Nova streha
Kljub temu, da vsi vemo, da je streha eden najbolj pomembnih elementov vsake stavbe, se vedno znova pri njeni izgradnji dogajajo napake. Izgradnja sedanje sodobne strehe je povsem nekaj drugega kot je bil postopek njene gradnje izpred dvajset in več let nazaj. Spremenili so se ne samo način gradnje, temveč tudi vgrajeni materiali. To je pri gradnji nove strehe ali pri adaptaciji stare vsekakor treba upoštevat.
Kako pomembna je streha dokazuje že ljudski pregovor: Po strehi se hiša pozna. Nekateri njo imenujejo peta fasada. Kar pa dejansko tudi je. Raznovrstnost možnih oblik in množico različnih pokrivnih materialov omogoča, da se streha vedno prilagodi našim željam in potrebam.
Dovolj kvalitetno ostrešje
Ob omembi strehe je potrebno poudariti, da sta ostrešje in strešna kritina dva povsem različna elementa strehe, ki pa morata biti med sabo obvezno usklajena. Tako kot materiala sta tudi izvedbi (tesarstvo in krovstvo) med sabo različni dejavnosti. V drugem pomenu besede to pomeni, da če je nek mojster kvaliteten krovec, še ne pomeni da je dovolj kakovosten tesar. Konstrukcija oziroma ostrešje vsake strehe mora brezpogojno prenesti vse neposredne in posredne obtežbe. To je lastna teža konstrukcije, teža kritine, snega, ledu in upora proti vetru. Obremenitev strešne površine v krajih z manj padavin (Primorska) je nekaj več kot 70 kg na kvadratni meter, medtem ko je na gorenjskem z debelejšo snežno odejo tudi do 600 kg/m2. V povprečju znaša obremenitev približno 260 kg na kvadratni meter. Od tega prevzame kritina približno 60 kg/m2, notranjost strehe 40 kg/m2, lesena konstrukcija 35 kg/m2, veter 45 kg/m2 in sneg 80 kg/m2. Lahko zatrdimo, da je izdelava kakovostnega ostrešja eden izmed strokovno zahtevnejših gradbenih posegov. Še posebej pri sedanji sodobni strehi, ki je pogosto izredno razgibanih oblik, je strešna konstrukcija prava mojstrovina tesarske obrti. Njo pa znajo pravilno izdelati le dovolj izkušeni tesarski mojstri. Ne glede na to ali bomo strešno konstrukcijo prenavljali ali jo zgradili na novo, njeno izdelavo naj zaupamo le usposobljenemu strokovnjaku, ki ima za sabo že lepo število izdelanih ostrešij. Šušmarjenje s sumljivimi mojstri se nam ob hujši poletni nevihti z orkanskim vetrom lahko še hudo maščuje. Strešna konstrukcija je sicer lahko lesena, kovinska ali betonska. Smrekov les je najstarejši in še vedno največkrat uporabljeni material za strešno konstrukcijo. Veliko je razlogov zakaj se les tudi pri sodobnih ostrešjih še vedno množično uporablja. Eden od razlogov je elastičnost materiala, saj njegova prožnost dopušča kvalitetno izdelavo nosilnih konstrukcij. Leseni deli konstrukcije so lažji za izdelavo ostrešja, zato je potrebno manj delavcev in mehanizacije. Poleg tega ostrešje iz masivnega lesa ni elektrostatično in ne vsebuje zdravju škodljivih snovi. Les je tudi dober izolator zvoka in toplote. Zaradi velikega deleža gozdnih površin v Sloveniji je les praviloma cenovno najbolj ugoden strešni material. Nenazadnje ta naravni material tudi »diha« in s tem uravnava ugodno vlažnost v bivalnem prostoru. Da bo leseno ostrešje služilo več desetletij svojemu namenu, je pomembno, da je dovolj suh. Do kolikšne stopnje bo les osušen, je odvisno od vrste strehe. Ali bo ta prezračevana oziroma neprezračevana streha. Nekdaj so bile skoraj vse strehe na hišah prezračevane, kar pomeni, da so strešne konstrukcije bile odprte in neizolirane. Ker ima pri takšni izvedbi ostrešje možnost zračenja, je uporabljeni les lahko z višjo vsebnostjo vlage (od 40 do 60%). Pred vgradnjo ga je obvezno potrebno impregnirat. Zaradi ugodne cene in velike ponudbe se za ostrešje najbolj pogosto uporablja les iglavcev, oziroma smreko ali jelko. Gostota zračno suhega tovrstnega lesa je od 420 do 500 kg/m3. Ker se s sedanjo gradnjo za bivalni prostor v popolnosti izkorišča tudi prostore pod streho, mora zaradi tega biti takšna streha zaprta in izolirana. S tem pa ostrešje nima možnost zračenja. Pri neprezračevani strehi mora biti les pred vgradnjo izsušen do stopnje 15 do 20% vsebnosti vlage. Tako osušen les je že sam po sebi precej bolj odporen na lesne škodljivce kot bolj vlažen les. Nekdaj je bila priprava lesa za ostrešje dolgotrajen postopek. V času od septembra do januarja, ko je v lesu najmanj vode, je bila sečnja dreves. Pripravljen les se je na zračnem prostoru v senci in zaščiten pred padavinami sušil vsaj štiri mesece. Klasičen naraven postopek sušenja lesa se je sicer ohranil do današnjih dni. Vendar zaradi hitrejše gradnje danes marsikdaj ni več časa za stare preizkušene, vendar dolgotrajne postopke. S prisilnim umetnim osuševanjem v sušilnici se les bistveno hitreje osuši. Ob tem je pomembno, da so tramovi pravilno žagani, da pozneje ne prihaja do zvijanja ali pokanja lesa. Osušen les iz sušilnice je zlasti primeren za zaprto strešno konstrukcijo, kjer je streha hkrati tudi toplotna izolacija stavbe. Les v času rasti vsebuje okoli 50% vlage, zračno suh les okoli 15% vlage in umetno sušen les pod 10% vlage. Še boljša opcija je izvedba ostrešja iz lepljenega lesa. Kot takšen je še temeljiteje osušen in dodatno premazan z vodoodpornim lepilom, kar omogoča njegovo dolgo uporabnost, učinkovito odpornost na njegove zunanje vplive. Predvsem pa je lepljen les maksimalno odporen na zvijanje ali pokanje. Zlasti za strešne konstrukcije z večjimi razponi je najbolj primerno ostrešje iz lepljenega lesa.
