Kanalizacija in deževnica
Še ne dolgo nazaj nam za odvajanje hišnih odplak in izrabo deževnice ni bilo potrebno kaj posebej skrbeti. Dovolj je bila le navadna pretočna greznica. Ostra evropska zakonodaja pa je temu nepreklicno naredila konec. Če se ne moremo priključiti na javno kanalizacijsko omrežje je edina prava rešitev lastna mala čistilna naprava. Z zbiralnikom deževnice pa bomo občutno privarčevali s pitno vodo iz omrežja.
Slovenija je s svojo razpršeno poselitvijo ena izmed držav, kjer kar polovica prebivalstva živi v krajih z manj kot 2000 prebivalci. Posledica tega je, da velik del hišnih gospodinjstev (več kot 50%) nima možnosti priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, temveč morajo za hišne odplake poskrbeti sami.
Pravilna odstranitev odplak
Klasična betonska greznica je še do nedavnega nazaj bila najbolj enostavna in najcenejša rešitev komunalnih odplak. Kot takšna je bila prav pri vsaki stanovanjski ali počitniški hiši, ki ni imela možnosti priklopa na komunalno omrežje. Zaradi tega je Slovenija poznana tudi kot dežela neštetih greznic. Pri nas je še vedno nekaj manj kot polovica odpadnih voda urejeno na nezadovoljiv način. In to kljub ostri evropski in s tem tudi naši okoljevarstveni zakonodaji. Če ne že večja okoljska ozaveščenost, bo vse bolj ostra okoljevarstvena zakonodaja botrovala k temu, da se bo stanje že v naslednjih letih precej spremenilo. V veljavi je predpis, ki nalaga, da se morajo vsa gospodinjstva, če jim je to omogočeno, obvezno priključiti na centralno čistilno napravo. Tista gospodinjstva, ki nimajo možnosti priklopa na javno kanalizacijsko omrežje s centralno čistilno napravo, lahko komunalne odplake zbirajo v nepretočni triprekatni greznici ali lastni čistilni napravi ustrezne velikosti. Od leta 2010 morajo na vodovarstvenih območjih prvega in drugega razreda biti vse greznice nepretočne in popolnoma vodotesne. Na ostalih območjih je za enkrat še dovoljeno zbiranje odpadne vode v pretočnih greznicah, vendar je potrebno poskrbeti za pravočasen odvoz odpadne vsebine v centralno čistilno napravo. Po prejšnji uredbi je bil za obstoječe stanovanjske hiše rok za nadomestitev greznic z malimi čistilnimi napravami do konca lanskega leta. S prenovljeno uredbo se je ta rok podaljšal do 31. decembra 2025. Ta uredba velja tudi za objekt, kjer greznica ni skladna s predpisi, veljavnimi v času gradnje objekta. Lastnik objekta, pri katerem je bila greznica zgrajena po predpisih, mora najpozneje ob prvi večji adaptaciji objekta, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, nadomestiti greznico z malo čistilno napravo ali pretočno greznico nadgraditi s sistemom za nadaljnje čiščenje, filtracijo ali infiltracijo. Sanitarni inšpektor ima pravico že sedaj preveriti ali smo poskrbeli za odvoz odplak iz greznice v čistilno napravo. Ob tem zahteva vpogled v račun, ki smo ga prejeli ob odvozu odplak. Na podlagi števila prebivalcev v hiši lahko hitro izračuna približno porabo vode, ki se primerja s številom in višino plačanih odvozov. Če imamo svojo lastno greznico, moramo za enkrat odpadno vodo iz greznice odstraniti tako, da pokličemo pooblaščeno podjetje za praznjenje greznic. Edino tako bomo lahko inšpektorju opravičili pravilno praznjenje greznice. V sedanjih hišnih gospodinjstvih pa je poraba vode in s tem seveda višina odplak zelo velika. Zato je kar pogosto potrebno prazniti neprepustno greznico in je s tem seveda tudi letni strošek precej velik (cca tudi že 50 EUR/m3). Iz slednjega podatka je torej jasno, da je sedanja gradnja greznice nesmiselna.
