Gradnja z lesom
Visoke cene kuriv in visoki normativi rabe energije v stavbah ter po drugi strani novi načini gradnje so privedli do tega, da je celotno izgradnjo hiše potrebno zaupati strokovnjaku, ki je seznanjen s sodobnimi pristopi in materiali za dosego izolacijsko dovolj učinkovite stavbe. Sedanja sodobna hiša, ki zadostuje energetskim zahtevam, je vsaj nizkoenergijska hiša. Ob tem pa se vse bolj pojavlja vprašanje: Ali se s tem nemara bolj splača graditi z lesom?
V Sloveniji je gradnja montažnih hiš še v povojih, saj predstavlja le nekaj procentov vseh novozgrajenih hiš. Do sedaj je nekaj več kot 10 odstotkov montažnih hiš. Povsem drugačno stanje je v zahodnoevropskih državah in predvsem Skandinaviji, kjer predstavlja kar 70% delež lesenih hiš. Vendar, ko se odločamo za princip gradnje hiše, nam niso kaj dosti pomembni statistični podatki, temveč predvsem dejstva s kakšnim načinom gradnje bi prišli na kar se da ekonomičen in hiter način do kakovostne lastne hiše, ki bo imela čim manjše toplotne izgube. Kot prvo moramo vedeti, da tako zidana kot montažna gradnja imata svoje prednosti in tudi nekatere pomanjkljivosti.
Pasivna in nizkoenergijska zgradba
Osnovni kriterij, da hiša postane pasivna je v tem, da ima faktor U (toplotno prehodnost vseh gradbenih elementov) do 0,15 W/mK. To je sicer zelo strog kriterij, ki ga dosega le tista hiša, ki v kateremkoli letnem času brez aktivnega ogrevalnega sistema dosega zadostno bivalno temperaturo. Poleg tega kriterija se za pasivno hišo šteje, če ta nima nobenih toplotnih mostov (ψ≤0,01 W/m2K). Stavba mora biti izredno zrakotesna in kontrolirana s tlačnim preizkusom po DIN EN 13829 – vrednost n50 pri 50 Pa tlačne razlike ne sme presegati 0,6 h-1. Vse zasteklitve morajo biti z Uw pod 0,8 W/m2K, pri visokem faktorju prehoda celotnega sončnega sevanja (g≥50% po DIN 67507), tako da so tudi pozimi možni neto dobitki toplote. Okenski okvirji naj bi bili z Uf-vrednostjo pod 0,8 W/m2K po DIN EN 10077. Poraba električne energije za pogon prezračevalne naprave ne sme presegati 0,4 Wh/m3 prečrpanega zraka. Pri pripravi in distribuciji sanitarne vode morajo biti minimalne toplotne izgube, v gospodinjstvu pa učinkovita izraba elektrike (stroji in naprave iz vsaj A energijskega razreda). Da vsem tem zahtevam zadostimo, je vsekakor potrebno o energijski varčnosti razmišljati že v fazi projektiranja objekta. Velikost in oblika hiše, faktor oblike (razmerje med površino in volumnom), orientiranost, pozicija oken močno vplivajo na porabo energije in tudi na izkoriščanje morebitnih toplotnih pribitkov. S preprostejšimi besedami, hiša je učinkovitejša, če je kompaktna, enostavna in čim manj razčlenjena. Velika okna na južni fasadi so tudi v mrzlih a sončnih zimskih dneh najcenejše grelne površine. Nizkoenergijska hiša je tista zgradba, ki v enem letu porabi za ogrevanje od 40 do 60 kWh energije na kvadratni meter stavbne površine. Da se doseže nizko energijsko število, so potrebni dovolj dobro toplotno izoliran in zrakotesen ovoj zgradbe, zasteklitev s toplotno izolacijskim steklom in sodoben ekonomičen ogrevalni sistem. Velika večina sedanjih montažnih hiš ima toplotno izolacijo debelo od 15 do 30 cm. S svojo zelo dobro toplotno izoliranostjo se uvrščajo med nizkoenergijske objekte in tudi med pasivne. Vsekakor je investicija v nizkoenergijsko in še posebej v pasivno hišo bistveno večja kot v klasično stavbo. Vendar zaradi izredno nizkih energijskih stroškov se ta investicija z leti povrne. Poleg tega je v njej precej bolj zdravo in lagodno bivanje. Prednost takšne gradnje se kaže že s tem, da je v Avstriji, Nemčiji in Švici v zadnjih letih skoraj 100-odstoten letni porast takšnih hiš. S strani Eko sklada si je mogoče pridobiti tudi nepovratne subvencije za tovrstno gradnjo.
