Bivalno podstrešje
Zakaj je za nove mansardne prostore najboljša opcija suhomontažna gradnja, so razlogi predvsem v tem, da je pri gradnji manj umazanije in odpadnega materiala, gradnja je bistveno hitrejša in enostavnejša, pregradne stene in stropi imajo minimalno težo, zaradi tanjših sten nastane prihranek prostora, suhomontažna gradnja omogoča različne oblike sten in stropov ter enostavno polaganje inštalacijskih vodov, dosežena pa je tudi boljša toplotna in zvočna zaščita.
Tipičen primer nefunkcionalne izgradnje podstrešnega prostora lahko vidimo v naslednji sicer izmišljeni zgodbi, v kateri pa se lahko prepozna marsikateri lastnik hiše stare nekaj desetletij. Janez in Jožica sta v letih kmalu po 1970 pričela z gradnjo svoje lastne hiše. Zidala sta tako kot vsi v tistih časih. Po navodilu klasičnega tipskega načrta in s pomočjo raznih prijateljev ter znancev. Hiša je v nekaj letih dobila svojo podobo. Velika je bila 10 x 13 metrov z velikim balkonom in dvema nadstropjema. Spodnji del hiše je bil namenjen za večji garažni prostor, v katerega sta se lahko parkirala dva avtomobila, kurilnico z skladiščem cisterne za kurilno olje in eno manjšo kmečko sobico za sprejemanje gostov. Prvo nadstropje je bilo namenjeno v celoti za stanovanje družine z dvema otrokoma. Drugo nadstropje oziroma podstrešni prostor pa je služil ali bolje povedano; ni služil ničemur. Bil je nekakšna tamponska cona med temperaturo na zunanji strani strešnikov in bivalnim ugodjem v prvem nadstropju. Podstrešje je poleg tega mogoče služilo le še za odlaganje stare neuporabne krame in sušenju perila, pa še to le dotlej, dokler ni družina kupila sušilni stroj. Janezu in Jožici sta v tem času otroka zrasla in ustvarili sta se dve novi družini. S tem pa se je kar naenkrat pojavilo vprašanje kje naj stanujejo mladi družini. Najemnina in ostali stroški so v stanovanjskem bloku visoki, poleg tega pa sta bila otroka navajena velikega prostorskega stanovanja ter svobodnega sprehajanja po njem s povzročanjem tudi malo več hrupa, ki ni motil nobenih neposrednih sosedov. Razmišljanje o nakupu parcele in gradnji nove hiše je za mladi družini z majhnimi otroci in povprečnimi osebnimi dohodki zaenkrat le pobožna želja. Edina rešitev je postala prazen podstrešni prostor v hiši staršev. S pomočjo tega nekdaj povsem odvečnega in neuporabnega prostora je družina z povečanim številom članov kar najbolje in z minimalnim povečanjem stroškov idealno rešila stanovanjski problem, hkrati pa izkoristila vse potencialne bivalne prostore v svoji sicer veliki stanovanjski hiši. Takšnih in podobnih primerov je v Sloveniji ogromno, zato je uporaba podstrešja za bivalne prostore že skoraj pri vsaki stanovanjski hiši postala nuja in ne izjema kot je bilo še nekje 15 let nazaj.
