Vrtni pripomočki za vsakogar
Brez vrtne kosilnice si niti ne znamo zamisliti lepe okrasne trate. Brez motokultivatorja ali rastlinjaka je vzgoja sadik na zelenjavnem vrtu precej težja. Brez paviljona ali sedežne garniture pa tudi ni pravega počitka na vrtu.
Za vsak večji okrasni ali zelenjavni hišni vrt so njegov sestavni del tudi uporabni vrtni pripomočki za delo ali oddih kot je vrtna kosilnica, paviljon, sedežna garnitura, motokultivator in rastlinjak. Z večjimi trgovskimi vrtnimi centri je ponudba teh pripomočkov zelo bogata. Tako kot je raznolika ponudba vrtnih izdelkov, so raznolike tudi njihove cene. Nerazumljivo nizka cena naj nas ne zavede, saj se običajno za tem skriva slaba kvaliteta izdelka.
Lažje delo z motokultivatorjem
Predvsem na zelenjavnem, pa tudi okrasnem vrtu potrebujemo številna ročna orodja kot je motika, lopata, ročni kultivator, ipd. Mučno ročno delo si lahko olajšamo z vsestransko uporabnim motornim motokultivatorjem. Na slovenskem trgu je precej velika ponudba tujih, pa tudi domačih vrst motokultivatorjev. Precejšnje razlike so tako v ceni kot kakovosti in uporabnosti stroja. Odvisno od velikosti obdelovalnih površin naj izberemo tudi temu primeren dovolj zmogljiv stroj. Prvotni motokultivatorji so imeli dvotaktne bencinske motorje, danes pa so jih po večini že nadomestili štiritaktni bencinski motorji. Za profesionalno rabo so po večini namenjeni dizelski motorji. Teža sedanjih motokultivatorjev je od 10 do 60 kg. Pri nekaterih modelih je sestavne elemente možno na hiter in praktičen način zložiti skupaj, tako da motokultivator lahko spravimo v večino avtomobilskih prtljažnikov. Delovno orodje oziroma noži so z vijaki priviti na nosilno ploščo, katera je pritrjena na pogonsko os motokultivatorja. Po obrabi ali poškodbi nožev je njih možno hitro odviti in zamenjati. Nekatere izvedbe strojev imajo nože fiksno pritrjene z zakovicami. V tem primeru je potrebno zamenjati celotno os prekopalnika, skupaj z noži. Odvisno od modela je delovna širina prekopalnika od 20 do 120 cm. Na gornji strani pogonske osi je nameščen kovinski ščitnik, ki omogoča drobljenje tal med obdelavo in hkrati preprečuje poškodbe z odletelimi delci kamnov in prsti. Pri večini motolutivatorjev, ki so namenjeni za hišne vrtove, se moč motorja prenaša preko jermena na pogonsko os. Pri profesionalnih izvedbah se pogon prenaša prek zobniškega prenosa. Motokultivator z jermenskim prenosom je primeren tako za amaterske vrtnarje kot tudi za začetnike, saj je upravljanje z njim enostavno. Speljevanje z mesta je mehko in postopno, hitrost delovanja stroja pa enostavno uravnavamo z dodajanjem ali odvzemanjem plina motorju. Če med delovanjem pogonska os oziroma noži naletijo na oviro, pride do zdrsa jermena, kar odpravi možnost poškodbe motorja, pogonske osi ali drugih delov stroja. Odvisno od izvedbe ima motokultivator možnost različnih priključkov. S tem ta še zdaleč ni namenjen samo za obdelavo zemlje. S primernim priključkom je možno njega uporabljati tudi za košnjo, transport, čiščenje snega, drobljenje organskih odpadkov, ipd.
Kakšna naj bo vrtna kosilnica?