Naj bo montažna ali zidana?
Gotovo je za vsakega investitorja predvsem pomembno na kakšen način priti po čim cenejši, vendar hkrati hitri poti do lastne stanovanjske hiše. Seveda je ob tem pogoj, da je hiša dovolj kakovostno zgrajena za čim bolj ugodno in ekonomično bivanje v njej. Vse te tako ekstremno različne dejavnike pa je seveda težko skupaj uresničiti. In ravno zato je še toliko bolj pomembno, da se za takšen življenjsko pomemben projekt kot je lastna hiša, ne odločimo kar takoj brez premisleka za zidano gradnjo. Raznolika ponudba montažne gradnje in tudi njihova pocenitev je vse večji razlog za tehten premislek. Dobrih razlogov za v prid montažnega načina gradnje hiš pa je še presenetljivo veliko več. Nedvomno velja, da je več njenih prednosti kot slabosti. Ena izmed najbolj pomembnih odlik takšne gradnje je varčnost hiše z energijo. Uporabljeni materiali in konstrukcija stavbe omogočajo visoko toplotno ugodje pri nizki porabi energije. Zato so primerni predvsem nizkotemperaturni ogrevalni sistemi z obnovljivimi viri energije. Zunanje stene imajo pri montažni hiši bistveno boljšo toplotno izolativnost kot zidane stene, kjer večinski del širine stene zavzamejo votli zidaki in ostane le manjši del za izolacijski material. Za primer se lahko omeni, da mora klasično grajena hiša imeti opečni zid debel 45 cm z 20 cm debelo izolacijo, da bi hiša dosegla takšno stopnjo toplotne izolativnosti kot jo ima montažna stena. Posledično s tem lahko sklepamo, da zaradi boljše toplotne izolacije montažna konstrukcija hiše omogoča tudi boljši izkoristek uporabnega prostora. Tudi do 10% več stanovanjske površine je mogoče pridobiti zaradi tanjši sten. Zaradi tanjših sten pri montažni hiši pa ima ta tudi precej manjšo toplotno akumulativnost. To pomeni, da se hiša hitreje ogreje in tudi hitreje ohladi. Ta lastnost lahko postane uporabna pri prekinjenem ogrevanju hiše, ko ta ni v uporabi. V času neuporabe se notranjost hiše hitro ohladi, pri ponovni vzpostavitvi ogrevanja pa se ravno tako hitro ogreje. Po drugi plati pa je glede porabe energije majhna toplotna akumulacija montažnih sten slabša v primerjavi s klasično zidano gradnjo, kjer masivne stene nabrano toploto akumulirajo v bivalni prostor še precej ur po padcu zunanje temperature. Nekdaj je bilo pogosto mnenje, da montažno hišo lahko poškoduje že manjši potres. Danes je že večini nam znano, da je to napačno mišljenje. Glede potresne varnosti so sedanje montažne hiše odporne celo do 9 stopnje MCS. Les, ki je glavni gradbeni material montažnih hiš, zelo dobro prenaša tlačno ter vlečno obremenitev in seveda tudi upogibno silo, ki je največja nevarnost pri potresnih sunkih. Zasluga temu je njegova elastičnost materiala. Beton, ki ni elastičen, je na upogibno silo bistveno manj odporen. Poleg tega je teža montažne hiše od 4 do 5 krat manjša od teže zidane hiše. Sorazmerno s tem je tudi potresna sila na hišo manjša. Zaradi manjše teže je takšna hiša zelo primerna na slabo nosilnih temeljnih tleh. Ob tem se nam verjetno pojavi vprašanje ali je potem montažna hiša zaradi majhne teže odporna na močnejše sunke vetra? Celotna teža tako velikega montažnega objekta kot je stanovanjska hiša, zopet ni tako majhna, da ne bi mogla kljubovati ekstremnim uporom vetra. Poleg tega veljavni predpisi zahtevajo še sidranje objekta, ki zagotovi dodatno varnost. Vse bolj pogost vzrok, da se investitorji odločijo za montažno hišo, je njena hitra gradnja. Tukaj ima montažna gradnja še največjo prednost v primerjavi s klasično. Pri zidanju in betoniranju