Hišna kanalizacija
Po hišnem kanalizacijskem sistemu potuje odpadna voda najprej iz vira odplak po manjši cevi, vgrajeni v steni. Ta cev poteka vertikalno po stenah, kjer se lahko po možnosti združi z drugo kanalizacijsko cevjo do spodnjega tlaka v kleti, v katerem preide v vodoravni položaj. Profil tovrstne cevi naj ne bi bil manjši od 15 cm, saj sicer lahko pride do zamašitve cevi. Pri razkrajanju odplak nastaja smrad, ki se ga prepreči tako, da je vsak odtok opremljen s smradno zaporo, bolj poznana pod imenom sifon. Ta je nameščena neposredno na sanitarno opremo ali pa jo ta že vsebuje (straniščna školjka). Da je hišni kanalizacijski sistem čimbolj učinkovit, je pomembna predvsem pravilna razporeditev bivalnih prostorov. Na ta način mora biti v dveh ali več nadstropjih kopalnica nad kopalnico, stranišče nad straniščem ali kuhinja nad kuhinjo, kar pa je v gradbenem načrtu praviloma upoštevano. Predvsem za slednje tri prostore je pomembna pravilna razporeditev. Glavnih kanalizacijskih navpičnih vodov naj bo čim manj (običajno je samo eden). V kolikor pa je stik med navpičnim in vodoravnim vodom večji od 30°, se na prelomu izdela revizijski element. Kanalizacijske cevi morajo biti tako v objektu kot zunaj njega položene dovolj globoko, da so zaščitene pred zmrzaljo in morebitno obtežbo tal. Pri horizontalnih ceveh, ki so v tlakih, je pomembno, da so položene v zadostnem padcu, ki naj bo večji od dveh odstotkov. V kolikor je ta manjši, je potrebno zagotoviti izplakovanje. Dno jarka mora biti izravnan. Če teren ni dovolj čvrst, ga je potrebno utrditi z nasutim peskom ali gramozom. Danes se za kanalizacijske namene uporabljajo izključno plastične cevi, ki so tudi najbolj primerne. Imajo možnost različnih priključkov, medsebojni spoji odlično tesnijo, njihova montaža je enostavna, življenjska doba praktično neomejena, površina cevi pa je povsem gladka, kar omogoča maksimalno drsnost odpadkov po cevi. Sedanji predpisi določajo, da se v hišni kanalizacijski sistem vgradijo le popolnoma vodotesne cevi (z vsemi pripadajočimi tesnilnimi priključki). Hišni kanalizacijski odvod poteka iz stavbe po glavni cevi s premerom 20 cm in v padcu najmanj 2 procentov v javno kanalizacijsko omrežje. Če tega ni pa v domačo greznico ali hišno čistilno napravo. Odvodna cev je na javni kanal priključena pod kotom 45° v smeri toka vode v kanalu. Na vseh spremembah smeri ali padcu hišnega voda mora biti vgrajen revizijski jašek ali čistilni pokrov. Gradbeno dovoljenje novogradnje, ki je na območju javnega kanalizacijskega omrežja, ne dopušča izgradnjo lastne greznice, temveč mora biti stavba obvezno priključena na javno omrežje. Le s soglasjem pristojnega komunalnega podjetja je dovoljena priključitev hišne kanalizacije na javno omrežje. Za pridobitev omenjenega soglasja moramo pristojnemu komunalnemu podjetju predložiti ustrezno projektno dokumentacijo, v kateri so razvidni vsi detajli hišnega kanalizacijskega sistema. Od profilov kanalov, njihovih padcev, razdalj med jaški, do količine odpadnih voda. V javno kanalizacijsko omrežje, malo čistilno napravo ali v domačo greznico se lahko odvaja vso splakovano vodo in fekalije. Padavinske vode iz streh ali dvoriščnih tal se ne odvaja v njih, temveč v posebne ponikalnice, oziroma se omogoči prost izliv po terenu. Zaradi hitrejšega in lažjega odvoda je priporočljivo, da je čistilna naprava ali greznica čim bližje stavbi iz katere je speljan kanalizacijski odvod. Hkrati pa tudi na takšnem mestu, kjer je omogočeno njeno enostavno vzdrževanje in praznjenje.
