Nekatera od teh del se opravi še pred prekritjem (obrobe dimnikov, zračnikov in strešin), druga se opravljajo med prekrivanjem kritine (snegobrani), tretja dela pa se opravi po končanem prekritju strehe (žlebovi in odtočne cevi). Z razliko od nekdaj so sedanji žlebovi in odtočne cevi v ponudbi iz različnih materialov. Pocinkana pločevina je bila nekoč skoraj edini material za izdelavo žlebov. Danes pa se vse bolj umika sodobnejšim in trajnejšim materialom. Že nekaj časa so cenovno več ali manj konkurenčni tudi žlebovi iz bakra in barvanega aluminija. Tovrstna materiala sta odporna proti rjavenju, s tem pa se je seveda precej dlje podaljšala življenjska doba takšnih izdelkov. Bakreni žlebovi so izdelani iz pločevine debeline 0,5 mm, aluminijasti pa iz 0,8 mm debele pločevine. Da ob močnejšem nalivu voda iz žlebu ne teče po fasadi, mora žleb imeti notranjo steno do 2 mm višjo kot zunanjo. Žleb naj bo vgrajen tako, da ima padec proti odtočni strani od pol do enega centimetra na tekoči meter žleba. S tem, da večja kot je površina strehe, večji naj bo padec žlebu, da voda hitreje odteka v odtok. Žleb s širino 100 mm in odtočna cev široka 125 mm se uporabljata za večjo strešno površino. Žleb s širino 70 mm in odtočna cev s profilom 50 mm pa sta primerna za manjšo strešno površino. Odtočno cev z objemkami ali s cevnimi sidri pritrdimo na fasado. Da ne prihaja do galvanskih napetosti pri stikih, so kljuke, ki nosijo žlebove, praviloma iz enakega materiala kot žlebovi. Kljuke morajo biti dovolj močne, saj moramo upoštevat poleg lastne teže žleba še viseči sneg iz strehe. Sicer pa mora biti žleb pritrjen tako nizko pod kap, da ga drseči sneg ne stisne. S kleparskimi obrobami dosežemo vizualni zaključek na robovih strehe. Zidna strešna obroba se nahaja na stiku med streho in zidom. Vetrna obroba je nameščena na robu ali čelni strani strehe. Dilatacijska obroba je na stiku dveh objektov. Protipožarna obroba varuje pred razširitvijo požara in loči dva sosednja objekta. Okrog dimnika je nameščena dimniška obroba, ki mora zaradi tesnosti biti natančno izdelana in zmontirana. Namen vetrne zapore je, da zagotavlja vodonepropustnost, ščiti pred sunki vetra, soncem in vlago. Sedanja strešna obroba je lahko aluminijasta, bakrena, pocinkana ali iz cinkotit pločevine. V zimskem času so snegolovi predvsem na dvoriščni strani strehe že kar obvezna oprema. Da vzdržijo zdrs debelejše snežne plasti, je pomembno, da so po strešni površini dovolj gosto razporejeni. Na gostoto namestitve vplivajo podnebne razmere, naklon strehe, vrsta kritine in seveda vrsta snegolova. Sedanji snegolovi so izdelani iz inoksa ali pocinkane pločevine. Dodatno so lahko zaščiteni s klasičnim ali prašnim barvnim nanosom. Na trgu so v ponudbi tudi snegolovi iz aluminija, bakra in umetnih mas.
pripravil: M.A.