Zadostna izolacija v strehi
Z razliko od desetletja nazaj se danes izolaciji strehe posveča mnogo večjo pozornost. Predvsem zaradi podstrešnega stanovanja mora biti streha dovolj toplotno in tudi hidro izolirana. Kakovostna toplotna izolacija poleti preprečuje vdor vročine, pozimi pa izgubo toplote. Z izvedeno hidroizolacijo pa se vlagi prepreči, da bi pronicala v toplotno izolacijo in tako zmanjševala njeno učinkovitost. Izolacijski material mora biti položen tesno med špirovce in tudi čez, v debelini od 25 do 35 cm. Toplotno izolirana streha je sestavljena po naslednjem zaporedju. Pod strešno kritino poteka vzdolžno in prečno letvanje. S pridobljenim vmesnim praznim prostorom se preko odprtin na kapu in slemenu zagotovi pretok zraka, da vlaga lahko izpari. Pod letvanjem je nameščena paroprepustna vetrna pregrada. Pod folijo je sloj toplotne izolacije in pod njim parna ovira. Pod parno oviro sledi še nosilna konstrukcija in zaključna stropna obloga. Zaradi neenakosti temperature v bivalnem prostoru in zunaj njega nastane kondenz oziroma vodne kapljice. V namen preprečitve tega je potrebna na notranji strani strehe med oblogo in toplotno izolacijo tesna vetrna in parna zapora. V ta namen se uporablja tako imenovano sekundarno kritino oziroma paroprepustno folijo. To je posebna folija, ki je vetrno tesna in nepropustna za vodo, vendar hkrati prepušča paro. Poleg njene osnovne namembnosti, folija služi še kot nekakšna rezervna kritina. Če nameravamo pod novo streho imeti podstrešno stanovanje, je uporaba paroprepustne folije obvezna. Sedanja folija je večslojna z veliko paroprepustnostjo in z dodatno zaščito proti ultravijoličnem sevanju. Odporna je tudi proti visokim temperaturnim razlikam. Ob izbiri paroprepustne folije naj ne varčujemo, ampak izberemo takšno, ki ima ustrezne certifikate kakovosti in garancijo, katera traja vsaj toliko časa kot življenjska doba strešnikov, ki bodo položeni na streho. Pravilna in natančna montaža je za končni učinek paroprepustne folije zelo pomemben detajl. Položena naj bo od spodnjega dela strehe (kapi), do zgornjega dela (slemena). S tem, da zgornji trak na vseh delih prekriva del spodnjega. Paziti je potrebno, da bo folija na robu kapi strehe pritrjena tako, da kondenz lahko nemoteno odteka v žleb. Kritična mesta za zamakanje so zlasti razni stiki in prehodi v strehi kot so dimniki, zračniki, televizijske antene in podobno. Za zadostno tesnjenje je zelo pomembna uporaba dovolj kakovostnega lepilnega traku. Nekvalitetni lepilni trak se pod vplivom vlage hitro odlepi. Pri sedanjih izolacijskih strešnih materialih lahko izbiramo med stekleno volno, mineralno volno, ploščami iz polistirena (stiropor), celuloznimi kosmiči, lesenimi vlakni, bombažem, itd. Omenjeni materiali se po toplotni učinkovitosti med seboj razlikujejo, kar naj pri izbiri debeline izolacijskega sloja tudi upoštevamo.