Ko se cevovod zamaši
Maksimalno hiter odtok odplak neposredno do greznice ali čistilne naprave je osnoven pogoj za nemoteno delovanje hišnega kanalizacijskega razvoda. Le tako ne bodo fekalne organske snovi pričele v razvodu gniti in se razkrajati. S tem pa bi se sicer precej povečala možnost zamašitve v kritičnem delu cevovoda, kar bi povzročalo nenehen problem, katerega se v dokončani hiši težko reši. Sicer je sedaj poznanih že kar nekaj specializiranih mojstrov za odkrivanje in odmaševanje cevovodov, ki s sodobno tehnologijo zelo uspešno rešijo takšne težave. Kontrolo cevovodov in kanalov izvajajo s posebnim sistemom, ki ga sestavljajo sonde z vgrajenimi TV kamerami, katere so povezane z računalnikom. Kamere so običajno samohodne in daljinsko vodene. Uporablja pa se jih lahko za pregled notranjosti različno velikih cevi (od 20 do 1200 mm). Sanacija odmašitve kanalizacijske cevi je sicer v veliko primerih samo začasna, saj po določenem času lahko na istem mestu zopet pride do zamašitve. Trajna rešitev tega problema bo le s temeljito sanacijo cevovoda. V kolikor so kanalizacijske cevi v steni ali tlaku poškodovane, je bilo nekdaj potrebno prenavljati celotne kanale, danes pa nekateri mojstri ponujajo rešitev sanacije samo na določenih kritičnih mestih. Tako je na primer poznana metoda sanacije cevovoda s pomočjo prevlek iz steklenih vlaken. S to metodo se uspešno popravijo poškodbe tako v cevi kot tudi na spojnih mestih. Prevleka iz steklenih vlaken je debela največ 6 mm in je nerobata, kar ne poslabša hidravličnih in pretočnih lastnosti cevi. Druga možnost sanacije kanalizacijske cevi je z uvlačenjem nove cevi manjšega, istega ali celo večjega premera. Poškodovano cev se nadomesti s kvalitetno polietilensko, polipropilensko ali drugo cevjo, na katero je možno izvesti vse potrebne priključke. Sanirati je možno cevi od premera 75 mm do 800 mm. Sama sanacija ne povzroča vibracij in hrupa med izvedbo. Ena izmed sodobnih adaptacij poškodovanega vodovodnega cevovoda je vgradnja posebnega tesnila v notranjost cevi. Po očiščenju cevovoda se posebno samotesnilno tekočino s črpalko vbrizga v cevni sistem, kjer ta tekočina samodejno zatesni vse razpoke oziroma mesta, na katerih prihaja do puščanja vode. Tekočina, ki temelji na raztopljeni osnovi mineralno kristalne sestave, popolnoma zatesni v zelo kratkem času – od znotraj navzven. To oblikuje trdno in trajno tesnjenje saniranega cevovoda. Postopek je hiter, čist in zanesljiv. Nekateri mojstri ponujajo s primernim načinom tesnjenja rešitev za vsak problem puščanja vode. Od poškodbe razvoda talnega ogrevanja, puščanja kotla centralne kurjave, do okvare kanalizacijskega sistema in celo plinskega razvoda cevi.
Niso vse čistilne naprave enake
Večja okoljska ozaveščenost in seveda ostra okoljska zakonodaja sta botrovala, da se v zadnjih letih v Sloveniji povpraševanje po malih čistilnih napravah precej povečuje. S tem se je na trgu seveda pojavila tudi večja konkurenca ponudnikov omenjenih naprav. Podobno kot ostali proizvodi se tudi čistilne naprave v odvisnosti od proizvajalca in načina delovanja ter vgrajenih materialov med seboj razlikujejo. Ne samo v ceni ampak seveda tudi v kvaliteti. Pri izbiri naprave to velja vzeti v obzir. Čistilne naprave se proizvajajo v mnogih državah, tako izven kot v Evropski uniji. Ker je trg po večini odprt, se ti izdelki znajdejo tudi pri nas. Z večjo konkurenco ponudnikov z različnimi vrstami malih čistilnih naprav (MČN) se žal na našem trgu še vedno prodajajo čistilne naprave, ki kot takšne ne ustrezajo zahtevam za gradbene proizvode in praviloma ne bi smele biti na trgu. Ob nakupu čistilne naprave naj upoštevamo, da bo ta imela ustrezne certifikate kot je CE oznaka na celotno čistilno napravo, ustrezna izjava o skladnosti, iz katere je razvidno kdo je izvedel začetni tipski preizkus ter učinke čiščenja, proizvajalec naj ima zagotovljen garancijski servis tudi po preteku garancije, upravljanje z napravo naj bo čimbolj enostavno, naprava mora delovati zanesljivo s preverjenimi dobrimi učinki čiščenja. Poleg tega naj bo kapaciteta naprave primerna količini odvedene odpadne vode. Ob tem naj upoštevamo število