Pravila pri gradnji mansarde
Izdelava podstrešnih bivalnih prostorov ni le izgradnja predelnih sten in stropov, ampak celoten gradbeni postopek, ki se začne z načrtovanjem in konča z montažo pohištva. Vmes pa je en cel kup postopkov in zakonitosti na katere moramo biti nujno pozorni, če želimo, da bo naše podstrešje resnično služilo svojemu namenu. Prvo pravilo velja, da se bodo brez ustreznega arhitektskega načrta zelo težko ustvarili prijetni in hkrati praktični bivalni prostori. Graditi mansardne prostore na pamet in brez načrta se odsvetuje. Kaj lahko si bomo naredili medvedjo uslugo, če bomo mislili, da zmoremo takšen načrt izdelati sami in s tem privarčevati nekaj denarja. Na začetku bomo sicer res nekaj prihranili, vendar s poznejšo uporabo prostorov nam bo verjetno žal, da nismo najeli arhitekta. Višina kolenčnega zidu in naklon strehe sta osnovna dejavnika za dovolj visok bivalen prostor. Pri naklonu strehe velja, da kolikor bolj je streha strma, več je na razpolago uporabnega prostora. Torej drugače povedano se z strmejšo streho sorazmerno povečuje uporabna stojna višina. Za optimalen izkoristek podstrešja je streha z naklonom od 35 do 55 stopinj. Ob tem se priporoča, da je stojna višina od 230 do 240 cm in ta zavzema vsaj dve tretjini mansardnega tlorisa. Pri strmejši strehi je odrasel človek lahko v zravnanem pokončnem položaju že meter od zunanjega zidu. Končna višina strehe v slemenu je poleg strešnega naklona odvisna še od širine objekta. V primeru, da je kolenčen zid zelo nizek ali ga celo ni in je hkrati streha še položna, bo potrebna odločitev med dvema rešitvama. Prva je v večjem gradbenem posegu, kjer se celotno streho dvigne in nadzida kolenčen zid oziroma zunanjo nosilno steno na ustrezno višino. To bo gotovo najboljša in trajna rešitev. Res pa je, da bo za ta poseg potrebnega več dela in časa, z večjo investicijo. Druga cenejša, vendar slabša rešitev je, da se v kotnem stiku strehe in zunanjega zidu pusti prazen prostor v širini slabega metra (odvisno od naklona strehe) in zgradi novo obodno steno. Ta bo vizualno zvišala prostore. Seveda pa se bo ob tem tudi izgubilo kar nekaj kvadratnih metrov uporabne površine, ki jo v mansardnih prostorih praviloma vedno primanjkuje. Razporeditev mansardnih prostorov je zaradi inštalacijskega razvoda delno odvisna od prostorov v spodnji etaži. Če je le možno, naj bo dnevna soba v predelu z najvišjim stropom. Spalnica in sanitarije pa so lahko z nižjim stropom. Pred pričetkom gradnje podstrešnega stanovanja se moramo prepričati še o trenutnem stanju strehe, kar pomeni, da preverimo ali sta leseno ostrešje in stara kritina že dotrajana, oziroma bosta zdržala še vsaj slabih dvajset let. V kolikor je katerikoli strešni material v slabem stanju, ga je nujno potrebno zamenjati še pred pričetkom gradnje mansarde.
Dovolj svetla mansarda
Edini pravi mansardni bivalni prostori so tisti, ki imajo dovolj naravne svetlobe. To načelo moramo pri načrtovanju mansardnega stanovanja obvezno upoštevati. Po sedanjih tehničnih predpisih naj bi bilo v prostoru minimalno 20% okenskih odprtin glede na tlorisno površino prostora. V tako specifičnem prostoru kot je mansarda, pa zadostno njeno osvetlitev oziroma kvadraturo okenskih površin lahko dosežemo le z vgradnjo strešnih oken. Vgradnjo strešnega okna na optimalno višino lahko dosežemo le s pravilnim projektiranjem mansarde. Optimalni pogoji za vgradnjo strešnega okna na primerno višino, ki bo nudila razgled in hkrati omogočala nemoteno upravljanje okna je pri povprečnem naklonu strehe (od 37 do 45°) približno 100 cm parapetnega zidu. Teh 100 cm so višina treh vrst zidakov, betonski venec in kapna lega. Pri položnejšem strešnem naklonu je razdalja lahko višja za eno vrsto zidakov oziroma za 20 cm. Pri strešnem naklonu večjim od 45° pa je razdalja lahko nižja za eno vrsto zidakov. Pri zelo strmi strehi z naklonom nad 60° parapetni zid sploh ni potreben in je kapna strešna lega lahko položena direktno na betonsko ploščo. Strešno okno nam bo zagotavljalo nemoten razgled, če bo spodnji rob okna 90 cm od tal, zgornji pa vsaj 200 cm. Spodnji rob okna mora biti nižji od 110 cm, saj bo sedeči odrasli osebi, ki ima oči na višini od 100 do 110 cm od tal, le tako omogočen neposredni vizualni stik z zunanjo okolico. S tem, ko bo okno vgrajeno na takšno višino, moramo paziti na ustrezen način odpiranja okna, saj lahko pohištvo ovira njegovo upravljanje. Če bomo pohištvo namestili pod oknom, naj izberemo okno z ročico za odpiranje na zgornji strani krila. S tem se nam ne bo potrebno