Izbira ustrezne kritine
Nedvomno kritina poda odločilni in najvidnejši pečat pri celotni strehi. Kljub lepi obliki strehe bo nepravilno izbrana kritina močno pokvarila estetski videz cele hiše in tudi okolice okrog nje. Zatorej se naj ne zatečemo takoj k najbližjem prodajalcu kritin, ampak se s preudarnim in vztrajnim poizvedovanjem razglejmo po širšem trgu. Zavedati se moramo, da na vsako streho ne gre kar vsaka kritina. S pravilno izbrano kritino bomo imeli mir pred ponovnim prekrivanjem strehe lahko tudi trideset, štirideset in več let. Lahko pa se zgodi, da bo potrebno že po nekaj letih zamenjati vse strešnike. Pri izbiri je potrebno preveriti in upoštevati predvsem življenjsko dobo kritine, kakšna je njena odpornost proti zunanjim temperaturam, način njenega vgrajevanja, možnost poznejše zamenjave dotrajanih elementov in navsezadnje tudi ali je kritina narejena iz zdravju neškodljivih materialov. Kakšno obliko in barvo kritine bomo izbrali je odvisno od arhitekture hiše, okolice in pokrajine okrog nje ter seveda naših želja. S sedanjo povečano izbiro barv in oblik kritin se vse prepogosto dela napako, ko se izbere barve, ki nikakor ne sodijo v arhitekturno okolico. To so žive in močne barve, katere delujejo preveč vsiljivo. Novi materiali in sodobni postopki izdelave so na trg doprinesli zelo bogato izbiro različnih vrst kritin. Ta je tako obširna, da se težko znajdemo med množico vseh podatkov, saj vsak proizvajalec pač hvali svoj proizvod.
Ugodni betonski strešniki
Strehe slovenskih hiš so v največjem deležu prekrite z betonsko in opečno kritino. Razlog temu je predvsem dolga lastna tradicija izdelave tovrstne kritine, močna konkurenčnost domačih proizvajalcev in ugodna cena strešnikov. Za betonsko kritino velja, da ima eno najbolj optimalnih razmerij med kakovostjo in ceno. Tehnologija izdelave betonskih strešnikov je podobno kot pri ostali kritini v zadnjih 20. letih izredno napredoval, tako da se danes betonski strešnik na prvi pogled skoraj v ničemer ne razlikuje od opečnega. Razlika je samo v sestavi materiala, ki pa je seveda povsem druga. Pesek, cement in voda, oziroma betonska masa je osnovni material takšnega strešnika. Proizvajalci betonski masi dodajajo različne barvne pigmente. S tem barvni sloj ni le na površini strešnika, temveč je dodan v betonsko maso. V primeru, da bi bil strešnik le površinsko obarvan, bi se zaradi vremenskih vplivov pričela barva luščiti. Pri strešniku z dodanim barvnim pigmentom v betonski masi ta bojazen odpade. Ob tem velja poudariti, da dodani barvni pigmenti v maso strešnika ne vplivajo na njegovo izboljšano kvaliteto. Namenjeni so torej izključno lepšem in trajnejšem barvnem videzu kritine. V sedanjo betonsko kritino se dodaja še poseben plastifikator proti zmrzovanju. Nekateri strešniki so še dodatno zaščiteni z akrilnimi premazi. Ker beton velja za težak material, se takšnega strešnika drži sloves težke kritine, kar pa ne drži v celoti. Če se primerja težo kvadratnega metra betonske in opečne kritine prekrite z zarezniki, je v marsikaterem primeru betonska enako težka ali celo lažja, v primerjavi z bobrovcem pa je betonski zareznik lažji za približno 20 kg/m2 strešne površine. Teža betonskega zareznika je od 4 do 5 kg po kosu. Ob tem pa je potrebno poudariti, da ob izbiri strešne kritine velja nekakšno posplošeno pravilo: kolikor težja je kritina, toliko kvalitetnejša naj bi praviloma tudi bila. V Sloveniji je kar nekaj proizvajalcev betonske strešne kritine, med katerimi večina izmed njih sledi novitetam s sodobno proizvodnjo. Vendar kljub temu naj preverimo njihove certifikate o kakovosti proizvoda, različne teste obremenitev kritne in garancijske pogoje. Poleg lepega videza sodobnega betonskega strešnika in njegove sorazmerno dobre odpornosti na vremenske vplive, je njegova ugodna cena glavni razlog, da je ta še vedno eden najpogosteje uporabljenih kritin tudi na sedanjih stanovanjskih hišah. Glede na obliko sta v ponudbi predvsem dve različici strešnikov. V veliki večini se največ uporablja betonski zareznik. Ta je sicer nekoliko težja kritina, ki pa je precej obstojna. Dimenzija takšnega strešnika je običajno 33 x 42 cm. Betonski zareznik je primeren skoraj za vse vrste naklona streh. Pri zelo položni strehi od 15 do 22° naklona je potrebna uporaba sekundarne kritine. Ob strešnem naklonu od 22 do 45° se takšno kritino uporablja brez dodatnih ukrepov. Na strehi z naklonom večjim od 45° je potrebno vsaj vsakega tretjega strešnika pritrditi z žebljem, pri naklonu z večjim od 60° pa se pritrdi vsak betonski zareznik. Vsi sedanji proizvajalci ponujajo številne dodatne elemente kot je slemenjak, kapa, robnik, polovica, zračnik in podobno. Betonski bobrovec je strešnik manjših dimenzij (16,8 x 42 cm). Zaradi njegove majhne velikosti je primeren predvsem za razgibane strešne konstrukcije. Torej za strehe z raznimi čopi, frčadami, mansardnimi okni in podobno. Nekdaj je bila barvna paleta betonskih strešnikov precej skromna, danes pa je bolj obširna, oziroma podobna kot pri ostalih kritinah. Najbolj pogosta je siva, rjava, opečno rdeča in črna barva.