je eden osnovnih materialov voda. Ta mora med posameznimi fazami gradnje dovolj izhlapeti, da se lahko nadaljuje z gradnjo ali montažo opreme. Z izjemo temeljev in betonske plošče se pri gradnji montažne hiše ne uporablja vode, kar izjemno pospeši potek gradnje. S tem je gradnja tudi bistveno bolj čista. Konstrukcijski deli hiše so predhodno izdelani že v tovarni in izvajalec na gradbišču hišo le sestavi. S tem je hiša izdelana bolj natančno in bolj kakovostno kot zidana stavba. Ker so elementi izdelani v proizvodnji, je zagotovljena boljša tehnologija in stalen nadzor. Takšna hiša je do strehe postavljena že v nekaj dneh. V njo pa se je možno vseliti že v dveh mesecih ali celo manj. Vse je odvisno od tega koliko denarja smo pripravljeni odšteti na enkrat. Zaradi tega ponujajo proizvajalci montažnih hiš različno dokončane hiše. Od popolnoma dokončane, oziroma tako imenovane »hiše na ključ«, pa do grobo dokončane hiše, kjer je potrebno naknadno poskrbeti še za vse inštalacije, tlake, pleskanje sten in stropov, polaganje oblog, itd. Zagovorniki tradicionalne gradnje poudarjajo, da ima zidan objekt bistveno daljšo življenjsko dobo kot montažen. To sicer delno drži. Nikakor pa to ne pomeni, da montažna hiša s krajšo življenjsko dobo ne upraviči svoje investicije. Sedanja montažna hiša naj bi imela minimalno življenjsko dobo 100 let. Torej zagotovo bi preživela nas. Vendar hkrati je potrebno poudariti, da bo sedanja montažna hiša svojo resnično trajnost pokazala v naslednjih desetletjih, saj je čas še najboljši realni pokazatelj. V Sloveniji lahko vidimo takojšen dokaz o trajnosti nezidanih objektov predvsem na starih lesenih hišah, ki so stare že več kot 100 let in so še vedno v dobrem stanju. Pri nas je še vedno pogosto mnenje, da je videz zidane hiše lepši od montažnega objekta. To ne drži, saj je videz hiše odvisen predvsem od njenega načrta, bistveno manj pa od načina gradnje. Sodobna montažna hiša se v zunanjem in tudi notranjem videzu praktično popolnoma nič ne razlikuje od zidane. Razlika se torej skriva le v notranjosti ogrodja. Nekateri skeptiki imajo tudi prepričanje, da je montažna hiša izključno tipski objekt in jo ni možno izdelati po željah naročnika. Res je, da so bili nekdaj v ponudbi le tipski modeli hiš, vendar sedaj proizvajalci nudijo možnost individualne izdelave hiše povsem po meri naročnika. To velja tako za notranjo obliko, velikost in razporeditev prostorov, kot tudi za fasado objekta. Cena investicije je tisti poglavitni dejavnik, zaradi katerega je še vedno najbolj pogosta odločitev klasična gradnja. Namreč pri klasični gradnji se praviloma gradi z razmiki. Torej takrat, ko čas in denar to dopuščata. Medtem, ko je potrebno pri nakupu montažne hiše večji del denarja naenkrat odšteti. Vendar to seveda ne pomeni, da je končna cena gotove montažne hiše večja kot pri klasični. Pri odločitvi o načinu gradnje investitorji ravno tukaj pogosto delajo napako, ko si izračunajo samo začetne stroške obeh načinov gradnje. Za doseg realne cene celotne investicije je najbolje, da se za enako velikost stanovanjskega prostora in isto opremo pridobi ponudbo za montažno in klasično grajeno hišo. Ponudba naj bo izdelana z upoštevanjem vseh gradbenih, krovskih in zaključnih obrtniških del. Torej, da je hiša izdelana do montaže pohištva. Pogosto je investitor s takšnim izračunom presenečen, saj je v marsikaterem primeru montažni način gradnje cenejši. Ob tem je mogoče priporočljivo, da se ponudbo pridobi v zimskem času, ko imajo ponudniki montažnih hiš običajno nižje cene.