S pogosto košnjo vrtne trate in še zlasti če je večja travna površina, je potrebno imeti dovolj kakovostno in zmogljivo kosilnico. Z globalizacijo trga so v ponudbi vsemogoče vrste kosilnic. Dobimo jo lahko za manj kot 100 evrov, lahko pa je tudi več tisoč evrov. Vse je odvisno od tega kakšno kvaliteto želimo in koliko zmogljiva naj bi bila kosilnica. Če bomo izbrali ceneno kosilnico iz diskontne prodaje, bo ta mogoče primerna za košnjo le nekaj kvadratnih metrov travne površine. Za kakšno resno košnjo pa ta gotovo ne bo. Z večjo konkurenčnostjo proizvajalcev vrtne opreme so tudi profesionalne kosilnice postale dostopne lastnikom hišnih vrtov. Torej cena kosilnice naj nam ne bo na prvem mestu pri njenem nakupu. Bolj kot to naj upoštevamo kolikšno površino in kolikokrat bomo kosili, kolikšna bo predvidena višina trave in kakšen bo naklon košenih površin. V ponudbi so kosilnice s košem za zbiranje pokošene trave in brez njega. Če bomo izbrali kosilnico opremljeno s košem, je pomembno, da je ta dovolj velik, saj ga bomo sicer morali preveč pogosto prazniti. Za manjše travne površine kot so hišni okrasni vrti so primerne le vretenste kosilnice z ročnim, električnim ali akumulatorskim pogonom. Za večje travne površine pridejo v poštev zlasti rotacijske kosilnice z bencinskim motorjem. Njihova slaba plat se mogoče kaže le v tem, da njihova rezila travo ne odrežejo temveč jo odsekajo. S tem sveže odrezane travne bilke nekoliko porumenijo. Strižne kosilnice travo bolj precizno odrežejo na škarjast način in s tem ohranijo zelen videz sveže pokošene površine. Dvotaktna kosilnica ali kosilnica z oljno črpalko je primerna za košnjo na strmem naklonu. Za ravno travno površino je primernejša kosilnica s štiritaktnim motorjem. Pri nekaterih izvedbah kosilnic sta motor in rezilo zaščitena z avtomatsko drsno sklopko, ki preprečuje preobremenitev. Sklopka rezil ustavi delovanje rezila, medtem, ko motor deluje. Tako lahko brez težav prečkamo peščene poti ali izpraznimo koš. Ponoven zagon motorja ni potreben. Kvalitetnejša profesionalna kosilnica ima visok vrtilni moment z nizko hrupnostjo. Za večjo travno površino in zahtevnejše pobočje nam bo precej olajšala delo samohodna kosilnica. Ta ima lahko pogon na sprednja ali zadnja kolesa. Za strme terene pa je tudi opcija s pogonom na vse štiri kolesa. Vrtna kosilnica naj ima enostaven mehanizem za omogočanje nastavitve višine košnje, saj je ob prvi spomladanski košnji ali košnji v sušnem času priporočljivo, da je pokošena trata nekoliko višja. Odvisno od tipa kosilnice je njeno ohišje lahko iz plastike, aluminija ali pločevine. Plastično ohišje ima prednost v nerjavenju, vendar z leti izgubi prožnost in je s tem večja možnost poškodb. Aluminijasto ohišje ravno tako ne rjavi, se pa pri močnejšem udarcu ohišje lahko hitro poškoduje. Če je ohišje kosilnice iz pločevine, je pomebno, da je ta dovolj debela. Le takšna bo odporna na korozijo več let. Dobra lastnost pločevinastega ohišja pa je v tem, da lažje prenaša udarce. Če nam košnja trate ni v veselje ali nam zmanjkuje časa za vrtna opravila je rešitev robotska kosilnica, ki delo košnje opravi brez nas. Popolno avtomatska kosilnica deluje samostojno. To pomeni, da se ji s programom ukaže kateri dan, ob kateri uri ter katero področje naj sama kosi brez naše prisotnosti. Ko konča nalogo, se sama odpelje do bazne postaje in se napolni do naslednje naloge. Po končani inštalaciji kosilnice njo še programiramo. To opravimo lahko sami ali prodajalec kosilnice pri njeni montaži. Za brezhibno delovanje takšne kosilnice mora želeno področje košnje biti ožičeno. S tem je področje njenega delovanja omejeno. Znotraj ožičenja pa kosilnica deluje samostojno. Ožičenje je nemoteče, saj se njega vpne v zelenico in ni vidno. Lahko pa se ga tudi vkoplje. Glede področja delovanja je robotska kosilnica zelo primerljiva z motorno kosilnico na gorivo. Nekatere robotske kosilnice premagujejo tudi večje naklone. Za učinkovitost košnje je najbolj pomembna montaža ožičenja, s katerim se ji določi košnjo okrog dreves, grmičevja in ostalih preprek. V primerjavi z motorno kosilnico na gorivo je pri robotski bistveno manjša poraba energije oziroma izpusta emisij, pa tudi s povzročanjem hrupa ne predstavlja težav. Deluje na lasten akumulator in je s tem majhna poraba energije. Takšna kosilnica omogoča redno košenje in mulčenje. Za seboj ne pušča sledov trave, saj jo zmelje v prah, kar pa je za travo naravno gnojilo. Pri kosilnici na gorivo se običajno vedno zajame enako smer košnje, robotska pa kosi zelenico v različnih smereh, kar omogoča zelenici, da bolje raste navpično in s tem daje lepši videz. Avtomatizirana kosilnica pa ni primerna za košnjo travnika, v gozdu, kamnitem področju in neobdelani travnati površini.