Pogosta opečna kritina
Ena najstarejših kritin je opečna kritina. Predvsem po zaslugi iz preteklosti danes še vedno zajema opečna kritina skoraj kar polovico vseh pokritih streh v Sloveniji. In to klub temu, da se je zaradi novih kritin v zadnjih letih njen delež zmanjšal. Opečna kritina oziroma strešniki so izdelani iz naravnega materiala – gline, zato se ti uvrščajo med ekološko kritino. Skozi zgodovino se postopek izdelave opečnih strešnikov ni kaj dosti spremenil. Fizično silo je le zamenjala računalniška tehnologija in proizvodni trakovi. Razgrajeno glino, ki je predhodno deponirana vsaj eno zimsko sezono, se jo z večkratnim mletjem izdela v strešnike, katere se posuši na zraku. Dokončen izdelek se doseže z žganjem v peči pri dovolj visoki temperaturi. Opečni strešniki spadajo med težje vrste kritin. Stiskani strešniki imajo težo od 38 do 45 kg/m2, vlečeni strešniki pa od 52 do 65 kg/m2. Z globalizacijo trga je sedaj v ponudbi množica različnih opečnih kritin, ki se po kakovosti med seboj še kako razlikujejo. Manj kakovostni izdelki ne sledijo sedanjim standardom. Tanjši in lažji strešniki so manj kvalitetni od debelejših in težjih strešnikov. Kakovosten opečni strešnik ima težo večjo od 45 kg/m2. Streha pokrita z opečno kritino ima predvsem lep videz, ki nakazuje občutek topline in domačnosti. Zaradi svoje naravne glinene sestave ima sposobnost zadržati vlago in jo kasneje spet oddati. S tem na spodnji strani strešnikov ne nastaja kondenz. Razlog, da je ta kritina še vedno aktualna tudi na sodobnih strehah pa je predvsem njena razmeroma nizka cena. Opečni strešniki so v ponudbi z naravno strukturo ali glazirano in v različnih barvnih odtenkih. Ta je lahko opečno rdeče, sive, črne, zelene in modre barve. Z glazurnim slojem je opečna kritina bolj trdna in trajna. V največ primerih je s tem površinski videz od blagega do visokega sijaja. Onesnaženo ozračje s korodivnimi delci v zraku negativno vplivajo tudi na površino strešne kritine. V namen zaščite tega so nekatere vrste opečnih strešnikov površinsko obdelani z engobiranjem. Engoba je sicer ravno tako glinasta fina tekoča zmes, katero se nanese na posušen strešnik še pred njegovim žganjem. S tem strešnik pridobi zelo trdno barvno prevleko v različnih barvnih možnostih, ki je lahko brez ali z bledim sijajem. Podobno kot pri betonski kritini so tudi pri opečni v ponudbi številni zaključni elementi kot so slemenjaki, robniki ali zračniki. Proizvajalci ponujajo celo različne dekorativne strešnike v podobi križa, krogle, petelina, itd. Sedaj so poznane predvsem tri različne vrste strešnikov glede na njihovo obliko. Opečni zareznik je po obliki zelo podoben betonskemu strešniku, zato se ga z njim pogosto zamenjuje. Takšen strešnik je precej težak, kar je potrebno upoštevati že pri načrtovanju strešne konstrukcije oziroma preveriti staro ostrešje, če je dovolj nosilno za takšno kritino. Njega se ne sme uporabljati na strehah, ki imajo manjši naklon od 25°. Vzrok njegove pogoste izbire je predvsem v najbolj ugodni ceni med ostalo opečno kritino. Zareznik je sicer pravokotne oblike, z dimenzijami približno 24 x 41 cm. Bobrovec je vrsta opečne kritine, ki ima najdaljšo tradicijo. Posledično tudi zaradi tega je najbolj razširjena oblika tovrstne kritine. Strešnik je manjše velikosti z dimenzijami 19 x 40 cm. Njegova površina je gladka z spodnjo polkrožno obliko. V zadnjem času imajo proizvajalci v ponudbi tudi sodobno obliko bobrovca s koničastim ali ravnim spodnjim robom. Bobrovec je primeren za strešne naklone od 35° do 40°. V primeru, da je izvedeno dvojno prekrivanje (druga vrsta strešnikov podložena z prvo vrsto) je naklon strehe lahko tudi do 60°. Za korec je značilna njegova polkrožna oziroma žlebasta oblika in na ta način poda videz valovite strehe. Korec je težji od bobrovca, zato se ga uporablja predvsem na območju Primorske in Krasa, kjer je značilna močna burja. Polaga se ga lahko na strehe z naklonom od 18° do 45°. Na strehah z manjšim naklonom se ga polaga v malto, na strmejše strehe pa se ga pritrjuje z vijaki in kljukami.