sklanjati preko pohištva. V primeru, da bo okno imelo kljuko za odpiranje na spodnji strani krila, ga bomo zaradi pohištva pod njim bistveno težje odpirali, še težje pa zapirali, saj se krilo odpre navzven in s tem poveča odmik od kljuke. Vendar z oknom s kljuko na spodnji strani krila bomo imeli bolj neposreden kontakt z okolico. S tem bo takšno okno uporabno v primeru, da imamo prost dostop do njega, odpremo krilo navzgor nad glavo, tako, da krilo ni v vidnem polju, ter pogledamo skozi okno navzdol ali preko. Kljuka na spodnjem delu okenskega krila nam bo omogočala tudi višjo vgradnjo strešnega okna. Z višje vgrajenim oknom bo bolj optimalna tudi osvetlitev prostora. V primeru višjega kolenčnega zidu, ko je okno vgrajeno na višino največ 130 do 150 cm od tal, je odpiranje okna s spodnjo kljuko še smiselno, saj je odprto krilo na višini, dosegljivi z roko. Tudi za strešno okno, pri katerem nam kljuka ni več dosegljiva, je možna rešitev s pomočjo teleskopske palice, s katero lahko dosežemo višino cca 3,5 m. S takšno palico bomo lažje odpirali in zapirali višje vgrajeno okno z zgornjo ročico. Klasično strešno okno ima krilo vpeto na sredini okvirja. Proizvajalci imajo v ponudbi tudi panoramsko strešno okno, ki ima kombinacijo sredinskega in zgoraj vpetega krila v okenski okvir. Z zgornjim vpetim krilom lahko njega v celoti odpremo in imamo s tem neposreden razgled na okolico. S sredinskim oziroma nihajnim vpetim krilom pa lahko njega obrnemo za 180°. Priporočljivo je, da ima strešno okno možnost zasuka krila za 180 stopinj, saj to omogoča enostavno čiščenje zunanje šipe. Običajno izberemo širino okna, ki ustreza širini polja med dvema špirovcema. Pri novogradnjah imamo več možnosti prilagoditve razmaka špirovcev glede na širino oken ali da izvedemo menjalnik. Še bolj kot pri vertikalnem stenskem oknu je pri strešnem oknu pomembna izbira ustreznega materiala iz katerega je ta izdelan, saj je pozicioniran neposredno v streho, kjer so toplotne razlike občutno večje kot na fasadi objekta. Zaradi velikih temperaturnih sprememb je pomembno, da jih material lahko prenaša. To sposobnost pa ima predvsem les. Zaradi tega je les daleč najbolj uporabljen material za strešna okna. Najbolj pogost uporabljen material je les iglavcev, ki ima zelo dobro trdnost in konstrukcijsko togost. Tako okvir kot krilo naj bosta izdelana iz lepljenega lesa, saj takšen bistveno bolje prenaša napetosti, ki se pojavljajo v lesu. Običajno je leseno okno že obdelano s temeljnim ali tudi krovnim lakom na vodni osnovi. Tekom življenjske dobe ga je potrebno vzdrževati tako, da se odstrani lak in ponovno lakira. Pogostost lakiranja je odvisna od tega, v kakšnem prostoru je leseno strešno okno vgrajeno. Višja vlaga ali močne temperaturne razlike hitreje načnejo les. Zaradi tega naj v mansardnem prostoru s povečano vlago (kopalnica) izberemo okno, ki je odporno na vlago, hkrati pa ne potrebuje vzdrževanja. Kot takšno je primerno plastificirano strešno okno. Ta ima ravno tako leseno masivno sredico, ki pa je oblita s poliuretansko plastjo debeline 3 do 4 mm. Plast je bele barve z gladko površino. Kljub temu, da na videz takšno okno zgleda plastično, je njegovo jedro leseno, s čimer bolj prenaša temperaturne razlike. Na trgu je v ponudbi tudi plastično strešno okno. Kvalitetnejše PVC strešno okno je izdelano iz vlečenih PVC profilov. Njegovo stabilnost zagotavljajo vloženi jekleni profili. V ponudbi je belo okno ali v imitaciji lesa. Vodotesnost strešnega okna zagotavlja njegova zunanja obroba. V največ primerih je ta obroba iz aluminija. Lahko je tudi iz bakra ali cinka, ki pa je praviloma dražja. Slednje kovine se izberejo v največ primerih takrat, ko je tudi streha izvedena v istem materialu. Priporočljivo je, da ima strešno okno možnost prezračevanja tudi, ko je vodotesno zaprto. To opcijo imajo le nekatera okna. Prezračevanje je možno preko zračne reže ali prezračevalne lopute, ki je hkrati tudi ročica za odpiranje okna. Nekatera okna imajo vgrajene avtomatske zračnike, ki samodejno uravnavajo vstop zunanjega svežega zraka, ne glede na trenutno vreme. Zaradi tega jih ni potrebno stalno zapirati. S tem tudi prispevajo k varčnosti toplotne energije. Tako kot pri vertikalnem je tudi pri strešnem oknu pomembna njegova toplotna izolativnost. Ob tem naj bomo pozorni na toplotno prehodnost celotnega okna s stekli. Za zadostno izolativnost in vodotesnost so pomembna tudi tesnila okna, ki naj bodo dovolj kvalitetna in dobro prilegajoča. Priporočljiva je večkratna zatesnitev med okenskim krilom in okvirjem.