Rastlinjak v zelenjavnem vrtu
Vsak lastnik zelenjavnega vrta si želi, da bodo rastline bogato obrodile in skozi leto čim dlje časa uspevale. Žal naše podnebje kar precej mesecev v letu ne dopušča, da bi rastline uspevale. Rastlinjak na našem vrtu lahko hitro in poceni reši takšen problem. V preteklosti za zaščito hišne zelenjave ni bilo druge alternative kot topla greda. Rastlinjake so uporabljali le vrtnarski centri. Z uporabo novih materialov in njihovo pocenitvijo pa so ti postali dostopni vsakemu hišnemu gospodinjstvu. Da bodo rastline čim bolje uspevale, je za postavitev rastlinjaka najbolj primeren kraj na zavetrni in sončni legi, v smeri sever-jug. S tem bo svetloba kar najdlje prisotna na rastlinah. Pri njegovem načrtovanju naj upoštevamo možnost bližine vodovodne napeljave, ki bo omogočala zalivanje rastlin brez večjega truda. Za vse vrste rastlinjakov je pomembno, da imajo zagotovljeno prezračevanje. Rastlinjak je sestavljen iz močne in fiksne konstrukcije kovinskih profilov (cevi). V večini izvedb je konstrukcija v obliki hiše. Prekrita je s stekleno ali plastično kritino. Različica rastlinjaka je tudi tako imenovani plastenjak. Ta ima ravno tako kovinsko konstrukcijo, ki pa je prekrita s plastično folijo, katera je odporna na UV žarke. Ta je napeta preko celotne konstrukcije v obliki tunela. Kakovostnejše izvedbe imajo konstrukcijo izdelano iz aluminijastih ali kovinskih profilov, ki so zaščiteni s postopkom vročega cinkanja. S tem je življenjska doba takšnega rastlinjaka praktično neomejena. Poleg tega je odlika plastenjaka v njegovi hitri montaži, ugodni ceni in minimalnem vzdrževanju. Plastenjak je sicer manjše velikosti in zato zlasti uporaben na hišnem zelenjavnem vrtu. Za domače vrtičkarje je primeren tudi steklenjak. Ta v veliki meri že spominja na manjšo stekleno hišico. Večina ogrodij je izdelana iz aluminija. Konstrukcija je prekrita s steklom, polikarbonatom ali kombinacijo obojih materialov. Steklenjak je zlasti primeren za vzgojo rastlin, ki potrebujejo visoko temperaturo. Proizvajalci izdelujejo različno velike rastlinjake. Pri višini naj upoštevamo, da bo ta za nemoteno delo visok vsaj 2 metra. Torej, da se nam v njem ne bo treba venomer sklanjati. Za omogočanje rasti visokoraslim rastlinam pa je priporočena višina okrog 2,5 metra. Rastlinjak naj bo širok vsaj dobra dva metra in več. Nekateri proizvajalci rastlinjake izdelujejo serijsko v standardnih dimenzijah, drugi tudi po naročilu. Torej izbira je bogata in za vsakega se gotovo najde rastlinjak po njegovih merah.