Gradnja montažne hiše
Upravni postopki za gradnjo montažne hiše so enaki kot za klasično gradnjo. Torej ravno tako so potrebna vsa dovoljenja od pristojnih upravnih organov. Priporočeno je, da se izvajalca montažne hiše izbere še pred pridobitvijo projektne dokumentacije. Namreč marsikdaj se kar pri ponudniku naroči projektno dokumentacijo. Najcenejša pot do montažne hiše je izbira tipskega modela. Enostavno izberemo iz proizvajalčevega kataloga za nas najbolj primeren model hiše, ki ima že v naprej določeno končno ceno. Pred pričetkom izdelave je potrebno povsem dokončati izvedbeni projekt, saj so za izdelavo hiše v tovarni potrebni natančni podatki o poteku vseh inštalacij in ostale opreme. Prednost izdelave montažne hiše v tovarni je tudi ta, da njen potek ni odvisen od vremena. Za izdelavo montažne hiše je osnovna konstrukcija les. Množica stebrov in prečk sestavlja lesen okvir, ki predstavlja konstrukcijo stene. V okvirju je vstavljena toplotna izolacija. Uporablja se predvsem stekleno ali kameno volno, v zadnjem času pa tudi celulozo, volno, bombaž, kokos in lesnovlaknene plošče. Steklena in kamena volna imata lastnost, da nastalo vlago v stenah in strehi lahko le prepuščata, ne moreta pa jo oddajati. Naravni lesni materiali kot so npr. lesnovlaknene plošče pa lahko vlago sprejemajo in oddajajo. Okvir z vgrajeno izolacijsko plastjo je z obeh straneh obložen z mavčnimi, vlaknenimi, lesocementnimi, OSB ali ivernimi ploščami. Takšne že dokončane stene se prepeljejo na gradbišče, kjer jih s pomočjo dvigala le sestavijo skupaj. Stropno ploščo se običajno sestavi iz lepljenih lesenih tramov. Med tramovi je prostor zapolnjen z izolacijo. Stropna konstrukcija je ravno tako z obeh strani obložena s ploščami. Običajno je fasadno lice zunanjih sten obloženo še s stiropornimi ploščami, na katere je dodan armiran in zaključni dekorativni omet. Torej je zaključna zunanja obloga povsem ista kot pri klasični hiši. Da bo hiša imela dolgo življenjsko dobo in bo v njej kar se da čim bolj ugodna mikro klima, je pomembno, da je ta difuzijsko odprta. Za dosego tega je pri gradnji hiše namesto parnih zapor potrebno uporabiti parne ovire, med katere se štejejo OSB plošče in paroprepustne folije.