Obvezna zadostna izolacija
Podstrešni prostor ima z razliko od etažnih prostorov zelo specifično lego v hiši, ki je tik pod streho. S tem je neprimerno bolj izpostavljen poletni vročini, padavinam in zimskemu mrazu. Podstrešni bivalni prostor in zunanji zrak sta s strešno konstrukcijo ločena eden od drugega. Zaradi tega se zunanja temperatura in zračna vlaga kar precej razlikujeta od notranje. To pa je poglavitni vzrok, da prihaja do raznih nevšečnosti kot so toplotne izgube, nastanek toplotnih mostov, pregrevanje prostorov, kondenzacija vodne pare in pojav plesni. Vsi ti dejavniki pa lahko postanejo še kako velik problem, če se podstrešje preuredi v bivalni prostor in se ne upošteva izbor ustreznih izolacijskih materialov in natančno vgradnjo. Vedeti je treba, da bo ločilna stena med notranjo bivalno klimo in ekstremnimi zunanjimi temperaturami (od -20°C do +30°C ali celo več) ločilo le nekaj centimetrov. Zato mora biti toplotna izolacija dovolj učinkovita in predvsem vzdržna več desetletij. Slednje pa bomo dosegli le z zaščito izolacije pred navlaževanjem in zagotovitvijo njene zrakotesnosti. Torej je skoraj nič manj kot zadrževanje toplote pri strešni izolaciji pomembna tudi njena paroprepustnost. To pomeni, da jo je potrebno zaščititi pred navlaževanjem in zagotoviti zrakotesnost. To dosežemo z vgradnjo tako imenovane sekundarne kritine in parne ovire. Z uporabo paroprepustne in vodoodbojne folije se v strešni konstrukciji omogoči odvajanje vlage, hkrati pa folija prepreči, da hladen zrak iz ozračja ne more prodreti v notranjost podstrešja. Če ta ne bo v celoti zrakotesna, bo veter zmanjšal učinek izolacije. Torej stiki folij naj bodo zlepljeni med sabo, plošče pa naj imajo pero in utor. V zadnjih letih je na trgu postala zelo pestra izbira toplotnih izolacij. Med seboj se razlikujejo predvsem po sestavi in ceni. Pri takšnem specifičnem gradbenem materialu kot je strešna izolacija nikakor ne smemo upoštevati le ceno. Prednostni dejavnik naj bo njena toplotno izolacijska sposobnost. Nekdaj so bili izolacijski materiali skoraj izključno le iz mineralne in steklene volne. V zadnjem času pa so vse bolj aktualni materiali naravnega izvora. Že dolgo časa sta za izolacijski material uveljavljena kamena in steklena volna. Ti dve sta stisnjeni v plošče z različno gostoto in trdnostjo. Predvsem steklena volna je bila ena največkrat uporabljenih izolacijskih gradiv. Poleg dobre toplotne izolacije je negorljiva, paroprepustna, trajna in odporna proti vlagi. Vsako podstrešje ima zaradi razgibane oblike in množice lesenih tramov številne mrtve kote, ki jih z bolj ali manj trdimi izolacijskimi ploščami težko zapolnimo. Izolacija v razsutem stanju pa na hiter in enostaven način popolnoma zatesni vse konstrukcijske dele strehe. Takšno izolacijo se lahko vgradi ročno, največkrat pa se jo s posebnim strojem vpihuje v prazen prostor med zgornjo sekundarno kritino in spodnjo parno oviro. Po končani vgradnji