Kritina iz pločevine
Zaradi odlik kot je lep in inovativen videz, majhna teža, hitra montaža in dolga življenjska doba, je kovinska oziroma pločevinasta kritina tudi na slovenskih strehah v zadnjih letih postala zelo aktualna. Ta je sicer drugod po svetu že več desetletij ena najbolj pogostih strešnih kritin. S sedanjo tehnologijo sodobne izdelave so nekatere vrste kovinskih kritin postale zelo podobne klasični strehi z opečnimi strešniki. Poleg tega sedanja površinska obdelava omogoča daljšo življenjsko dobo in to brez kakšnega večjega vzdrževanja. Na trgu je v ponudbi več različnih sistemov kovinskih kritin. To je lahko plošča iz pocinkane galvanizirane pločevine, strešna plošča iz različnih kovin, plošča iz trapezne pločevine in toplotno izolacijska gradbena plošča. Ena najbolj aktualnih je plošča iz pocinkane galvanizirane jeklene pločevine. Pri takšni plošči je pločevina s sodobnim postopkom obdelave profilirana v obliko klasičnega strešnika kot je zareznik ali bobrovec ter na zgornji strani obdelana tako, da skoraj povsem spominja na površino betonskega ali opečnega strešnika. Na samo pločevino je s pomočjo umetne smole nanesen mineralni granulat. Ta poda strehi lepši videz, poleg tega pa še duši ropot dežnih kapelj po pločevini in zadržuje prehiter zdrs snega iz strehe. Takšna kritina je primerna tudi za manjše naklone streh in je odporna v najtežjih klimatskih okoljih. Strešna plošča iz različnih kovin je primerna za naklon strehe od 12 do 90°. Izdelana je iz aluminija, cinka ali pocinkane pločevine v obliki skodel, plošč ali trakov. V ponudbi je v različnih barvah. Tako v naravni barvi kovine, kot tudi v ostalih barvah. Tretja vrsta je plošča iz trapezne pocinkane ali aluminijaste pločevine, imenovana tudi toplotno izolacijska plošča. Prostor med trapezi je zapolnjen z mineralno volno, zaradi katerega ima takšna plošča primerno toplotno izolativnost. Na ta način v primeru podhladitve na notranji strani plošče ne pride do nastanka kondenza. Na spodnji strani je nanesen še poliuretanski obrizg, ki je zaščiten z aluminijasto folijo. Ker je pločevina pocinkana ali aluminijasta, je življenjska doba takšne kritine precej dolga. Toplotno izolacijska gradbena plošča je sestavljena iz dveh jeklenih ali aluminijastih obarvanih profiliranih pločevin, med katerimi je notranji prostor zapolnjen s stekleno ali mineralno volno ter zaščitno ALU folijo. Primerna je za različne naklone. Plošča je v ponudbi z različno izdelano obliko pločevine. Ta je lahko trapezna, stopničasta ali zaobljena. S takšno kovinsko kritino se lahko prekriva različne naklone streh. Izolacijske plošče se izdelujejo v različnih večjih dimenzijah (od 2 do 14 metrov). Proizvajalci kovinskih kritin, ki jih najdemo na slovenskem trgu, nudijo od 5 do celo 50 in več let garancije, vendar moramo biti pri tem pozorni na splošne pogoje, ki so navedeni v garanciji. Prekrivanje in pokrivanje pa morajo opraviti pooblaščeni krovci. Ena najbolj pomembnih odlik kovinske kritine je majhna teža. Odvisno od vrste kritine je teža le od 5 do 7 kg/m2. Zaradi tega je ta kritina še posebej primerna za adaptacije, pri katerih staro ostrešje ne bi preneslo teže betonske ali opečnate kritine. Nekatere sisteme kovinskih kritin je možno enostavno prekriti preko starih dotrajanih strešnikov. Vendar je s tem skupna teža stare in nove kritine približno enaka kot pri pokritju samo z betonsko ali opečno kritino, ki pa sta v primerjavi s kovinsko kritino cenejši. Ker so plošče kovinske kritine večjih dimenzij, poteka prekrivanje strehe zelo hitro in enostavno. Še hitrejši in cenejši postopek sanacije stare strehe se doseže z uporabo nove trapezne ali valovite pločevinaste kritine, saj pri njiju ni pomembna vrsta podkonstrukcije oziroma letvanje. Torej, če so na strehi bili stari opečni strešniki, se novo kovinsko kritno montira na enake obstoječe letve. Ob navedenih odlikah kovinske kritine je potrebno omeniti, da je kljub temu potreben dober razmislek ob izbiri ustreznega sistema. Zaradi temperaturnih sprememb, kateri je pločevina neposredno povržena, obstaja nevarnost kondenzacije, ki bi zmanjšala življenjsko dobo podkonstrukcije. Zato je priporočljiva izbira dodatnih izolacijskih plošč, katere preprečijo nastanek kondenza. Za kovinsko strešno kritino velja obvezna strokovna montaža z izdelavo zračnega mostu.