Nova lesena masivna hiša
Zaradi vse bolj stresnega življenja se vse več ljudi zateka k čim bolj naravnem življenju in s tem tudi podobnim bivanjem. Bivanje v leseni stanovanjski hiši nedvomno to zagotavlja. In ravno to je mogoče razlog, da se v zadnjih letih opaža trend seljenja prebivalstva iz urbanega mestnega okolja na podeželje. Čeprav za enkrat še bolj poredko, vendar kljub temu vse bolj pogosto se v teh primerih odločajo za bivanje v lesenih hišah. Trend rasti lesene gradnje se v Sloveniji iz leta v leto povečuje. V prihodnosti bo to eden zanimivejših in najbolj perspektivnih načinov gradnje. Na kratko lahko rečemo, da ima masivna lesena hiša tisto »dušo«, ki jo klasično zidana hiša nikdar ne more imeti. Nekateri lesene masivne hiše prištevajo med montažne objekte, kar pa ni povsem res. Lesena masivna hiša zahteva povsem svoje poglavje, saj so razlike tako v načinu gradnje kot tudi pri njenem videzu. Večina slovenskih ponudnikov nudi hiše, ki imajo z zunanje strani les, z notranje strani pa je dodana izolacija in lesna obloga. Pravih lesenih masivnih hiš je v Sloveniji za enkrat malo in jih ponuja le nekaj proizvajalcev. V obeh primerih so stene izdelane iz masivnih lesenih brun. Iz tega tudi izhaja beseda brunarica, ki je znan izraz za masivno leseno hišo. Lice brune je običajno polkrožno, lahko pa je tudi ravno. Z enostavnim nakladanjem brun ene na drugo se sestavlja steno. Brune oziroma stene pa morajo biti med sabo povezane. Sistem vezave brun je lahko glede na proizvajalca različen. Sistem vezave s peresom in utorom je pogost način. Poznan sistem vezave brun je s križnim spojem. Ta omogoča dobro statiko objekta. Pri uporabi debelejših brun so v največ primerih pravokotne brune zlepljene iz treh ali več slojev. Na ta način se brune ne zvijajo in ne pokajo. Sistem lepljenih brun omogoča boljšo statiko objekta in s tem gradnjo višjega objekta. Zaradi zahtevnejše in zamudnejše obdelave je uporaba lepljenih elementov približno četrtino dražja od klasičnega sestavljanja brun. Sedanji pogost način izdelave lesenih masivnih objektov je iz križno lepljenih plošč. Takšen sistem omogoča zelo hiter način gradnje objekta. Tako je hiša lahko sestavljena že v dveh dneh. Sistem pa omogoča gradnjo izjemno visokih objektov. Gradnja hiše iz križno lepljenih plošč je zelo dobra alternativa klasični gradnji, saj ima vse prednosti, ki so bile prej naštete za druge vrste lesenih konstrukcij, ima pa tudi odlično fleksibilnost in konstrukcijske zmožnosti. Tako je na primer ta sistem zaradi masivnega ovoja zelo zrakotesen in s tem zlasti primeren za nizkoenergijsko in pasivno gradnjo objektov. Zaradi dobre masivnosti in celovitosti je požarno visoko odporen in ima odlično potresno varnost. V tem sistemu lahko statiki rešujejo konstrukcijske zasnove, ki so tudi v armiranem betonu in v jeklu težko rešljive. Ne glede na način gradnje je večina lesenih hiš izdelana po naročilu in idejni predlogi naročnika. Torej je vsaka takšna lesena hiša unikatna. Zlasti montažo manjše lesene (vikend) hiše lahko izvedemo tudi po sistemu samogradnje. Izvedba je enostavna in hitra, če proizvajalec oštevilči vsak posamezni sestavni del stavbe. Večina proizvajalcev lesenih hiš že v delavnici sestavi posamezne stene z okni in vgrajenimi inštalacijami v ognjevarnih ceveh (voda, elektrika). Izdelane elemente s tovornjakom pripeljejo na parcelo in s pomočjo dvigala hišo tudi sestavijo. Manjši tesarski mojstri leseno konstrukcijo izdelajo na mestu montaže.