dobi razsuta izolacija obliko trdne in kompaktne plošče v enem kosu. Pri nas ena najbolj poznanih izolacij v razsutem stanju je celulozna izolacija. Ta je izdelana iz recikliranega papirja, ki je zmlet v drobne kosmiče in impregniran z borovo soljo. Izolacija je odporna proti ognju, plesnijo in zajedavcem. Vlago, ki je v prostoru, izolacija lahko sprejema in oddaja. S tem pa ne izgubi izolacijskih lastnosti. Druga vrsta izolacije v razsutem stanju je izdelana iz novih tekstilnih vlaken - kosmičev. Vlakna so izdelana iz polimerov in so inertna za okolico ter ljudi. Dodane so ji snovi za zaviranje gorljivosti in zaščito pred insekti ter zajedavci. Določenim tekstilnim vlaknom je dodana tudi ovčja volna. S postopkom vpihovanja tekstilno izolacijo vgradimo v enem kosu, brez stikov ter toplotnih in zvočnih mostov. Izolacija ima odlične toplotne in akustične lastnosti (K= 0,030 do 0,038W/m2K). Posedanje te izolacije je nično, saj je v izolacijskem volumnu prednapeta. Izolacija iz tekstila je uporabna predvsem tam, kjer želimo doseči izredne rezultate toplotne in zvočne izolacije. Ta izolacija je odporna na omočenje z vodo, obenem pa je omogočen prehod vodne pare skozi izolacijo. Ima tudi zelo dober toplotni fazni zamik, ki v vročih poletnih mesecih omogoči pregretje mansardnih prostorov. To pa predvsem zato, ker ima visoko specifično toploto (s=1760 J/kgK) in obenem tudi višjo gostoto izolacijskega materiala. To pomeni tudi manj ali nič hlajenja mansarde v poletnih mesecih ter obenem konstantno temperaturo bivalnega prostora, ne glede na dnevne spremembe zunanjih temperatur. Tekstilna izolacija je lahko izdelane tudi v obliki plošč, ki so najboljša rešitev za zvočno izolacijo vrat, estrihov in ostalih podov. Na našem trgu je postala precej aktualna tudi toplotno izolacijska folija iz več slojev, ki je primerna za izoliranje strehe, stene ali tal. Kot takšno se je prvotno uporabljala v Nasinih vesoljskih plovilih. Njena dobra izolativnost izhaja iz refleksijskega efekta, ki ga ustvarja aluminijasta folija. V vmesnih plasteh je puhast material, kateri učinek izolativnosti še izboljša. Njena U-vrednost je tudi do 0,1. Takšna folija je cenovno dokaj ugodna, ne vsebuje zdravju škodljivih snovi in ni občutljiva na vlago. Zavzema razmeroma malo prostora. Primerna je tako pri sanaciji podstrešja oziroma strehe, kot pri novogradnji. Folijo se lahko montira nad ali pod širovce. Primerna je tudi za izboljšanje obstoječe izolacije, saj jo je možno vgraditi tudi prek že vgrajene izolacije. S tem pa se ne izgubi skoraj nič dodatnega prostora. Torej se jo lahko uporabi kot samostojno izolacijo ali v kombinaciji z drugimi klasičnimi izolacijami kot so steklena volna ali stiropor. Ker je takšna folija zelo lahka, je njena montaža s pomočjo kovinskih sponk hitra in enostavna, primerna tudi za samograditelje. Parne zapore ni potrebno vgraditi, saj to vlogo opravi zunanja plast vlago in zrakotesne aluminjaste folije.