Kritina iz bitumenske lepenke
Tako imenovana bitumenska kritina se je iz severa razširila tudi k nam. V kratkem času je postala precej aktualna streha tako na novogradnjah kot pri saniranih objektih. Sčasoma je na našem trgu njena prodaja sicer nekoliko upadla, vendar je za nekatere investitorje še vedno aktualna. Prvotna kritina iz bitumenske lepenke je bila zaradi svojih pomanjkljivosti (slaba toplotna izolacija) namenjena le za nebivalne objekte. S sedanjo tehnologijo izdelave je kritina dobila številne izboljšave in je primerna za različne oblike in naklone streh na stanovanjskih hišah. Od izredno strmih naklonov celo do 90°, do položnih naklonov do 11°. Še posebej je primerna za prekrivanje razgibane strehe, kjer je veliko površinskih prelomov. Torej na strehi s pregibi, frčadami, čopi in strešnimi okni. Bitumenska lepenka je sestavljena iz več različnih vrst plasti. Osnova je bitumen, na katerem je steklena koprena in zaključni keramični ali mineralni posip. Njihova sestava je odporna proti ognju in vsemi ekstremnimi vremenskimi razmerami kot je vročina, dež, veter, sneg in zmrzal. Prednost takšne kritine pride še posebej do izraza pri hujšem vetru z dežjem ali snegom, kjer pri nekateri drugi kritini lahko pride voda pod streho, medtem ko je pri bitumenski to onemogočeno. Bitumenska kritina je ena najlažjih kritin. Njena teža znaša na kvadratni meter le 7 do 10 kg. Zaradi tega je zelo primerna za prekrivanje preko že obstoječe strehe. Ponaša se tudi z dolgo življenjsko dobo. Montaža bitumenske kritine je kar precej enostavna, vsak strešnik pa je potrebno pritrditi z žebljem. Če se temu lahko tako reče, je slaba lastnost tovrstne kritine, da potrebuje ravno podlago kot je lesen opaž, beton ali iverne in vezane plošče, medtem, ko jo druge kritine ne potrebujejo. Ravna podlaga je potrebna kljub morebitnem podstrešnem stanovanju in posledično uporabi sekundarne kritine. Sedaj se v ta namen namreč uporablja lahka folija, pri kateri je deskanje povsem odveč.
Vlaknocementna kritina
Vlaknene oziroma valovite plošče so se nekaj desetletij nazaj masovno uporabljale tudi na stanovanjskih hišah. Sedaj je v javnosti že dolgo znano, da so te salonitne plošče vsebovale zdravju izredno škodljiv azbest, ki je dokazano rakotvoren. Proizvajalci takšne kritine so se temu prilagodili in že precej zadnjih let so v ponudbi nove, sodobnejše in zdravju neškodljive vlaknocementne plošče. Te so izdelane iz cementa in vlaken za armiranje oziroma iz polovinil-alkoholnih vlaken in celuloznih vlaken, vendar brez prisotnosti azbesta. V strešni material so dodani še razni aditivi, anorganska polnila, voda, barvni pigmenti in barvni premaz, ki ščiti površino plošče. Vlaknocementna masa je v nestrjenem stanju zelo praktična za oblikovanje, po strnjenju pa je dobro obstojna v vseh vremenskih razmerah. Na trgu sta v ponudbi dve različici plošč. Za strehe z naklonom od 15° naprej je primerna ravna vlaknocementna plošča. Kot takšna je zlasti primerna za razgibane strešne površine, saj omogoča izvedbo globeli, grebena, slemena, lom strešine, ipd. Bolj poznana od ravne plošče je valovita plošča, ki je uporabna na strehah z naklonom od 7° naprej, oziroma za bolj položne strehe. Valovita plošča je v ponudbi še v nizkovalni izvedbi, ki ima sedem valov na ploščo in visokovalni z pet valov na eno ploščo. Posamezna plošča je velika približno 1m2. Kritina je dobavljiva v različnih barvah. Odlika vlaknocementnih plošč je predvsem v njihovi izredno lahko teži. Zaradi tega so primerne še posebej pri sanaciji starejšega ostrešja. Zaradi posameznih velikih, vendar lahkih elementov je montaža takšne kritine dokaj enostavna in hitra. Plošče se na leseno konstrukcijo pritrjujejo s pomočjo vijačenja posebnih pocinkanih vijakov skozi vrh vala na nosilno letev. Sedanje vlaknocementne plošče so trdne, imajo visoko elastičnost, so paroprepustne in s tem preprečujejo nastanek kondenza, odporne so na zmrzaljo in korozijo ter z razliko od starih so sodobnega videza. Proizvajalci zagotavljajo 10 letno garancijo na sedanjo vlaknocementno kritino. V praksi pa takšna kritina zdrži 50 let in tudi več. Vendar predvsem zaradi hude konkurence ostalih vrst kritin in negativnega prizvoka iz preteklosti glede vsebovanja azbesta se njihova dominacija na slovenskih strehah še ni povrnila kakršna je bila pred desetletji.