Prednosti lesene gradnje
Ponudniki hiš iz brun opažajo, da v Sloveniji zanimanje za brunarico narašča. Kot takšen objekt se ne uporablja le za stanovanjske namene. Pogosto je to vikend hišica ali tudi kot poslovni objekt. Končna cena objekta je v največji meri odvisna od kubičnih metrov brun, porabljenih za kvadratni meter. Tako kot pri ostalih montažnih hišah tudi pri brunaricah večina slovenskih ponudnikov ponuja dokončano hišo z vsem stavbnim pohištvom, skratka pripravljeno za vselitev. Da lesena hiša kot takšna ni primerna za sedanje sodobno bivanje, je povsem napačna razlaga. Neposreden dokaz temu so lahko številni objekti po Evropi, predvsem v skandinavskih državah. V Avstriji je na primer 35% novih lesenih hiš, na Finskem pa celo več kot 70% od vseh novozgrajenih stanovanjskih objektov. Gledano z vidika geografskih predelov lahko hitro ugotovimo, da je bistveno večji delež lesenih hiš v severnih državah. Torej lesena hiša nudi boljšo toplotno izolacijo kot zidana stavba. Les je z razliko od betona in opeke že sam po sebi toplotni izolator. Da bi lesen masiven objekt zadoščal sedanjim visokim energetsko varčnim zahtevam, mora biti zunanja lesena stena izdelana iz dovolj debelih brun. Toplotna prevodnost lesene stene iz 80 mm debelih brun je 1,3 W/m2K, iz 120 mm debelih brun je 0,92 W/m2K, iz 160 mm debelih brun je 0,69 W/m2K, iz 200 mm debelih brun pa 0,59 W/m2K. Za doseganje minimalne energijske varčnosti se v primeru izgradnje lesene hiše brez dodatne izolacije priporoča uporabo brun nad 200 mm debeline. Brunarica s tanjšimi zunanjimi stenami potrebuje dodatni toplotni ovoj znotraj zunanjih sten, v katerem so razpeljane tudi vse instalacije. V tem primeru se priporoča uporabo brun z debelino 160 mm in več z dodanim izolacijskim slojem, ki naj bo debel vsaj 60 mm. Če bo manjša brunarica služila za počitniški objekt, katerega se bo le občasno uporabljal, bodo za doseganje minimalne energijske varčnosti zadostovale tudi brune z debelino 160 mm, brez dodatne izolacije. Klasična gradbena materiala kot sta opeka in beton, imata res nekatere tehnične prednosti, vendar je njihova energijska in ekološka bilanca bistveno slabša od lesa. V masivni leseni hiši naj bi v primerjavi s klasično zidano hišo letno privarčevali pri ogrevanju od 20 do 30%. V strukturi lesa so nešteti zračni žepki, ki nudijo idealno oviro med notranjimi bivalnimi pogoji in zunanjimi vremenskimi vplivi. Hkrati les daje tudi boljši občutek topline. V zidanih prostorih je za dovolj ugodno počutje potrebnih od 22 do 24°C, medtem ko v leseni hiši za isto počutje že zadostuje od 18 do 20°C. Poleg tega les s svojo naravno strukturo, barvo in vonjem dodatno ugodno vpliva na človekovo počutje. Zagotovo velja trditev, da je bivanje v lesenih hiši bolj zdravo kot stanovati v zidani hiši. Slovenija je država z visokim deležem gozdnate površine (63% od celotne površine) in je zato les še toliko bolj primeren material za gradnjo. Les je material, ki zelo dobro diha in je propusten navzven in navznoter. Hkrati pa s pomočjo vpijanja in oddajanja vlage uravnava v bivalnem prostoru relativno vlažnost. V lesenem objektu se tudi ne nabira toliko prahu kot v zidanem, saj les zaradi elektrostatičnih lastnosti nima statične elektrike. Sanacija lesenega objekta po poplavi je bolj enostavna z manj stroški kot zidane stavbe. Podobno kot v običajno montažno hišo se je tudi v masivno leseno hišo mogoče vseliti že v mesecu dni od končane izdelave idejnega načrta. Sicer je to odvisno od posameznega izdelovalca, vendar večina naših ponudnikov prisega ravno na hitrost vselitve. Zaključna dela se lahko opravijo neposredno po montaži hiše. Nič manj kot montažna je tudi masivna lesena hiša odporna na močnejši potres. Zaradi znanih lastnosti lesa in lahke teže stavbe se bolj prilagaja tresenju tal kot zidana hiša. V preteklosti je bila lesena stanovanjska hiša precej dražja kot zidana. V zadnjih letih se je poleg večjih proizvajalcev pojavilo več manjših obrtnikov, ki ravno tako nudijo celoten postopek izdelave lesene hiše. Zaradi večje konkurenčnosti se je takšna hiša pocenila in postala glede na končno ceno povsem primerljiva z zidanim objektom. V prihodnosti lahko pričakujemo še večjo konkurenčnost in verjetno s tem še nižje cene.