Suhomontaža v prednosti
Že z razmišljanjem o novem podstrešnem stanovanju je eno osnovnih vprašanj kakšen material se bo uporabil za izgradnjo predelnih sten in stropov. S klasičnimi opečnimi ali porobetonskimi zidaki si pridobimo trdne zidove, vendar imajo ti še posebej pri gradnji podstrešnih prostorov številne negativne plati. Pri takšni gradnji se pojavi veliko umazanije, prahu in odpadnega materiala, kar je pri dokončanih spodnjih bivalnih prostorih seveda velika težava. Potrebna je uporaba vode, kar pa je pri gradnji mansardnih prostorov zopet precej nepraktično. Zidanje z zidaki je izrazito počasna in zamudna gradnja, saj je potrebno med posameznimi fazami čakati, da se navlažen material osuši. Zaradi vsega tega se že takoj od množičnega pojava mavčnih plošč na trgu večina investitorjev poslužuje suhomontažnega načina izgradnje podstrešnih zidov in stropov. V primerjavi s klasično gradnjo je suhomontažna izvedba neprimerno hitrejši postopek. Zaradi minimalne vlage v materialu ni potrebno čakati, da se zid osuši pred nadaljnjo obdelavo. Pri suhomontažni gradnji predelnih sten je tudi nekaj prihrankov s prostorom, saj so stene v primerjavi s klasičnimi tanjše. Ker so mavčne stene lažje je minimalna talna obremenitev, oziroma kar do 80% manjša od zidanih sten. Na ta način se stene iz mavca lahko postavljajo na že izgotovljeni pod. Suhomontažni način gradnje se predvsem izkaže pri adaptacijah, ko lahke konstrukcije montažne gradnje zmanjšujejo obtežitev stare nosilne konstrukcije. Vgradnja oken in vrat je poenostavljena s pomočjo posebnih sistemskih okvirjev. Mnogo enostavnejše je tudi polaganje inštalacijskih vodov, ki se jih položi in s tem skrije v notranjem, votlem delu stene. S tem se izognemo dolbenju kanalov, katero je poznano pri klasičnih stenah z zidaki. Suhomontažne stene so tudi dober izolator zvoka, hrupa, toplote in so negorljive. Z razliko od lesenih površin se mavčne stene pleska z običajnimi stenskimi barvami, zato je njihovo vzdrževanje cenejše in zdravju bolj prijetno. Zaradi neuporabe vode je suhomontažna gradnja popolnoma suh način izvedbe. To je še zlasti pomembno pri podstrešnem stanovanju, kjer je strešna konstrukcija iz lesa in s tem ta ni izpostavljena vlagi. Suhomontažni sistemi omogočajo izvedbo bistveno bolj različnih oblik sten in stropov kot pri zidani gradnji, kar je zopet dobrodošlo zlasti pri strešni konstrukciji, ki je pogosto v raznih prelomih in poševninah. Mavčni stropi so pogosto nenavadnih valovitih, ovalnih ali stopničastih oblik. Navsezadnje je prednost suhomontažne gradnje tudi v njeni enostavni izvedbi. Ta je primerna tudi za samograditelje z nekaj spretnosti in domišljije.
Izdelava mavčne stene in stropa
Konstrukcija suhomontažne predelne stene je sestavljena iz mavčne obloge, izolacijskega sloja in notranje konstrukcije. Slednja je sestavljena iz posebej za ta namen izdelanih kovinskih pocinkanih profilov, ki jih med sabo povežemo s posebnimi veznimi elementi (vijaki, sidre). Predelna stena je običajno debela 50, 75 ali 100 mm, kar je odvisno od širine konstrukcijskih profilov, ki jih uporabimo. Postopek gradnje predelne stene poteka tako, da najprej na stropu in tlaku zarišemo bodoči položaj profilov. S posebnimi vijaki pritrdimo vzdolžne profile, ki so v obliki črke U z oznako UW U. Vanje vstavimo pokončne profile CW C in jih med seboj trdno povežemo z veznimi elementi. Ko so profili sestavljeni v konstrukcijo, njo uravnamo in pričvrstimo še na obstoječo površino tlaka, masivne stene in stropa. Mavčne plošče s pomočjo posebnih vijakov najprej z ene strani pritrdimo na konstrukcijske profile. Če bomo uporabili navadne kovinske vijake, bodo ti s časom zarjaveli. Rja pa bo prišla na površino stene kljub nanešeni izravnalni masi in oplesku. Uporabljamo naj le posebne hitro montažne vijake z dolžino 25 mm, ki so predpisani za mavčne plošče. V to konstrukcijo vgradimo izolacijski