Uporabna hišica na vrtu
Vrtna hišica se razlikuje glede na njeno namembnost. Lahko je namenjena za otroško igranje, lahko nam služi kot vrtna lopa za shranjevanje orodja, lahko pa je namenjena le za naš počitek ali skupno druženje. Skoraj vse sedanje vrtne hišice so lesene. Najbolj pogosto se uporablja les smreke, ki ima ugodno ceno, je enostaven za obdelavo in ni tako izrazito podvržen krčenju, raztezanju in zvijanju kot je na primer hrast. Ker je takšna lesena hišica neposredno izpostavljena skozi celo leto močnemu soncu, vlagi, dežju, snegu in mrazu, je pomembno da je njena konstrukcija dovolj zaščitena s kakovostnimi impregnacijskimi premazi, ki se jih redno obnovi na vsakih nekaj let. Brez zaščitnega premaza bo les smreke sicer hitro propadel. Odvisno od proizvajalca in velikosti hišice ima ta lahko različno močno konstrukcijo in debelino zunanjih sten. Stena lesene hišice je izdelana iz desk z debelino od 12 do 20 milimetrov. Večji proizvajalci izdelujejo v tovarni tako imenovane panelne hišice, ki imajo stene izdelane iz lesenih plošč. Nekateri tesarski mojstri uporabljajo za izdelavo vrtne hiške tudi manjše brune z debelino 3 cm in širine 12 cm. Da bo hišica imela čim daljšo življenjsko dobo naj bo njen lesen pod od tal dvignjen vsaj 10 centimetrov. Konstrukcija podna je sestavljena iz manjših lesenih tramov, na katerega so običajno pritrjene deske. Oblika hišice je lahko povsem različna, ki pa je predvsem odvisna od proizvajalca in seveda naših želja. Večji proizvajalci imajo v ponudbi predvsem manjše hišice že standardnih oblik in velikost. Takšna je običajno vsaj delno že sestavljena v proizvodnji in tako pripravljena za samostojno montažo na vrtu. Spet drugi ponudniki vrtnih hišic nam jo izdelajo povsem po naših željah na samem mestu postavitve. Zaradi tako raznolike ponudbe se moramo pred dokončnim dogovorom z izvajalcem razjasniti katera oprema je vključena v ceno izdelane hišice. Ali so vključena tudi lesena tla hišice, kakšna so okna in vrata, je objekt predhodno že pobarvan z zaščitnim lakom in kakšna kritina je namenjena za našo bodočo vrtno hišico? Predvsem manjši tesarski mojstri nam izdelajo vrtno hišico izključno po naših željah. S tem se hišica povsem prilagodi velikosti in obliki vrtnega prostora. V večjih trgovskih centrih lahko sicer kupimo celotno hišico, ki je običajno cenejša od izdelka po naročilu, vendar so to serijski izdelki, ki marsikdaj ne sovpadajo v identično vrtno okolje. Poleg tega je takšna hišica praviloma manj kvalitetna, saj je izdelana iz cenenih materialov.