bivajočih oseb v hiši in višino mesečne porabe vode. Ob izbiri naprave naj dobre premislimo ali nizki investicijski stroški pomenijo obenem tudi nizke tekoče stroške delovanja naprave. V praksi se kaže, da temu ni tako. Analize kažejo, da pri čistilnih napravah nizkega cenovnega razreda v 20 letnem delovanju tekoči stroški bistveno presegajo stroške investicije. Tekoče stroške predstavlja poraba električne energije, stroški odvoza in čiščenja odvečnega mulja ter stroški za popravila. Material čistilne naprave je iz skoraj vseh vidikov najbolj obremenjen med njeno uporabo. Naprava mora kljubovati kemijskim (izmenljiva pH vrednost medija v notranjosti), mehanskim (premiki zemljine okoli naprave, vožnja čez napravo) in termičnim (toplotnim) vplivom (zima – poletje). Na te vplive mora naprava biti odporna vsaj 30 ali več let. Tudi čistilna naprava mora imeti predpisan ustrezno dolg garancijski rok. Pri proizvajalcu naj preverimo kakšni so garancijski roki, kakšno je stanje podjetja na trgu in kakšne izkušnje imajo uporabniki s proizvodom tega podjetja. V kolikor so navodila zelo dolga, nerazumljiva, pogoji za garancijo pa zelo komplicirani, je zelo verjetno, da bomo od tega prodajalca kupili nekvaliteten proizvod. Na vsakem kvalitetnem proizvodu je tudi serijska številka, tehnični podatki posode in naveden proizvajalec. V tem primeru vsaj vemo kam se je možno obrniti, ko gre kaj narobe. Dober proizvajalec jamči za svoje proizvode s svojimi jamstvi tudi, če podjetje prodajalca ne obstaja več. Nekatere čistilne naprave imajo vgrajene drage sestavne dele, ki jih moramo v primeru kratkih garancijskih rokov zamenjati na lastne stroške. Stroški zamenjave takšnih delov presegajo prednosti oziroma prihranek denarja ob navidezno ugodnejšem nakupu čistilne naprave s kratkim garancijskim rokom. Ker gre pri tem za napravo, ki se bo v zemlji nahajala verjetno kar nekaj desetletij, je zelo pomembno, da ima naprava vsaj 25 let jamstva na konstrukcijsko stabilnost, saj se v njej dogajajo dinamični hidravlični procesi in tudi sama zemljina nikoli ne počiva. Vse kar je manj, lahko pomeni predčasne izkope in uničenje že zasajenih in kultiviranih površin okoli hiše. Priporočljivo je, da napravo izbiramo pri prodajalcu z daljšo večletno prisotnostjo na trgu in stabilnim poslovanjem, saj le takšen lahko izpolnjuje svoje garancijske obljube, skrbi za stalno zalogo nadomestnih delov in ima urejeno servisno službo. Če se odločimo za vgradnjo na ključ, je dobro, da to za nas opravi gradbenik z večletnimi izkušnjami s tega področja. Pomembno je, da se sama vgradnja izvrši strokovno, s čimer preprečimo posedanje, poškodbe, itd. Strokovnjak v pravem pomenu besede nam bo čistilno napravo lahko vgradil že v enem dnevu. Cenejša investicija v takšno napravo bo, če se dogovorimo skupaj s sosedi za eno zmogljivejšo čistilno napravo, ki jo bo uporabljalo več hišnih gospodinjstev. Proizvajalci namreč ponujajo različno zmogljive čistilne naprave. Manjša kompaktna izvedba za enodružinsko hišo je primerna za 5 uporabnikov. Večje naprave pa so namenjene tudi do 1000 uporabnikov. Ne glede na to, če uporabljamo javno kanalizacijo ali lastno greznico, smo primorani k plačevanju državne pristojbine za odvajanje komunalne odpadne vode. To nam praviloma izdaja lokalno komunalno podjetje s položnico za vodovod. Podlaga za višino izračuna pristojbine je količina porabljene vode iz vodovodnega omrežja in je približno polovico cene za porabljeno pitno vodo. Ob tem imajo lastniki greznic še dodaten strošek odvoza in čiščenja odpadne vode in blata. Če imamo svojo čistilno napravo, lahko zahtevamo znižanje mesečne komunalne pristojbine. Ob nakupu čistilne naprave dobimo zakonsko predpisano dokumentacijo, katero predložimo komunalnemu podjetju. Ta čistilno napravo evidentira in jo prevzame v obratovanje. Hkrati komunalno podjetje izda odločbo o znižanju plačila takse. Nekatere občine imajo tudi predvidena sredstva za delno subvencioniranje nakupa male čistilne naprave. Vendar žal to ne velja za vse občine po Sloveniji. Vsekakor naj preverimo višino sredstev, ki jih lahko prejmemo za izgradnjo male čistilne naprave v naši pristojni občini.