material in morebitno inštalacijsko napeljavo kot so električni kabli ali vodovodne cevi. Na koncu pritrdimo mavčne plošče še na drugo stran konstrukcijskih profilov. Med stiki plošč naj ne bo fug. Nekaj milimetrske fuge so potrebne le pri določenih vrstah plošč. Pri izvedbi suhomontažnega stropa najprej na leseno strešno konstrukcijo pričvrstimo posebna kovinska držala, na katere pritrdimo kovinske CD profile v medsebojni razdalji največ 40 centimetrov. Zaradi odvisnosti od debeline izolacije je odmik profilov od strešne konstrukcije nastavljiv. S to regulacijo moramo površino konstrukcije čim bolj izravnati, saj bo le v tem primeru kar najbolj raven podstrešni strop. Pravokotno na konstrukcijske profile z vijaki pritrdimo mavčne plošče. Ob tem naj pazimo, da je razdalja med posameznimi pričvrščenimi vijaki manj kot 20 cm. V primeru, da bo na podstrešju kombinacija poševnih in vodoravnih stropov, velja pravilo, da obložimo poševne strope pred vodoravnimi. Po kočani montaži suhomontažno steno ali strop še dokončno dodelamo. Pred pričetkom fugiranja stikov in neravnin na ploščah morajo te biti suhe in čiste. Sama fugirna masa ni dovolj, da stiki med ploščami ne bi razpokali. Uporabiti moramo tudi posebne bandažne trake. Najprej spoje med ploščami z maso čim bolj zapolnimo z najmanj dvema zaporednima nanosoma. Njo nanesemo tudi čez robove spojev. Z gladilko bandažni trak narahlo vtisnemo v svežo maso na mestu spoja. Uporabimo lahko tudi samolepilni bandažni trak, ki se ga z razliko od slednjega nalepi na suho površino prek stika dveh plošč še pred nanosom fugirne mase. Kritična mesta na stikih montažne plošče in masivne stene ali stropa je potrebno med seboj ločiti z uporabo ločilnega traku ali z izdelavo trajno elastične fuge. Z zamikom mavčnih plošč izdelamo fugo v spoju konstrukcij. To pozneje zapolnimo s trajno elastičnim kitom. Da zapolnjena fuga ni vidna, njo največkrat zakrijemo še z vogalnim profilom. Če uporabimo ločilni trak, njega še pred izdelavo notranje konstrukcije nalepimo na ustrezno mesto. Na stični rob plošče pritrdimo bandažni trak, vendar le do roba plošče in ne prek stika. Zatem vidni del traku odrežemo, tako da ostane le drobna fuga v liniji stika masivne in montažne konstrukcije. Za ločilni trak uporabimo ustrezen samolepilni trak z gladko površino. Pred pleskanjem vse neravnine po mavčni površini pobrusimo z brusnim papirjem, dokler niso stiki v celoti izravnani s površino plošč.
Suhi estrihi v mansardi
Ravno pri izdelavi mansardnega stanovanja je pogosto stiska s časom in se želimo v novo stanovanje čim prej vseliti, vendar nimamo še vgrajenih betonskih tlakov. Rešitev tega je lahko vgradnja suhih estrihov. Klasični betonski estrih se precej dolgo časa suši preden je dovolj suh za polaganje parketa ali laminata. Suhi estrih pa je pripravljen za zaključno oblogo tako rekoč čez noč. Sicer je res, da je tovrsten estrih glede na kvadraten meter površine v primerjavi s klasičnim tlakom dražji od 50 pa do celo 100%. Poleg hitre vgradnje je takšen tlak praktičen še pri adaptacijah starih stavb, saj ga lahko polagamo direktno na betonsko ploščo ali kar na staro podlago. Postopek vgradnje suhega estriha poteka tako, da najprej na tla razsujemo posebne granulate. Z višino nasutja lahko uravnavamo različno končno višino tlaka. Na izravnano nasutje položimo plošče, ki so sestavljene iz treh medsebojno zlepljenih elementov. Te imajo na robu utor in pero, s pomočjo katerih se plošče med seboj povezujejo. Vgradnja takšnega estriha je enostavno in čisto opravilo, brez umazanije in večjega prahu. Suhi estrih ima majhno težo (približno 25 kg/m2) in je zato še posebej primeren za adaptacije starih nosilnih plošč, pri katerih mora biti čim manjša statična obremenitev. Zaradi nasutega granulata med katerimi je zrak, ima takšen estrih dobro zvočno izolacijo. Zlepljene plošče pa zagotavljajo dobro toplotno zaščito.
pripravil: M.A.