Pestra izbira otroških vrtnih igral
V domačem družinskem vrtu ne smemo pozabiti na potrebe otrok po igri, saj vrt njim predstavlja idealno veliko naravno igrišče, na katerem jim ne bo nobene potrebe po elektronskih igračah. Igralo na vrtu bo za otroke najboljša motivacija, da svoj prosti čas preživijo na zraku in v gibanju. S pomočjo igrala bodo krepili gibalne sposobnosti in urili domišljijo. Tako bo zelo koristno za njihov vsestranski razvoj. Ker bomo z otroškim kotičkom na vrtu zadostili njihovim potrebam po igri, nam malčki tudi ne bodo sicer nehote povzročali škodo na gredicah in grmovnicah. Poleg uporabne vrednosti, pa je lično izdelano vrtno igralo lahko tudi lepa dopolnitev našemu okrasnemu vrtu, saj bodo oblikovani elementi v živahnih barvah popestrili našo okolico. Izbira vrtnih igral je na trgu zelo velika. Izbiramo lahko med različnimi izvedbami otroških hišic, igralnih stolpov, gugalnic, toboganov, trampolinov, plezal, peskovnikov in številnimi drugimi možnostmi. Pri izbiri vrste igrala naj upoštevamo starost otrok, njihov spol in seveda s kakšnimi igračami se ti najraje igrajo. Zunanje vrtno igralo je lahko izdelano iz plastike ali lesa. Plastično igralo je lažje za premikanje, bolj enostavno za vzdrževanje in ima zelo dolgo življenjsko dobo. Vendar, ker je vrt naraven prostor, je za v takšen ambient bolj primerno leseno igralo. Takšno igralo je tudi praviloma kakovostnejše kot plastično. Njegova slabost je seveda v tem, da zahteva več vzdrževanja. Zato je priporočljivo, da so vsi leseni elementi globinsko impregnirani. Lesena igrala slovenskih proizvajalcev so praviloma izdelana iz lesa iglavcev, najpogosteje iz smreke. Ker bodo otroci neposredno v stiku z igralom na vrtu, je še kako pomembno ali je to igralo dovolj varno za uporabo. Katerokoli igralo mora biti statično dovolj stabilno, na mestih njegovih pregibnih elementov ne sme priti do poškodb, ravno tako ne sme imeti ostrih robov in zašiljenih konic, vse površine igrala, ki lahko pridejo v stik z otrokom, pa morajo biti dovolj gladke. Leseni elementi igrala naj bodo zaščiten z zdravju neškodljivimi premazi. Če je otroško igralo izdelano po veljavnih mednarodnih standardih SIST EN, je to že pomemben dokaz o zadostni varnosti njegove uporabe. Otroška hišica bo malčkom zagotavljala prijetno zatočišče, kjer se bodo počutili varno in samostojno. Igralni stolp na vrtu bo otrokom omogočil telesno aktivno igro z uporabo njihove domišljije. V igralnem stolpu je pogosto vključena tudi otroška hišica, lahko je tudi s kombinacijo stopnic, gugalnice, tobogana, plezalne stene, peskovnika, ipd. Višina stolpa in stopnja zahtevnosti igralnih elementov naj bo prilagojena starosti otrok. Gugalnica je sicer nekakšno zimzeleno otroško igralo, ki je vedno aktualno. Z zibanjem oziroma guganjem se bodo otroci na njej več ali manj maksimalno sproščali, ne glede na njihovo starost. Pri izbiri gugalnice naj upoštevamo predvsem, da bo ta dovolj varna. Za manjše otroke naj bo sedalo z zaščitno ograjo, v vsakem primeru pa naj bo to dovolj udobno. Nič manj kot gugalnica je za otroke aktualen tudi tobogan. Njegova višina naj bo prilagojena starosti otrok. Korito tobogana je lahko ravno ali tudi zavito. V največ primerih je to izdelano iz poliestra, lahko pa je tudi iz kovine. Za krepljenje fizične moči in preizkušanje spretnosti pri nekoliko večjih otrocih je primerna plezalna stena. Kot takšna je lahko sestavni element v igralnem stolpu, lahko pa je tudi kot samostojno igralo. Izdelana je iz plezalnih lestev, oprimkov in plezalne mreže. Peskovnik je zlasti manjšim otrokom zanimivo igralo, v katerem se bodo zadrževali tudi dlje časa. Z igro v mivki bodo otroci izražali svojo domišljijo in krepili ustvarjalnost. V primeru samogradnje peskovnika naj najprej izdelamo lesen okvir, katerega dovolj zaščitimo z impregnacijskim premazom. Njega položimo na ravno podlago, ki je lahko zemlja, impregnirane lesene deske, beton ali tlakovana podlaga. V okvir nasujemo mivko, ki nima umetnih dodatkov. Primerno mivko za peskovnik lahko kupimo v specializiranih trgovinah. Ob neuporabi moramo zgornjo površino peskovnika zaščititi z ustreznim pokrovom. Poleg listja in ostalih nečistoč, ki bi padalo v mivko, je nezaščiten peskovnik sicer lahko tudi idealno stranišče za mačke. Če bomo namestili več igral na vrtu, naj upoštevamo dovolj praznega medsebojnega prostora, da se bodo otroci lahko varno igrali. Igrala naj bodo tudi dovolj oddaljena ali dovolj zavarovana od morebitnih nevarnih točk kot je npr. bližina prometne ceste, ribnik, ipd. Na večjem vrtu je otroški del lahko obdan z ograjo ali ustreznim grmičevjem, da se loči od ostalega vrta. Na mestu otroškega igrišča bo travna podlaga seveda bistveno težje uspevala kot bi sicer. S tem bo podlaga igrišča kaj hitro lahko postala blatna. V izogib temu naj na tem mestu zasejemo bolj odporne sorte trave. Še boljša rešitev pa bo namestitev umetne travne podlage ali gumijastih preprog oziroma plošč. Standard SIST EN 1177 sicer narekuje, da mora biti pod igralom, na katerem se trok igra na višini nad 60 cm in pod katerokoli gugalnico, toboganom in vrtiljakom (ne glede na njihovo višino) nameščena dovolj varna podlaga kot je na primer reciklirana guma ali prod z granulacijo od 2 do 8 mm.