Snegolovi na strehi
Preko vsake zime je na našem področju vsaj nekaj snežnih padavin, ki povzročijo bolj ali manj debelo snežno odejo na strehi. Ob otoplitvi pa ta snežna odeja prične nenadoma drseti s strehe, kar lahko povzroči hude nevšečnosti. Osnovna in najboljša zaščita pred tem je namestitev ustreznih snegolovov na streho. Poleg tega snegolovi doprinesejo tudi k lažjemu vzdrževanju strehe. Vendar, da bodo snegolovi tudi dejansko v polni meri opravili svojo nalogo, je potrebno pri njihovem načrtovanju namestitve na strehi upoštevati kriterije kot so naklon obstoječe strehe, vrsta strešne kritine in predvidena količina snežnih padavin. Velja pravilo, da kolikor bolj je strma streha, toliko več snegolov je potrebno na njej. Na bolj strmi strehi je priporočljiva kombinacija točkovnih in linijskih snegolovov. Kombinacijo obeh vrst snegolov se priporoča tudi na strehi, ki je v urbanem naselju, kjer je gost promet vozil ali pešcev. Vsekakor pa je ob tem pomembno, da so snegolovi enakomerno porazdeljeni po celotni strehi do slemena. Če bodo snegolovi nameščeni samo v kapnem delu strehe, ne bodo zagotavljali varnost zdrsa snega. V kapnem predelu strehe se praviloma pritrdi točkovni snegolov na vsak ali vsaki drugi strešnik v drugi vrsti od spodaj (odvisno od naklona strehe), nadalje pa na vsak drugi, tretji ali četrti strešnik (odvisno od naklona strehe). Ob načrtovanju števila snegolovov je zelo pomembno, da upoštevamo debelino snežne odeje in gostoto snega, ki ga zapade v našem okolju. Gostota snega je v Sloveniji od 10 do 60 kg/m3, kar je odvisno od geografske lege. Snežna gostota se poveča, če sneg zmrzne ali postane bolj moker. Na severni strani strehe se sneg zadržuje dlje časa. Ravno tako je problematična privetrna stran, kamor veter nanese več snega in je s tem celotna streha neenakomerno obtežena. Daleč v največjem deležu se na sedanjih strehah uporabljajo točkovni snegolovi, v manjši meri pa linijski snegolovi. V primeru, da se uporabijo na strehi le linijski snegolovi, je pomembno, da je razmik med enim in drugim snegolovom od 3 do 3,5 metra. Če bo razmik večji, obstaja nevarnost, da snegolovi ne bodo zdržali potisne sile snežne odeje. Poleg pravilne namestitve snegolovov na streho je za maksimalno izpolnitev njihove naloge pomembno tudi, da so ti izdelani iz dovolj močne in široke pločevine. Nekateri proizvajalci z varčevanjem materiala izdelujejo ožje snegolove s širino 35 mm in tudi manj. S tem pa obstaja nevarnost, da bo mimo ozkih snegolovov snežna odeja zdrsnila s strehe. Prvotni snegolovi so bili izdelani iz jeklene pločevine in zaščiteni le s pokrivno barvo. Zaradi tega so bili pogosti problemi z rjavenjem. Že nekaj časa se sedaj uporabljajo materiali z dodatnimi površinskimi zaščitami, ki so več ali manj povsem odporni na zunanje vremenske razmere. Takšni materiali so pocinkana pločevina, pocinkana barvana pločevina, pocinkana prašno barvana pločevina, inox pločevina, bakrena pločevina in prašno pobarvana pločevina.