Ohišje čistilne naprave
Katerakoli hišna čistilna naprava očisti le biološko odpadno vodo, torej kanalizacijsko vodo iz hišnih gospodinjstvih in je zato namenjena le za tovrstno uporabo, ne pa za čiščenje industrijskih odpadkov, maščob, olja ali celo PVC odpadkov. Prečiščena voda iz naprave vsebuje žive bakterije in jo lahko neposredno spuščamo v okolje. Približno enkrat na leto je potrebno iz rezervoarja naprave izčrpati odpadno goščo, v kateri se nabirajo odmrle bakterije. Po večini je biološka čistilna naprava izdelana v kompaktnem ohišju. Oblika čistilne naprave je ovalna s premerom in višino približno dveh metrov. Večina naprav se vklopi le do 3 krat na dan za nekaj minut in ne delujejo ves čas. Potreben je vsakoletni servis kompresorja. Nekatere biološke čistilne naprave (anaerobne) delujejo brez hrupa in brez električne energije. Je pa običajno investicija v takšne naprave višja kot pri napravah s podporo elektrike. Nekatere naprave, ki delujejo brez električne energije, potrebujejo za delovanje dodatne kemične substance, kar je za nas dodaten strošek. Najpogosteje je posoda (greznica) čistilne naprave izdelana iz plastične mase ali betona. Najbolj odporna je betonska posoda. Z uporabo visokokvalitetnega betona lahko dosežemo odpornost proti večini kemičnih sredstev, ki jih imajo gospodinjstva. Poleg tega težka betonska masa pokrova onemogoča dviganje pokrova nepooblaščeni osebi (otroku). Betonska masa pa ima tudi dobre mehanske lastnosti. Plastična posoda je najpogosteje izdelana iz polietilena in poliestra. Posoda izdelana iz enega kosa z debelino sten najmanj 8 mm je najboljša v svoji kategoriji, potrebna pa je večja pazljivost pri vgradnji kot pri betonski greznici. Ob zasutju potrebujemo pesek in v primeru vožnje preko nje, še razbremenilno betonsko ploščo. V slučaju visoke podtalnice pa je potrebno dodatno sidranje posode. Bolj labilna in kratkotrajna je čistilna naprava s tanjšimi stenami (manj kot 8 mm). Takšno napravo vgradimo podobno kot prej omenjene, bistveno bolj pa moramo biti pazljivi pri vgradnji, saj se deformacija lahko zgodi že ob manjši sili. Stroški takšne čistilne naprave lahko zelo hitro narastejo. Najšibkejša naprava je še s tanjšo posodo (debelina stene manjša od 5 mm). Takšna posoda je lahka, podobna velikemu balonu in jo lahko sami premikamo. Pri takšni izvedbi lahko pričakujemo življenjsko dobo nekaj let pod minimalnimi obremenitvami. Še slabša opcija je posoda zvarjena iz tankih polietilenskih plošč z velikim številom malih prekatov. Pri njej obstaja nevarnost pokanja zvarov, spremembo njene oblike, ipd. Pokrov katerekoli posode iz plastičnih mas mora biti dodatno zavarovan zaradi varstva majhnih otrok. Velikosti posod se od proizvajalca do proizvajalca razlikujejo. Proizvodi nemških dežel imajo zaradi svoje zakonodaje v osnovi večje volumne. V Nemčiji in Avstriji ni dovoljeno prodajati čistilno napravo, ki je bila potrjena le s strani laboratorijskih testov. Neprimerni sistemi se ne vgrajujejo zaradi rednih kontrol komunalnih podjetij. V Sloveniji temu za zdaj še ni tako. 1200 litrska posoda za 8 oseb se napolni z muljem že v nekaj tednih. Tako je takšna naprava zelo pogosto zamašena. Investicija večje naprave je sicer res neznatno dražja, vendar se s tem dodaten vložek izplača. Ob tem je potrebno upoštevat tudi daljše intervale praznjenja, čiščenje okolice, ponovni zagon, ipd. V Evropi najbolj pogost in s tem dobro preizkušen ter dokazano učinkovit postopek