Vrtni paviljon za popestritev in druženje
Paviljon je sicer manjši lesen ali kovinski objekt z streho, ki samostojno stoji na vrtu. Njegove stene so delno ali popolnoma odprte. Z razliko od vrtne hišice ima največkrat mnogokotno obliko. V najbolj pogostih primerih je štirikoten, šestkoten, osemkoten, dvanajstkoten, lahko tudi okrogel. Odvisno od razpoložljivega vrtnega prostora je velikost paviljona poljubna. Ob tem je pomembno, da paviljon ni premajhen oziroma njegov premer ni manjši od 2,5 metra. Običajno je na sredini njegova največja višina približno tri metre. V večini primerov so vse zunanje stene paviljona do njegove polovične višine delno ali popolno zaprte. Izjema je seveda vhodna stran, ki je prosta. Višina zgornje polovice oboda je odprta ali delno zastrta s križno položenimi letvami. Te nudijo oporo vrtnim vzpenjalkam, ki so posajene neposredno okrog paviljona. Nekateri tesarski mojstri lesene elemente globinsko impregnirajo in dodatno prebarvajo z zaščitnimi lazurami. Ob rednem vzdrževanju bo takšen izdelek trajen več desetletij. Za trajnost lesenih elementov je pomembno tudi kdaj je les posekan. Najbolj primeren je les iz zimske sečnje. Tako kot za leseno vrtno hišico, se tudi za paviljon v največji meri uporablja les smreke. Za izdelavo lesenega paviljona naj izberemo mojstra, ki je natančen in ima dovolj izkušenj s tovrstnimi izdelki. Zaradi razgibane oblike konstrukcije in množice drobnih elementov se ravno pri izdelavi paviljona pokaže vsa strokovnost mojstra in tudi sposobnost načrtovanja. V celotnem vrtnem prostoru bo paviljon prišel najbolj do izraza, če ga namestimo nekje na sredino vrta, saj bo ta verjetno najbolj viden vrtni element. Pred pogledi iz okolice bodo paviljon zakrila zasajena visoka drevesa. Ob tem se naj pazi, da se pri tem ne pretirava in paviljon ne postane povsem zastrt z zelenjem. Pogled iz njega naj bo odprt vsaj na en del vrta.