Skeletna lesena hiša
Med montažnimi načini gradenj je v zadnjem času v Sloveniji aktualna zlasti tako imenovana skeletna gradnja. V tujini sicer takšna gradnja obstaja že dolgo časa. V bistvu je to eden najstarejših načinov gradnje (več kot 300 let).. Uveljavil se je predvsem v državah, ki so bogate z lesom kot je Amerika, Kanada in Švedska. Pri nas je zelo dober primer skeletne gradnje tipičen slovenski kozolec ali topler. Ob tem velja poudariti, da je skeletni način eden izmed najbolj kakovostnih gradenj hiš na sploh. Uporabljen material namreč omogoča odlično toplotno izolacijo in paroprepustnost. Ker je skeletna hiša difuzijsko odprta, ima zmožnost samostojnega uravnavanja vlage znotraj prostorov. Osnova gradnje je v skeletu oziroma v ogrodju, katero je sestavljeno iz lesenih stebrov in nosilcev oziroma gred. Ti so izdelani iz lamelno lepljenega lesa. Izdelani elementi so praviloma lahki in linijske oblike. Skeleten sistem je star in preizkušen način vezave lesa, pri katerem konstrukcija samostojno in trdno stoji. Nekdaj so bile lesne zveze izdelane ročno, danes pa se skeletni sistem izdeluje sodobno z računalniško podprto tehnologijo. Najprej se skeletno ogrodje izdela v tovarni. Posamezne dele se pripelje na gradbišče, kjer se jih sestavi. Zaradi tega je takšna gradnja primerna tudi za terene, ki niso dostopni za večje tovornjake. Z razliko od drugih vrst gradenj je pri skeletnem načinu konstrukcija stavbe samonosna in ločena od stenskih elementov. Torej stene nimajo nosilne funkcije in je zato možna tudi kasnejša sprememba tlorisnega načrta. S tem je dopuščen tudi večji delež steklenih površin, ki poleg odprtega bivalnega okolja in stika z okolico dopušča večji potencial pasivnega sončnega ogrevanja. Ker so stene le pripete na konstrukcijo, ni težav med spoji sten. V stene je vgrajena izolacija, ki je izdelana iz lesnih ali celuloznih kosmičev. V razsutem stanju se jo vgrajuje strojno z vpihovanjem, če pa je izolacija v ploščah, se jo vgrajuje ročno. Takšne stene imajo izredno majhno toplotno prevodnost s približno U=0,17W/m2K in tudi manj, brez toplotnih mostov. Z enako debelim zidom kot zidana stavba ima skeletna hiša debelejši izolacijski sloj. Zaradi tega je skeleten način gradnje predvsem primeren za energijsko varčne in pasivne hiše. Z notranje strani so stene prekrite z OSB ploščami. Z zunanje strani pa z lesnovlaknenimi ploščami. Z zatesnitvijo vseh stikov na parnih ovirah in predelih z možnostjo izgubljanja toplotne energije iz stavbe se doseže njeno zrakotesnost, kar preprečuje pojav plesni znotraj stavbe. Prezračevanje hiše se doseže s prisilnim prezračevanjem preko rekuperatorja. Sam sistem lesene skeletne gradnje dopušča alternativne poljubne oblike bivalnih prostorov, kar je pomembna prednost v primerjavi z nekaterimi drugimi načini gradnje, ko pri arhitekturnem načrtovanju nimamo takšne svobode.
pripravil: M.A.