čiščenja je »SBR« tehnologija, ki zagotavlja enakomerno kakovost čiščenja odplak. Odpadno vodo se pri tem načinu čisti v več zaporednih ciklih. Najprej gredo odplake skozi prvo komoro, v kateri se zadržijo netopne, trdne snovi. Odpadna voda se naprej pretaka v SBR rezervoar, v katerem poteka temeljito biološko čiščenje z mikroorganizmi. V nadzorovanem postopku čiščenja se izmenjavajo faze zračenja in mirovanja. Živo blato se potopi na dno naprave, očiščen del vode pa nastane na vrhu SBR rezervoarja. Iz njega ta odteka v sistema izpusta. Del živega blata pa gre iz SBR rezervoarja nazaj v prvo komoro. Za trajno delovanje čistilne naprave je pomembno tudi mesto vgradnje elektronske komponente. V vlažnih razmerah nam bo gotovo manj časa zdržala kot v suhih. Elektronska komponenta je v veliki meri odgovorna za delovanje in dober učinek čiščenja. Če bo naprava imela vgrajeno t.i. pametno elektroniko, katera beleži podatke in se na podlagi njih prilagodi uporabniku, je to le še dodaten plus, saj konstantno vpihovanje zraka porabi preveč energije. Idealno bo, če bo napravo krmilil mikroprocesor, ki bo obenem vpisoval podatke o delovanju v svoj elektronski dnevnik. Jezik komuniciranja naj bo slovenski. Pri napravi z električnimi deli neposredno v vodi (aerator, črpalka) lahko pogosto prihaja do zamašitev in do dodatnih stroškov. Prav tako čistilna naprava z velikim številom majhnih prekatov ni najboljša rešitev, saj je pogosto tarča zamašitev. Pri nakupu takšne naprave pogosto dobimo dodatna navodila kaj sme in kaj ne sme zaiti v odpadno vodo, marsikdaj so zraven priložena dodatna sita in filtri. Vedeti pa moramo, da bo sita potrebno prazniti.
Montaža čistilne naprave
Ob dobavi naj bo naprava že zmontirana tako, da se v njej že nahajajo vsi vitalni deli, kar bo omogočilo hitro umestitev v teren in priklop. Pri kakovostni čistilni napravi bo njeno močno ogrodje omogočalo vgraditev tudi na povozni površini. Glede mesta vgradnje naj upoštevamo, da se bo naprava vgradila s pomočjo avtodvigala, zato naj bo mesto dostopno za tovornjak z dvigalom. Izkop gradbene jame za napravo naj bo čim bolj enostaven, izvede ga naj strokovnjak z izkušnjami. Velik gradben poseg tu ni zaželen, saj določene naprave zelo enostavno spustimo v gradbeno jamo in jih v kratkem času priklopimo na obstoječi kanalizacijski vod. Nameščeno napravo v gradbeni jami priključimo na električno energijo in povežemo z dotokom odpadne vode. Zatem celotno napravo do vrha zasujemo z zemljo. Ob tem mora pohodni pokrov biti v celoti dostopen za kasnejšo redno vzdrževanje naprave. Na koncu poskrbimo še za sistem prezračevanja in iztok prečiščene vode. Tega lahko speljemo v zbiralnik ali ponikalnico. Sistem prezračevanja je nujen za delovanje čistilne naprave. Običajno se ga omogoči že z navadno pokončno cevjo, ki je speljana iz naprave na površje. Po začetku obratovanja male biološke čistilne naprave ter nato na vsake 3 leta lokalno komunalno podjetje (izvajalec javne službe) izvede ogled vgradnje in delovanja čistilne naprave ter naredi oceno obratovanja. Problem pri delovanju nekaterih hišnih čistilnih naprav se lahko pojavi zaradi iztekanja aktivnega mulja pri sunkovitem dotoku. Sunkoviti dotok nastane pri nenadni večji količini odpadne vode, na primer pri izpustu vode iz kopalne kadi in pralnega stroja. V ta namen imajo nekatere čistilne naprave vstavljen omejevalnik pretoka, ki zagotavlja enakomerno delovanje naprave tudi pri sunkovitem dotoku.