Sedežna garnitura za oddih na vrtu
Mizarski mojstri in trgovine z vrtno opremo ponujajo različne izvedbe garnitur iz različnih materialov in tudi po precej različnih cenah. Pri nakupu garniture naj nas ne premami le njena cena, saj je cenena garnitura skoraj vedno izdelana iz nekvalitetnega materiala, ki največkrat ne sodi v naraven ambient vrta. Plastika, kovina, les, pleteni ratan in kombinacije omenjenih materialov se največkrat uporabljajo za sedanje vrtne garniture. Najcenejše je plastično pohištvo, ki je odporno na vse vremenske vplive in praktično za vzdrževanje. Vendar, če želimo imeti lepo urejen naraven vrt, plastika ne sodi v to okolje. Garnitura iz kovanega železa doda vrtu unikaten izdelek. Ker bo kovinsko ogrodje v odprtem okolju, naj bo to dovolj zaščiteno s postopkom vročega cinkanja ali vsaj kvalitetnim premazom. Precej priljubljeno je tudi vrtno pohištvo iz aluminija. Takšna garnitura je lahka in v nasprotju s kovinsko, ne rjavi. Kljub sodobnim materialom je leseno vrtno pohištvo še vedno najbolj pogosta izbira. Predvsem miza in klopi iz masivnega lesa bodo vrtu podali vtis prestižnosti in naravnega ambienta. Izmed domačih vrst lesa se največkrat uporablja smreko, bor in hrast, med tujimi vrstami pa teak in evkaliptus. Garnitura iz domačega mehkejšega lesa naj bo redno na vsakih nekaj let vzdrževana z novim lazurnim premazom. Precej pogosta izbira za vrtno pohištvo so raznovrstne kombinacije materialov. Na primer kovinsko ogrodje in lesena polnila ali lesena oziroma kovinska ogrodja in pletena polnila. Običajno se ogrodje takšne garniture enostavno zloži skupaj in jo je možno preko zime pospraviti v zaprt prostor. Če smo zapriseženec naravnih materialov, je za nas edina izbira vrtno pohištvo iz lesa, bambusa, ratana ali tikovine. Ob tem pa moramo vedeti, da takšne garniture običajno niso zložljive, zato je potreben prostor za njihovo shranjevanje preko zime.
Pika na i z betonskimi dodatki
Manjši vrtni dodatki kot so razna cvetlična korita, lonci, vaze in umivalniki lahko s smiselno postavitvijo dokončno izpopolnijo vrtni prostor. Kot pri ostali opremi, moramo tudi pri teh dodatkih paziti, da se uskladijo s harmonijo vrta. Predvsem pa njih še posebej na manjšem vrtu ne sme biti v prevelikem številu, oziroma v vrtnem ambientu ne smejo biti prenasičeni. Večji trgovski centri po ugodnih cenah nudijo okrasne elemente iz plastike, vendar ti praviloma bolj kot polepšajo – popačijo okolje vrta. Bolj priporočljivo je, da izberemo betonske elemente pri specializiranem proizvajalcu betonske vrtne galanterije. Takšen proizvajalec bo imel v ponudbi številne betonske proizvode v različnih oblikah, velikosti in barv. Kvaliteten betonski vrtni proizvod bo uspešno kljuboval vsem vremenskim vlivom in bo s tem dolgotrajno ohranjen njegov prvotni videz. Vidna površina betonskega izdelka je lahko v prani, peskani ali gladki izvedbi. Lahko je tudi v videzu naravnega kamna, ki s časom z dobljeno patino postane še toliko lepši. Določeni proizvajalci za material uporabljajo beli cement, spet drugi izdelek patinirajo ali prelakirajo, ipd. Skratka različnih opcij betonskih vrtnih dodatkov je v velikem številu. Urejeno zelenjavno gredo bodo na vrtu zelo lepo dopolnila betonska korita. V njih bodo lahko lepo uspevala tudi razne dišavnice in začimbnice, lahko seveda tudi rože. V času poletne suše je rastline na vrtu potrebno pogosto zalivati. Namesto neprestanega razvijanja dolgih zalivalnih cevi ali prenašanja vode v vedrih je bolj praktična rešitev, da si na vrtu zamislimo umivalnik. Na trgu je v ponudbi v različnih izvedbah. Tako ima na primer umivalnik lahko korito na tleh, pri drugi izvedbi pa njega podpira steber, s čimer je omogočeno, da je lijak na pravilni višini. Odvisno od izvedbe lahko njega postavimo samostojno ali ob zid. Betonskemu vrtnemu umivalniku se bo lepo podala medeninasta pipa v starinskem slogu. Lično izdelan betonski vrtni umivalnik bo poleg koristne uporabe zagotovo tudi polepšal izgled našega vrta.
pripravil: M.A.