Aktualna ravna streha
S sodobno arhitekturo je tudi na stanovanjski hiši ravna streha vse bolj pravilo kot izjema. Kot takšno jo je mogoče izkoristiti za ozelenitev, pohodno površino in tudi v smislu povozne površine kot parkirno ploščad. Z izjemnim razvojem tehnologij izdelave ravnih streh ta lahko brez večjih problemov opravlja svojo nalogo tudi pod bivalnimi prostori. Vendar s pogojem, da je pod njo dovolj dobra toplotna izolacija, natančno izvedena kvalitetna vodotesna hidroizolacija in zagotovljeno dovolj hitro odvodnjavanje s strehe. Dovolj hitro odvodnjavanje pomeni, da se meteorna voda na strehi ne zadržuje dlje kot 24 ur. Za toplotno izolacijo ravne strehe je primerna zlasti kamena volna, ki je negorljiva, trdna, akustična in odlično toplotno izolativna. Glede na način izvedbe hidroizolacije je poznanih več vrst ravnih streh. To je lahko klasična ravna streha, obrnjena ravna streha ali ravna streha »plus«. Z vidika maksimalno toplotno učinkovite stavbe je najbolj primeren tip ravna streha »plus«. Od spodaj navzgor ima takšna streha razporejene sloje po naslednjem zaporedju: stropna konstrukcija, parna zapora, toplotno izolacijski sloj iz kamene volne, stiropora, poliuretana ali penjenega stekla, hidroizolacijski sloj in dodatna toplotnoizolacijska plast iz ekstrudiranega polistirena. Pri stanovanjski gradnji ravnih streh se danes v največ primerih vgrajujejo hidroizolacije iz polimernih bitumenskih trakov (minimalno dvoslojne), mehkih strešnih trakov iz umetnih mas (PVC-P, FPP, EVA in PE-C-E-PW...) in kompozitnih strešnih trakov na osnovi EPDM. Proizvajalci sedanjih hidroizolacijskih materialov zagotavljajo vsaj 10 letno garancijo. Pričakovano življenjsko dobo pa naj bi imele sedanje hidroizolacije celo 50 in tudi več let. Vendar vedeti je treba, da so hidroizolacijski sloji tekom svoje življenjske dobe podvrženi velikim temperaturnim obremenitvam, ki pa ne smejo vplivati na poslabšanje njihovih mehanskih lastnosti, oziroma morajo biti sposobni prevzemati velike napetosti v materialu. Zaradi dodanih elasto in plastomerov ima sedanja bitumenska masa precej boljšo odpornost na visoke in nizke temperature ter UV žarke kot je imela nekdanja bitumenska folija. Največkrat se za ravno streho uporabljajo samolepilni ali varilni trakovi, ki imajo v sredini nosilec iz steklene tkanine ali PES filca, lahko tudi vložek bakrene folije (za zelene strehe). Postopek izvedbe hidroizolacije ravne strehe poteka tako, da najprej na betonsko podkonstrukcijo nanesemo hladen bitumenski premaz. Preko njega točkovno zavarimo bitumenske trakove, ki služijo kot parna zapora. Eden izmed osnovnih elementov trajnostno razvojno naravnane gradnje je zelena streha. Razmišljanje o zeleni strehi je bilo še ne dolgo nazaj le domena redkih arhitektov in investitorjev. Dvig kvalitete hidroizolacijskih materialov ter tehnologij tesnjenja strehe so odpravili pomisleke o ustreznosti zelene ravne strehe. Tehnološki razvoj in z njim intenzivno izkoriščanje naravnih virov, ki je posledično privedlo do onesnaževanja in negativnih vplivov na okolja pa je generiralo nove momente, ki govorijo v prid zeleni strehi. Gospodarsko arhitekturne prednosti zelene strehe so lepši estetski izgled, vegetacijska plast ščiti strešno konstrukcijo pred UV sevanjem ter preprečuje neposredne mehanske poškodbe kritine ob neurjih (toča, strela...). Zniža se temperaturna obremenitev strehe (temperaturna razlika 90 do 100 ºC na »klasični« strehi se pri zeleni strehi zniža na 40 ºC), s čimer se vsaj podvoji življenjska doba hidroizolacijskih slojev, ki zagotavljajo tesnost strehe. Izboljša se toplotna izolativnost objekta ter s tem zniža potrebna energija za ogrevanje in predvsem hlajenje objekta poleti. Ekstenzivna zazelenitev zadrži več kot polovico deževnice, ki tako naravno izhlapeva v ozračje, namesto da bi s strehe hipoma odtekla preko sistema odvodnjavanja. Zadrževanje meteorne vode je še posebno pomembno ob hudih nalivih, ko je celotna infrastruktura odvajanja meteornih voda močno obremenjena. Zelena streha s svojo naravno sposobnostjo absorpcije zvoka močno izboljša zvočno izolativnost objekta ter konkretno prispeva k nižjemu nivoju hrupa v mestih, industrijskih conah in ob letališčih. »Živa« zelena streha, ki preko leta spreminja izgled in barvo, je nekaj povsem drugega kot »dolgočasna« črna ali siva površina »klasične« ravne strehe. Različne študije so pokazale, da pogled na zeleno površino sproščujoče in pozitivno vpliva na ljudi in njihovo razpoloženje. Glede na vrsto vegetacije in potrebno vzdrževanje ločimo tri vrste zazelenitve. Pri intenzivni zazelenitvi je minimalno 40 do 50 cm rastlinskega substrata, rastline so drevesa, trava, grmovje, streha ima zahtevno vzdrževanje z obveznim zalivanjem in košnjo. Pri polintenzivni zazelenitvi je minimalno 25 cm substrata, travnato površino je treba zalivati in kositi. Pri ekstenzivni zazelenitvi je substrata 3 do 8 cm, rastline so sočnice, gomoljnice, zeli, sedumi, streha ima minimalno vzdrževanje, košnja ni potrebna, zalivanje je potrebno le izjemoma (predvsem pri poševni strehi). Intenzivna in polintenzivna zazelenitev sta primerni za ravno pohodno streho, ki ima enostaven dostop za vzdrževanje, strešna površina pa je pogosto v uporabi kot sestavni del bivanjskega prostora (park, pohodna terasa, pohodna zelenica…). Za ravno nepohodno streho in poševno streho, kjer je otežen dostop za vzdrževanje, obenem pa si želimo minimalne stroške vzdrževanja, je optimalna ekstenzivna zazelenitev.
pripravil: M.A.