Zbiranje deževnice
Slovenija je v geografskem pasu, kjer so več ali manj pogoste padavine skozi celotno leto. Torej po eni strani imamo visoke dajatve s porabo vode iz javnega omrežja, po drugi strani nam pa brezplačna deževnica odteka pred domačim pragom. Zakaj jo torej ne bi izrabili? V primerjavi s podtalnico, ki se jo uporablja v vodovodnem omrežju, je deževnica mehka voda in ne vsebuje nikakršnih mineralov. Posledično s tem zaradi uporabe deževnice v pralnem stroju, WC splakovalnikih, pipah in grelnikih ne nastaja vodni kamen, pa tudi zmanjša se poraba pralnega praška. Ker deževnica ne vsebuje železa, mangana in drugih kovin, je v primerjavi s podtalnico bolj primerna za zalivanje rastlin. V nobenem primeru deževnica ne vsebuje olj, bioloških odpadkov, kemičnih in farmacevtskih ostankov, industrijskih odplak ali klora kot jih sicer lahko podtalnica. Z razmišljanjem o izrabi deževnice se nam verjetno pojavi veliko vprašanj na katere ne znamo odgovoriti. Kako velik rezervoar potrebujemo in na kakšnem mestu mora biti, ali so potrebni filtri in kakšni morajo biti, je vsaka vrsta strehe v redu za izrabo deževnice in še bi se lahko naštevalo. Gotovo ne bo odveč, če se v strokovnih literaturah ali pri proizvajalcih pozanimamo o teh vprašanjih. Vedeti moramo, da je glede izbire in načrtovanja sistema kot prvo pomembno za kaj vse nameravamo uporabljati deževnico. Ko se odločamo o nakupu sistema za rabo deževnice, se naj predvsem osredotočimo na pravilno razmerje med ceno in učinkom. Kolikor bolj ima streha gladko površino, toliko bolj je primerna za zbiranje deževnice. Torej je bolj primerna novejša kritina kot stara z grobo in pogosto poškodovano površino. Predvsem so primerni glineni strešniki, pa tudi kritina iz umetnih snovi. Starejši betonski strešniki in bitumenska kritina so manj primerni, saj se zaradi grobe površine na njej zadržuje prah in druga nesnaga, ki jo deževnica s sabo odnaša do zbiralnika. Sicer gre deževnica še preko več različnih filtrov, vendar kljub temu je pomembno, da že s strehe odteka čim bolj čista. Priporočljivo je, da se deževnica steka v hranilnik preko celotne površine strehe. Žlebovi so lahko iz kakršnih koli materialov, odsvetuje se le bakrene. Delovanje sistema za izrabo deževnice poteka po naslednjem zaporedju. S strehe odteka deževnica po žlebovih v cevi, ki so speljane preko glavnega jaška v rezervoar – hranilnik. Pred vstopom v zbiralnik gre deževnica še skozi filtre. S potopno črpalko ali hidroforjem se vodo črpa iz hranilnika, ki potuje po vodovodnem razvodu do izpustov. Vsak sedanji sistem ima s pomočjo senzorjev možnost samodejnega dovajanja vode iz komunalnega omrežja v času, ko deževnice ni na razpolago. Kot se je že prej omenilo, se deževnico uporablja kot sanitarno vodo ter za pranje ali zalivanje. Zato je običajno dovolj, da je voda očiščena grobih delcev. Če je rezervoar vgrajen blizu vertikalnega žleba, je priporočljiva vgradnja filtrov že v vertikalno cev žleba. V zgornjem delu žleba je v obliki sita vgrajen filter za odstranjevanja listja in vejic. Pred rezervoarjem je vgrajen drugi filter. Če je dovolj kakovosten filter, zadostuje že en sam, ki je vgrajen v jašku rezervoarja. Dobra rešitev je samočistilni filter, ki je sestavljen iz sitastega troslojnega vložka. Umazana deževnica s filtra odteče v odtok, prečiščena voda pa se preko filtrirnega sita pretaka v hranilnik. Proizvajalci ponujajo tudi univerzalni filter, ki ga je potrebno občasno očistit. Ta je izdelan iz posebne drobno pletene košare. Nekateri sistemi imajo vgrajen tudi fini filter z aktivnim ogljem.
Ustrezen rezervoar deževnice
Nalogo glavnega rezervoarja za skladiščenje deževnice lahko opravlja sicer star vodnjak, betonska cisterna ali opuščena cisterna, ki je bila namenjena za kurilno olje. Ob tem je pomembno, da je slednja očiščena in ima notranjo plastično prevleko. Najbolj praktična izvedba skladiščenja deževnice je posebej v ta namen izdelan polietilenski rezervoar. Kot takšnega ponujajo proizvajalci v kompletu s celotnim sistemom. Polietilenski rezervoar je za deževnico še posebej primeren, ker so njegove stene povsem gladke. S tem ne more prihajati do nabiranja mikroorganizmov na površino stene. Izberemo naj takšno velikost rezervoarja, ki ima ustrezno prostornino glede na naše razmere in potrebe. Za 3 do 4 člansko gospodinjstvo je primeren rezervoar s prostornino 5 kubičnih metrov. Potrebna strešna površina pa mora biti vsaj 70 m2. Ob izbiri velikosti hranilnika pa ne smemo pretiravati in imeti v mislih, da večji kot je, dlje časa bo rezerva z deževnico. Kljub vgrajenim filtrom obstaja velika nevarnost, da se bo zaradi premajhnega odvzema deževnice iz prevelikega rezervoarja ta usmradila. Poleg tega z večjim hranilnikom seveda nastane tudi večja investicija. Največkrat se rezervoar deževnice vkoplje v zemljo, zraven stavbe. S tem je hranilnik skrit in po nepotrebnem ne zaseda dodatnega prostora. Poleg tega je zaščiten pred toploto in sončno svetlobo. Shranjena deževnica pa ima ustrezno nizko temperaturo. Posledično se s tem zavira razmnoževanje mikroorganizmov. Za vgradnjo hranilnika v zemljo ni potrebnega nikakršnega betonskega temelja. Enostavno le izkopljemo dovolj veliko jamo. Priporočljivo je, da je višina jame čim bolj točna z višino rezervoarja, širina pa približno pol metra širša od zunanjega premera posode. Dno jame mora biti utrjeno in poravnano oziroma ravno, saj sicer zgornji pokrov rezervoarja ne bo poravnan s terenom. Upoštevamo naj še dovod električne energije za delovanje sesalne črpalke. Podzemni rezervoar lahko vkopljemo praktično kjerkoli v bližini objekta, s katerega odteka deževnica. Torej je lahko na vrtu, dvorišču ali dovozni poti. V kolikor se bo preko rezervoarja vozilo z avtomobili ali težjimi tovornimi vozili, se naj pri proizvajalcu pozanimamo o pravilni izbiri. V ponudbi so namreč tudi povozni sistemi. Pri novogradnji običajno ni problema z vgradnjo podzemnega rezervoarja, saj okolica hiše še ni dokončno urejena. Večji problem se pojavi pri dokončani hiši z urejenim vrtom in izdelano dvoriščno oblogo. Če nimamo možnosti vgradnje podzemnega hranilnika, je priporočljiva njegova montaža v kletni predel stavbe. Seveda je ob tem prej potrebno preveriti, če bomo rezervoar lahko skozi vrata spravili v kletni prostor. V kleti se deževnica v rezervoarju preko poletja še vedno ne bo preveč segrevala, v zimskem času pa ne bo zmrznila. V neogrevani garaži ali lopi ravno zaradi nevarnosti zimskega zmrznjenja ni primerno mesto. V nekaterih (redkih) primerih rezervoar lahko namestimo tudi na podstrešje. Zaradi statičnega problema pri nosilnosti stropne plošče običajno lahko namestimo le manjši hranilnik. Če podstrešje ni dovolj izolirano in ogrevano, lahko nastane še problem z zmrzovanjem deževnice ali previsoko poletno temperaturo.
pripravil: M.A.
